Božja beseda za nedeljo, 25. januarja 2009

Lima, homilija, nedelja, 21. januar 2018 ...

»Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in razglasi zoper njega razglas, ki ti ga jaz sporočam." (Jon 3,2) S temi besedami se je Gospod obračal na Jona ter ga spodbujal, naj gre proti velikemu mestu, ki je bilo na tem, da bi bilo uničeno zaradi svojih mnogih hudobij. V evangeliju prav tako vidimo Jezusa na poti proti Galileji, da bi oznanil svojo veselo novico (prim. Mr 1,14). Obe berili nam razodevata obiskanje Boga v včerajšnjih ...

Več ...

Lima, homilija, nedelja, 21. januar 2018

»Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in razglasi zoper njega razglas, ki ti ga jaz sporočam." (Jon 3,2) S temi besedami se je Gospod obračal na Jona ter ga spodbujal, naj gre proti velikemu mestu, ki je bilo na tem, da bi bilo uničeno zaradi svojih mnogih hudobij. V evangeliju prav tako vidimo Jezusa na poti proti Galileji, da bi oznanil svojo veselo novico (prim. Mr 1,14). Obe berili nam razodevata obiskanje Boga v včerajšnjih in današnjih mestih. Gospod se odpravi na pot: gre v Ninive, v Galilejo ... v Limo, Trujillo, Puerto Maldonado ... Gospod prihaja sem. Premakne se, da bi vstopil v našo osebno zgodovino, konkretno. To smo pred kratkim praznovali: je Emanuel, Bog, ki želi biti vedno z nami. Da, tukaj v Limi, ali kjerkoli živiš, v vsakdanjem življenju vedno enakega dela, pri vzgoji otrok, polni upanja, sredi tvojih želja in tvojih obveznosti; v zavetju doma ter v oglušujočem hrupu naših ulic. Tam, sredi prašnih cest zgodovine, ti Gospod prihaja naproti.

Včasih se nam lahko zgodi enako kot Joni. Situacije stisk in krivic, ki se vsak dan ponavljajo v naših mestih, lahko v nas prebudijo skušnjavo, da bi zbežali, se skrili, se potuhnili. In razlogov, tako Joni kot tudi nam, ne manjka. Ob pogledu na mesto bi lahko rekli, da "nekateri meščani prejemajo primerna sredstva za razvoj osebnega in družinskega življenja. Po drugi strani pa je zelo veliko 'nemeščanov', 'polmeščanov' ali 'mestnih presežkov" (Veselje evangelija, 74), ki so na robu naših ulic, ki živijo na obrobju naših mest in nimajo pogojev, ki so potrebni za dostojno življenje. Težko je videti, da velikokrat med temi "človeškimi presežki" najdemo obraze mnogih otrok in mladostnikov. Najdemo obraz prihodnosti.

Ko vidimo te stvari v naših mestih, v naših četrtih – ki bi lahko bili kraji srečanja in solidarnosti – to povzroči nekaj, kar bi lahko imenovali Jonov sindrom: prostor bega in nezaupanja (prim. Jon 1,3). Prostor za ravnodušnost, zaradi katere postanemo anonimni in gluhi pred drugimi, zaradi nje postanemo neosebna bitja brezkužnega srca in s to držo škodimo duši ljudstva. Kakor nas je opozoril Benedikt XVI., se "mera človečnosti določa predvsem v odnosu do trpljenja in do trpečega. To velja za posameznika kakor za družbo. Družba, ki ne more sprejeti trpečih in pomagati s so-čutjem deliti in nositi trpljenje tudi od znotraj, je okrutna in nehumana družba." (Rešeni v upanju, 38)

Ko so aretirali Janeza (Krstnika), se je Jezus odpravil v Galilejo, da bi oznanjal Božji evangelij. Za razliko od Jone, Jezus ob žalostnem in krivičnem dogodku, kakor je bila Janezova aretacija, vstopi v mesto, vstopi v Galilejo; v tistem majhnem ljudstvu začne sejati to, kar je predstavljalo začetek večjega upanja: Božje kraljestvo je blizu, Bog je med nami. In sam evangelij nam pokaže veselje in verižni učinek, ki ga to povzroči: začel je s Simonom in Andrejem, potem z Jakobom in Janezom (prim. Mr 1,14-20) in od tedaj je preko sv. Roze iz Lime, sv. Toribija, sv. Martina Porresa, sv. Janeza Macíasa, sv. Frančiška Solana prišel do nas preko oznanila oblaka pričevalcev, ki so verovali Vanj. Do nas je prišel, da bi se, kakor z obnovljenim protistrupom, ponovno zavzeli proti globalizaciji ravnodušnosti. Pred to ljubeznijo namreč ne moremo ostati ravnodušni.

Jezus je poklical svoje učence, da bi živeli danes to, kar ima okus po večnosti: ljubezen do Boga in do bližnjega; in to stori na edini način, na katerega more to storiti, na božji način: tako da prebudi nežnost in usmiljeno ljubezen, prebudi sočutje in odpre njihove oči, da bi se naučili gledati stvarnost na božji način. Povabi jih, naj ustvarjajo nove vezi, nova zavezništva, ki prinašajo večnost.

Jezus hodi skozi mesto s svojimi učenci in začne gledati, poslušati, biti pozoren na tiste, ki so popustili pod plaščem ravnodušnosti, ki so bili kamenjani s težkim grehom korupcije. Razkrivati začne mnoge situacije, ki so dušile upanje njegovega ljudstva ter prebudi novo upanje. Pokliče svoje učence in jih povabi, naj gredo z njim; povabi jih, naj prehodijo mesto, vendar pa spremeni njihov ritem; uči jih, naj gledajo to, za kar se do sedaj niso menili, pokaže na nove nujnosti. Spreobrnite se, jim reče, nebeško kraljestvo je srečati v Jezusu Boga, ki pomeša svoje življenje z življenjem svojega ljudstva; ki se vplete in vplete druge, da se ne bi bali iz te zgodovine narediti zgodovine zveličanja (prim. Mr 1,15.21ss.).

Jezus še naprej hodi po naših ulicah, kakor včeraj še naprej trka na vrata, trka na srca, da bi ponovno prižgal upanje in hrepenenja: da bi bratstvo premagalo razkrajanje, solidarnost krivico ter da bi orožje miru pogasilo nasilje. Jezus še naprej kliče in nas želi maziliti s svojim Duhom, da bi šli tudi mi mazilit s tistim maziljenjem, ki more ozdraviti ranjeno upanje ter prenoviti naš pogled.

Jezus še naprej hodi in prebudi upanje, ki nas osvobaja praznih odnosov in neosebnih analiz ter nas kliče, da bi bili kakor kvas tam, kjer smo, kjer nam je dano, da živimo, v tistem vsakdanjem kotičku. Nebeško kraljestvo je med vami, nam pravi; je tam, kjer znamo udejanjati malo nežnosti in sočutja, kjer se ne bojimo ustvarjati prostorov, da bi slepi videli, hromi hodili, gobavci bili očiščeni in kjer bi gluhi slišali (prim. Lk 7,22) ter se bodo tako vsi tisti, ki smo jih imeli za izgubljene, veselili vstajenja. Bog se ne naveliča in se ne bo naveličal hoditi, da bi dosegel svoje otroke. Kako bomo prižgali upanje, če manjkajo preroki? Kako bomo soočili prihodnost, če nam manjka enosti? Kako bo prišel Jezus na mnoge kraje, če primanjkuje pogumnih in verodostojnih pričevalcev?

Danes te Gospod kliče, da bi z njim prehodil mesto, tvoje mesto. Kliče te, da bi bil njegov misijonarski učenec ter bi tako postal soudeležen pri tistem velikem šepetu, ki želi še naprej odmevati v vsakem kotičku našega življenja: Veseli se, Gospod je s teboj!

Angel Gospodov, nedelja, 24. januar 2021

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek te nedelje (prim. Mr 1,14-20) nam prikaže, če tako rečemo, »prehod pričevanja« od Janeza Krstnika na Jezusa. Janez je bil njegov predhodnik, ki mu je pripravil zemljo in mu je pripravil pot. Sedaj lahko Jezus začne svoje poslanstvo in oznanjati že navzoče zveličanje, saj je On zveličanje. Njegovo pridiganje je povzeto v teh besedah: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (v. 15). Preprosto. Jezus ne uporablja dvoumnih besed. Gre za sporočilo, ki nas vabi k razmišljanju o dveh bistvenih temah: času in spreobrnjenju.

V tem besedilu evangelista Marka, je potrebno čas razumeti kot trajanje zgodovine zveličanja, ki jo izvršuje Bog. »Dopolnjen« čas je torej tak (čas), v katerem zveličavno delovanje pride do svojega viška, do svoje polne uresničitve. Je torej zgodovinski čas, v katerem je Bog poslal Sina na svet in tako je njegovo kraljestvo postalo bolj kot kdaj koli prej »blizu«. Čas zveličanja je dopolnjen, saj je Jezus prišel. Pa vendar zveličanje ni avtomatično. Zveličanje je dar ljubezni in kot takšen je podarjen človeški svobodi. Vedno ko se govori o ljubezni, se govori o svobodi. Ljubezen brez svobode ni ljubezen. Lahko je interes, lahko je strah, mnoge stvari, toda ljubezen pa je vedno svobodna. Ker je svobodna, zahteva svoboden odgovor, zahteva torej naše spreobrnjenje. Gre za spremembo miselnosti in spremembo življenja, da se ne hodi več za zgledi sveta, ampak za Božjim, ki je Jezus. Hoditi za Jezusom, kot je delal Jezus in nas je učil Jezus. Gre za odločilno spremembo vizije in drže. Kajti greh, ki je predvsem greh posvetnosti, je prinesel na svet miselnost, ki kot zrak prežema vse, ki teži k uveljavljanju samih sebe proti drugim in tudi proti Bogu. To je zelo zanimivo. Katera je tvoja identiteta? Večkrat slišimo, da se svojo identiteto izrazi z izrazom »proti«. Težko je izraziti svojo identiteto v posvetnem duhu s pozitivnim izrazom zveličanja. Je proti samim sebi, proti drugim in proti Bogu in za dosego tega namena se miselnost greha in prevare ne obotavlja uporabljati nasilje. Prevaro in nasilje. Poglejte, kaj se zgodi s prevaro in nasiljem, pohlepom, slom po oblasti in ne služenjem, vojnami, izkoriščanjem ljudi. To je miselnost prevare, ki ima vsekakor svoj izvor v očetu prevare, v velikem lažnivcu Hudiču. On je oče laži, tako ga je definiral Jezus.

Vsemu temu pa se upre Jezusovo sporočilo, ki nas vabi, da priznamo potrebo po Bogu in njegovi milosti; da bi imeli uravnoteženo držo do zemeljskih dobrin; da bi bili gostoljubni in ponižni do vseh; da bi spoznavali in uresničevali sami sebe v srečanju in v službi drugim. Za vsakega od nas je čas, v katerem sprejeti odrešenje, kratek. Je namreč trajanje našega življenja na tem svetu, kratko je. Morda se zdi dolgo. Spominjam se, da sem šel podeliti zakramente, bolniško maziljenje, zelo dobremu starčku, zelo dobremu. On mi je v trenutku, preden je prejel evharistijo, bolniško maziljenje, rekel ta stavek: »Da, življenje je odletelo«, kot da bi rekel: »Verjel sem, da je večno, toda ne, življenje je odletelo. Kaj čutimo mi ostareli, ko je življenje odšlo. Odhaja. Življenje je dar brezmejne Božje ljubezni, je pa tudi čas preverjanja naše ljubezni do Njega. Zato je vsak trenutek, vsak hip našega bivanja dragocen čas, da ljubimo Boga in da ljubimo bližnjega ter s tem vstopimo v večno življenje.

Zgodovina našega življenja ima dva ritma. Eden je merljiv in je sestavljen iz dni, let, drugi pa je sestavljen iz obdobij našega razvoja: rojstva, otroštva, odraščanja, zrelosti, starosti in smrti. Vsak čas, vsaka faza ima svojo lastno vrednost in je lahko ugoden čas za srečanje z Gospodom. Vera nam pomaga odkriti duhovni pomen teh časov. Vsak med njimi vsebuje poseben Gospodov klic, na katerega lahko damo pozitiven ali negativen odgovor. V evangeliju vidimo, kako so odgovorili Simon, Andrej, Jakob in Janez. Bili so zreli možje in imeli so svoje delo kot ribiči, svoje družinsko življenje. Pa vendar so, ko je Jezus prišel mimo in jih poklical, »takoj pustili mreže in šli za njim« (prim. Mr 1,18).

Dragi bratje in sestre, bodimo pozorni na to in ne pustimo, da bo šel Jezus mimo, ne da bi ga sprejeli. Sv. Avguštin je govoril: »Bojim se Boga, ko gre mimo.« Strah zaradi česa? Da ga ne bi prepoznal, da ga ne bi videl, da ga ne bi sprejel.

Devica Marija naj nam pomaga živeti vsak dan, vsak trenutek kot čas zveličanja, v katerem gre Gospod mimo in nas kliče, vsakega glede na njegovo življenje. Marija naj nam pomaga, da se spreobrnemo od posvetne miselnosti, od fantazij sveta, ki so le ognjemeti, k miselnosti ljubezni in služenja.

Homilija, nedelja, 24. januar 2021 – Nedelja Božje Besede

Na to nedeljo Besede poslušamo Jezusa, ki oznanja Božje kraljestvo. Poglejmo, kaj govori in komu govori.

Kaj govori. Začne pridigati takole: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo.« (Mr 1,15) Bog je blizu, to je prvo sporočilo. Njegovo kraljestvo se je spustilo na zemljo. Bog ni, kot smo pogosto skušani, da bi mislili, tam zgoraj daleč v nebesih, ločen od človeškega  stanja, ampak je z nami. Čas oddaljenosti se je končal, ko je v Jezusu postal človek. Odtlej je Bog zelo blizu. Od naše človeškosti se ne bo nikoli ločil in se je nikoli ne bo naveličal. Ta bližina je začetek evangelija, je to – poudari besedilo –, kar je Jezus »govoril« (v. 15): tega ni rekel enkrat samkrat, ampak je to govoril, oziroma ponavljal, neprenehoma. »Bog je blizu« je bil leitmotiv njegovega oznanila, srčika njegovega oznanila. Če je to začetek in odpev Jezusovega pridiganja, ni mogoče, da ne bi bil stalnica kristjanovega življenja in oznanila. Pred čemerkoli je potrebno verovati in oznanjevati, da se nam je Bog približal, da smo bili deležni milosti, usmiljenja. Pred katerokoli našo besedo o Bogu obstaja njegova Beseda za nas, ki nam še naprej pravi: »Ne boj se, jaz sem s teboj. Blizu sem ti in ti bom blizu.«

Božja Beseda nam omogoča, da se z roko dotaknemo te bližine, saj – kot pravi Peta Mojzesova knjiga – ni daleč od nas, ampak je blizu našemu srcu (prim. 30,14). Je protistrup za strah, da bi ostali sami vpričo življenja. Gospod nas namreč preko svoje Besede tolaži, oziroma je s tistim, ki je sam. S tem, ko nam govori, nas spominja, da smo v njegovem srcu, dragoceni v njegovih očeh, varovani v dlaneh njegovih rok. Božja Beseda vliva ta mir, vendar pa ne pusti pri miru. Je Beseda tolažbe, pa tudi spreobrnjenja. »Spreobrnite se,« pravi Jezus takoj po tem, ko oznani Božjo bližino. Z njegovo bližino je namreč minil čas, ko se je distanciralo od Boga in od drugih; minil je čas, ko vsakdo misli nase in gre naprej po svoje. To ni krščansko, saj se tisti, ki izkusi Božjo bližino, ne more distancirati od bližnjega, se v ravnodušnosti oddaljiti od njega. V tem smislu tisti, ki pogosto obiskuje Božjo Besedo, prejema zdravilna bivanjska prevračanja. Odkrije, da življenje ni čas, da bi se zavarovali pred drugimi in zaščitili same sebe, ampak priložnost, da bi šli drugim naproti v imenu Boga, ki je blizu. Tako nas Beseda, posejana v zemljo našega srca, vodi, da bi sejali upanje skozi bližino. Prav tako kot Bog dela z nami.

Poglejmo zdaj komu govori Jezus. Najprej se obrne na ribiče iz Galileje. Bili so preproste osebe, živeli so od sadov svojih rok tako, da so trdo delali noč in dan. Niso bili strokovnjaki za Sveto pismo in gotovo se niso odlikovali po znanosti in kulturi. Živeli so na področju, sestavljenem z različnimi ljudstvi, etnijami in kulti. Šlo je za kraj, ki je bil najbolj oddaljen od verske čistosti v Jeruzalemu, najbolj oddaljen od srca Dežele. Vendar pa Jezus začne od tam, ne iz središča, ampak s periferije, in sicer zato, da bi tudi nam povedal, da nihče ni na robu Božjega srca. Vsi lahko prejmejo njegovo Besedo in ga osebno srečajo. Glede tega je v evangeliju lepa podrobnost, ko je rečeno, da Jezusovo oznanilo pride »po« Janezovem (Mr 1,14). Gre za odločilni po, ki zaznamuje razliko. Janez je sprejemal ljudi v puščavi, kamor so prihajali samo tisti, ki so lahko pustili kraje, kjer so živeli. Jezus pa govori o Bogu v središču družbe, vsem, tam kjer so. In ne govori ob določenih urah in časih. Ribičem je govoril, »ko je hodil ob Galilejskem jezeru«, »medtem ko so metali mreže«. (v. 16) Na osebe se obrača v najbolj običajnih krajih in časih. To je univerzalna moč Božje Besede, ki dosega vse in vsako področje življenja. 

Vendar pa ima Božja Beseda tudi posebno moč, na vsakogar vpliva na neposreden, oseben način. Učenca ne bosta nikoli pozabila besed, ki sta jih slišala tisti dan ob obali jezera, v bližini čolna, sorodnikov in sodelavcev; besed, ki so za vedno zaznamovale njuno življenje. Jezus jima reče: »Hodita za menoj, naredil vaju bom za ribiča ljudi« (v. 17). Ne pritegne ju z visokimi in nedosegljivimi govori, ampak nagovori njuni življenji. Ribičema rib pravi, da bosta ribiča ljudi. Če bi jima rekel: »Hodita za menoj, naredil vaju bom za apostola. Poslana bosta v svet in oznanjevala bosta evangelij z močjo Svetega Duha, umorjena bosta, vendar pa bosta postala svetnika«, si lahko mislimo, da bi mu Peter in Andrej odgovorila: »Hvala, ampak raje imava svoje mreže in svoja čolna.« Jezus pa ju pokliče izhajajoč iz njunega življenja: »Sta ribiča, postala bosta ribiča ljudi.« Presunjena od teh besed, bosta korak za korakom odkrivala, da je bilo to, da sta živela tako, da sta lovila ribe, majhna stvar, in da je skrivnost veselja v tem, da se odrine globoko na Jezusovo besedo. Tako Gospod dela z nami: išče nas tam, kjer smo, ljubi nas takšne, kot smo in potrpežljivo spremlja naše korake. Kot tiste ribiče, tudi nas čaka na obalah življenja. Hoče, da bi preko njegove Besede spremenili smer, da bi prenehali životariti in bi odrinili globoko za Njim. 

Zato, dragi bratje in sestre, se ne odpovejmo Božji Besedi. Ljubezensko pismo je, ki ga je za nas napisal Tisti, ki nas pozna tako kot nihče drug. Ko ga beremo, ponovno slišimo njegov glas, prepoznamo njegov obraz, prejmemo njegovega Duha. Beseda nas nareja bližnje Bogu. Ne puščajmo je daleč. Nosimo jo vedno s seboj, v žepu, na telefonu; dajmo ji vreden prostor v naših domovih. Postavimo evangelij na mesto, kjer se bomo spomnili, da ga bomo vsak dan odprli, morda ob začetku in koncu dneva. Tako bo med mnoge besede, ki pridejo do naših ušes, prišla do srca kakšna vrstica Božje Besede. Da bi to storili, prosimo Gospoda za moč, da bi ugasnili televizijo in odprli Sveto pismo; da bi zaprli prenosni telefon in odprli evangelij. V tem liturgičnem letu beremo Markov evangelij, ki je najbolj preprost in najkrajši. Zakaj ga ne bi brali tudi sami, vsak dan en kratek odlomek? Pomagal nam bo čutiti blizu Gospoda in nam vlil pogum na poti življenja.

Manj ...

V evangeliju tretje nedelje med letom odmevajo Jezusove besede iz prve njegove pridige v Galileji: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr, 1,15). Prvi klic, je klic k spreobrnjenju. Prav je, da besedo sprejmemo v vsej njeni resnosti, da bomo doumeli vso presenetljivo novost, ki jo vsebuje. Spreobrniti se, pomeni spremeniti smer poti življenja. Pri tem ne gre za majhen popravek smeri, temveč prav za spremembo smeri. Spreobrnjenje pomeni iti proti toku, …

Več ...

V evangeliju tretje nedelje med letom odmevajo Jezusove besede iz prve njegove pridige v Galileji: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr, 1,15). Prvi klic, je klic k spreobrnjenju. Prav je, da besedo sprejmemo v vsej njeni resnosti, da bomo doumeli vso presenetljivo novost, ki jo vsebuje. Spreobrniti se, pomeni spremeniti smer poti življenja. Pri tem ne gre za majhen popravek smeri, temveč prav za spremembo smeri. Spreobrnjenje pomeni iti proti toku, predvsem tam, kjer je tok načina življenja površinski, neurejen, varljiv, nas pogosto privlači, nas obvladuje, zasužnjuje v slabem ter napravlja jetnike podpovprečne moralnosti. S spreobrnjenjem pa začnemo ciljati na višave krščanskega življenja, se zaupamo živemu in osebnemu evangeliju, ki je Jezus Kristus. Njegova oseba je končni cilj in glavni smisel spreobrnjenja. On je pot, po kateri so vsi poklicani v življenju hoditi in hkrati pustiti, da njegova luč razsvetljuje naše korake ter jim daje moč. S tem spreobrnjenje pokaže svojo čudovito in privlačno podobo, saj ne gre za preprosto moralno odločitev, s katero bi popravili svoje obnašanje, temveč gre za izbiro vere, ki nas popolnoma zajame v intimno občestvo z živo in konkretno osebo, Jezusom. Spreobrniti se in verjeti evangeliju nista dve različni stvari ali dve stvari, ki sta na neki način združeni, temveč gre za eno in isto resničnost. Spreobrnjenje je namreč popolni 'da' tistega, ki svoje bivanje posveti evangeliju ter tako svobodno odgovori Kristusu, ki se prvi ponudi človeku kot pot, resnica in življenje, kot edini, ki človeka osvobaja in zveliča. Prav to je smisel prvih Jezusovih besed, s katerimi v evangeliju po Marku, začne oznanjevanje'Božjega evangelija': »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr, 1,15).

V sklopu katehez namenjenih razmerju med Kristusom in Cerkvijo, sem opozoril, da je nastala prva krščanska skupnost v svojem prvotnem jedru, ko so se nekateri ribiči iz Galileje ob srečanju z Jezusom pustili osvojiti njegovemu pogledu, njegovi besedi in so sprejeli to odločno povabilo: "Hodite za menoj, naredil vas bom za ribiče ljudi!" (Mr 1,17; prim. Mt 4,19). Zares, Bog je vedno izbral nekatere osebe, da bi bolj neposredno z njim sodelovale v uresničenju njegovega zveličavnega načrta. Jezus je kot obljubljeni Mesija posamično povabil apostole, naj bodo z njim (prim Mr 3, 14) in se pridružijo njegovemu poslanstvu.

Manj ...