Božja beseda za nedeljo, 24. januarja 2016

Angel Gospodov, nedelja, 24. januar 2016 ...

Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju evangelist Luka preden predstavi Jezusov programski govor v Nazaretu, kratko povzame njegovo evangelizatorsko dejavnost. To dejavnost Jezus udejanja z močjo Svetega Duha. Njegova beseda je izvirna, saj razodeva smisel Svetega pisma, in njegova beseda ima moč, saj ukazuje celo nečistim duhovom in ti ga ubogajo (prim. Mr 1,17). Jezus je drugačen kot učitelji njegovega časa. Na primer Jezus ni ustanovil šole za proučevanje postave, temveč je ...

Več ...

Angel Gospodov, nedelja, 24. januar 2016

Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju evangelist Luka preden predstavi Jezusov programski govor v Nazaretu, kratko povzame njegovo evangelizatorsko dejavnost. To dejavnost Jezus udejanja z močjo Svetega Duha. Njegova beseda je izvirna, saj razodeva smisel Svetega pisma, in njegova beseda ima moč, saj ukazuje celo nečistim duhovom in ti ga ubogajo (prim. Mr 1,17). Jezus je drugačen kot učitelji njegovega časa. Na primer Jezus ni ustanovil šole za proučevanje postave, temveč je šel okoli in povsod pridigal ter poučeval, torej po shodnicah, cestah, po hišah. Jezus je drugačen tudi od Janeza Krstnika, ki naznanja skorajšnjo Božjo sodbo, medtem ko Jezus oznanja Očetovo odpuščanje.

Sedaj pa tudi mi, predstavljajmo si, vstopimo v shodnico v Nazaretu, vasici v kateri je Jezus živel in odraščal vse do svojih trideset let. To, kar se je tam zgodilo, je zelo pomemben dogodek, ki zariše Jezusovo poslanstvo. Vstal je, da bi bral Sveto pismo. Odprl je zvitek preroka Izaija in izbral odlomek, v katerem je napisano: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim« (Lk 4,18). Zatem je po trenutku tišine, polne pričakovanja in med splošnim začudenjem, rekel: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (v. 21).

Evangelizirati uboge je Jezusovo poslanstvo, kot on pravi. To je tudi poslanstvo Cerkve in vsakega krščenega v Cerkvi. Biti kristjan in biti misijonar je eno in isto. Oznanjati evangelij z besedami, bolj kot z njimi z življenjem, je osnovni namen krščanske skupnosti ter vsakega njenega člana. Tu je zaznati, da je Jezus namenil blagovest vsem, ne da bi kogar izključil, obrobne…

Pomeni približati se jim, streči jim, osvoboditi jih iz zatiranja in vse to v imenu in z Duhom Kristusa, saj je on Evangelij Boga, On je Usmiljenje Očeta, On je Božja osvoboditev, ki je postal ubog, da bi nas obogatil s svojim uboštvom. Izaijevo besedilo, okrepljeno z majhnimi Jezusovimi dodatki nakazuje, da je mesijansko naznanilo Božjega kraljestva prišlo med nas in je naslovljeno predvsem obrobnim, zapornikom in zatiranim.

Prav gotovo v Jezusovem času te osebe niso bile v središču verske skupnosti. Vprašajmo se: Smo danes, v naših župnijskih skupnostih, v združenjih, v gibanjih, zvesti Jezusovemu programu? Je evangelizacija revnih, prinašati jim blagovest, prednostna naloga? Pozor, tu ne gre za socialno pomoč, še manj za politično dejavnost. Gre za to, da ponudimo moč Božjega evangelija, ki spreobrača srca, zdravi rane, preoblikuje človeške in družbene odnose glede na logiko ljubezni. Ubogi so namreč v središču evangelija.

Devica Marija, Mati evangelizatorjev, naj nam pomaga, da bomo močno začutili lakoto in žejo, ki je v svetu po evangeliju, še posebej v srcu in v mesu revnih. Naj izprosi vsakemu od nas in vsaki krščanski skupnosti, da bomo konkretno pričevali usmiljenje, veliko Usmiljenje, ki nam ga je Kristus podaril.

Panama, homilija, nedelja, 27. januar 2019

»Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: 'Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.'« (glej Lk 4,20-21). Evangelij na ta način opiše začetek Jezusovega javnega delovanja. Prikaže ga v shodnici, ki ga je videla odraščati, obdanega z znanci in s sosedi. To je pomemben trenutek v Učiteljevem življenju, ko se je otrok, ki se je učil in je rastel sredi tiste skupnosti, postavil na noge in začel govoriti, da bi oznanjal in uresničil Božje sanje. Beseda, ki se je do takrat oznanjala samo kot obljuba prihodnosti, se je z Jezusovimi usti lahko izrekla samo v sedanjosti, s tem ko je postala realnost: »Danes se je izpolnilo«.

Jezus razodene »Božji zdaj«, ki nam prihaja naproti, da bi tudi nas poklical, naj prinesemo ubogim blagovest, oznanimo jetnikom prostost in oznanimo leto Gospodove milosti (glej Lk 4,18-19). To je »Božji zdaj«, ki z Jezusom postane sedanjost, postane obličje, meso, ljubezen usmiljenja, ki ne čaka na idealne ali popolne situacije, da bi se izrazila, ne sprejema opravičila za svojo uresničitev. On je »Božji čas«, ki naredi vsako situacijo in vsak prostor za prava in primerna. V Jezusu se začne in zaživi obljubljena prihodnost.

Kdaj? Zdaj. A niso se vsi, ki so ga takrat v shodnici poslušali, čutili povabljeni ali sklicani. Niso bili vsi sosedje iz Nazareta pripravljeni verjeti nekomu, ki so ga poznali in so ga videli odraščati in ki jih je vabil, naj uresničijo sanje zdaj. Nasprotno, govorili so: »Ali ni to Jožefov sin?«

Tudi nam se lahko zgodi ista stvar. Ne verjamemo vedno, da je Bog lahko zelo konkreten in vsakdanji, zelo blizu in realen, še manj da je navzoč in deluje po neki poznani osebi, kakor je to lahko sosed, prijatelj, družinski član. Ne verjamemo vedno, da nas Gospod lahko povabi, naj delamo in si umažemo roke skupaj z Njim v njegovem kraljestvu na tako preprost, a odločilen način. Stane nas, če sprejmemo, da je božja ljubezen vedno konkretna in skorajda izkustvena v zgodovini z vsemi svojimi bolečimi in častitljivimi pripetljaji.

Nemalokrat se obnašamo kakor nazareški sosedje, raje imamo »Boga na daljavo«: lepega, dobrega, velikodušnega, a oddaljenega in ki ne nadleguje. Kajti bližnji in vsakdanji Bog, prijatelj in brat, od nas zahteva, da se učimo bližine, vsakdanjosti in predvsem bratstva. Ni se hotel razodeti na angelski ali spektakularen način, ampak nam je hotel dati bratski in prijateljski obraz, konkreten in domač. Bog je realen, ker je ljubezen realna, Bog je konkreten, ker je ljubezen konkretna. In ravno ta konkretnost ljubezni je to, kar predstavlja enega od bistvenih elementov življenja kristjanov.

Tudi mi smo v isti nevarnosti kakor ljudje iz Nazareta, kadar hoče evangelij v naših skupnostih postati konkretno življenje, mi pa začnemo govoriti: »Ti otroci, ali niso Marijini, Jožefovi, niso bratje od tistega …? Ali niso to otroci, ki smo jim pomagali odraščati? Ali ni to tisti, ki je vedno razbijal okna s svojo žogo?« Ta, ki se je rodil po preroštvu in je oznanjal Božje kraljestvo, postane udomačen in osiromašen. Hoteti udomačiti Božjo besedo je stvar vseh časov.

To se lahko zgodi tudi mladim, in sicer vsakokrat, ko mislijo, da je njihovo poslanstvo, njihova poklicanost, celo njihovo življenje obljuba, ki velja samo za prihodnost in nima ničesar opraviti z njihovo sedanjostjo. Kakor da bi biti mlad bil sinonim za »čakalnico«, kjer vsak čaka na svojo uro. In »medtem« ko čaka, si za vas izmislimo ali pa si vi sami izmislite prihodnost, ki je higiensko dobro zapakirana in brez posledic, dobro zastavljena in zagotovljena s celotnim »zavarovanjem«. To je »fikcija« vesela. Tako vas »umirimo« in vas uspavamo, da ne boste povzročali hrupa, da ne boste zastavljali vprašanj sami sebi in drugim, da ne boste premišljevali o sebi in drugih. In sredi tega »medtem« vaše sanje izgubijo naboj, otopijo in postanejo pritlehne »iluzije«, majhne in žalostne, samo zato, ker mislimo ali mislite, da ni še vašega »zdaj«; da ste preveč mladi, da bi se vključili v sanje in gradili jutri.

Eden od rezultatov sinode je bilo bogastvo srečanja in predvsem poslušanja. Bogastvo poslušanja med generacijami, bogastvo izmenjave in vrednost spoznanja, da potrebujemo drug drugega, da se moramo potruditi ter širiti prostore, kjer se lahko že danes vključimo v sanjanje in izgrajevanje jutrišnjega dne. Vendar ne izolirani, ampak združeni, s tem ko ustvarjamo skupni prostor. Prostor, ki se ne poklanja in ga ne zadenemo na loteriji; prostor, za katerega se tudi vi morate boriti.

Kajti vi, dragi mladi, niste prihodnost, ampak ste »Božji zdaj«. On vas poziva skupaj in vas kliče v vaše skupnosti in mesta, da greste iskat stare starše in odrasle; da vstanete in skupaj z njimi spregovorite in uresničujete sanje, s katerimi vas je Gospod sanjal. Ne jutri, ampak zdaj, kajti tam, kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce (glej Mt 6,21). In to, v kar se zaljubite, ne bo osvojilo le vaše domišljije, ampak bo zaobjelo vse. To bo tisto, zaradi česar se boste zjutraj zbudili in vas bo spodbujalo v trenutkih utrujenosti, tisto, kar vam bo zlomilo srce in vas bo napolnilo s čudovitimi stvarmi, veseljem in hvaležnostjo. Začutite, da imate poslanstvo in se vanj zaljubite, in od tega bo vse odvisno. Lahko imamo vse, a če manjka strast ljubezni, bo manjkalo vsega. Pustimo, da nas Gospod zaljubi!

Za Jezusa ni »medtem«, ampak je ljubezen usmiljenja, ki želi prodreti v srce in ga osvojiti. Ta ljubezen želi biti naš zaklad, kajti v življenju ne obstaja »medtem« ali pa neka bežna moda. To je ljubezen darovanja, ki vabi k darovanju. Je konkretna, bližnja in realna ljubezen. Je praznično veselje, ki se rodi, ko izberemo, da bomo del čudežnega ribolova upanja in ljubezni, solidarnosti in bratstva pred mnogimi pogledi, ki so paralizirani in ki paralizirajo zaradi strahu in izključenosti, špekulacije in manipulacije.

Bratje, Gospod in njegovo poslanstvo nista samo neka »medtem« v vašem življenju, nekaj mimobežnega, ampak sta naše življenje. Vse te dni nas je na poseben način kakor glasba spremljal Marijin fiat, zgodi se. Ne le da je verovala v Boga in v njegove obljube kot nekaj mogočega, ampak je verjela Bogu in je imela pogum, da je rekla »da« za soudeležbo v tem Gospodovem »zdaj«. Čutila je, da ima poslanstvo, zaljubila se je in to je bilo odločilno za vse.

Kakor se je zgodilo v nazareški shodnici, Gospod sredi med nami, med svojimi prijatelji in znanci, ponovno vstaja, jemlje zvitek in nam pravi: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« (Lk 4,21). Ali želite živeti konkretnost njegove ljubezni? Vaš »da« naj še naprej ostaja vhodna vrata, da bo Sveti Duh podaril nove binkošti svetu in Cerkvi.

Manj ...

»Ob 'polnosti časov' (cf. Gal 4,4) je Gospodov angel oznanil nazareški Devici, da bo Sveti Duh, 'moč Najvišjega', prišel nadnjo in jo obsenčil. Zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. (cf. Lk 1,35). Po besedah preroka Izaija bo Mesija tisti, na komer bo počival Gospodov Duh (cf. 11,1–2; 42,1). Prav na to prerokbo se navezuje Jezus, ko je začel javno delovati v sinagogi v Nazaretu. Na veliko presenečenje navzočih je rekel: 'Duh Gospodov je nad menoj, ...

Več ...

»Ob 'polnosti časov' (cf. Gal 4,4) je Gospodov angel oznanil nazareški Devici, da bo Sveti Duh, 'moč Najvišjega', prišel nadnjo in jo obsenčil. Zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. (cf. Lk 1,35). Po besedah preroka Izaija bo Mesija tisti, na komer bo počival Gospodov Duh (cf. 11,1–2; 42,1). Prav na to prerokbo se navezuje Jezus, ko je začel javno delovati v sinagogi v Nazaretu. Na veliko presenečenje navzočih je rekel: 'Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom oproščenje in da bo slepim vrnjen vid, da izpustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu' (Lk 4,18–19; cf. Iz 61,1–2). Ko je nagovoril navzoče, je te preroške besede obrnil nase, rekoč: 'Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali' (Lk 4,21)«.

»Današnji evangelij nam torej pravi, da je Jezus Kristus, maziljen od Očeta v Svetem Duhu in je tako resnični in večni evangelizator. 'Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim' (Lk 4,18). To Kristusovo poslanstvo, to novo gibanje, se nadaljuje v prostoru in času skozi stoletja in na vseh celinah. To gibanje, ki izhaja od Očeta, prinaša v moči Duha veselo oznanilo ubogim vseh časov, ubogim v materialnem, kakor v duhovnem pomenu. Cerkev je prvo in potrebno orodje pri tem Kristusovem delu, saj je z njim združena kot telo z glavo. 'Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam' (Jn 20,21). Tako je rekel Vstali svojim učencem in ko je dihnil vanje, je dodal: 'Prejmite Svetega Duha' (v. 22). Bog je po Jezusu Kristusu prvi evangelizator sveta. Kristus sam pa je hotel svoje poslanstvo posredovati Cerkvi. To je storil in še nadaljuje vse do konca sveta tako, da izliva Svetega Duha na svoje učence, torej istega Duha, ki je prišel Nadenj in je ostal v Njem med vsem njegovim zemeljskim življenjem ter mu dajal moč, da oznani jetnikom oproščenje in da slepim vrne vid, da izpusti zatirane na prostost, da oznani leto, ki je ljubo Gospodu (prim. Lk 4,18-19)«.

Benedikt XVI. je v posinodalni apostolski spodbudi Cerkev na Bližnjem vzhodu zapisal: »Škofje morajo skrbeti za to, da zagotovijo duhovnikom, njihovim najožjim sodelavcem dostojno bivanje, da se ne bi ti izgubljali v iskanju 'zemeljskih' stvari, temveč se bi lahko vredno posvetili Božjim stvarem ter svojemu pastoralnemu poslanstvu. Sicer pa, kdor pomaga ubožcu, si služi nebesa! Sveti Jakob vztraja pri dolžnem spoštovanju do ubogega, pri njegovi veličini ter o njegovem pravem mestu v skupnosti (prim. Jak 1,9-11; 2,1-9). Zato je potrebno takšno upravljanje z dobrinami, da le to postane kraj učinkovitega oznanjevanja Jezusovega osvobajajočega sporočila: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom oproščenje in da bo slepim vrnjen vid, da izpustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu« (Lk 4,18-19). Zvesti upravitelj je tisti, ki je razumel, da je samo Gospod dragoceni biser (prim. Mt 13,45-46) in da je samo On resnični zaklad (prim. Mt 6,19-21; 13,44). O da bi lahko škofje zgledno pričevali o tem svojim duhovnikom, semeniščnikom ter vernikom!«

Ta brezmejna pot popolnosti je namenjena vsem nam, če je le 'pogled našega srca' usmerjen k zrenju Modrosti in Resnice, ki je Jezus Kristus. Ko Origen pridiga o Jezusovem govoru v Nazaretu, ko so bile 'oči vseh v shodnici uprte Vanj' (Lk 4,20), se zdi, da nagovarja nas: 'Tudi danes, če želite, v tem zboru so vaše oči uprte v Zveličarja. Ko boš namreč ti obrnil svoj najgloblji pogled srca k zrenju Modrosti ter Resnice in edinega Božjega Sina, tedaj bodo tvoje oči videle Boga. O, srečen zbor tistih, o katerih Sveto pismo pravi, da so bile njih oči uprte Vanj! O koliko si želim, da bi tudi ta zbor bil deležen podobnega pričevanja, da bi oči vseh, nekrščenih, vernikov, žena, mož in otrok, torej ne telesne, temveč oči duše gledale Jezusa!' (Homilija o Lukovem evangeliju 32,6).

Manj ...