Božja beseda za nedeljo, 21. junija 2015

Slišali smo evangelij o pomirjenem viharju, h kateremu je za današnjo nedeljo dodan kratek odlomek iz Jobove knjige, v katerem se Bog razodene kot Gospod morja. Jezus zagrozi vetru in ukaže morju, naj se umiri, kakor da bi ga imel za hudičevo moč. Dejansko je morje v Svetem pismu, kakor sta ga opisala prvo berilo in psalm, kot grozeč, kaotičen, potencialno uničujoč element, ki ga lahko samo Bog, Stvarnik obvladuje, je nad njim in ga lahko umiri. ...

Obstaja pa še drugačna ...

Več ...

Slišali smo evangelij o pomirjenem viharju, h kateremu je za današnjo nedeljo dodan kratek odlomek iz Jobove knjige, v katerem se Bog razodene kot Gospod morja. Jezus zagrozi vetru in ukaže morju, naj se umiri, kakor da bi ga imel za hudičevo moč. Dejansko je morje v Svetem pismu, kakor sta ga opisala prvo berilo in psalm, kot grozeč, kaotičen, potencialno uničujoč element, ki ga lahko samo Bog, Stvarnik obvladuje, je nad njim in ga lahko umiri.

Obstaja pa še drugačna moč, pozitivna moč, ki giblje svet, ki je sposobna stvaritve preoblikovati in prenoviti, to je moč »Kristusove ljubezni« (2Kor 5,14), kakor jo je imenoval sv. Pavel v Drugem pismu Korinčanom; to vsekakor ni kozmična sila, temveč božja, presežna. Deluje sicer tudi na vesolje, vendar je v sebi Kristusova ljubezen nekaj drugega. To presegajočo drugost je Gospod razodel na Veliko noč, v svetosti poti, ki jo je izbral, da bi nas osvobodil oblasti zla, kakor se je to zgodilo z izhodom iz Egipta, ko je Hebrejce izpeljal preko voda Rdečega morja. »O Bog«, vzklika psalmist, »tvoja pota so sveta. Čez morje je vodila tvoja pot, tvoja steza čez velike vode« (Ps 77/76,14.20). Med velikonočno skrivnostjo je Jezus prešel prepad smrti, saj je tako Bog hotel prenoviti svet, torej preko smrti in vstajenja svojega Sina, ki je »umrl za vse«, da bi lahko vsi živeli »tistemu, ki je zanje umrl vstal« (2Kor 5,16), ne pa le sami zase.

Slovesno dejanje pomiritve morja med nevihto je jasno znamenje Kristusovega gospostva nad negativnimi močmi in nas pripelje do tega, da pomislimo na njegovo božanskost: »Kdo neki je ta«, so se osupli in prestrašeni spraševali njegovi učenci, »da sta mu pokorna celo veter in morje?« (Mr. 4,41). Njihova vera še ni trdna, se še oblikuje, saj sta še med sabo pomešana strah in zaupanje. Medtem ko je Jezusova zaupna predanost Očetu popolna in čista. Zaradi te moči ljubezni lahko med nevihto mirno spi, popolnoma gotov v Božjih rokah. Prišel pa bo čas, ko bo tudi Jezus izkusil stran in tesnobo. Ko bo prišla 'njegova ura' bo občutil vso težo grehov celotnega človeštva, kakor val povodni, ki se bo zlila čezenj. To bo res strašna nevihta, nikakor kozmična, temveč duhovna. To bo zadnji in skrajen napad zla proti Božjemu Sinu.

Jezus v tej uri ni podvomil v moč Boga Očeta in njegovo bližino, četudi je izkusil v polnosti sovraštvo, ko ni ljubezni; laž, ko ni resnice; greh, ko ni milosti. To dramo je v sebi zelo silovito izkusil, še posebej v Getsemaniju, preden so ga prijeli, zatem med trpljenjem, vse do smrti na križu. V tej uri je bil Jezus po eni strani ves eno z Očetom, popolnoma izročen Njemu, po drugi strani pa solidaren z grešniki, je bil kot ločen od Njega ter se je čutil od Njega zapuščen.

Apostol Pavel opisuje svojo izkušnjo v pismu Galačanom: »Skupaj s Kristusom sem križan: ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni (Gal 2,20) in v drugem pismu Korinčanom: »Tako v nas deluje smrt, v vas pa življenje« (2Kor 4,12). To nikakor ne pomeni duševno motnjo ali izgubo osebnosti, saj Bog nikoli ne izniči človeško, temveč ga preoblikuje s svojim Duhom ter ga usmeri za službo njegovega načrta zveličanja.

Zato, četudi bodo nepričakovano privihrale nevihte, boste lahko začutili piš Svetega Duha, ki je močnejši od vsakega nasprotnega vetra in potiska naprej čoln Cerkve ter vsakega od nas. Živimo torej vedno v vedrini ter gojimo z zahvaljevanjem Gospodu veselje v srcu: »Večna je njegova ljubezen, amen!«

Manj ...