Današnja druga postna nedelja je znana, kot nedelja Kristusovega spremenjenja. Saj nam bogoslužje na poti postnega časa, potem ko nas je povabilo hoditi za Jezusom v puščavo, da bi se skupaj z Njim soočili s skušnjavami in jih premagali, predlaga, povzpeti se z Njim na 'goro' molitve, da bi na njegovem človeškem obličju zrli veličastno Božjo svetlobo. Dogodek Kristusovega spremenjenja soglasno potrjujejo trije evangelisti: Matej, Marko in Luka. Dva elementa sta pri tem bistvena. Jezus se je povzpel z učenci ...
Današnja druga postna nedelja je znana, kot nedelja Kristusovega spremenjenja. Saj nam bogoslužje na poti postnega časa, potem ko nas je povabilo hoditi za Jezusom v puščavo, da bi se skupaj z Njim soočili s skušnjavami in jih premagali, predlaga, povzpeti se z Njim na 'goro' molitve, da bi na njegovem človeškem obličju zrli veličastno Božjo svetlobo. Dogodek Kristusovega spremenjenja soglasno potrjujejo trije evangelisti: Matej, Marko in Luka. Dva elementa sta pri tem bistvena. Jezus se je povzpel z učenci Petrom, Jakobom in Janezom na visoko goro in se tam 'vpričo njih spremenil'(Mr 9,2). Njegovo obličje ter njegova oblačila so se svetila, medtem ko sta se ob njem pojavila Mojzes in Elija. Nadalje pa je vrh gore obsenčil oblak, iz katerega se je zaslišal glas, ki je rekel: 'Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!' (Mr 9,7). Torej luč in glas. Božja luč, ki je zasvetila na Jezusovem obličju ter glas nebeškega Očeta, ki pričeval zanj in jim ukazal naj ga poslušajo.
Skrivnosti spremenjenja pa ne smemo ločiti od Jezusove poti, po kateri je hodil. On se je namreč odločno namenil hoditi v smeri izpolnitve svojega poslanstva, čeprav je dobro vedel, da bo do vstajenja moral iti preko trpljenja in smrti na križu. O tem je učencem odkrito govoril. Vendar pa ga niso razumeli, še več, zavrgli so takšen pogled, saj niso mislili po Božje, temveč po človeško (prim. Mt 16,23). Zaradi tega je Jezus vzel s seboj na goro tri izmed njih ter jim razodel božansko slavo, veličastvo Resnice in Ljubezni. Jezus je namreč hotel, da bi ta luč razsvetljevala njihova srca v neprehodni temini njegovega trpljenja in smrti, ko bo za njih pohujšanje križa neznosno. Bog je luč in Jezus želi podariti svojim najožjim prijateljem izkušnjo te luči, ki v njem prebiva. Tako bo On po tem dogodku v njih notranja luč, ki jih bo sposobna varovati pred napadi teme. Tudi v najtemnejši noči je Jezus svetilka, ki nikoli ne ugasne. Sv. Avguštin je povzel to skrivnost s čudovitim izrazom: 'To kar je sonce za telesne oči, da vidimo, je za oči srca Kristus.'
Dragi bratje in sestre, vsi mi potrebujemo notranjo luč, da bomo lahko premagali preizkušnje življenja. Ta luč prihaja od Boga. Kristus nam jo je prišel podarit. On, v katerem prebiva vsa polnost božanstva (prim Kol 2,9). Povzpnimo se z Jezusom na goro molitve ter zrimo njegovo obličje, ki je polno ljubezni in resnice. Dovolimo, da nas njegova luč notranje napolni. Prosimo Devico Marijo, našo voditeljico na poti vere, naj nam pomaga živeti v tem postnem času to izkušnjo, da bomo vsak dan našli nekaj trenutkov za tiho molitev ter poslušanje Božje Besede.
Duhovne vaje lahko primerjamo s tem, kar se je zgodilo Petru, Jakobu in Janezu, ko jih je Jezus same zase povedel s seboj na visoko goro. Medtem ko je molil, se je 'spremenil'. Njegovo obličje ter njegova oseba je postalo svetlo, čudovito (prim. Mr 9,2-10). Jezus je namreč hotel, da bi njegovi učenci, še posebej tisti, ki bodo v porajajoči se Cerkvi imeli vodilno odgovornost, imeli neposredno izkušnjo njegove božje slave, da bi se lažje soočili s pohujšanjem križa. Dejansko, ko bo prišla ura izdaje ter se bo Jezus umaknil v vrt Getsemani, da bi molil, bo vzel s seboj Petra, Jakoba in Janeza ter jih prosil naj čujejo in molijo z Njim (prim. Mt 26,38). Oni to sicer ne bodo zmogli, toda Kristusova milost jih bo podpirala ter jim pomagala, da bodo verjeli v vstajenje.
Želel bi poudariti, da je bilo Jezusovo spremenjenje predvsem izkušnja molitve (prim. Lk 9,28-29). Molitev doseže svoj višek in postane izvir notranje luči takrat, ko človekov duh soglaša z Božjim in njuni volji, kot da bi postali eno. Ko se je Jezus povzpel na goro, se je potopil v konteplacijo Očetovega načrta ljubezni, ki ga je poslal na svet, da bi rešil človeštvo. Ob Jezusu sta se pojavila Elija in Mojzes, kar je pomenilo, da Sveto pismo soglaša z naznanilom velikonočne skrivnosti, torej s tem, da bo Kristus moral trpeti in umreti in tako vstopiti v svojo slavo (prim. Lk 24,26.46). V tistem trenutku je Jezus videl pred sabo, kako se izrisuje križ, skrajna žrtev, potrebna za našo osvoboditev od nadvlade greha in smrti. V svojem srcu je ponovno ponovil svoj 'amen'. Izrekel je 'da', tukaj sem, naj se zgodi Oče, tvoja volja ljubezni. Kakor se je zgodilo po krstu v Jordanu, sta iz nebes prišli znamenji, ki sta izrazili zadovoljstvo Boga Očeta. Svetloba, ki je 'spremenila' Kristusa ter glas, ki ga je razglasil za 'ljubljenega Sina' (Mr 9,7).
Skupaj s postom in deli usmiljenja predstavlja molitev temelje našega duhovnega življenja. Dragi bratje in sestre, spodbujam vas, da najdete v tem postnem času daljše trenutke tišine, če je mogoče, se udeležite duhovne obnove, da bi pregledali svoje življenje v luči načrta ljubezni nebeškega Očeta. Pustite se v tem pozornem poslušanju Boga voditi Devici Mariji, učiteljici in zgledu molitve. Ona namreč tudi v neprehodni temi Kristusovega trpljenja ni izgubila temveč je ohranila v svoji duši svetlobo božanskega Sina. Zato jo kličemo kot Mati zaupanja in upanja.
Sv. Beda Častitljivi pravi: »Spremenjenje simbolično kaže na to, kar je onkraj pragu človeškega in vodi vse do dokončnega vstajenja, ko bodo oblačila vernikov, očiščena v nebesih, postala bela kakor sneg.« Efrem Sirski nadaljuje: »Božanska slava se v tej spremenitvi očitno prilagodi sposobnosti učencev, sprejeti jo.« Cerkveni očetje svojo razlago besedila povezujejo s svetlobo, ki očiščuje. Origen zato ob tem tako razmišlja: »Jezusov sijaj se ni razodel samo kot zemeljska svetloba, temveč kot Luč pravičnosti za ...
Sv. Beda Častitljivi pravi: »Spremenjenje simbolično kaže na to, kar je onkraj pragu človeškega in vodi vse do dokončnega vstajenja, ko bodo oblačila vernikov, očiščena v nebesih, postala bela kakor sneg.« Efrem Sirski nadaljuje: »Božanska slava se v tej spremenitvi očitno prilagodi sposobnosti učencev, sprejeti jo.« Cerkveni očetje svojo razlago besedila povezujejo s svetlobo, ki očiščuje. Origen zato ob tem tako razmišlja: »Jezusov sijaj se ni razodel samo kot zemeljska svetloba, temveč kot Luč pravičnosti za otroke luči.« Tudi sv. Janez Krizostom se navezuje na svetlobo: »Sijaj sonca ter svež, neomadeževan sneg sta zelo približna primerjava Zveličarjeve slave in njegove čistosti.« Sv. Ambrož pa o Jezusovi identiteti pravi, »da se kot ljubljeni Sin razodene v osrednjih trenutkih evangeljske pripovedi, ki v tem dogodku pridejo do izpolnitve.« Sv. Janez Krizostom in sv. Janez Damaščan pa pravita, da »ti trije Jezusovi ljubljeni učenci, navzoči med spremenjenjem, pričujejo ljudem o tej Gospodovi slavi.« Sv. Hieronim ter Origen pa o treh šotorih pravita: »Mojzes in Elija sta bila namreč Gospodova služabnika, medtem ko se iz treh šotorov napačno sklepa in razlaga enakost med Mojzesom, Elijo in Kristusom.« Psevdo-Dionizij Areopagit pa pravi: »S sveto kontemplacijo (zrenjem) lahko pridemo do združitve s spremenjenim Gospodom.« Origen k temu dodaja: »Jezusovo božanstvo zrejo tisti, ki so nad svetom. S tem se pripravljajo na sprejem duhovnega spoznanja.«
Berilo iz 1. Mojzesove knjige (1 Mz 22,1-2.9.10-13.15-18)
Tiste dni je Bog preskušal Abrahama. Rekel mu je: »Abraham!« Odgovóril je: »Tukaj sem.« Pa je rekel: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Moríja! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!«
Prišla sta na kraj, o katerem mu je Bog rekel. Tam je Abraham sezidal oltar in razložil drva. Potem je Abraham stegnil svojo roko in zgrabil nož, da bi zaklal svojega sina. Tedaj mu je zaklical Gospodov angel iz nebes in rekel: »Abraham, Abraham!« Odgovóril je: »Tukaj sem.« In je rekel: »Ne steguj svoje roke nad dečka in ne stôri mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca.« Abraham je povzdignil oči in pogledal, in glej, za njim je bil oven, ki se je z rogovi zapletel v grmovje. Abraham je torej šel in vzel ovna in ga daroval v žgalno daritev namesto svojega sina.
Gospodov angel je drugič poklical Abrahama iz nebes in rekel: »Prisegel sem pri sebi, govorí Gospod: Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslôvil in silno namnóžil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morski obali. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov in s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas.«
Psalm 116
Odpev: »Hôdil bom pred Gospodom v deželi živih.«
Ps 116,10.15.16-17.18-19
Veroval sem v Gospoda,
tudi ko sem govóril: »Zelo sem nesrečen.«
Dragocena je v očeh Gospodovih
smrt njegovih zvestih.
Odpev: »Hôdil bom pred Gospodom v deželi živih.«
O Gospod, zares sem tvoj služabnik,
tvoj služabnik sem, sin tvoje dékle.
Moje vezi si raztrgal, zato ti bom daroval zahvalno daritev,
klical bom ime Gospodovo.
Odpev: »Hôdil bom pred Gospodom v deželi živih.«
Svoje zaobljube Gospodu bom izpolnil
pred vsem njegovim ljudstvom,
v dvorih Gospodove hiše,
v tvoji sredi, Jeruzalem.
Odpev: »Hôdil bom pred Gospodom v deželi živih.«
2. berilo
Bog svojemu Sinu ni prizanesel
Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 8,31-34)
Bratje in sestre, če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podáril? Kdo bo obtoževal Božje izvóljence? Bog, ki opravičuje? Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je vstal od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas?
Evangelij
Prim. Mt 17,5
Vrstica pred evangelijem
Očetov glas se je zaslišal iz svetlega oblaka: Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte.
Nebeški Oče razodene, da je Jezus njegov Sin
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 9,2-10)
Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglásil se je Peter in rekel Jezusu: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Narédil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naróčil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.
Avdio posnetek dnevne Božje besede
Poslušajte kot 
Svetnik za vsak dan
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov