Božja beseda za nedeljo, 27. novembra 2016

Dragi bratje in sestre! Danes na prvo adventno nedeljo začenja Cerkev novo bogoslužno leto, novo pot vere, na kateri se po eni strani spominja dogodka Jezusa Kristusa, po drugi strani pa se odpira k njegovi dokončni dopolnitvi. Adventni čas preživljamo ravno s tem dvojnim pogledom, saj gledamo na prvi prihod Božjega Sina, ko se je rodil iz Device Marije, kot na njegovo slavno vrnitev, ko bo prišel sodit 'žive in mrtve', kakor pravimo v veroizpovedi. Ob privlačni temi »pričakovanja« se ...

Več ...

Dragi bratje in sestre! Danes na prvo adventno nedeljo začenja Cerkev novo bogoslužno leto, novo pot vere, na kateri se po eni strani spominja dogodka Jezusa Kristusa, po drugi strani pa se odpira k njegovi dokončni dopolnitvi. Adventni čas preživljamo ravno s tem dvojnim pogledom, saj gledamo na prvi prihod Božjega Sina, ko se je rodil iz Device Marije, kot na njegovo slavno vrnitev, ko bo prišel sodit 'žive in mrtve', kakor pravimo v veroizpovedi. Ob privlačni temi »pričakovanja« se želim sedaj na kratko ustaviti, saj gre za globoko človeški vidik, pri katerem vera postane, če tako rečemo, eno z našim mesom in našim srcem.

Pričakovanje, pričakovati, je razsežnost, ki prešinja vse naše osebno, družinsko in družbeno bivanje. Pričakovanje je navzoče v tisoč okoliščinah, v tistih majhnih in preprostih kakor tudi najpomembnejših, ki nas globoko in popolnoma zajamejo. Med temi mislimo na zakonca, ki pričakujeta otroka; na pričakovanje sorodnika ali prijatelja, ki nas bo prišel od daleč obiskat, mislimo na mladostnika, ki čaka na rezultat odločilnega izpita ali na pogovor o zaposlitvi. Mislimo tudi na čustvene odnose, na srečanje z ljubljeno osebo, na pričakovanje odgovora na poslano pismo, na pričakovanje odpuščanja... Lahko bi rekli, da je človek živ dokler pričakuje, dokler je v njegovem srcu živo upanje. Človeka prepoznamo po njegovih pričakovanjih: našo moralno in duhovno držo lahko merimo po tem, kaj pričakujemo in v kaj upamo.

Vsak od nas se lahko posebno v tem času v katerem se pripravljamo na Božič, vpraša: 'Kaj pa jaz pričakujem?' Kam se v tem trenutku mojega življenja nagiba moje srce? To isto vprašanje si lahko postavimo bodisi v družini, skupnosti ali narodu? Kaj vsi skupaj pričakujemo? Kaj povezuje naše želje, v čem so podobne? V času pred Jezusovim rojstvom, je bilo v Izraelu močno pričakovanje Mesija, Maziljenca, Davidovega potomca, ki bo končno osvobodil ljudstvo vsake moralne in politične sužnosti in obnovil Božje kraljestvo. Toda nihče si ni mogel predstavljati, da se bo Mesija rodil preprostemu dekletu, kot je bila Marija, zaročena s pravičnim Jožefom. Niti ona sama si ne bi nikoli mislila, čeprav je bilo v njenem srcu veliko pričakovanje Mesija, čeprav sta bili njena vera in upanje tako goreči, da bo On našel v njej vredno mater in da jo je Bog že pred veki pripravil za to. Obstaja skrivnostna povezava med pričakovanjem Boga in pričakovanjem Marije, ki je bitje, polno milosti, popolnoma odprto za načrt ljubezni Najvišjega. Od Nje, žene adventa, se lahko naučimo živeti vsakdanja dejanja z novim duhom, s čutom globokega pričakovanja, ki ga lahko poteši samo prihod Boga.

Manj ...

Sv. Teodoret iz Kira pravi, da »je Kristusov prihod pokazal na močno nasprotje med malikovanjem in resnično vero.« Sv. Janez Jeruzalemski trdi, da je »Cerkev ta neuničljiva gora.« Sv. Hieronim bolj podrobno razloži: »Cerkev je ta neuničljiva gora utemeljena na apostolih in prerokih.« Evzebij Cezarejski: »S Kristusovim prihodom so bili poklicani tudi pogani.« Sv. Leander Seviljski dopolni: »Vsi narodi in ljudstva so na poti proti Kristusu in njegovi Cerkvi.« Sv. Atanazij pravi, da so po Izaiju »kristjani spodbujeni peti ...

Več ...

Sv. Teodoret iz Kira pravi, da »je Kristusov prihod pokazal na močno nasprotje med malikovanjem in resnično vero.« Sv. Janez Jeruzalemski trdi, da je »Cerkev ta neuničljiva gora.« Sv. Hieronim bolj podrobno razloži: »Cerkev je ta neuničljiva gora utemeljena na apostolih in prerokih.«  Evzebij Cezarejski: »S Kristusovim prihodom so bili poklicani tudi pogani.« Sv. Leander Seviljski dopolni: »Vsi narodi in ljudstva so na poti proti Kristusu in njegovi Cerkvi.« Sv. Atanazij pravi, da so po Izaiju »kristjani spodbujeni peti hvalnice Bogu.« Sv. Teodoret iz Kira in sv. Bazilij soglašata, da je Izaija v naprej napovedal evangelij Nove zaveze.« Nekaj cerkvenih očetov pravi, da so »apostoli in njihovi privrženci pridigali evangelij začenši v Jeruzalemu.« Sv. Atanazij in sv. Janez Krizostom trdita, da »mir pride samo po Kristusu in njegovi Cerkvi.« Sv. Justin in sv. Avguštin pravita: »Prva Jakobova hiša je bila rojena iz mesa in krvi, druga pa iz vere in duha.« Sv. Hieronim pravi: Jezus Kristus je luč sveta, zato moramo mi iti k njemu, da bi prejeli odpuščanje.«

Cerkveni očetje za Rim 13,11-14 pravijo, da predstavlja eshatološki temelj, stalno ozadje obnašanja kristjanov, ki je s tem osvetljeno v pravi luči. Moč strogih pavlinskih zapovedi, izraženih preko podob 'orožje luči' in 'obleči Kristusa', ima namen voditi v uravnoteženo etiko in pravo mero pri uživanju dobrin.

Ko Jezus pravi, da ne ve ne dneva ne ure, se s tem pridruži svojemu telesu, to je Cerkvi, razloži Origen Jezusov stavek: »Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče« (Mt 24,36). Ko Kristus razglasi, da nihče ne pozna dneva, odžene od nas kakršno koli potrebo, da bi bili za kakšen določen datum v skrbeh, pravi sv. Hilarij iz Poitiersa. Sveti Janez Krizostom pa pravi, da Gospod nakazuje na svoj nenapovedan prihod, ko se bodo mnogi vdajali uživaškemu življenju in nedovoljenim strastem in bodo med to povečano grešnostjo pravični preživljali čas bridkosti. Kakor so bili v Noetovih dnevih rešeni samo tisti, ki so bili na ladji, tako bodo v dneh drugega prihoda rešeni tisti, ki so v Cerkvi, razlaga Neznani pisatelj. Origen pa ponovno razloži, da se tisti, ki živijo po evangeliju, ne posvečajo iskanju datuma konca sveta. Nasprotno, ker vemo, da se lahko naš osebni konec, to je smrt, zgodi v vsakem trenutku, se trudimo biti vedno budni. Drugi prihod bo popolnoma nepričakovan, pravi sv. Janez Krizostom in dodaja, da pri poslednji sodbi ne bosta imela nobenega pomena ne osebna služba ne družbeni status. Sv. Hilarij pa pri tem dodaja, da bo med Kristusovo sodbo dokončna ločitev med svetniki in grešniki. Sv. Hilarij in sv. Janez Krizostom pa se ujemata v razlagi da, kakor mora biti vsak od nas vedno pripravljen spopasti se s tatom, tako mora biti vedno pripravljen, da se bo znašel iz oči v oči z koncem življenja ter s sodbo, ki mu sledi. Da bi nas ohranjal vedno budne ter dejavne, Gospod ne navaja natančnega datuma drugega prihoda. Neznani avtor pa razlaga, da biti pripravljeni pomeni, imeti zaprte za greh in hudiča, ki je tat, vse mogoče dostope, to je vse čute. Ker sta datum drugega prihoda, kakor tudi datum naše smrti neznana, mora vsaka generacija živeti v nenehnem pričakovanju Kristusove vrnitve.

Manj ...