Čas se je dopolnil. Pride čas; in pri živem človeku je ta čas nenehno prisoten, ko je potrebno preveriti, v katero smer smo zazrti, kam je usmerjeno naše življenje in iz katerega temelja črpamo.
Čas se je dopolnil, da zapustimo nekatere naše gotovosti in se obrnemo k tistemu, ki prihaja in kliče. Za tiste 4 ribiče je bilo Galilejsko jezero njihovo delovno mesto. Kristus je prišel k njim v službo in jih poklical tam, kjer so preživljali svoj povprečen vsakdan. Da …
Čas se je dopolnil. Pride čas; in pri živem človeku je ta čas nenehno prisoten, ko je potrebno preveriti, v katero smer smo zazrti, kam je usmerjeno naše življenje in iz katerega temelja črpamo.
Čas se je dopolnil, da zapustimo nekatere naše gotovosti in se obrnemo k tistemu, ki prihaja in kliče. Za tiste 4 ribiče je bilo Galilejsko jezero njihovo delovno mesto. Kristus je prišel k njim v službo in jih poklical tam, kjer so preživljali svoj povprečen vsakdan. Da bi jim dal pravi temelj in vrnil okus. Še več, človek, ki prejme notranji okus, posledično postane ribič ljudi, ker postane užiten in privlačen.
Če je Jezus pred 2000 leti izbral tak stil, ne vem, zakaj danes mislimo, da ne prihaja v naše službe, na naša delovna mesta, v naše vsakdane in naše odnose... To je vendar Njegov stil. Da bi nam obrnil pogled in nas potegnil iz naših ujetosti:
1) Klic iz slabega v dobro
Jona je bil poslan v Ninive, veliko mesto, da bi jim oznanil resnico in jih povabil k izbiri dobrega. V prvem berilu srečamo Klic, ki človeka vabi iz slabega v dobro, iz greha v svobodo.
Ninivljani so verovali in se spreobrnili. Spreobrnili so se prej kakor Jona, kajti Jona na koncu še vedno ostaja "daleč" in se jezi nad usmiljenjem in dobroto Boga. Še potrebuje spreobrnjenje, ki so ga Ninivljani že sprejeli. To je tudi za nas, ki mislimo, da smo "blizu" spodbuda in opozorilo. Spodbuda, da lahko Gospod po nas dela dobro celo, ko smo sami še daleč, opozorilo pa, da smo mi prvi poklicani k spreobrnjenju in ne toliko tisti, katere bi mi radi spreobrnili in jih naredili take, da bi ustrezali nam.
2) Klic iz nebistvenega v bistveno
Ta klic srečamo v drugem berilo, v katerem Pavel z jasnimi in močnimi besedami spodbuja: "To pa rečem, bratje, da je odmerjeni čas kratek. Odslej naj bodo tisti, (...), ki jočejo, kakor da ne bi jokali, tisti, ki (...) kupujejo, kakor da ne bi nič imeli, in tisti, ki ta svet uporabljajo, kakor da ga ne bi izrabljali, kajti podoba tega sveta mineva."
V vsem, kar se okrog nas vrti in svetlika, v ritmu, ki je bistveno hitrejši kot je bil še dve generaciji nazaj, ob vseh ponudbah, ki trdijo, da so temeljne za našo srečo, se človek hitro izgubi v nebistvenem. Doktorira na nalepkah, spregleda pa vsebino. Poglablja se v stvari, ki minevajo in spregleda cilj, za katerega je ustvarjen. Spregleda večnost in spregleda odnose, ki so ustvarjeni za večnost.
Drugi Klic nas tako kliče od nebistvenega, ki uspava z udobjem, k bistvenemu, ki prebuja z življenjem.
3) Klic iz dobrega v boljše.
Tretji Klic doživita Simon in Andrej, ki sta ob obali jezera metala mreže v vodo. Najverjetneje sta spirala svoje mreže po celonočnem lovu, ki je bil bolj ali manj uspešen. Jezus tako vstopa v njuno dokončano delo, katerega uspeh ali neuspeh sta pripisovala sebi in jima obrne smer ter pokliče na pot, na kateri bo Drug vodi in pokazal morje, iz katerega bo potrebno rešiti ljudi. Drug bo odslej akter, ona dva pa sodelavca.
Poklicana sta od dela, ki je dobro in ki sta ga dobro opravljala, v delo, v katerem bosta morala prav tako zavihati rokave, vendar ne več kakor bi sama hotela, temveč kakor bo usmerjal Drug.
Bog tudi danes nemalokrat vstopa v naše dobre stvari, dobra dela, dobre lastnosti in nas pokliče v drugo smer, v boljše, v tisto, kar gre "čez". Ker ve, da je samo tam naša sreča in izpolnjenost.
4) Klic iz ranjenosti v odrešenje
Četrti klic je Klic, ki ga prejmeta Zebedejeva sinova, ki skupaj s svojim očetom popravljata mreže. Popravljata in rešujeta odnose in tisto, kar se je na poti pretrgalo, strgalo in ranilo. Vsi imamo vsaj nekaj lukenj v svojih mrežah in vsi mi si želimo, da teh prask in raztrganin ne bi bilo. In zato največkrat porabimo ogromno časa in moči za to, da bi te rane rešili, ozdravili ali celo izbrisali.
Gospod pa nas ne kliče iz ranjenosti v ozdravljenje, ampak v odrešenje. To ne izključuje, da so nekatere rane deloma ali v celoti ozdravljene in vendar se ne ustavi pri tem. Premalo je to. On nas kliče v odrešenost bivanja, v odrešen pogled, ki nam omogoča, da težke stvari svojega življenja nič več ne gledamo z očmi, ki le ocenjujejo, kaj še manjka ali celo nosijo zamero do tistih, ki so mreže trgali, temveč z očmi, ki vidijo, kako je ta mreža - ponekod cela in ponekod potrgana - ljubljena in poklicana ljubiti.
Poklicani smo namreč naprej, iz ujetosti nenehnega reševanja v nov pogled, ki je zazrt v poslanstvo, ki ga daje Klic. Prav je, da se znamo ustaviti in popraviti, kar se popraviti da, prav pa je tudi, da znamo ob pravem času naprej, kajti odrešenost je več kot ozdravljenost, saj vključuje tudi rane.
Večkrat se na poti ozdravi, kar mora biti ozdravljeno, kar ostane "nepopravljeno", pa preko Njegove milosti postane vir okusa in celo blagoslova. Skrivnost, ki jo obvlada Bog.
Kako aktualen je torej danes Klic, ki nas vabi, da se naučimo umetnosti vsakdanjega življenja, ki vključuje nešteto dejanj odpuščanja. Odpuščanje pa pomeni prav to - (spre)obrniti se od nenehnega popravljanja lastnih mrež, k Pogledu, ki kliče onkraj in dlje.
Živalska kri ni mogla prinesti odpuščanja grehov, je pa bila priprava za resnično darovanje, ki je dar življenja in ga je za vse opravil Jezus na križu. V tem dejanju je do kraja premagal greh in posvetil vse človeško prizadevanje. Z Jezusom bom vztrajal do konca in pridružil napor svoje zvestobe njegovemu. Gospod, hvala, ker s svojo daritvijo daješ moč mojemu darovanju, da morem izpolniti Očetovo voljo. ...
Evangelij ...
Predstavljam si, kako so prišli sorodniki in mati k Jezusu, on pa se je ...
…
Berilo
Živalska kri ni mogla prinesti odpuščanja grehov, je pa bila priprava za resnično darovanje, ki je dar življenja in ga je za vse opravil Jezus na križu. V tem dejanju je do kraja premagal greh in posvetil vse človeško prizadevanje. Z Jezusom bom vztrajal do konca in pridružil napor svoje zvestobe njegovemu. Gospod, hvala, ker s svojo daritvijo daješ moč mojemu darovanju, da morem izpolniti Očetovo voljo.
Evangelij
Predstavljam si, kako so prišli sorodniki in mati k Jezusu, on pa se je posvetil tistim, ki so v veri sprejeli njegovo oznanilo in vstopili v njegovo novo družino. Ta skupnost je globoka, ljubeča in pomeni veliko oporo. Trudil sem bom za rast skupnosti Jezusovih učencev, ki izhaja iz pokorščine njegovi besedi. Gospod, okrepi moje zaupanje vate. Naj bom dejaven član tvoje nove družine.
Bratje, postava ima le senco prihodnjih dobrin, ne pa stvari v lastni podobi; zato ne more z istimi daritvami, ki se vsako leto neprenehoma darujejo, nikdar privesti do popolnosti tistih, ki z njimi prihajajo. Ali bi se sicer ne bile nehale opravljati, ker bi si daritelji, enkrat za vselej očiščeni, ne bili več v svesti nobenih grehov? Toda z njimi se vsako leto obuja spomin na grehe; zakaj nemogoče je, da bi kri volov in kozlov odvzemala grehe.
Zato Kristus ob svojem prihodu na svet pravi: »Daritve in žrtve nisi hotel, a telo si mi pripravil, žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč. Tedaj sem rekel: ›Glej, prihajam – o meni je pisano v knjigi – da izvršim, o Bog, tvojo voljo.‹« Prej je rekel: »Daritev in žrtev, žgalnih daritev in daritev za greh, kakor se po postavi darujejo, nisi hotel in ti niso bile všeč«; nato pa je rekel: »Glej, prihajam, da izvršim, o Bog, tvojo voljo.« Prvo odpravlja, da postavi drugo. Po tej volji smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa posvečeni enkrat za vselej.
Psalm 40
Odpev: »Glej, prihajam, da spolnim tvojo voljo, Gospod.«
Ps 40,2.4.7-8.10.11
Trdno sem upal v Gospoda;
sklonil se je k meni, uslišal moje vpitje.
V usta mi je položil novo pesem,
hvalno pesem našemu Bogu.
Odpev: »Glej, prihajam, da spolnim tvojo voljo, Gospod.«
Klavnih in jedilnih daritev nisi hotel,
ali ušesa si mi odprl.
žgalnih žrtev in daritev za greh nisi terjal;
tedaj sem rekel: »Glej, prihajam!«
Odpev: »Glej, prihajam, da spolnim tvojo voljo, Gospod.«
Oznanjeval sem pravičnost v velikem zboru;
glej, svojih ustnic nisem zapiral; Gospod, ti veš.
Tvoje pravičnosti nisem skrival v svoje srce,
o tvoji zvestobi in tvoji moči sem pripovedoval.
Odpev: »Glej, prihajam, da spolnim tvojo voljo, Gospod.«
Evangelij
Aleluja
Aleluja. Gospod, tvoja beseda je resnica, posveti nas v resnici. Aleluja.
Če spolnjujemo Božjo voljo, smo Kristusu bratje in sestre
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 3,31-35)
Tedaj pridejo k Jezusu njegova mati in njegovi bratje in ga zunaj stoječ dajo poklicati. Okoli njega pa je sedela množica, ko so mu rekli: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje so zunaj in te iščejo.« Odgovoril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozre se po tistih, ki so sedeli okoli njega, in pravi: »Glejte, moja mati in moji bratje! Kdor namreč spolni Božjo voljo, ta mi je brat in sestra in mati.«
Timotej in Tit (kateheza, 13. decembra 2006) Dragi bratje in sestre! Potem, ko smo dolgo govorili o velikem apostolu Pavlu, si oglejmo danes oba njegova najožja sodelavca: Timoteja in Tita. Nanju so naslovljena tri pisma, katera po izročilu pripisujemo Pavlu; dve sta namenjeni Timoteju in eno Titu. ...
Timotej je grško ime in pomeni »Bog časti«. Medtem ko ga Luka v Apostolskih delih omenja šestkrat, se Pavel v svojih pismih sklicuje nanj sedemnajstkrat (in še enkrat ga najdemo v pismu Hebrejcem). Iz tega moremo sklepati, ...
Timotej in Tit (kateheza, 13. decembra 2006) Dragi bratje in sestre! Potem, ko smo dolgo govorili o velikem apostolu Pavlu, si oglejmo danes oba njegova najožja sodelavca: Timoteja in Tita. Nanju so naslovljena tri pisma, katera po izročilu pripisujemo Pavlu; dve sta namenjeni Timoteju in eno Titu.
Timotej je grško ime in pomeni »Bog časti«. Medtem ko ga Luka v Apostolskih delih omenja šestkrat, se Pavel v svojih pismih sklicuje nanj sedemnajstkrat (in še enkrat ga najdemo v pismu Hebrejcem). Iz tega moremo sklepati, da je Timotej v Pavlovih očeh užival velik ugled, tudi če nam Luka ne namerava pripovedovati vse, kar zadeva njega. Apostol mu je v resnici zaupal pomembna poslanstva in je v njem videl tako rekoč »alter ego«, kakor izhaja iz velike pohvale, s katero ga odene v pismu Filipljanom: »Nimam nobenega enako čutečega ('isópsychon'), ki je tako iskreno zavzet za vaše duše« (2,20).
Timotej je bil rojen v Listri (približno 200 kilometrov severozahodno od Tarza) kot sin judovske matere in poganskega očeta (prim. Apd 16,1). Okoliščina, da je mati stopila v mešani zakon in sina ni dala obrezati, nam daje domnevati, da Timotej ni bil rojen v strogo verski družini, tudi če je rečeno, da je od otroštva poznal svete knjige (prim. 2 Tim 3,15). Izročeno nam je materino ime, Evnika, in tudi ime stare matere, Loida (prim. 2 Tim 1,5). Ko je šel Pavel na začetku svojega drugega misijonskega potovanja skozi Listro, si je izvolil Timoteja za spremljevalca, ker »so mu ga priporočili bratje v Listri in Ikoniji« (Apd 16,2), a ga je dal »zaradi Judov, ki so prebivali v tisti pokrajini« (Apd 16,3), obrezati. Skupaj s Pavlom in Silom je Timotej prehodil Malo Azijo do Troje, od koder je odšel v Makedonijo. Vrhu tega izvemo, da so Timoteju v Filipih prizanesli, ko sta bila Pavel in Sila obdolžena kaljenja javnega reda in vržena v ječo, ker sta se upirala temu, da brezobzirni ljudje izkoriščajo mlado deklico kot vedeževalko (prim. Apd 16,16-40). Ko je bil Pavel nato primoran, odpotovati naprej do Aten, ga je Timotej srečal v onem mestu in je bil od tam poslan k mladi občini v Solun, da bi poizvedel o njej in jo okrepil v veri (prim. 1 Tes 3,1-2). Nato je apostola spet srečal v Korintu, mu prenesel dobre novice o Solunčanih in z njim sodeloval pri evangelizaciji tega mesta (prim. 2 Kor 1,19).
Timoteja spet srečamo v Efezu med Pavlovim tretjim misijonskim potovanjem. Od tam je apostol verjetno pisal Filemonu in Filipljanom, in v obeh pismih se javlja Timotej kot sopošiljatelj (prim Flm 1; Flp 1,1). Iz Efeza ga je Pavel poslal v Makedonijo skupaj z nekim Erastom (prim. Apd 19,22) in nato tudi v Korint z naročilom, da prenese pismo, v katerem Korinčanom polaga na srce, naj ga lepo sprejmejo (prim. 1 Kor 4,17; 16,10-11). Še enkrat ga najdemo kot sopošiljatelja drugega pisma Korinčanom, in ko Pavel iz Korinta piše pismo Rimljanom, dostavlja skupaj s pozdravi drugih tudi Timotejeve pozdrave (prim. Rim 16,21). Iz Korinta je učenec spet odpotoval, da bi prispel v Trojo, na azijski obali Egejskega morja, in tam čakal na apostola, ki je bil ob sklepu svojega tretjega misijonskega potovanja na poti v Jeruzalem (Apd 21,4). Od tega trenutka nam antični viri posredujejo le še eno samo opozorilo na Timotejev življenjepis, namreč v pismu Hebrejcem, kjer beremo: »Vedite, da je naš brat Timotej osvobojen. Brž ko pride, vas bom skupaj z njim obiskal« (Heb 13,23). Ob koncu moremo reči, da Timotejev lik stopa v ospredje kot lik pomembnega pastirja. Po kasnejši Evzebijevi Cerkveni zgodovini je bil Timotej prvi škof v Efezu (prim. 3,4). Nekaj njegovih relikvij, ki izhajajo iz Carigrada, je od leta 1239 v Italiji v stolnici Termoli v pokrajini Molise.
Kar se tiče Titovega lika, katerega ime je latinskega izvora, vemo, da je bil rojen Grk, torej pogan (prim. Gal 2,3). Pavel ga je vzel s seboj v Jeruzalem, na tako imenovani apostolski cerkveni zbor. Tam so slovesno soglašali z oznanjevanjem evangelija poganom brez omejujočih predpisov Mojzesove postave. Apostol hvali Tita v pismu, naslovljenem nanj, ko ga imenuje »svojega pravega sina v skupni veri« (Tit 1,4). Po Timotejevem odhodu iz Korinta je Pavel poslal tja Tita z naročilom, naj tisto neubogljivo občino pripelje nazaj v pokorščino. Tit je spet vzpostavil mir med Korintsko Cerkvijo in apostolom, ki jim je napisal naslednje besede: »Bog, ki pobite postavi pokonci, je tudi nas zravnal, in sicer s Titovim prihodom – ne le z njegovim prihodom, marveč tudi s tolažbo, ki jo je doživel pri vas. Pripovedoval nam je o vašem hrepenenju, vašem žalovanju, vaši gorečnosti zame… Tako nismo bili le potolaženi, marveč smo se še bolj razveselili Titovega veselja, ker ste vi vsi poživili njegovega duha« (2 Kor 7,6-7.13). Pavel je Tita – ki ga je označil kot »mojega tovariša in sodelavca« (2 Kor 8,23) – nato še enkrat poslal v Korint, da bi tam organiziral sklep nabirke v prid kristjanov v Jeruzalemu (prim. 2 Kor 8,6). Nadaljnja poročila, ki izhajajo iz pastoralnih pisem, ga označujejo kot škofa na Kreti (prim. 1 Tit 1,5), od koder je Pavel na njegovo povabilo prispel v Nikopolis v Epiru (prim. Tit 3,12). O naslednjih Titovih menjavah kraja in o njegovi smrti nimamo drugih podatkov.
Če ob sklepu skupaj premišljujemo oba lika Timoteja in Tita, opazimo nekaj zelo pomenljivih dejstev. Najpomembnejše je, da se je Pavel pri uresničevanju svojih misijonov opiral na sodelavce. Kot ustanovitelj in pastir veliko občin ostaja seveda apostol nasploh. Vendar je jasno, da ni vsega storil sam, marveč se je opiral na zaupljive osebe, ki so delile njegove napore in njegovo odgovornost. Nadaljnje spoznanje se tiče razpoložljivosti teh sodelavcev. Viri, ki so v zvezi s Timotejem in Titom, razločno poudarjajo njuno pripravljenost pri prevzemanju raznih naročil, ki so pogosto obstajala tudi v tem, da sta zastopala Pavla tudi v preprostih okoliščinah. Z eno besedo, učita nas, velikodušno služiti evangeliju. Pri tem vemo, da to vključuje tudi služenje Cerkvi. Sprejmimo končno spodbudo, ki jo apostol Pavel obrača na Tita: »Hočem, da se zavzemaš za to, naj se vsi, ki so prišli do vere v Boga, po najboljši moči prizadevajo delati dobro. To je dobro in koristno za vse ljudi« (Tit 3,8). S svojo dejavno zavzetostjo moramo in moremo odkriti resnico teh besed ter tako prav v tem adventnem času bogateti v dobrih delih in tako odpirati vrata sveta Kristusu, našemu Zveličarju.
Berilo iz 2. pisma apostola Pavla Timoteju (2 Tim 1,1-8)
Pavel, apostol Jezusa Kristusa po Božji volji, da oznanja življenje v Jezusu Kristusu, ljubljenemu sinu Timoteju: Milost, usmiljenje in mir od Boga Očeta in Jezusa Kristusa, našega Gospoda. Hvaležen sem Bogu, ki mu služim od dedov s čisto vestjo, kakor imam v svojih molitvah noč in dan vedno tebe v spominu; spominjam se pri tem tvojih solz in te srčno želim videti, da bi bilo moje veselje popolno; kajti spomnili so me tvoje nehlinjene vere, ki je bila najprej v tvoji stari materi Evníki, prepričan pa sem, da tudi v tebi. Zaradi tega te spominjam, da poživiš Božjo milost, ki je v tebi po polaganju mojih rok. Bog nam ni dal duha boječnosti, ampak moči in ljubezni in razumnosti. Ne sramuj se torej pričevanja o našem Gospodu in ne mene, njegovega ujetnika, temveč trpi z menoj za evangelij po moči Boga.
*ali*
Pavel, Božji služabnik, apostol pa Jezusa Kristusa, da bi Božji izvoljenci verovali in spoznali resnico, ki je za pobožnost, oprti na upanje v večno življenje, ki ga je Bog, ki ne laže, obljubil pred veki, ob svojem času pa razodel svojo besedo v oznanjevanju, ki mi je bilo zaupano po zapovedi Boga, našega odrešenika – Titu, po skupni veri pravemu sinu: Milost in mir od Boga Očeta in Jezusa Kristusa, našega odrešenika. Zaradi tega sem te pustil na Kreti, da urediš, kar je še treba, in postaviš po mestih starešine, kakor sem ti naročil.
Psalm 89
Odpev: »Gospodove milosti bom na veke opeval.«
Ps 89,2-5.21.22.25.27
Gospodove milosti bom na veke opeval,
vsem rodovom bom oznanjal tvojo zvestobo.
Rekel sem namreč: »Milost ima večne temelje.«
Z nebes si utrdil svojo zvestobo.
Odpev: »Gospodove milosti bom na veke opeval.«
»Zavezo sem sklenil s svojim izvoljencem,
prisegel sem Davidu, svojemu služabniku:
Na veke utrdim tvoj zarod,
za vse rodove utemeljim tvoj prestol.«
Odpev: »Gospodove milosti bom na veke opeval.«
Našel sem Davida, svojega služabnika,
s svojim svetim oljem sem ga mazilil,
da bi bila vedno z njim moja roka
in ga krepila moja rama.
Odpev: »Gospodove milosti bom na veke opeval.«
Moja zvestoba in moja milost bosta z njim,
v mojem imenu bo zrasla njegova moč;
on me bo klical: Moj oče si ti,
moj Bog in skala mojega zveličanja.
Odpev: »Gospodove milosti bom na veke opeval.«
Evangelij
Lk 22,26
Aleluja
Aleluja. Kdor je največji med vami, naj bo kakor najmlajši, in predstojnik kako strežnik. Aleluja.
Jezus prepušča kraljestvo apostolom
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 22,24-30)
Tisti čas je nastal prepir med apostoli, kateri izmed njih se zdi, da je največji. Jezus jim je pa rekel: »Kralji poganov gospodujejo nad njimi in tisti, ki imajo oblast nad njimi, se imenujejo ›dobrotniki‹.
Vi pa ne tako. Temveč kdor je največji med vami, naj bo kakor najmlajši in predstojnik kakor strežnik. Kdo je namreč večji: kdor je pri mizi ali kdor streže? Ali ne, kdor je pri mizi? Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže.
Vi ste, ki ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah, in jaz vam prepuščam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu, sedeli na prestolih in sodili dvanajstere Izraelove rodove.«
Avdio posnetek dnevne Božje besede
Poslušajte kot 
Svetnik za vsak dan
3. nedelja med letom
Luč Besede rodi življenje
Misli Benedikta XVI.