Opozorilo: podatki o Božji besedi, godovih in praznikih za pretekla leta niso zanesljivi, še posebej to velja za datume pred letom 1970!

Božja beseda za nedeljo, 24. julija 2022

17. nedelja med letom (leto C), Krištofova nedelja

»Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Lk 11,9)

Nazaj Koledar Naprej

1. berilo

Abraham vztrajno prosi za grešno Sodomo

Berilo iz 1. Mojzesove knjige (1 Mz 18,20-32)

Tiste dni je Gospod rekel: »Vpitje iz Sódome in Gomóre je res silno in njihov greh je izredno težak. Stopil bom dol, da vidim, ali so res počeli vse tisto, o čemer govorí vpitje, ki prihaja do mene, ali ne. Zvedeti hočem.« Moža sta se obrnila in odšla proti Sódomi, Abraham pa je še stal pred Gospodom.

Abraham je pristopil in rekel: »Ali boš res pokončal pravičnega s krivičnim vred? Mogoče je v mestu petdeset pravičnih ljudi. Ali boš tudi té pokončal in ne boš prizanesel kraju zaradi petdesetih pravičnih, ki so v njem? Naj ti ne pride na misel, da bi ti stóril kaj takega, da bi pobil pravičnega s krivičnim vred, da bi se enako zgodilo pravičnim kakor krivičnim! Naj ti ne pride na misel! Ali ne bo sodnik vse zemlje ravnal pravično?« Gospod je rekel: »Če najdem v Sódomi petdeset pravičnih med meščani, bom prizanesel vsemu kraju zaradi njih.«

Abraham pa je rekel: »Glej, jaz, ki sem prah in pepel, sem si dovôlil govoriti z Gospodom. Mogoče jih petdesetim pravičnim manjka pet, ali boš zaradi teh petih uničil vse mesto?« Rekel je: »Ne bom ga uničil, če jih tam najdem petinštirideset.« Pa je spet spregovóril in mu rekel: »Mogoče se jih tam najde štirideset.« Odgovóril je: »Ne bom stóril tega zaradi teh štiridesetih.« Pa je rekel: »Naj se Gospod ne jezí, če govorim; mogoče se jih tam najde trideset.« Rekel je: »Ne bom stóril tega, če jih najdem trideset.« Rekel je: »Glej, dovolil sem si govoriti z Gospodom; mogoče se jih tam najde dvajset.« Rekel je: »Ne bom jih uničil zaradi teh dvajsetih.« Abraham je rekel: »Naj se Gospod ne jezi, če spregovorim še tokrat: Mogoče se jih tam najde deset.« Odgovóril je: »Ne bom jih uničil zaradi teh desetih.«

Psalm 138

Odpev: »Gospod, na dan, ko sem klical, si me uslišal.«

Ps 138,1-3.6-8

Zahvaljujem se ti z vsem svojim srcem,

vpričo angelov ti prepevam.

Padam na kolena v tvojem svetem templju

in se zahvaljujem tvojemu imenu.

Odpev: »Gospod, na dan, ko sem klical, si me uslišal.«

Zaradi tvoje dobrote in tvoje zvestobe te hvalim,

nadvse si poveličal svoje ime in svojo obljubo.

Na dan, ko sem klical, si me uslišal,

povečal si moč v moji duši.

Odpev: »Gospod, na dan, ko sem klical, si me uslišal.«

Gospod, ti si vzvišen, a vidiš nizkega,

ošabnega pa prepoznaš že od daleč.

Če hodim sredi stiske,

me ohranjaš pri življenju.

Odpev: »Gospod, na dan, ko sem klical, si me uslišal.«

Zoper jezo mojih sovražnikov me varuje tvoja desnica.

Gospod, ti dokončaj moje delo.

Tvoja dobrota traja na veke,

dela svojih rok ne zapústi.

Odpev: »Gospod, na dan, ko sem klical, si me uslišal.«

2. berilo

Kristus nam je dal novo življenje

Berilo iz pisma apostola Pavla Kološanom (Kol 2,12-14)

Bratje in sestre, s krstom ste bili pokopani skupaj s Kristusom, v njem ste bili tudi obujęni po veri v delovanje Boga, ki ga je obúdil od mrtvih. Skupaj z njim je ožívil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi grehov in zaradi neobrezanosti svojega telesa. Odpústil nam je vse grehe in izbrisal zadólžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ.

Evangelij

Rim 8,15bc

Aleluja

Aleluja. Prejeli ste duha posinovljenja, v katerem kličemo: "Aba, Oče!" Aleluja.

Jezus obljublja uslišanje vztrajne molitve

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 11,1-13)

Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naúčil svoje učence.« Rekel jim je: »Kadar mólite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne daj, da pademo v skušnjavo!«

In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹ in mu bo oni znotraj odgovóril: ›Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹ Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo vstal zaradi njegove nadležnosti in mu dal, kolikor potrebuje.

Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.

Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«

Avdio posnetek dnevne Božje besede

Poslušajte kot podkast.

Papežev molitveni namen za maj 2026

DA BI VSI IMELI DOVOLJ HRANE

Molimo za to, da bi vsi ljudje, od velikih pridelovalcev do zadnjih uporabnikov, imeli dovolj kakovostne hrane in da hrane ne bi zavrgli.

Papeževi molitveni nameni

Svetnik za vsak dan
Sv. Kristof
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Poslušajte kot podkast.

17. nedelja med letom - Ivan Šelih - Šmartno ob Dreti
(28.7.2013 ob 10^h, dolžina: 9:59)

Radio Ognjišče vsako nedeljo prenaša sv. mašo iz ene izmed slovenskih župnij.

Druge homilije za ta dan »
Vse homilije »

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 24. julij 2016

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje se začne s prizorom, ko Jezus sam moli na samem; in ko konča ga učenci prosijo: »Gospod, naúči nas moliti« (v. 1.); in On jim odgovori: »Kadar molite, recite: Oče! Oče… (v. 2). Ta beseda je 'skrivnost' Jezusove molitve, je ključ, ki nam ga je On sam dal, da bi mogli tudi mi vstopiti v ta odnos zaupnega pogovora z Očetom, ki ga je spremljal

…

Angel Gospodov, 24. julij 2016

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje se začne s prizorom, ko Jezus sam moli na samem; in ko konča ga učenci prosijo: »Gospod, naúči nas moliti« (v. 1.); in On jim odgovori: »Kadar molite, recite: Oče! Oče… (v. 2). Ta beseda je 'skrivnost' Jezusove molitve, je ključ, ki nam ga je On sam dal, da bi mogli tudi mi vstopiti v ta odnos zaupnega pogovora z Očetom, ki ga je spremljal in podpiral vse njegovo življenje. Oče!«

Vzkliku 'Oče' Jezus doda dve prošnji: »Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo (v. 2). Jezusova molitev in torej krščanska molitev je predvsem dati prostor Bogu, da lahko v nas razodene svojo svetost, da tako napreduje njegovo kraljestvo, ko bo tako imel možnost izvajati v našem življenju svoje gospostvo ljubezni.

Še tri prošnje dopolnjujejo molitev, ki jo uči Jezus v Očenašu. Tri prošnje so, ki izražajo naše temeljne potrebe: kruh, odpuščanje in pomoč v skušnjavah (prim. vv. 3-4). Ne moremo živeti brez kruha, odpuščanja in Božje pomoči v skušnjavah. Kruh, za katerega Jezus pravi, naj prosimo, je tisti potrebni, ne odvečen; je kruh romarjev, ravno zadosten, ki se ga ne zbira in se ga ne meče proč in ki ne otežuje naš pohod. Odpuščanje je predvsem to, kar mi vsi prejmemo od Boga. Samo zavest, da smo grešniki, ki nam je bilo po brezmejnem božjem usmiljenju odpuščeno, nam daje sposobnost, da storimo konkretna dejanja bratske sprave. Če se nekdo ne čuti grešnika, ki mu je bilo odpuščeno, ne bo nikoli napravil dejanja odpuščanja ali sprave. Od tam se začne, od srca, ki se čuti grešnika, ki mu je bilo odpuščeno. Zadnja prošnja, 'ne zapusti nas v skušnjavi', pa izraža zavedanje naše pogojenosti, ki je vedno izpostavljena napadom zla in pokvarjenosti. Vsi vemo, kaj je to skušnjava.

Jezusov nauk o molitvi se nadaljuje z dvema prilikama, s katerima je On postavil za zgled držo nekega prijatelja do drugega prijatelja ter držo očeta do svojega sina (prim. vv. 5-12). Obe nas hočeta poučiti, naj imamo popolno zaupanje v Boga, ki je Oče. On bolje od nas pozna naše potrebe, a želi, da jih z drznostjo in vztrajnostjo prinašamo predenj, saj to je naš način soudeležbe pri njegovem delu zveličanja. Molitev je prvo in osnovno orodje tega 'dela'. Dobro prisluhnite, dobro poslušaje to: 'Molitev je prvo in osnovno orodje tega 'dela'' v naših rokah. Vztrajati z Bogom ne pomeni prepričati ga, temveč utrditi našo vero ter našo potrpežljivost, torej našo sposobnost, da se bojujemo z Bogom za stvari, ki so res pomembne in potrebne. V molitvi sva dva, Bog in jaz, ki se bojujeva za pomembne stvari.

Med temi je ena, velika, pomembna, o kateri danes govori Jezus v evangeliju, a ki je skoraj nikoli ne prosimo. To je Sveti Duh. »Dajte mi Svetega Duha!« Jezus pravi: »Če vi, ki ste zlobni, dajete dobre stvari vašim otrokom…, vam Oče ne bo dal Svetega Duha?« (prim. v. 13). Sveti Duh, prositi za Svetega Duha, da bo v nas prišel Sveti Duh. Toda, čemu je potreben Sveti Duh? Potreben je za dobro življenje, za življenje z modrostjo in ljubeznijo ter da spolnjujemo Božjo voljo. Kako lepa bi lahko bila ta teden naša molitev, če bo vsak od nas prosil Očeta: »Oče daj mi Svetega Duha! Oče, daj mi Svetega Duha!« Marija to dokazuje z vsem svojim bivanjem, saj jo je vso vodil Božji Duh. Naj nam pomaga moliti k Očetu združeni z Jezusom, da bi živeli, ne na sveten način, temveč po evangeliju pod vodstvom Svetega Duha.

Angel Gospodov, nedelja, 28. julij 2019

Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeljskem odlomku (prim. Lk 11,1-13) sveti Luka pripoveduje o okoliščinah, v katerih je Jezus učil Očenaš. Oni že znajo moliti, saj recitirajo obrazce judovskega izročila, vendar pa si tudi oni želijo živeti isto »kvaliteto« molitve kot Jezus. Oni so namreč lahko opazili, da je molitev ena od bistvenih razsežnosti življenja njihovega Učitelja, saj je za vsako pomembno dejanje značilen dolg postanek v molitvi. Nadalje so bili očarani, saj so videli, a On ne moli tako, kot drugi učitelji tistega časa, ker je njegova molitev intimna povezanost z Očetom, in zato želijo biti deležni teh trenutkov povezanosti z Bogom, da bi v polnosti okušali sladkost tega.

Tako nekega dne čakajo, da Jezus zaključi molitev na samotnem kraju in zatem prosijo: »Gospod, nauči nas moliti« (v. 1). Ko odgovarja na jasno vprašanje učencev, jim Jezus ne poda abstraktne definicije molitve, niti jih ne nauči učinkovite tehnike kako moliti, da bi nekaj »dosegli«. On jih namreč povabi k izkušnji molitve tako, da jih postavi v neposredno komunikacijo z Očetom in jim tako prebudi željo po osebnem odnosu z Bogom, z Očetom. V tem je novost krščanske molitve! Je pogovor med osebami, ki se imajo rade, je pogovor utemeljen na zaupanju, ki ga podpirata zaupanje in odprto solidarno prizadevanje. Je pogovor Sina z Očetom, otrok z Očetom. To je krščanska molitev.

Zato jim izroči molitev »Očenaš«, morda enega najdragocenejših darov, ki jih zapustil božanski Učitelj med svojim zemeljskim poslanstvom. Potem ko nam je Jezus razkril svojo skrivnost, da je Sin in brat, nam s to molitvijo omogoča pronicanje v Božje očetovstvo. To bi rad poudaril, saj ko nas Jezus uči Očenaš, nam omogoča vstopiti v Božje očetovstvo in nam pokaže način, kako vstopiti v moleč in neposreden pogovor z Njim, torej preko otroškega zaupanja, saj gre za pogovor očeta s sinom, sina s očetom. To, kar prosimo v Očenašu, je že vse uresničeno in nam podarjeno v Edinorojenem Sinu, torej posvečevanje imena, dogodek kraljestva, dar kruha, odpuščanja in osvoboditve od hudega. Medtem ko prosimo, odpiramo roko za prejem tega, da prejmemo darove, ki nam jih je dal Oče videti po Sinu. Molitev, ki nas jo je naučil Gospod, je povzetek vsake molitve. Mi se z njo obračamo na Očeta vedno v občestvu z brati. Včasih se zgodi, da je med molitvijo raztresenost, večkrat pa začutimo voljo, da bi se ustavili ob prvi besedi »Oče« in začutili očetovstvo v srcu.

Potem Jezus pove priliko o nadležnem prijatelju in pravi, da je potrebno vztrajati v molitvi. Na misel mi prihaja to, kar počnejo otroci pri treh letih, treh letih in pol, ko začenjajo spraševati stvari, ki jih ne razumejo. V moji domovini se to imenuje »starost zakaj«, mislim, da enako tudi tukaj. Otroci začnejo gledati očeta in mu rečejo: »Očka, zakaj? Očka, zakaj? Prosijo za razlago. Toda pozor, ko očetje začnejo z razlago zakaj…, pridejo z drugim vprašanjem, ne da bi poslušali razlago. Kaj se dogaja? Dogaja se, da se otroci čutijo negotove zaradi tolikih stvari, ki jih začenjajo na pol razumeti. Zato hočejo pritegniti nase očetov pogled. Zaradi tega so: Zakaj? Zakaj? Zakaj? Mi bomo v Očenašu, če se bomo ustavili ob prvi besedi, naredili isto kot takrat, ko smo bili otroci, torej pritegnili nase Očetov pogled. Ko rečemo: »Oče, Oče«, in tudi, ko rečemo: »Zakaj?«, nas bo On pogledal.

Prosimo Marijo, ženo molitve, naj nam pomaga moliti Očenaš v povezanosti z Jezusom, da bomo živeli evangelij pod vodstvom Svetega Duha.

Molitev Očenaša v novi pravoslavni katedrali v Bukarešti

Svetost, dragi brat, dragi bratje in sestre! Hočem izraziti svojo hvaležnost in svojo ganjenost, da sem v tem svetem svetišču, ki nas je zbral v enosti.

Jezus je poklical brata Andreja in Petra naj pustita mreže in skupaj postaneta ribiča ljudi (prim. Mr 1,16-17). Lastna poklicanost namreč ni popolna brez bratove. Danes hočemo povzdigniti skupaj drug ob drugem, »vreči skupaj« iz srca države skupno molitev Očenaša. V njem je vključena naša sinovska identiteta in danes na poseben način bratov, ki molijo drug ob drugem. Molitev Očenaš vsebuje gotovost, ki jo je dal Jezus svojim učencem: »Ne bom vas zapustil sirot« (Jn 14,18) in nam ponuja gotovost, da prejmemo in sprejmemo dar brata. Zato hočem podeliti nekaj besed v pripravi na molitev, ki jo bom zmolil za našo pot bratstva in da bo Romunija vedno lahko hiša vseh, dežela srečanj, vrt kjer cvetita sprava in občestvo.

Oče naš

Vsakič, ko rečemo »Oče naš«, zatrdimo, da beseda Oče ne more biti brez, da rečemo naš. Združeni v Jezusovi molitvi, se združimo v njegovi izkušnji ljubezni in priprošnji, ki nas vodi do tega, da rečemo: Moj Oče in vaš Oče, moj Bog in vaš Bog (prim. Jn 20,17). Je torej povabilo, da se »moj« spremeni v »naš« in da »naš« postane molitev. Oče, pomagaj nam, da bomo resno vzeli življenje brata in bo njegova zgodovina postala naša. Oče, pomagaj nam, da ne bomo sodili brata po njegovih dejanjih in omejenostih, ampak da ga bomo predvsem sprejeli kot tvojega sina. Pomagaj nam premagati skušnjavo, da se bi čutili starejši sinovi, ki zaradi tega, ker so v središču, pozabijo na dar drugega (prim. Lk 15,25-32).

Ki si v nebesih

Tebe, ki si v nebesih in ta nebesa zajemajo vse in kjer daješ, da sonce vzhaja tako nad dobrimi kot nad hudobnimi, nad pravičnimi in nad krivičnimi (prim. Mt 5,45), prosimo po tisti slogi, ki je na zemlji nismo znali ohranjati. To prosimo po priprošnji številnih bratov in sester v veri, ki skupaj prebivajo v tvojih nebesih, potem ko so verovali, ljubili in veliko pretrpeli, tudi v današnjih dneh samo zaradi tega, ker so kristjani.

Posvečeno bodi tvoje ime

Kakor oni, hočemo tudi mi posvečevati tvoje ime in ga postaviti v središče pred vsemi našimi interesi. Da bo tvoje ime, Gospod, in ne naše, nas zganilo in zbudilo v izvajanju dejavne ljubezni. Kolikokrat, ko molimo, se omejimo na prošnjo po darovih in naštevamo zahteve, pri tem pa pozabimo, da je prva stvar hvaliti tvoje ime, častiti tebe kot osebo, da te potem prepoznamo v osebi brata, ki si nam ga postavil poleg svojega živega odseva. Sredi tolikih stvari, ki minejo in za katerimi se ženemo, nam Oče pomagaj, da bomo iskali to, kar ostane: tvojo in bratovo navzočnost.

Pridi k nam tvoje kraljestvo

Pričakujemo, da pride tvoje kraljestvo. To prosimo in želimo, saj vidimo, da dinamika sveta tega ne da. Dinamike, ki jih usmerja denar, interesi, moč. Ko se znajdemo vedno bolj potopljene v nebrzdano potrošništvo, ki očara zaslepljujočim bleskom, ki zbledi, nam Oče pomagaj verjeti v to, kar prosimo, da se odpovemo udobnim gotovostim oblasti, varljivim zapeljevanjem posvetnosti, praznemu domišljanju, da smo samozadostni, dvoličnosti zaradi katere skrbimo za zunanji videz.

Zgodi se tvoja volja

Zgodi se tvoja, ne naša volja. »Božja volja je zveličanje vseh«. Oče potrebujemo razširitev obzorij, da ne bi krčili v svoje omejenosti tvojo usmiljeno zveličavno voljo, ki hoče vse objeti. Pomagaj nam Oče tako, da nam pošlješ kot na binkošti Svetega Duha, ki je avtor poguma in veselja, da nas potisne v oznanjanje vesele novice evangelija onkraj meja naših pripadnosti, jezikov, kultur in narodov.

Naš vsakdanji kruh

Vsak dan potrebujemo Njega, naš vsakdanji kruh. On je kruh življenja (prim. Jn 6,35.48), po katerem se čutimo ljubljene otroke in ki poteši vsako našo osamljenost in osirotelost. On je kruh služenja. S tem ko se razlomi, postane naš strežnik in zahteva, da služimo drug drugemu (prim. Jn 13,14). Oče, ko nas hraniš z vsakdanjim kruhom, povečaj v nas nostalgijo po bratu, potrebo po služiti mu. Ko prosimo za vsakdanji kruh, te prosimo za kruh spomina, milost, da utrdimo skupne korenine naše krščanske identitete, korenine, ki so nepogrešljive v času, v katerem človeštvo in še posebej mlade generacije tvegajo, da se bi čutile izkoreninjene med številnimi »tekočimi« situacijami, torej nesposobne utemeljiti bivanje. Kruh, za katerega prosimo, naj s svojo dolgo zgodovino, ki gre od sejanja do klasja, od pobiranja do mize, navdihuje v nas željo, da bomo potrpežljivi gojitelji občestva, ki se ne utrudijo sejati klice enosti, kvasiti dobro, delovati vedno ob bratu in sicer brez sumničenja in distance, brez prisiljenosti in brez standardizacije, v sobivanju spravljenih resničnosti.

Kruh, za katerega danes prosimo, je tudi kruh, ki ga mnogi vsak dan nimajo, medtem ko ga ima le peščica preveč. Očenaš ni molitev, ki pomirja, ampak je krik pred hudim pomanjkanjem ljubezni v današnjem času, pred individualizmom in ravnodušnostjo, ki skrunita tvoje ime, Oče. Pomagaj nam, da bomo imeli lakoto po podarjati se. Spomni nas vsakič ko molimo, da ne potrebujemo tega, da se konzerviramo, temveč, da se razdajamo; da si podeljujemo, ne pa zbiramo; da nasitimo druge, kot pa da napolnimo sebe, saj je blaginja takšna samo, če jo imajo vsi.

Odpusti nam naše dolge

Vsakič ko molimo, prosimo, da bi bili naši dolgovi odpuščeni. Za to je potreben pogum, saj se istočasno zavezujemo, da bomo odpuščali dolgove, ki jih imajo drugi do nas. Zaradi tega moramo najti moč, da iz srca odpustimo bratu (prim. Mt 18,35), kakor ti Oče, odpuščaš naše grehe, da pustimo za sabo preteklost in skupaj objamemo prihodnost. Oče, pomagaj, da ne bomo podlegli strahu; da ne bomo v odprtosti videli nevarnosti; da bomo imeli moč za odpuščanje in za hojo, pogum, da se ne bomo zadovoljili z »mirnim« življenjem in bomo vedno z jasnostjo in iskrenostjo iskali obličje brata.

Reši nas zla

In ko nas bo zlo, ki čepi pred vrati srca (prim. 1Mz 4,7), vpeljalo v to, da bi se zaprli sami vase; ko postane skušnjava, da bi se osamili, močnejša in bi vsebovala bistvo greha, ki je oddaljitev od tebe ter od našega bližnjega, nam Oče ponovno pomagaj. Spodbudi nas, da bomo v bratu iskali tisto podporo, ki si nam jo dal, da bi hodili po poti k tebi in bi imeli pogum skupaj reči: Oče naš. Amen.

Papež Frančišek

Misli Benedikta XVI.

Medtem ko evangelist Matej uvaja Očenaš z majhno katehezo o molitvi na splošno, najdemo pri Luku Očenaš v drugi povezavi, namreč na Jezusovi poti v Jeruzalem. Evangelist luka uvaja Gospodovo molitev z naslednjo pripombo: Jezus je »nekoč na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: 'Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.'« (Lk 11,1). Okvir je torej srečanje z Jezusovo molitvijo, ki v učencih prebudi željo, da bi se

…

Medtem ko evangelist Matej uvaja Očenaš z majhno katehezo o molitvi na splošno, najdemo pri Luku Očenaš v drugi povezavi, namreč na Jezusovi poti v Jeruzalem. Evangelist luka uvaja Gospodovo molitev z naslednjo pripombo: Jezus je »nekoč na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: 'Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.'« (Lk 11,1). Okvir je torej srečanje z Jezusovo molitvijo, ki v učencih prebudi željo, da bi se od njega naučili moliti. To je zelo značilno za evangelista Luka, ki je Jezusovi molitvi odmeril poseben, zares poseben prostor. Celotno Jezusovo delovanje izvira iz njegove molitve, molitev nosi njegovo delovanje. Tako se bistveni dogodki njegove poti, v katerih se postopoma razkriva njegova skrivnost, javljajo kot dogodki molitve. Tako je pomenljivo, da postavi Luka Očenaš v povezavi z Jezusovo osebno molitvijo. Jezus nam s tem daje delež pri njegovi lastni molitvi, uvaja nas v notranji pogovor troedine ljubezni. Naše človeške stiske tako rekoč dvigne v Božje srce. To pa pomeni tudi, da so besede očenaša usmeritve v notranjo molitev, predstavljajo temelje naravnanosti našega bitja, hočejo nas oblikovati po Sinovi podobi. Pomen Očenaša sega onkraj sporočanja molitvenih besed. Očenaš hoče oblikovati naše bitje, nas uvajati v Jezusovo mišljenje (prim. Flp 2,5).

Današnji evangeljski odlomek torej predstavlja Jezusa, ki je malo stran od svojih učencev zbrano molil. Ko je končal, je eden od njih rekel: 'Gospod nauči nas moliti' (Lk 11,1). Jezus mu ni ne ugovarjal, niti ni izrekel nekih nenavadnih ali ezoteričnih obrazcev, ampak je z izredno preprostostjo dejal: 'Kadar pa vi molite, recite: »Oče... «. Očenaš jih je torej naučil tako (prim. Lk 11,2-4), da je izhajal iz svoje molitve, s katero se je obračal na Boga, svojega Očeta. Pred nami so prve besede Svetega pisma, ki se jih naučimo že kot otroci. Vtisnejo se nam v spomin, oblikujejo naše življenje ter nas spremljajo do zadnjega našega diha. Prav tako pa nam razodevajo, 'da mi še nismo na popoln način Božji otroci, ampak moramo postajati in sicer vedno bolj preko našega globljega občestva z Jezusom. S tem je to, da smo otroci, enako hoji za Kristusom'.

Ta molitev tudi vsebuje in izraža tako materialne kot duhovne človeške potrebe: 'Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe' (Lk 11,3-4). In ravno zaradi vsakodnevnih potreb in težav nas Jezus zelo odločno spodbuja: 'Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo' (Lk 11,9-10). To pa ne prosimo zaradi zadostitve lastni volji, temveč da ohranjamo budno naše prijateljstvo z Bogom, ki bo, kakor nadalje pravi evangelij: 'dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo!' (Lk 11,13). To so doživljali starodavni 'puščavski očetje', prav tako kontemplativci vseh časov, ki so po molitvi postajali Božji prijatelji, kakor na primer Abraham, ki je prosil Gospoda, naj zaradi tistih nekaj pravičnih prizanese mestu Sodomi (prim. 1Mz 18,23-32). Sveta Terezija Avilska je spodbujala so sestre z besedami: »Prositi moramo Boga, da nas za vedno reši iz vsake nevarnosti ter nas otme od vsakega zla. Naj bo še tako nepopolna naša želja, prizadevajmo si vztrajati v prošnji zanjo. Zakaj ne bi veliko prosili, saj se obračamo na Vsemogočnega«.

Vsakič ko molimo Očenaš, se naš glas spleta z glasom Cerkve, saj tisti, ki moli, ni nikoli sam. »Vsak vernik mora iskati in lahko najde v resnici ter bogastvu krščanske molitve, kakor jo uči Cerkev, lastno pot, lastni način molitve, da se torej pusti voditi Svetemu Duhu, ki ga vodi po Kristusu k Očetu« (prim. CD 44, O Meditaciji, 1990).