Čas se je dopolnil. Pride čas; in pri živem človeku je ta čas nenehno prisoten, ko je potrebno preveriti, v katero smer smo zazrti, kam je usmerjeno naše življenje in iz katerega temelja črpamo.
Čas se je dopolnil, da zapustimo nekatere naše gotovosti in se obrnemo k tistemu, ki prihaja in kliče. Za tiste 4 ribiče je bilo Galilejsko jezero njihovo delovno mesto. Kristus je prišel k njim v službo in jih poklical tam, kjer so preživljali svoj povprečen vsakdan. Da …
Čas se je dopolnil. Pride čas; in pri živem človeku je ta čas nenehno prisoten, ko je potrebno preveriti, v katero smer smo zazrti, kam je usmerjeno naše življenje in iz katerega temelja črpamo.
Čas se je dopolnil, da zapustimo nekatere naše gotovosti in se obrnemo k tistemu, ki prihaja in kliče. Za tiste 4 ribiče je bilo Galilejsko jezero njihovo delovno mesto. Kristus je prišel k njim v službo in jih poklical tam, kjer so preživljali svoj povprečen vsakdan. Da bi jim dal pravi temelj in vrnil okus. Še več, človek, ki prejme notranji okus, posledično postane ribič ljudi, ker postane užiten in privlačen.
Če je Jezus pred 2000 leti izbral tak stil, ne vem, zakaj danes mislimo, da ne prihaja v naše službe, na naša delovna mesta, v naše vsakdane in naše odnose... To je vendar Njegov stil. Da bi nam obrnil pogled in nas potegnil iz naših ujetosti:
1) Klic iz slabega v dobro
Jona je bil poslan v Ninive, veliko mesto, da bi jim oznanil resnico in jih povabil k izbiri dobrega. V prvem berilu srečamo Klic, ki človeka vabi iz slabega v dobro, iz greha v svobodo.
Ninivljani so verovali in se spreobrnili. Spreobrnili so se prej kakor Jona, kajti Jona na koncu še vedno ostaja "daleč" in se jezi nad usmiljenjem in dobroto Boga. Še potrebuje spreobrnjenje, ki so ga Ninivljani že sprejeli. To je tudi za nas, ki mislimo, da smo "blizu" spodbuda in opozorilo. Spodbuda, da lahko Gospod po nas dela dobro celo, ko smo sami še daleč, opozorilo pa, da smo mi prvi poklicani k spreobrnjenju in ne toliko tisti, katere bi mi radi spreobrnili in jih naredili take, da bi ustrezali nam.
2) Klic iz nebistvenega v bistveno
Ta klic srečamo v drugem berilo, v katerem Pavel z jasnimi in močnimi besedami spodbuja: "To pa rečem, bratje, da je odmerjeni čas kratek. Odslej naj bodo tisti, (...), ki jočejo, kakor da ne bi jokali, tisti, ki (...) kupujejo, kakor da ne bi nič imeli, in tisti, ki ta svet uporabljajo, kakor da ga ne bi izrabljali, kajti podoba tega sveta mineva."
V vsem, kar se okrog nas vrti in svetlika, v ritmu, ki je bistveno hitrejši kot je bil še dve generaciji nazaj, ob vseh ponudbah, ki trdijo, da so temeljne za našo srečo, se človek hitro izgubi v nebistvenem. Doktorira na nalepkah, spregleda pa vsebino. Poglablja se v stvari, ki minevajo in spregleda cilj, za katerega je ustvarjen. Spregleda večnost in spregleda odnose, ki so ustvarjeni za večnost.
Drugi Klic nas tako kliče od nebistvenega, ki uspava z udobjem, k bistvenemu, ki prebuja z življenjem.
3) Klic iz dobrega v boljše.
Tretji Klic doživita Simon in Andrej, ki sta ob obali jezera metala mreže v vodo. Najverjetneje sta spirala svoje mreže po celonočnem lovu, ki je bil bolj ali manj uspešen. Jezus tako vstopa v njuno dokončano delo, katerega uspeh ali neuspeh sta pripisovala sebi in jima obrne smer ter pokliče na pot, na kateri bo Drug vodi in pokazal morje, iz katerega bo potrebno rešiti ljudi. Drug bo odslej akter, ona dva pa sodelavca.
Poklicana sta od dela, ki je dobro in ki sta ga dobro opravljala, v delo, v katerem bosta morala prav tako zavihati rokave, vendar ne več kakor bi sama hotela, temveč kakor bo usmerjal Drug.
Bog tudi danes nemalokrat vstopa v naše dobre stvari, dobra dela, dobre lastnosti in nas pokliče v drugo smer, v boljše, v tisto, kar gre "čez". Ker ve, da je samo tam naša sreča in izpolnjenost.
4) Klic iz ranjenosti v odrešenje
Četrti klic je Klic, ki ga prejmeta Zebedejeva sinova, ki skupaj s svojim očetom popravljata mreže. Popravljata in rešujeta odnose in tisto, kar se je na poti pretrgalo, strgalo in ranilo. Vsi imamo vsaj nekaj lukenj v svojih mrežah in vsi mi si želimo, da teh prask in raztrganin ne bi bilo. In zato največkrat porabimo ogromno časa in moči za to, da bi te rane rešili, ozdravili ali celo izbrisali.
Gospod pa nas ne kliče iz ranjenosti v ozdravljenje, ampak v odrešenje. To ne izključuje, da so nekatere rane deloma ali v celoti ozdravljene in vendar se ne ustavi pri tem. Premalo je to. On nas kliče v odrešenost bivanja, v odrešen pogled, ki nam omogoča, da težke stvari svojega življenja nič več ne gledamo z očmi, ki le ocenjujejo, kaj še manjka ali celo nosijo zamero do tistih, ki so mreže trgali, temveč z očmi, ki vidijo, kako je ta mreža - ponekod cela in ponekod potrgana - ljubljena in poklicana ljubiti.
Poklicani smo namreč naprej, iz ujetosti nenehnega reševanja v nov pogled, ki je zazrt v poslanstvo, ki ga daje Klic. Prav je, da se znamo ustaviti in popraviti, kar se popraviti da, prav pa je tudi, da znamo ob pravem času naprej, kajti odrešenost je več kot ozdravljenost, saj vključuje tudi rane.
Večkrat se na poti ozdravi, kar mora biti ozdravljeno, kar ostane "nepopravljeno", pa preko Njegove milosti postane vir okusa in celo blagoslova. Skrivnost, ki jo obvlada Bog.
Kako aktualen je torej danes Klic, ki nas vabi, da se naučimo umetnosti vsakdanjega življenja, ki vključuje nešteto dejanj odpuščanja. Odpuščanje pa pomeni prav to - (spre)obrniti se od nenehnega popravljanja lastnih mrež, k Pogledu, ki kliče onkraj in dlje.
Nekdanji duhovniki so morali velikokrat darovati, da so izprosili Božjo pomoč in izkazali Bogu dolžno čast. Jezusova daritev pa je ena in enkratna. V njej je zaobjeto vse človeštvo vseh časov. Jezus mi v moči Svetega Duha podarja svojo poveličano človeškost. Čaka me, da bi v večji meri zajel iz zaklada njegove žrtve. Gospod, hvala, da me tako potrpežljivo spremljaš in mi vnaprej daješ, kar bom postal. ...
Evangelij ...
Sejalec hodi in seje na različnih terenih, zato so sadovi različni. Jezus me vabi, ...
…
Berilo
Nekdanji duhovniki so morali velikokrat darovati, da so izprosili Božjo pomoč in izkazali Bogu dolžno čast. Jezusova daritev pa je ena in enkratna. V njej je zaobjeto vse človeštvo vseh časov. Jezus mi v moči Svetega Duha podarja svojo poveličano človeškost. Čaka me, da bi v večji meri zajel iz zaklada njegove žrtve. Gospod, hvala, da me tako potrpežljivo spremljaš in mi vnaprej daješ, kar bom postal.
Evangelij
Sejalec hodi in seje na različnih terenih, zato so sadovi različni. Jezus me vabi, da bi bil dobra zemlja in sprejemal njegovo besedo z odprtostjo. Zavedam se, da tudi pri meni ne manjka ovir, toda Gospod me vabi k svobodi in zvestobi, da bi pripravljal dober pridelek. Gospod, ti mi podarjaš besedo, ki je odločilna za uresničenje mojega življenja. Naj bom odprt za vse tvoje spodbude in z njimi dejavno sodelujem.
Vsak duhovnik dan na dan opravlja službo ter daruje po večkrat iste daritve, ki nikoli ne morejo odvzeti grehov. Kristus pa je opravil za grehe eno daritev ter za vekomaj sedel na Božjo desnico in odtlej čaka, da bodo položeni njegovi sovražniki za podnožje njegovih nog. Z eno daritvijo je za vedno storil popolne tiste, ki se posvečujejo.
Spričuje pa nam to tudi Sveti Duh; potem namreč, ko je rekel: »To je zaveza, ki jo bom sklenil z njimi po tistih dneh, govori Gospod: Dal bom svoje postave v njih srca in zapisal jih bom v njih misli, njih pregreh ter njih krivic se ne bom več spominjal.« Kjer pa so pregrehe odpuščene, ni več daritve za grehe.
Psalm 110
Odpev: »Ti si duhovnik vekomaj.«
Ps 110,1.2.3.4
Gospod je rekel mojemu Gospodu:
»Sedi na mojo desnico,
dokler ne položim tvojih sovražnikov
za podnožje tvojih nog!«
Odpev: »Ti si duhovnik vekomaj.«
Žezlo tvoje mogočnosti
raztegne Gospod s Siona:
»Gospoduj, gospoduj
sredi svojih sovražnikov!
Odpev: »Ti si duhovnik vekomaj.«
Tvoje je gospostvo
ob dnevu tvojega rojstva v svetem sijaju:
rodil sem te kakor roso
pred zgodnjo danico.«
Odpev: »Ti si duhovnik vekomaj.«
Gospod je prisegel
in se ne bo kesal:
»Ti si duhovnik vekomaj
po Melkizedekovem redu.«
Odpev: »Ti si duhovnik vekomaj.«
Evangelij
Aleluja
Aleluja. Gospod, odpri nam srce, da bomo pazili na besede tvojega Sina. Aleluja.
Jezus seje seme Božje besede
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 4,1-20)
Tisti čas je Jezus spet začel učiti ob morju. Pri njem se je zbrala zelo velika množica, tako da je moral stopiti v čoln in sedeti na morju, vsa množica pa je bila kraj morja na suhem.
Učil jih je mnogo reči v prilikah ter jim v svojem nauku govoril: »Poslušajte! Glejte, sejavec je šel sejat. Ko je sejal, je padlo nekaj semena poleg pota in priletele so ptice ter ga pozobale. Drugo je padlo na kamnito zemljo, kjer ni imelo veliko prsti; hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje; ko je pa vzšlo sonce, je uvenelo in, ker ni imelo korenine, je usahnilo. Drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo in ga zadušilo, da ni obrodilo sadu. Drugo je padlo na dobro zemljo, se razraslo in razvilo ter rodilo in doneslo trideseteren in šestdeseteren in stoteren sad.« Nato je rekel: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša.«
Ko je bil na samem, so ga tisti, ki so bili okrog njega z dvanajsterimi, za priliko vpraševali. Govoril jim je: »Vam je dana skrivnost Božjega kraljestva, onim zunaj pa se daje v prilikah, da z očmi gledajo, pa ne vidijo, in z ušesi poslušajo, pa ne razumejo, da bi se ne spreobrnili in bi jim ne bilo odpuščeno.« Nato jim reče: »Te prilike ne razumete? In kako boste razumeli vse prilike?
Sejavec seje besedo. Ti, pri katerih je beseda vsejana poleg pota, so tisti, pri katerih se beseda seje, a ko jo slišijo, takoj pride satan in vzame vanje vsejano besedo. Ti, pri katerih je seme vsejano na kamnita tla, so tisti, ki besedo, ko jo slišijo, takoj z veseljem sprejmejo, a nimajo v sebi korenine, ampak so nestanovitni; ko pa potem zaradi besede nastane stiska ali preganjanje, se takoj pohujšajo. Zopet drugi so ti, pri katerih je seme vsejano med trnje: to so tisti, ki so besedo slišali, pa se jim prikradejo svetne skrbi in zapeljivost bogastva in želje po drugih rečeh ter besedo zadušijo, da ostane brez sadu. In ti, ki so seme sprejeli v dobro zemljo, so tisti, ki besedo slišijo in sprejmejo ter obrodijo trideseteren in šestdeseteren in stoteren sad.«