V današnjem nedeljskem evangeliju Jezus pripoveduje priliko o bogatašu in o ubogem Lazarju. Prvi živi v obilju in sebičnosti in ko umre gre v pekel. Reveža, ki se hrani z ostanki iz bogatinove mize, pa ob smrti angeli prenesejo v večno bivališče Boga in svetnikov. »Blagor vam, ubogi«, je rekel Jezus svojim učencem, »kajti vaše je Božje kraljestvo«. Toda sporočilo te prilike nam pove še več, spomni nas, da dokler smo še na tem svetu, moramo poslušati Gospoda, ki nam ...
V današnjem nedeljskem evangeliju Jezus pripoveduje priliko o bogatašu in o ubogem Lazarju. Prvi živi v obilju in sebičnosti in ko umre gre v pekel. Reveža, ki se hrani z ostanki iz bogatinove mize, pa ob smrti angeli prenesejo v večno bivališče Boga in svetnikov. »Blagor vam, ubogi«, je rekel Jezus svojim učencem, »kajti vaše je Božje kraljestvo«. Toda sporočilo te prilike nam pove še več, spomni nas, da dokler smo še na tem svetu, moramo poslušati Gospoda, ki nam govori po Svetem pismu in živeti po njegovi volji, sicer bo po smrti prepozno za kesanje. Ta prilika nam torej pove dvoje: prvič, da ima Bog rad uboge in jih dviguje iz njihovega ponižanja, drugič pa, da je naša večna usoda odvisna od našega ravnanja. Na nas je, da hodimo po poti, ki nam jo je Bog pokazal, da dosežemo večno življenje. Ta pot je ljubezen, ne kot čustvo, temveč kot služenje drugim v Kristusovi ljubezni.
Protest zoper Boga v imenu pravičnosti je nesmisel. Svet brez Boga je svet brez upanja (Ef 2,12). Samo Bog more ustvariti pravičnost. In vera nam daje gotovost: Bog to stori. Podoba o poslednji sodbi najprej ni podoba groze, marveč je podoba upanja, za nas morda celo odločilna podoba upanja. Toda ali ni tudi podoba strahu? Rekel bi: podoba odgovornosti. Torej podoba za tisti strah, o katerem sv. Hilarij pravi, da ima ves naš strah svoje mesto v ljubezni. Bog je pravičnost in ustvarja pravičnost. To je naša tolažba in naše upanje. A v svoji pravičnosti je hkrati milost. To vemo s pogledom na križanega in vstalega Kristusa. Oboje, pravičnost in milost, je treba gledati v pravilni notranji povezanosti. Milost ne izključuje pravičnosti. Milost krivice ne naredi za pravico. Milost ni goba, ki vse pobriše, tako da na koncu postane vse enako veljavno, kar je kdo na zemlji storil. Jezus nam je v svarilo v priliki o bogatem potratnežu in ubogem Lazarju (Lk 16,19–31) pokazal podobo duše, uničene z objestnostjo in bohotnostjo, ki si je sama ustvarila nepremostljiv jarek med seboj in ubožcem: jarek zaprtosti v materialno uživanje, jarek pozabljanja drugega, nesposobnost ljubiti, ki zdaj postane pekoča žeja, ki je ni več mogoče ozdraviti.
Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega sta v evharistiji zares združeni: učlovečeni Bog nas vse pritegne k sebi. Samo na tej kristološko-zakramentalni podlagi lahko prav razumemo Jezusov nauk o ljubezni. Prehod od postave in prerokov k dvojni zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega, k čemur nas Jezus vodi, kakor tudi dejstvo, da je vsa verska eksistenca osredotočena na to zapoved, ni samo morala (nravnost), ki bi mogla obstajati samostojno poleg vere v Kristusa in poleg njegovega ponavzočenja v samem zakramentu: vera, bogočastje in etos se prepletajo kot enotna stvarnost, ki se oblikuje v srečanju z Božjo agape.
Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni, je sama v sebi okrnjena. Nasprotno pa postane – kot bomo morali o tem še natančneje razmisliti –'zapoved' ljubezni mogoča le, ker ni zgolj zahteva: ljubezen je lahko'zapovedana' le zato, ker je najprej podarjena. V zvezi s tem lahko razumemo tudi velike Jezusove prilike. Bogatin (prim. Lk 16,19-31) milo prosi iz kraja pogubljenja, da bili njegovi bratje obveščeni, kaj se zgodi s tistim, ki je prezrl v stiski trpečega reveža. Jezus uporabi tako rekoč klic na pomoč in nam ga predstavi, da bi nas posvaril oziroma nas pripeljal na pravo pot.
V petek smo obhajali god svetega Vincencija Pavelskega, zavetnika katoliških dobrodelnih ustanov. V Franciji šestnajstega stoletja se je živo soočil z velikim nasprotjem med bogatimi in revnimi, saj je kot duhovnik obiskoval področja kjer so prebivali višji sloji, obiskoval pa je tudi podeželje in zanemarjene mestne četrti. Gnan od Kristusove ljubezni, je Vincencij Pavelski znal organizirati redne oblike pomoči obrobnim osebam in tako ustanovil tako imenovane 'Charitées', skupine gospa krščanske ljubezni, ki so darovale svoj čas in svoje dobrine za te najbolj obrobne. Med temi prostovoljkami so nekatere izbrale, da se bodo popolnoma posvetile Bogu in ubogim in tako je sveti Vincencij Pavelski skupaj z Ludoviko de Marijak ustanovil Hčere krščanske ljubezni, prvo žensko družbo, ki naj živi posvečeno življenje 'v svetu' med ljudmi, z bolnimi in pomoči potrebnimi. Zahvalimo se Bogu, ker je njegova ljubezen močnejša od zla in smrti.
Sv. Hieronim pravi: »Bogataš zavrača, da bi dal revežu polnem ran na njegovem pragu miloščino.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Ganljivo in v srce segajoče je nasprotje med bogatašem in revežem Lazarjem.« »In Jezus je dal ime temu revežu«, pravi sv. Avguštin in dodaja: »S tem je pokazal na njegovo pomembnost v Božjih očeh.« Sv. Hieronim pojasni pomen imena Lazar, kar pomeni 'Tisti, ki se mu je pomagalo'.« Sv. Avguštin pravi: »Lazarja, ki je človek vere ...
Sv. Hieronim pravi: »Bogataš zavrača, da bi dal revežu polnem ran na njegovem pragu miloščino.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Ganljivo in v srce segajoče je nasprotje med bogatašem in revežem Lazarjem.« »In Jezus je dal ime temu revežu«, pravi sv. Avguštin in dodaja: »S tem je pokazal na njegovo pomembnost v Božjih očeh.« Sv. Hieronim pojasni pomen imena Lazar, kar pomeni 'Tisti, ki se mu je pomagalo'.« Sv. Avguštin pravi: »Lazarja, ki je človek vere ter revež, sprejme Abraham, ki je bil bogat v veri v svoje naročje.« Sv. Efrem Sirski pravi: »Medtem ko bogataša žge peklenski ogenj, vidi na drugi strani prepada rajske izvire. Abraham, ki je bil sposoben usmiljenja do Sodome, ne more izkazati usmiljenje do tega bogatega človeka v peklu.« Sv. Avguštin pravi: »Razlog zakaj ni bogataš deležen usmiljenja je v tem, ker ni v svojem življenju izkazoval usmiljenje.«
Gorje vam, lahkomiselni na Síonu, brezskrbneži na samaríjski gori! Poležavajo na slonokoščenih posteljah in se pretegujejo na svojih ležiščih, jedo jagnjeta od drobnice in teleta iz hleva. Derejo se ob brenkanju na harfe, mislijo, da igrajo na glasbila kakor David. Pijejo vino iz vrčev in se mazilijo z izbranimi olji, ne bolí pa jih Jožefov polom. Zato bodo zdaj korakali na čelu izgnancev in rezgetanje veseljakov bo utišano.
Psalm 146
Odpev: »Hvali, moja duša, Gospoda!«
Ps 146,7-10
Gospod varuje zvestobo na veke.
Gospod pomaga do pravice zatiranim.
Gospod daje kruha lačnim,
Gospod osvobaja jetnike.
Odpev: »Hvali, moja duša, Gospoda!«
Gospod odpira oči slepim,
Gospod dviga potrte,
Gospod ljubi pravične.
Gospod varuje tujce.
Odpev: »Hvali, moja duša, Gospoda!«
Gospod podpira siroto in vdovo,
pota krivičnih pa uničuje.
Gospod bo kraljeval na veke,
tvoj Bog, o Sion, od roda do roda.
Odpev: »Hvali, moja duša, Gospoda!«
2. berilo
Ohranimo zapovedi, dokler Kristus ne pride
Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Timoteju (1 Tim 6,11-16)
Ti, Božji človek, si prizadevaj za pravičnost, za pobožnost, za vero, ljubezen, stanovitnost in krotkost. Bojuj dober boj vere, sezi po večnem življenju, v katero si bil poklican in si to lepo izpovedal pred mnogimi pričami. Zapovedujem ti pred Bogom, ki vsem stvarem daje življenje, in pred Kristusom Jezusom, ki je pred Poncijem Pilatom dobro pričeval: Ohrani zapoved, da boš brez madeža in brez graje do prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ob tem prihodu se bo ob svojem času pokazal blaženi in edini vladar, kralj nad kraljujočimi in Gospod nad gospodujočimi, ki ima edini nesmrtnost, ki biva v nedostopni luči in ga noben človek ni videl in ga ne more videti. Njemu čast in večna oblast! Amen.
Evangelij
2 Kor 8,9
Aleluja
Aleluja. Jezus Kristus je bil bogat, pa je postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu. Aleluja.
V večnosti ima vse drugačno vrednost
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 16,19-31)
Tisti čas je rekel Jezus farizejem: Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil. In bil je neki revež, po imenu Lazar, ki je ležal pri njegovih vratih, poln čirov, in se je želel nasititi s tem, kar je padalo z bogatinove mize. Pa tudi psi so prihajali in mu lizali čire. Umrl pa je revež in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin in je bil pokopan.
Ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil svoje oči in zagledal od daleč Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, zakaj silno trpim v tem plamenu.‹ Abraham pa je rekel: ›Sin, spomni se, da si prejel dobro v svojem življenju in prav tako Lazar hudo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami narejen velik prepad, da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo; pa tudi od ondod ne morejo sem.‹
In rekel je: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta; imam namreč pet bratov in te naj posvari, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja.‹ Abraham pa reče: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Le-ta je pa odgovoril: ›Ne, oče Abraham, temveč, ako pojde do njih kdo izmed mrtvih, se bodo spokorili.‹ Rekel pa mu je: ›Ako ne poslušajo Mojzesa in prerokov, ne bodo verjeli, tudi če kdo od mrtvih vstane.‹
Avdio posnetek dnevne Božje besede
Poslušajte kot 
Svetnik za vsak dan
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov