Božja beseda za nedeljo, 25. oktobra 2020

Benedikt XVI. je spregovoril o največji zapovedi ter poslušanju Božje Besede med homilijo pri zaključni maši 12. redne škofovske sinode leta 2008.
»Gospodova beseda v današnjem evangeliju nas je spomnila, da je v ljubezni povzeta vsa Božja postava. Evangelist Matej pripoveduje, da so se farizeji potem, ko je Jezus z odgovorom zaprl usta saducejem, zbrali, da bi ga skušali (prim. Mt 22,34-35). Eden izmed njih, ki je bil učitelj postave, ga je vprašal: 'Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?' (Mt ...

Več ...

Benedikt XVI. je spregovoril o največji zapovedi ter poslušanju Božje Besede med homilijo pri zaključni maši 12. redne škofovske sinode leta 2008.
»Gospodova beseda v današnjem evangeliju nas je spomnila, da je v ljubezni povzeta vsa Božja postava. Evangelist Matej pripoveduje, da so se farizeji potem, ko je Jezus z odgovorom zaprl usta saducejem, zbrali, da bi ga skušali (prim. Mt 22,34-35). Eden izmed njih, ki je bil učitelj postave, ga je vprašal: 'Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?' (Mt 22,36). Vprašanje namreč izraža prizadevanje, ki zaznamuje vso judovsko izročilo, da bi našli počelo, ki bi poenotilo različne definicije Božje volje. To gotovo ni bilo lahko vprašanje, če pomislimo, da je bilo potrebno premisliti Mojzesovo postavo, ki je vsebovala 613 predpisov in prepovedi. Kako izbrati med vsemi največjo? Toda Jezus brez obotavljanja takoj odgovori: 'Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem'. To je največja in prva zapoved’ (Mt 37-38). V svojem odgovoru je Jezus navedel molitev Shema (Poslušaj), ki jo pobožni jud moli večkrat na dan, predvsem pa zjutraj in zvečer (prim. 5Mz 6,4-9; 11,13-21; 4Mz 15,37-41). Ta molitev celostno in popolno izrazi dolžnost ljubezni do Boga, edinega Gospoda. Poudarek pri tem pa je na popolni posvetitvi Bogu z vsemi tremi sposobnostmi, ki opredeljujejo človeka v njegovih najglobljih psiholoških razsežnostih: s srcem, z dušo in z mišljenjem. Pojem mišljenje, grško diánoia, vsebuje tudi razumsko razsežnost. K Bogu naj ne bi bila usmerjena samo naša ljubezen, prizadevanje, volja ter čustva temveč tudi razum, ki ga nikakor ne smemo izključiti. Še več, ravno naša misel se mora preoblikovati po Božji misli. Zatem Jezus doda še nekaj, kar ga sicer učitelj postave ni vprašal: ' Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe' (Mt 22,39). To kar preseneča v Jezusovem odgovoru, je podobnost, ki jo vzpostavi med prvo in drugo zapovedjo, vendar tudi tokrat s svetopisemskim stavkom iz levitskega kodeksa o svetosti (3Mz 19,18). Na koncu ti dve zapovedi postaneta počelo, na katerem stoji vse svetopisemsko razodetje. Jezus namreč pravi: Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki'  (Mt 22,40).

Evangeljski odlomek, o katerem premišljujemo, nam pojasni, da biti Jezusov učenec pomeni konkretno uresničevati njegov nauk, ki je povzet v prvi in največji zapovedi Božje postave, zapovedi ljubezni. Tudi prvo berilo iz Druge Mojzesove knjige vztraja pri dolžnosti ljubezni, ki se konkretno izraža v odnosih med osebami v medsebojnem spoštovanju, sodelovanju in velikodušni pomoči. Pri tem pa so bližnji, ki jih je treba ljubiti tujec, sirota, vdova ter revež, torej tisti državljani, ki nimajo nobenega zaščitnika. Sveti pisatelj Druge Mojzesove knjige vse to zelo podrobno opisuje, kot na primer v primeru, ko eden od teh ubogih zastavi kaj svojega. V tem primeru  je Bog sam porok zanj.

Pri današnjem obhajanju svete evharistije, smo še posebej opazili povezanost med ljubečim poslušanjem Božje Besede in brezpogojnim služenjem bratom.

Homilija med kanonizacijo, nedelja, 23. oktober 2011
Današnji evangelij nas spominja, da se celotni Božji zakon lahko povzame z ljubeznijo. Na vprašanje učitelja postave, katera je največja zapoved, Jezus odgovori s popolno preprostostjo: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved.« (Mt 22,37-38) V resnici je poglavitna potreba za vsakogar izmed nas, da je Bog prisoten v našem življenju. Kot pravi Sveto pismo mora prodreti v vse plasti našega bitja in jih popolnoma napolniti: srce ga mora poznati in dopustiti, da se ga dotakne; in tako tudi duh, sile našega hotenja in odločanja, kot tudi um in misli. Jezus v evangeliju nato doda še drugo zapoved, za katero pravi, da je podobna prvi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mt 22,39) Jezus želi s tem opozoriti, da je ljubezen do bližnjega prav tako pomembna kot ljubezen do Boga. Vidno znamenje, s katerim kristjan svetu pokaže in pričuje o Božji ljubezni je prav ljubezen do bratov. Dejstvo, da Cerkev ravno na današnji dan praznuje razglasitev treh novih svetnikov, je torej delo Božje previdnosti. V različnih okoliščinah in z različnimi karizmami so namreč vsi trije dopustili, da jih je Božja ljubezen preoblikovala in k njej so usmerili celo svoje življenje. Tako so postali »zgled vsem verujočim« (1 Tes 1,7).

Evangeljski odlomek, o katerem premišljujemo, nam pojasni, da biti Jezusov učenec pomeni konkretno uresničevati njegov nauk, ki je povzet v prvi in največji zapovedi Božje postave, zapovedi ljubezni. Tudi prvo berilo iz Druge Mojzesove knjige vztraja pri dolžnosti ljubezni, ki se konkretno izraža v odnosih med osebami v medsebojnem spoštovanju, sodelovanju in velikodušni pomoči. Pri tem pa so bližnji, ki jih je treba ljubiti tujec, sirota, vdova ter revež, torej tisti državljani, ki nimajo nobenega zaščitnika. Sveti pisatelj Druge Mojzesove knjige vse to zelo podrobno opisuje, kot na primer v primeru, ko eden od teh ubogih zastavi kaj svojega. V tem primeru je Bog sam porok zanj.

Sveti Guido Maria Conforti nam je lahko zgled, kako se z zaupanjem prepustiti v Gospodove roke. Ta notranja drža je vodila celotno njegovo življenje in poslanstvo. Bil je odločen, da bo sledil Božji volji. Globoko je občutil nujnost oznanjevanja Njegove ljubezni tistim, ki še niso slišali za veselo novico. Z vsemi svojimi močmi se je predajal služenju ljudem, ki so mu bili zaupani, še zlasti tistim, ki so se oddaljili od Gospodovih poti. Kljub težkim življenjskim preizkušnjam je vsako okoliščino sprejemal s krotkostjo in kot znamenje na poti, ki mu jo je začrtala Božja previdnost, kot del Božjega načrta.

Poseben milosten dar za Cerkev je tudi človeško in duhovno pričevanje svetega Luigija Guanelle. Zapoved, o kateri govori današnja Božja beseda, je namreč živel pogumno in odločno. Zahvaljujoč globoki in stalni povezanosti s Kristusom je postal tolažba in podpora najbolj ubogim in slabotnim. Božja ljubezen je v njem razvnemala željo po dobrem za vse ljudi. Po papeževih besedah nam je Gospod v njem dal »preroka in apostola ljubezni. V njegovem pričevanju, tako polnem človečnosti in pozornosti do zadnjih, prepoznamo svetlo znamenje dobrodejne Božje navzočnosti in Njegovega delovanja.« Lahko nam je zgled rodovitne sinteze med kontemplacijo in akcijo. Razkriva, kako se v podarjanju sebe drugim nič ne izgubi, ampak se prav s tem v polnosti uresniči naša prava sreča. Uči nas rasti v prijateljstvu z Gospodom, da bi človeška družba tako vse bolj postajala družina Božjih otrok.

Sveta Bonifacija Rodriguez de Castro pa nam je zgled življenja v ljubezni preko vsakodnevnega dela. Ko je zaradi mnogih nasprotovanj hodila po poti križa, je svoje življenje povsem izročila Bogu. S tem pa je svetu podarila veliko znamenje upanja.

»Ljubim te, Gospod, moja moč.« To so bile besede današnjega psalma in besede, ki nam govorijo o ljubezni do Boga, ki je zaznamovala vse tri nove svetnike: Guida Mario Confortija, Luigija Guanello in Bonifacijo Rodriguez de Castro. Pustimo, da nas njihovi zgledi pritegnejo, pustimo se voditi njihovemu učenju, da bi vse naše bivanje postalo pričevanje resnične ljubezni do Boga in do bližnjega.

Manj ...