Božja beseda za nedeljo, 26. februarja 2017

»Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost« (Mt 6,33)
Benedikt XVI. je 4. marca 2006 sprejel v avdienco člane Združenja krščanskih poslovnežev.
Med drugim jim je dejal: »Še posebej se me je dotaknil namen, ki ste ga izrazili, da se nagibate k etiki, ki gre preko preproste profesionalne deontologije (predpisov, ki določajo dolžnosti vašega stanu), čeprav je v današnjem kontekstu že to nekaj. Ob tem sem pomislil na odnos med pravičnostjo in ljubeznijo, kateremu sem posvetil posebno razmišljanje v drugem delu okrožnice …

Več ...

»Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost« (Mt 6,33)
Benedikt XVI. je 4. marca 2006 sprejel v avdienco člane Združenja krščanskih poslovnežev.
Med drugim jim je dejal: »Še posebej se me je dotaknil namen, ki ste ga izrazili, da se nagibate k etiki, ki gre preko preproste profesionalne deontologije (predpisov, ki določajo dolžnosti vašega stanu), čeprav je v današnjem kontekstu že to nekaj. Ob tem sem pomislil na odnos med pravičnostjo in ljubeznijo, kateremu sem posvetil posebno razmišljanje v drugem delu okrožnice Bog je ljubezen (CD 112, 26-29). Kristjan je poklican, da vedno išče pravičnost, vendar pa v sebi nosi tudi spodbudo ljubezni, ki ga potiska preko same pravičnosti. Pot, ki so jo prehodili krščanski laiki od sredine 19. stoletja do danes, jih je pripeljala do spoznanja, da del krščanske ljubezni ne more preprosto zamenjati zavzemanje za socialno pravičnost. Socialni nauk Cerkve in predvsem delovanje številnih krščanskih združenj, kakor je tudi vaše, dokazujejo, kakšno pot je glede tega prehodila cerkvena skupnost. V zadnjih časih predvsem po zaslugi nauka in pričevanja rimskih škofov, predvsem priljubljenega Janeza Pavla II., je vsem nam postalo bolj jasno, da sta pravičnost in dejavna ljubezen, dva neločljiva vidika socialnega prizadevanja kristjanov. Verni laiki so še posebej poklicani, da si prizadevajo za vzpostavitev pravičnega reda v družbi tako, da se osebno udeležujejo javnega življenja, sodelujejo z drugimi državljani v skladu s svojimi vsakokratnimi pristojnostmi in z lastno odgovornostjo (CD 112,29). Pri tem jih 'dejavna ljubezen do bližnjega' spodbuja, da so pozorni na človeka kot človeka, ki je v težavah in osamljen in ima morda potrebe, ki niso materialne« (prim. CD 112,28).

Benedikt XVI. je 12. januarja 2006 med posebno avdienco, ki jo je imel za člane neokatehumenske poti, še posebej nagovoril več kot 200 družin, ki jih je poslal v misijone.
»Več kot dvesto od njih bo poslanih v misijone. To so družine, ki bodo šle tja brez kakšne posebno velike človeške podpore, računajo pa na podporo Božje previdnosti. Drage družine, ve boste lahko pričevale z vašo zgodovino, da Gospod ne zapusti tistih, ki se k Njemu zaupajo. Še naprej širite evangelij življenja. Kamor koli vas bo vodilo vaše poslanstvo, pustite se razsvetljevati Jezusovim spodbudnim besedam: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase« (Mt 6,33-34). Svetu, ki išče človeške gotovosti in svetno varnost, pokažite, da je Kristus trdna skala na kateri velja graditi zgradbo lastnega bivanja ter da zaupanje vanj ni nikoli prazno.

Angelus, 27. februar 2011
Dragi bratje in sestre, v današnjem bogoslužju odmevajo najbolj ganljive besede Svetega pisma. Sveti Duh nam jih je podaril preko peresa tako imenovanega 'drugega Izaije', ki je, da bi potolažil od nesreč potrt Jeruzalem, takole izrazil: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim« (Iz 49,15). Podobno temu povabilu k zaupanju v brezhibno Božjo ljubezen, je prepričljiv odlomek iz Matejevega evangelija, kjer Jezus spodbuja svoje učence, naj zaupajo v previdnost nebeškega Očeta, ki hrani ptice neba, oblači lilije na polju ter ve kaj potrebujemo (prim. Mt 6,24-34), tako pravi Učitelj: »Ne skrbite torej in ne govorite: 'Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?' Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete« (Mt 6, 31-32).

Ob situaciji številnih bližnjih ali oddaljenih oseb, ki živijo v revščini, se zdi ta Jezusov govor kaj malo realističen, če ne celo zavajajoč. Resnično pa Gospod želi, da bi jasno razumeli, da se ne da služiti dvema gospodoma: Bogu in bogastvu. Kdor veruje v Boga Očeta, ki je poln ljubezni do svojih otrok, postavi na prvo mesto iskanje njegovega Kraljestva, njegove volje. To je ravno nasprotno od vdanosti v usodo ali od naivnega miru za vsako ceno. Saj nas vera v previdnost ne opravičuje od napornega boja za dostojno življenje, temveč nas osvobaja od pretirane skrbi za stvari in pred strahom za prihodnost. Povsem jasno je, da ta Jezusov nauk, ki ostane vedno resničen in veljaven za vse, v praksi uresničujemo na različne načine glede na različne poklicanosti: frančiškan ga bo lahko uresničeval na bolj radikalen način, medtem ko bo družinski oče moral imeti pred očmi dolžnosti do žene in otrok. V obeh primerih pa je kristjan prepoznaven ravno po absolutnem zaupanju v nebeškega Očeta, kakor je bilo to pri Jezusu. Ravno odnos z Bogom Očetom, da smisel vsemu Kristusovemu življenju, njegovim besedam in njegovim odrešenjskim dejanjem, vse do njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. Jezus nam je pokazal, kaj pomeni biti z nogami trdno na tleh, biti pozorni na konkretne situacije bližnjega, istočasno pa je bil s srcem vedno v nebesih potopljen b brezmejno Božje usmiljenje.

Dragi prijatelji, v luči Božje Besede današnje nedelje, vas povabim, da se obrnimo k Devici Mariji Materi božje Previdnosti. Zaupajmo ji naše življenje, pot Cerkve ter dogodke zgodovine. Še posebej jo prosimo za priprošnjo, da bi se naučili živeti bolj preprosto in skromno, v vsakodnevnem delu in spoštovanju stvarstva, ki nam ga je Bog zaupal v varstvo.

Manj ...