Sveti Janez v današnjem evangeljskem odlomku poroča o dogodku, ki se je zgodil med zadnjim obdobjem Kristusovega javnega življenja, tik pred judovsko veliko nočjo, ki pa bo tudi velika noč njegove smrti in vstajenja. Medtem ko je bil v Jeruzalemu, so se nekateri Grki, privrženci judovstva, pri katerih je s tem, kar je storil, prebudil pozornost in zanimanje, približali Filipu, enemu od dvanajsterih, ki je imel grško ime, saj je bil iz Galileje. 'Gospod, radi bi videli Jezusa' (Jn 12,21). ...
Sveti Janez v današnjem evangeljskem odlomku poroča o dogodku, ki se je zgodil med zadnjim obdobjem Kristusovega javnega življenja, tik pred judovsko veliko nočjo, ki pa bo tudi velika noč njegove smrti in vstajenja. Medtem ko je bil v Jeruzalemu, so se nekateri Grki, privrženci judovstva, pri katerih je s tem, kar je storil, prebudil pozornost in zanimanje, približali Filipu, enemu od dvanajsterih, ki je imel grško ime, saj je bil iz Galileje. 'Gospod, radi bi videli Jezusa' (Jn 12,21). Filip je šel povedat Andreju, enemu od prvih apostolov, ki so bili bolj blizu Gospodu, tudi njegovo ime je namreč grško, oba'pa sta šla in povedala Jezusu' (prim. Jn 12,20-21).
V prošnji teh neznanih Grkov lahko opazimo žejo, ki je v srcu vsakega človeka, da bi videl in spoznal Kristusa. Jezusov odgovor pa nas usmeri na skrivnost velike noči, ko se bo veličastno razkrilo njegovo zveličavno poslanstvo. Pravi:'Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča' (Jn 12,23). Da! Prišla je ura poveličanja Sina človekovega, toda do nje se pride skozi boleč prehod trpljenja in smrti na križu. Samo tako se bo pravzaprav za vse uresničil zveličavni božanski načrt, tako za jude kakor za pogane. Vsi so namreč poklicani pridružiti se edinemu ljudstvu nove in dokončne zaveze. Ob tem nam postane jasna slovesna izjava, s katero se zaključi ta evangeljski odlomek: 'In jaz bom, ko bom povzdignjen z zemlje, vse pritegnil k sebi' (Jn 12,32), kakor tudi evangelistova razlaga: 'To pa je rekel, da je nakazal, kakšne smrti bo umrl' (Jn 12,33). Križ je veličina ljubezni, je Jezusova veličina in k tej veličini nas vse želi pritegniti.
Gospod sam nam razloži, v čem je naša pridružitev njegovemu poslanstvu. Ko govori o svoji bližnji zveličavni smrti, uporabi preprosto, a hkrati zelo zgovorno prispodobo: 'Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu' (Jn 12,24). Sebe primerja z razpadajočim pšeničnim zrnom, ki bo prineslo vsem obilne sadove, kakor se je slikovito izrazil sv. Atanazij in le preko smrti in križa bo Kristus prinesel obilo sadov za vse čase. Ni bilo dovolj, da se je Božji Sin učlovečil. Za izpolnitev božanskega načrta vesoljnega zveličanja, je bilo potrebno, da je bil umorjen in pokopan. Le tako je bila v polnosti prevzeta človeška resničnost, da se je po njegovi smrti in vstajenju razodelo zmagoslavje Življenja, zmagoslavje Ljubezni in se je potrdilo, da je ljubezen močnejša od smrti.
Vendar pa je človek Jezus, ki je bil pravi človek z enakim čutenjem kot mi, zaznal težo preizkušnje in grenke žalosti zaradi tragičnega konca, ki ga je čakal. Ravno zato, ker je bil Človek – Bog, je toliko bolj okusil grozo pred prepadom človeškega greha in tem, kar je umazanega v človeštvu, saj si je moral naložiti nase in použiti v ognju svoje ljubezni. Vse to je moral nositi s seboj in spremeniti v svojo ljubezen.
Dragi bratje in sestre, to je zahtevna pot križa, ki jo Jezus nakaže vsem svojim učencem. Večkrat je namreč rekel: 'Če kdo meni služi, naj hodi za menoj' (Jn 12,26). Za kristjana, ki hoče uresničiti lastno poklicanost, ni namreč druge izbire. Postava križa, ki je opisana s prispodobo pšeničnega zrna, ki umrje, da lahko vzklije novo življenje, je logika križa, ki smo jo slišali v današnjem evangeliju: 'Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje' (Jn 12, 25). 'Sovražiti' svoje življenje je močen protisloven semitski izraz, ki pa dobro izrazi korenito popolnost tistega, ki hodi za Kristusom in iz njegove ljubezni služi bratom. Torej izgubi življenje, da ga tako najde. Na nobeni drugi poti ne bomo okušali veselje in rodovitnost Ljubezni, kakor na poti dajanja, podarjanja, izgubljanja zaradi najdevanja.
»Sebe (Jezus) primerja z razpadajočim pšeničnim zrnom, ki bo prineslo vsem obilne sadove«, kakor se je slikovito izrazil sv. Atanazij, »le preko smrti in križa bo Kristus prinesel obilo sadov za vse čase«. Sv. Avguštin pa glede ljubezni do lastnega življenja pravi: »V človeku je namreč ljubezen do lastne duše, ki pa jo pogublja in sovraštvo, ki jo rešuje. Če si torej pretirano ljubil, si namreč sovražil, če pa si sovražil pretiranost, si ljubil.« ...
»Sebe (Jezus) primerja z razpadajočim pšeničnim zrnom, ki bo prineslo vsem obilne sadove«, kakor se je slikovito izrazil sv. Atanazij, »le preko smrti in križa bo Kristus prinesel obilo sadov za vse čase«. Sv. Avguštin pa glede ljubezni do lastnega življenja pravi: »V človeku je namreč ljubezen do lastne duše, ki pa jo pogublja in sovraštvo, ki jo rešuje. Če si torej pretirano ljubil, si namreč sovražil, če pa si sovražil pretiranost, si ljubil.«
»Glej, pridejo dnevi,« govorí Gospod, »ko bom z Izraelovo hišo in Judovo hišo sklenil novo zavezo. Ne zaveze, kakršno sem sklenil z njihovimi očeti tistega dne, ko sem jih prijel za roko, da bi jih izpêljal iz egiptovske dežele; to zavezo z menoj so prelomili, čeprav sem bil njihov gospodar,« govorí Gospod. »To je marveč zaveza, ki jo bom sklênil z Izraelovo hišo po tistih dneh,« govorí Gospod: »Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. Ne bodo več učili vsak svojega rojaka, vsak svojega brata in rekli: ›Spoznajte Gospoda!‹, ker me bodo poznali vsi, od najmanjšega do največjega med njimi,« govorí Gospod. »Kajti njihovo krivdo bom odpústil in njihovega greha se ne bom več spominjal.«
Psalm 51
Odpev: »Čisto srce, o Bog, mi ustvari.«
Ps 51,3-4.12-13.14-15
Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti,
v svojem obilnem usmiljenju izbriši moje pregrehe!
Popolnoma me operi moje krivde,
mojega greha me očisti!
Odpev: »Čisto srce, o Bog, mi ustvari.«
Čisto srce, o Bog, mi ustvari,
duha stanovitnosti v meni obnôvi.
Ne zavrzi me izpred svojega obličja,
svojega Svetega Duha mi ne odvzemi.
Odpev: »Čisto srce, o Bog, mi ustvari.«
Vrni mi veselje nad svojim odrešenjem,
duha velikodušnosti v meni utrdi.
Uporne bom učil tvojih potov,
grešniki se bodo vrnili k tebi.
Odpev: »Čisto srce, o Bog, mi ustvari.«
2. berilo
Jezus se uči pokorščine in postane začetnik večnega zveličanja
Berilo iz pisma Hebrejcem (Heb 5,7-9)
Bratje in sestre, Kristus je v dneh svojega življenja na zemlji daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi bogovdanosti. Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naúčil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni, počelo večnega odrešenja.
Evangelij
Jn 12,26
Vrstica pred evangelijem
Če kdo hoče meni služiti, najhodi za menoj, govorí Gospod, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik.
Če seme umre, obrodi obilen sad
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 12,20-33)
Tisti čas je bilo med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsájde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovóril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počástil Oče. Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govóril.« Jezus je odgovóril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.
Svetnik za vsak dan
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov