Božja beseda za nedeljo, 21. junija 2015

12. nedelja med letom (leto B)

»Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: 'Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?'« (Mr 4,41)

Nazaj Koledar Naprej

1. berilo

Bog je določil meje naravnim zakonom

Berilo iz Jobove knjige (Job 38,1.8-11)

Tedaj je Gospod iz viharja spregovóril Jobu in rekel: »Kdo je zaprl morje z vrati, ko je izbruhnilo in ušlo iz materinega naročja; ko sem mu dal za oblačilo meglice, za njegove plenice temne oblake, ko sem nasipal proti njemu svojo mejo, mu postavil zapah in vrata ter rekel: ›Do sem pojdeš, naprej pa ne, tu bo obstala moč tvojih valov!‹?«

Psalm 107

Odpev: »Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober.«

Ps 107,23-24.25-26.28-29.30-31

Tisti, ki so z ladjami odpluli na morje,

da bi trgovali na širnem vodovju,

ti so videli Gospodova dela

in njegove čudeže na globokem morju.

Odpev: »Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober.«

Rekel je in je vzdignil veter,

nevihto, ki je visoko dvignila valove.

Vzpenjali so se do neba, spuščali do brezen,

njihova duša je v nesreči drhtela.

Odpev: »Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober.«

V svoji stiski so vpili h Gospodu,

iz njihovih nadlog jih je izpêljal.

Vihar je spreménil v tišino,

utihnili so valovi.

Odpev: »Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober.«

Razveselili so se, da se je vihar pomíril,

pripluli so v pristanišče, kamor so želeli.

Naj se zahvaljujejo Gospodu za njegovo dobroto,

za njegova čudovita dela v blagor človeškim sinovom.

Odpev: »Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober.«

2. berilo

Vse je novo v Kristusu

Berilo iz 2. pisma apostola Pavla Korinčanom (2 Kor 5,14-17)

Bratje in sestre, Kristusova ljubezen nas je privedla do tega, da smo presodili takole: eden je umrl za vse in zato so umrli vsi. Za vse pa je Kristus umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več zase, ampak za tistega, ki je zanje umrl in vstal. Zato odslej nikogar več ne poznamo po mesu. Čeprav smo Kristusa poznali po mesu, ga zdaj ne poznamo več tako. Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.

Evangelij

Lk 7,16

Aleluja

Aleluja. Velik prerok je vstal med nami. Bog je obiskàl svoje ljudstvo. Aleluja.

Kristus je gospodar narave

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 4,35-41)

Ko se je tisti dan zvečerilo, je rekel Jezus svojim učencem: »Prepeljímo se na drugo stran!« Ko so odslovíli množico, so ga vzeli s seboj v čolnu, v katerem je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?« In vstal je, zaprétil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in morje?«

Avdio posnetek dnevne Božje besede

Poslušajte kot podcast.

Svetnik za vsak dan
Sv. Alojzij Gonzaga
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

12. nedelja med letom - p. Robert Bahčič - Brezje
(21.6.2015 ob 10^h, dolžina: 5:04)

Radio Ognjišče vsako nedeljo prenaša sv. mašo iz ene izmed slovenskih župnij.

Druge homilije za ta dan »
Vse homilije »

Komentar cerkvenih očetov

Sv. Atanazij pravi: »Gospod, ki je nad morjem je z nevihto preizkusil njihovo vero ter razodel svojo moč.« Sv. Gregor Nacijanški pa dodaja: »Skrivnost učlovečenega Boga se razodeva ravno v počivanju njega, ki je mir in počitek za vse, ki so utrujeni in obteženi.« Origen in sv. Ciril Aleksandrijski pa v vidita v Jezusovem počivanju namero, da začne zoreti vera njegovih učencev.« Sv. Bazilij iz Cezareje pravi, da »očitna uporaba pojmov osebne avtoritete kaže na božjo identiteto večnega ...

…

Kdo so cerkveni očetje?

Misli Benedikta XVI.

Slišali smo evangelij o pomirjenem viharju, h kateremu je za današnjo nedeljo dodan kratek odlomek iz Jobove knjige, v katerem se Bog razodene kot Gospod morja. Jezus zagrozi vetru in ukaže morju, naj se umiri, kakor da bi ga imel za hudičevo moč. Dejansko je morje v Svetem pismu, kakor sta ga opisala prvo berilo in psalm, kot grozeč, kaotičen, potencialno uničujoč element, ki ga lahko samo Bog, Stvarnik obvladuje, je nad njim in ga lahko umiri. ...

Obstaja pa še drugačna ...

…

Slišali smo evangelij o pomirjenem viharju, h kateremu je za današnjo nedeljo dodan kratek odlomek iz Jobove knjige, v katerem se Bog razodene kot Gospod morja. Jezus zagrozi vetru in ukaže morju, naj se umiri, kakor da bi ga imel za hudičevo moč. Dejansko je morje v Svetem pismu, kakor sta ga opisala prvo berilo in psalm, kot grozeč, kaotičen, potencialno uničujoč element, ki ga lahko samo Bog, Stvarnik obvladuje, je nad njim in ga lahko umiri.

Obstaja pa še drugačna moč, pozitivna moč, ki giblje svet, ki je sposobna stvaritve preoblikovati in prenoviti, to je moč »Kristusove ljubezni« (2Kor 5,14), kakor jo je imenoval sv. Pavel v Drugem pismu Korinčanom; to vsekakor ni kozmična sila, temveč božja, presežna. Deluje sicer tudi na vesolje, vendar je v sebi Kristusova ljubezen nekaj drugega. To presegajočo drugost je Gospod razodel na Veliko noč, v svetosti poti, ki jo je izbral, da bi nas osvobodil oblasti zla, kakor se je to zgodilo z izhodom iz Egipta, ko je Hebrejce izpeljal preko voda Rdečega morja. »O Bog«, vzklika psalmist, »tvoja pota so sveta. Čez morje je vodila tvoja pot, tvoja steza čez velike vode« (Ps 77/76,14.20). Med velikonočno skrivnostjo je Jezus prešel prepad smrti, saj je tako Bog hotel prenoviti svet, torej preko smrti in vstajenja svojega Sina, ki je »umrl za vse«, da bi lahko vsi živeli »tistemu, ki je zanje umrl vstal« (2Kor 5,16), ne pa le sami zase.

Slovesno dejanje pomiritve morja med nevihto je jasno znamenje Kristusovega gospostva nad negativnimi močmi in nas pripelje do tega, da pomislimo na njegovo božanskost: »Kdo neki je ta«, so se osupli in prestrašeni spraševali njegovi učenci, »da sta mu pokorna celo veter in morje?« (Mr. 4,41). Njihova vera še ni trdna, se še oblikuje, saj sta še med sabo pomešana strah in zaupanje. Medtem ko je Jezusova zaupna predanost Očetu popolna in čista. Zaradi te moči ljubezni lahko med nevihto mirno spi, popolnoma gotov v Božjih rokah. Prišel pa bo čas, ko bo tudi Jezus izkusil stran in tesnobo. Ko bo prišla 'njegova ura' bo občutil vso težo grehov celotnega človeštva, kakor val povodni, ki se bo zlila čezenj. To bo res strašna nevihta, nikakor kozmična, temveč duhovna. To bo zadnji in skrajen napad zla proti Božjemu Sinu.

Jezus v tej uri ni podvomil v moč Boga Očeta in njegovo bližino, četudi je izkusil v polnosti sovraštvo, ko ni ljubezni; laž, ko ni resnice; greh, ko ni milosti. To dramo je v sebi zelo silovito izkusil, še posebej v Getsemaniju, preden so ga prijeli, zatem med trpljenjem, vse do smrti na križu. V tej uri je bil Jezus po eni strani ves eno z Očetom, popolnoma izročen Njemu, po drugi strani pa solidaren z grešniki, je bil kot ločen od Njega ter se je čutil od Njega zapuščen.

Apostol Pavel opisuje svojo izkušnjo v pismu Galačanom: »Skupaj s Kristusom sem križan: ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni (Gal 2,20) in v drugem pismu Korinčanom: »Tako v nas deluje smrt, v vas pa življenje« (2Kor 4,12). To nikakor ne pomeni duševno motnjo ali izgubo osebnosti, saj Bog nikoli ne izniči človeško, temveč ga preoblikuje s svojim Duhom ter ga usmeri za službo njegovega načrta zveličanja.

Zato, četudi bodo nepričakovano privihrale nevihte, boste lahko začutili piš Svetega Duha, ki je močnejši od vsakega nasprotnega vetra in potiska naprej čoln Cerkve ter vsakega od nas. Živimo torej vedno v vedrini ter gojimo z zahvaljevanjem Gospodu veselje v srcu: »Večna je njegova ljubezen, amen!«