Božja beseda za nedeljo, 22. septembra 2013

Homilija, nedelja, 18. september 2016 ...

Današnja Božja beseda nam predstavlja tri tipe oseb: izkoriščevalca, sleparja in zvestega človeka. ...

Izkoriščevalec je tisti, o katerem nam govori prerok Amos v prvem berilu (Am 8,4-7). Gre za osebo, ki jo je prevzela nekakšna manična oblika želje po dobičku. In sicer vse do točke, da ji je neprijetno in da ne trpi liturgičnih dni, dni oddiha. Ti namreč prekinejo frenetični ritem trgovanja. Edino božanstvo takega človeka je denar, njegovo delovanje obvladujejo prevare in izkoriščanje. Za to …

Več ...

Homilija, nedelja, 18. september 2016

Današnja Božja beseda nam predstavlja tri tipe oseb: izkoriščevalca, sleparja in zvestega človeka.

Izkoriščevalec je tisti, o katerem nam govori prerok Amos v prvem berilu (Am 8,4-7). Gre za osebo, ki jo je prevzela nekakšna manična oblika želje po dobičku. In sicer vse do točke, da ji je neprijetno in da ne trpi liturgičnih dni, dni oddiha. Ti namreč prekinejo frenetični ritem trgovanja. Edino božanstvo takega človeka je denar, njegovo delovanje obvladujejo prevare in izkoriščanje. Za to pa plačajo predvsem reveži in siromaki, ki so prisiljeni v suženjstvo in katerih cena je enaka ceni paru čevljev. »Žal je to tip človeka, ki ga najdemo v vseh dobah, tudi danes jih je veliko.«

Drugi tip je slepar. To je človek, ki ni zvest. Njegova metoda je goljufanje. O njem nam s priliko o nezvestem oskrbniku govori evangelij (Lk 16,1-8). »Kako je ta oskrbnik prispel do točke, da je goljufal, da je kradel svojemu gospodarju? Z danes na jutri? Ne. Počasi.« Morda je nekega dne poklonil napitnino tu, nekega drugega dne podkupnino tam – tako se počasi pride do korupcije. V priliki gospodar pohvali nezvestega oskrbnika zaradi njegove preudarnosti. A ta preudarnost je povsem posvetna in močno grešna. Naredi veliko slabega. Obstaja pa tudi krščanska preudarnost: delati stvari s prevejanostjo, vendar ne s posvetnim duhom, temveč pošteno, kar je dobro. To je tisto, kar pravi Jezus, ko vabi, da bi bili »preudarni kakor kače in preprosti kakor golobje«. Združiti ti dve razsežnosti je milost Svetega Duha, milost, za katero moramo prositi. Tudi danes je veliko sleparjev, pokvarjencev. Korupcija je razširjena povsod.

Profil zvestega človeka, tretjega tipa, pa opisuje drugo berilo (1 Tim 2,1-8). To je kdor hodi za Jezusom, ki je v odkupnino za vse dal samega sebe, v pričevanje, v skladu z Očetovo voljo. Zvest človek je človek molitve. In sicer v dvojnem smislu: moli za druge in zaupa v molitev drugih zanj, da bi lahko živel mirno in tiho življenje, dostojanstveno in predano. Zvest človek lahko hodi z dvignjeno glavo. O zvestem človeku nam sicer govori tudi evangelij, ki ga opisuje kot nekoga, ki zna biti zvest tako v majhnih kot velikih stvareh (glej Lk 16,10).

Božja beseda nas tako vodi k dokončni odločitvi: »Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo prvega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo prvega držal in drugega zaničeval« (Lk 16,13). Slepar ljubi goljufijo in sovraži poštenost. Ljubi podkupnine, temačne dogovore, tiste, ki se sklenejo v temi. Najslabše od vsega pa je, da verjame, da je pošten. Slepar ljubi denar in bogastvo. Slednje je njegov idol. Ni mu mar, da uboge potepta, kot pravi prerok. To so tisti, ki vodijo velike industrije suženjskega dela, ki je današnji stil upravljanja v svetu.

Angel Gospodov, nedelja, 18. september 2016

Jezus nas danes privede do premišljevanja o dveh nasprotnih življenjskih stilih: posvetnem ter evangeljskem. Posvetni duh ni Jezusov duh. Jezus to stori tako, da pove priliko o nezvestem in pokvarjenem oskrbniku, ki pa ga Jezus pohvali navkljub njegovi nepoštenosti (Lk 16,1-13).

Takoj je treba razjasniti, da ta oskrbnik ni predstavljen kot zgled, ki naj bi mu sledili, ampak kot zgled preudarnosti.« Ta človek je obtožen slabega upravljanja s posli svojega gospodarja. Preden pa je odstavljen, poskuša zvito pridobiti naklonjenost dolžnikov, tako da jim oprosti del dolga in si tako zagotovi prihodnost. Ko Jezus komentira to vedenje, pripomni: »Sinovi tega sveta so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči.

Na takšno posvetno zvitost smo poklicani odgovoriti »s krščansko zvitostjo, ki je dar Svetega Duha«. Gre za oddaljitev od duha in vrednot sveta, ki so zelo všeč hudiču, da bi živeli v skladu z evangelijem. Posvetnost, kako se izraža? Izraža se z držami pokvarjenosti, prevare, nadvladovanja, in predstavlja najbolj zgrešeno pot, pot greha. Ta je kakor veriga, eno vodi v drugo, četudi je na splošno po tej poti udobneje hoditi. Duh evangelija pa nasprotno zahteva resen in obvezujoč, a radosten, veselja poln življenjski stil, v katerem so vtisnjeni poštenost, spodobnost, spoštovanje do drugih in njihovega dostojanstva, čut za dolžnost: »To je krščanska zvitost!«

Pot življenja s seboj nujno prinese odločitev med dvema potema: med poštenostjo in nepoštenostjo, med zvestobo in nezvestobo, med sebičnostjo in altruizmom, med dobrim in zlim. Ne more se nihati med eno in drugo, kajti gibljeta se v drugačnih in nasprotnih logikah. Prerok Elija je izraelskemu ljudstvu, ki je hodil po teh dveh poteh, rekel, da »šepajo z obema nogama« (glej 1 Kr 18,21). Pomembno je odločiti se za smer, in potem, ko izberemo tisto pravo, hoditi z zagonom in odločnostjo, izročati se Gospodovi milosti in podpori njegovega Duha. Zaključek evangeljskega odlomka je močan in kategoričen: »Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo prvega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo prvega držal in drugega zaničeval.«

S tem nas Jezus danes spodbuja, da bi jasno izbrali med Njim in posvetnim duhom, med logiko pokvarjenosti, nadvladovanja in pohlepa ter logiko poštenosti, blagosti in medsebojne delitve. Nekateri se ob pokvarjenosti vedejo kakor ob drogi: mislijo, da jo bodo lahko uporabljali in nato opustili, kadar bodo hoteli. Začne se z majhnim: napitnina tu, podkupnina tam. Tako se izgubi lastno svobodo. Tudi pokvarjenost povzroči zasvojenost in vodi v revščino, izkoriščanje in trpljenje. Koliko žrtev zaradi te razširjene pokvarjenosti je danes v svetu! Kadar pa si prizadevamo slediti evangeljski logiki integritete, jasnine v namenih in vedenjih, bratstva, postanemo »obrtniki pravičnosti in odpremo obzorja upanja in miru za človeštvo. V zastonjskosti in podarjanju nas samih bratom, služimo pravemu gospodarju: Bogu.«

Naj nam Devica Marija pomaga v vsaki priložnosti in za katerokoli ceno izbrati pravo pot, najti pogum, da bi šli tudi proti toku, da bi le hodili za Jezusom in njegovim evangelijem.

Angel Gospodov, nedelja, 22. september 2019

Dragi bratje in sestre, dober dan! V priliki, ki jo vsebuje evangelij današnje nedelje (prim. Lk 16,1-13), je protagonist zviti in nepošteni oskrbnik, ki je obtožen, da je zapravljal gospodarjeve dobrine in bo zato odpuščen. V tej težki situaciji se on (nepošteni oskrbnik) ne žre, ne išče opravičevanja in ne zgubi poguma, temveč najde izhod, da si zagotovi mirno prihodnost. Najprej se s treznostjo odzove, saj prizna svoje omejitve: »Kopáti ne morem, beračiti me je sram« (v. 3); zatem pa se odzove z zvitostjo in še zadnjič okrade svojega gospodarja. Pokliče namreč dolžnike in jim zmanjša dolgove, ki jih imajo do gospodarja, da si pridobi prijatelje in je potem od njih nagrajen. To je, pridobivati si prijatelje s korupcijo in pridobiti si hvaležnost drugih s korupcijo, kakor je danes žal v navadi.

Jezus vsekakor ni predstavil ta zgled, da bi spodbujal k nepoštenosti, temveč k preudarnosti. Poudari namreč: »Gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal« (v. 8), torej, s tisto mešanico razumnosti in zvitosti, ki ti omogoča prerasti težke situacije. Ključ za branje te pripovedi je v Jezusovem povabilu: »Pridobivajte si prijatelje s krivičnim mamonom (bogastvom), da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade« (v. 9). Zdi se, da je to malo zmedeno. A ni. »Krivično bogastvo« je denar, imenovan tudi »hudičevo govno« in na splošno materialne dobrine.

Bogastvo lahko spodbudi postavitev zidov, povzroči ločitve in diskriminacije. Jezus pa nasprotno svoje učence vabi, naj spremenijo smer: »Pridobivajte si z bogastvom prijatelje«. To je povabilo k temu, da bi znali spremeniti dobrine in bogastvo v odnose, saj oseba velja več kot stvari in ima večjo vrednost kot pridobljeno bogastvo. V življenju prinaša sadove, ne tisti, ki ima veliko bogastvo, ampak tisti, ki ustvari in ohranja številne vezi, številne odnose in prijateljstva s različnim »bogastvom«, torej z različnimi darovi s katerimi ga je Bog obogatil. Jezus pa nakaže tudi poslednji namen svojega opominjanja: »Pridobivajte si prijatelje s bogastvom, da vas sprejmejo v večna bivališča«. V raju nas bodo sprejeli, če bomo sposobni spreminjati »bogastvo« v orodja bratstva ter solidarnosti, ne samo Bog, ampak tudi tisti, s katerimi smo podelili torej dobro upravljali s tem, kar nam je Gospod dal v naše roke.

Bratje in sestre, iz tega evangeljskega odlomka odmeva v nas vprašanje krivičnega oskrbnika, ki ga bo gospodar nagnal: »Kaj naj sedaj storim?« (prim. v. 3). Pri soočanju s svojimi pomanjkljivostmi ter svojimi zgrešenostmi nam Jezus zagotavlja, da imamo vedno čas za popravo hudega z dobrim. Kdor je povzročil solze, naj koga osreči; kdor je neupravičeno vzel, naj da tistemu, ki potrebuje. Če bomo tako delali, nas bo Gospod pohvalil, »saj smo preudarno ravnali«, torej z modrostjo tistega, ki se ima za Božjega otroka in se da ves za Božje kraljestvo.

Sveta Devica naj nam pomaga biti preudarni pri zagotavljanju, ne posvetnega uspeha, temveč večnega življenja, da bodo lahko, ko bo poslednja sodba, pomoči potrebne osebe, ki smo jim pomagali, pričevale, da smo v njih videli in stregli Gospodu.

Manj ...

Na tematiko o pravilni uporabi zemeljskih dobrin je v teh nedeljah evangelist Luka na različne načine usmeril našo pozornost. S pripovedjo prilike o krivičnem, a dokaj zvitem oskrbniku, je Jezus poučeval svoje učence, kakšen je najboljši način uporabe denarja in materialnih dobrin, torej ta, da ga delimo z ubogimi ter si s tem pridobimo njihovo prijateljstvo za Nebeško kraljestvo.„Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom“ pravi Jezus, „da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade“ (Lk 16,9). Denar sam po sebi ni krivičen, …

Več ...

Na tematiko o pravilni uporabi zemeljskih dobrin je v teh nedeljah evangelist Luka na različne načine usmeril našo pozornost. S pripovedjo prilike o krivičnem, a dokaj zvitem oskrbniku, je Jezus poučeval svoje učence, kakšen je najboljši način uporabe denarja in materialnih dobrin, torej ta, da ga delimo z ubogimi ter si s tem pridobimo njihovo prijateljstvo za Nebeško kraljestvo.„Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom“ pravi Jezus, „da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade“ (Lk 16,9). Denar sam po sebi ni krivičen, vendar pa lahko bolj kakor katera koli stvar zapre človeka v slepo sebičnost. Gre torej zato, da izvajamo neke vrste  'spreobrnitev' ekonomskih dobrin. Namesto, da bi jih uporabljali samo za lastne potrebe, je potrebno misliti tudi na potrebe ubogih ter s tem posnemati Kristusa samega, ki je, kot piše sv. Pavel, „bil bogat, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.“ (2Kor 8,9). Zdi se paradoksalno, saj nas Kristus ni obogatil s svojim bogastvom, temveč s svojim uboštvom, torej s svojo ljubeznijo, ki ga je gnala, da se nam je popolnoma dal.

Tukaj je možno odpreti široko in zapleteno področje razmišljanj o tematiki bogastva in uboštva, tudi na svetovnem nivoju, kjer se soočata dve ekonomski logiki in sicer logika dobička ter tista o pravični razdelitvi dobrin, ki pa si nista v nasprotju ena z drugo, dokler je njun odnos prav urejen. Katoliški družbeni nauk je vedno poudarjal, da je prednostna pravična razdelitev dobrin. Dobiček je seveda, do prave mere, potrebne za ekonomski razvoj, legitimen. Janez Pavel II. je v svoji okrožnici  Centesimus annus takole zapisal: „sodobna ekonomija podjetništva prinaša pozitivne vidike, katerih osnova je svoboda osebe, ki se izraža tudi na ekonomskem področju tako, kot na drugih področjih“ (št. 32).  Kljub vsemu pa dodaja, da kapitalizem ni edini veljaven način ekonomskega organiziranja (prim. št. 35).

Kritični stanji lakote in ekologije vedno bolj jasno razkrivata, da prekomerna logika zaslužka povečuje nesorazmerje med bogatimi in revnimi ter povečuje uničujoče izkoriščanje planeta. Ko pa začne prevladovati logika delitve z drugimi ter logika solidarnosti, je mogoče to obrniti v smer pravičnega in trajnostnega razvoja.

Sveta Marija, ki v Magnifikatu naznanja, da je Gospod 'lačne napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne' (Lk 1,53), naj kristjanom pomaga, da bodo z evangeljsko modrostjo ter velikodušno solidarnostjo uporabljali zemeljske dobrine ter naj navdihuje voditeljem in ekonomistom daljnoglede strategije, ki podpirajo pristen razvoj vseh ljudstev.

Manj ...