Božja beseda za nedeljo, 21. maja 2017

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Jn 14, 15-21), ki je nadaljevanje tistega prejšnje nedelje, nam poroča o tistem ganljivem in dramatičnem trenutku zadnje Jezusove večerje s svojimi učenci.

Evangelist Janez je iz Gospodovih ust in srca zbral njegove zadnje nauke preden bo trpel in umrl. Jezus obljublja svojim prijateljem v tem žalostnem, temnem trenutku, da bodo za Njim prejeli »drugega Parklita« (v. 16), torej drugega 'Zagovornika', branitelja in tolažnika, »Duha

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Jn 14, 15-21), ki je nadaljevanje tistega prejšnje nedelje, nam poroča o tistem ganljivem in dramatičnem trenutku zadnje Jezusove večerje s svojimi učenci.

Evangelist Janez je iz Gospodovih ust in srca zbral njegove zadnje nauke preden bo trpel in umrl. Jezus obljublja svojim prijateljem v tem žalostnem, temnem trenutku, da bodo za Njim prejeli »drugega Parklita« (v. 16), torej drugega 'Zagovornika', branitelja in tolažnika, »Duha resnice« (v. 17) in dodaja: »Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam« (v. 18). Te besede posredujejo veselje novega Kristusovega prihoda. On, vstali in poveličan, prebiva v Očetu, in istočasno pride k nam v Svetem Duhu. In v tem njegovem novem prihodu se razodeva naša povezanost z Njim in z Očetom: »Spoznali boste, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas« (v. 20).

Ko premišljujemo te Jezusove besede, mi danes zaznamo s čutom vere, da smo Božje ljudstvo, ki je v občestvu z Očetom in z Jezusom po Svetem Duhu. V tej skrivnosti občestva najde Cerkev neusahljivi vir svojega poslanstva, ki se udejanja po ljubezni. Jezus namreč pravi v današnjem evangeliju: »Kdor sprejme moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče; tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel« (v. 21). Ljubezen nas namreč uvede v poznavanje Jezusa in sicer po delovanju tega 'zagovornika' , ki ga je Jezus poslal, torej Svetega Duha. Ljubezen do Boga in do bližnjega je največja evangeljska zapoved. Gospod nas danes kliče, da velikodušno odgovorimo na evangeljski klic po ljubezni tako, da postavimo Boga za središče svojega življenja in se posvetimo službi bratom in sestram, še posebej tistim, ki najbolj potrebujejo podporo in tolažbo.

Če je drža, ki ni nikoli lahka, in to ni samo po sebi umevno niti za krščansko skupnost, je to ravno znati se ljubiti, imeti se rad po Gospodovem zgledu in z njegovo milostjo. Včasih nasprotja, napuh, zavist, ločitve pustijo znamenja tudi na lepem obličju Cerkve. Skupnost kristjanov naj bi živela v Kristusovi dejavni ljubezni, a nasprotno ravno v to hudi duh 'rine svoje kremplje' torej se vmeša in mi se včasih pustimo prevarati. To pa najbolj plačajo osebe, ki so duhovno najšibkejše. Koliko takšnih in vi nekatere poznate, se je oddaljilo, ker se niso čutile sprejete, razumljene in ljubljene. Kolikor se jih je oddaljilo od župnije, skupnosti zaradi govoric, zaradi zavisti… Sicer pa tudi za kristjana znati ljubiti, ni enkrat za vselej pridobljena stvar, vsak dan je potrebno ponovno začeti, to izvajati, da bo naša ljubezen do bratov in sester, ki jih srečujemo, zorela in se očiščevala tistih omejenosti ali grehov, ki jo delajo pristransko, sebično, nerodovitno ter nezvesto. Vsak dan se moramo učiti umetnosti ljubiti. Poslušajte to, vsak dan se je potrebno učiti umetnosti ljubezni, vsak dan moramo s pomočjo njegovega Duha, hoditi v Kristusovo šolo, vsak dan se je potrebno učiti odpuščati in to s pomočjo Zagovornika.

Devica Marija, popolna učenka svojega Sina in Gospoda, naj nam pomaga, da bomo vedno bolj dovzetni za Paraklita, Duha resnice, da se bomo vsak dan bolj učili ljubiti kot nas je Jezus ljubil.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje (prim. Jn 14,15-21) predstavlja dve sporočili: spolnjevanje zapovedi in obljubo Svetega Duha.

Jezus povezuje ljubezen do njega s spolnjevanjem zapovedi in glede tega vztraja v svojem poslovilnem govoru: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi« (v. 15). »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi« (v. 21). Jezus zahteva, da ga ljubimo, a razloži, da za to ljubezen ne zadostuje želja ali čustvo po Njem, ne, zahteva razpoložljivost za hojo po njegovi poti, kar je Očetova volja. In ta je povzeta v zapovedi medsebojne ljubezni, prvi ljubezni, ki jo je dal Jezus sam: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj« (Jn 13,34). Ni rekel: »Ljubite me, kakor sem vas jaz ljubil«, ampak »ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil«. On nas ljubi, ne da bi za to zahteval povračilo. Jezusova ljubezen je zastonjska in nikoli ne zahteva povračila. Hoče, da ta zastonjska ljubezen postane konkretna oblika življenja med nami. To je njegova volja.

Da bi pomagal učencem pri hoji po tej poti, Jezus obljubi, da bo prosil Očeta, naj pošlje »drugega Paraklita« (v. 16), to je Tolažnika, Zagovornika, ki bo prevzel njegovo mesto in jim bo dal um za poslušanje in pogum za spolnjevanje njegovih besed. To je Sveti Duh, Dar Božje ljubezni, ki se spusti v kristjanovo srce. Potem ko je Jezus umrl in vstal, je njegova ljubezen podarjena vsem, ki verujejo Vanj in so krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Ta Duh jih vodi, razsvetljuje, jih utrjuje, da lahko vsak hodi po poti življenja tudi skozi nasprotovanja in težave, z veseljem in v bolečini, ostajajoč na Jezusovi poti. To je pa možno ravno, če ostanemo dojemljivi za Svetega Duha, da lahko s svojo delujočo navzočnostjo, ne le tolaži, ampak spreminja srca, jih odpira za resnico in ljubezen.

Tudi med izkušnjo zmote in greha, ki ga vsi delamo, nam Sveti Duh pomaga, da ne podležemo in da v polnosti dojamemo smisel Jezusovih besed: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi« (v. 15). Zapovedi nam niso dane kot neke vrste ogledalo, v katerem vidimo odsevati svojo bedo in nedoslednost. Ne, Božja Beseda nam je bila dana kot Beseda življenja, ki preoblikuje srce, prenavlja, ki ne sodi, da bi obsodila, ampak zdravi in ima za namen odpuščanje. Božje usmiljenje je takšno. Beseda, ki je luč našim korakom. In vse to je delo Svetega Duha! On je Dar Boga, je Bog sam, ki nam pomaga, da smo svobodni ljudje, osebe, ki hočejo in znajo ljubiti, osebe, ki so razumele, da je življenje poslanstvo za oznanjanje čudovitih del, ki jih Gospod izvršuje v tistih, ki mu zaupajo.

Devica Marija, zgled Cerkvi, ki zna poslušati Božjo Besedo in sprejeti dar Svetega Duha, naj nam pomaga, da bomo z veseljem živeli evangelij v zavesti, da nas podpira Sveti Duh, božanski ogenj, ki ogreva srca in razsvetljuje korake.

»Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam.«

Ko se Jezus poslavlja od svojih učencev, jim daje mir, ko jim obljubi: »Ne bom vas zapustil sirot.« Zavaruje jih pred tisto bolečino, tistim občutkom bolečine zaradi osirotelosti. Danes je na svetu veliko občutenje osirotelosti. Mnogi imajo mnogo stvari, a manjka Oče. In v zgodovini človeštva se to ponavlja. Ko manjka Oče, nekaj manjka, in vedno obstaja želja da bi srečali in ponovno našli Očeta. Tudi v starodavnih mitih – pomislimo na mit o Ojdipu, o Telemahu. In tudi na mnoge druge mite, ki nam prikazujejo Očeta, ki ga ni.

Danes živimo v družbi, v kateri manjka Oče. Imamo občutek osirotelosti, ki se dotika ravno pripadnosti in bratstva. Zato je Jezus obljubil: »Jaz bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika«. Jezus pravi: »Jaz odhajam, a prišel bo drugi, ki vas bo učil dostopanja k Očetu. Spomnil vas bo dostopanja k Očetu.« Sveti Duh ne prihaja, da bi si pridobil svoje stranke. Prihaja da bi pokazal dostop do Očeta, da bi spomnil na dostop k Očetu, ki ga je Jezus odprl, kar je Jezus pokazal. Ne obstaja samo duhovnost Sina, samo Svetega Duha. Središče je Oče. Sin je poslan od Očeta in se vrača k Očetu. Sveti Duh je poslan od Očeta, da bi nas spominjal in učil dostopa k Očetu.

Samo s to zavestjo otrok, ki niso sirote, se lahko med nami živi mir. Vojne, tako manjše vojne kot velike vojne, imajo vedno razsežnost osirotelosti. Manjka Oče, ki dela mir. In zato Peter, kot smo brali v berilu iz 1. pisma apostola Petra (1 Pt 3,15-18), poziva prvo krščansko skupnost, naj odgovori »krotko in spoštljivo, iz dobre vesti«, tistim, ki sprašujejo po razlogu vere. Gre za krotkost, ki jo daje Sveti Duh. Sveti Duh nas uči te krotkosti, te miline otrok Očeta. Sveti Duh nas ne uči žaliti. Ena od posledic občutka osirotelosti je žalitev, so vojne, kajti če ni Očeta, ne obstajajo bratje, izgubi se bratstvo. Ta blagost, spoštovanje, krotkost, to so drže pripadnosti, pripadnosti družini, ki ima Očeta, ki je središče vsega, je izvor vsega, je enost vseh, je zveličanje vseh, saj je poslal svojega Sina, da bi rešil vse. In pošilja Svetega Duha, da bi nas spomnil na dostop do Očeta, na to očetovstvo, to bratsko držo blagosti, miline, miru.

Prosimo Svetega Duha, naj nas vedno, vedno spominja na ta dostop do Očeta, naj nas spominja, da imamo enega Očeta; in naj tej civilizaciji, ki ima velik občutek osirotelosti, podeli milost, da ponovno najde Očeta, ki daje smisel celotnemu življenju in iz vseh ljudi ustvarja eno družino.

Iz homilije, ki jo je imel papež med sveto mašo na VI. velikonočno nedeljo, 27 aprila 2008 pri kateri je posvetil nove duhovnike.
Dragi prijatelji, tudi to je vaše poslanstvo: prinesti evangelij vsem, da bi lahko vsi okušali Kristusovo veselje ter da bi bilo to veselje v vsakem mestu. Kaj je še lahko lepše kot to? Kaj je še večje ali bolj navdušujoče kot je sodelovati pri razširjanju Besede življenja svetu, ter posredovati živo vodo Svetega Duha? Oznanjati in pričevati veselje.

Iz homilije, ki jo je imel papež med sveto mašo na VI. velikonočno nedeljo, 27 aprila 2008 pri kateri je posvetil nove duhovnike.
Dragi prijatelji, tudi to je vaše poslanstvo: prinesti evangelij vsem, da bi lahko vsi okušali Kristusovo veselje ter da bi bilo to veselje v vsakem mestu. Kaj je še lahko lepše kot to? Kaj je še večje ali bolj navdušujoče kot je sodelovati pri razširjanju Besede življenja svetu, ter posredovati živo vodo Svetega Duha? Oznanjati in pričevati veselje. To je v središču našega poslanstva, dragi diakoni, ki boste čez nekaj trenutkov postali duhovniki. Apostol Pavel imenuje oznanjevalce Evangelija 'služabnike veselja'. V svojem drugem pismu kristjanom v Korintu piše: »Saj vendar ne gospodujemo nad vašo vero. Nasprotno, sodelavci pri vašem veselju smo, ker že trdno stojite v veri« ( 2Kor 1,24).

Prvo berilo pa nam ponuja še nekaj drugega za razmišljanje. V pismu je omenjeno molitveno srečanje, ki je bilo v samarijskem mestu, kjer je oznanjal evangelij diakon Filip. Molitveno srečanje sta vodila apostola Peter in Janez, dva stebra Cerkve, ki sta prišla iz Jeruzalema, da bi obiskala to novo skupnost in jo potrdila v veri. Po njunem polaganju rok, se je Sveti Duh spustil na vse, ki so bili krščeni. V tem odlomku lahko vidimo prvo pričevanje obreda Svete birme, drugega zakramenta krščanskega uvajanja. Polaganje rok je tudi bistveni del mašniškega posvečenja. Kretnja polaganja rok je neločljivo povezana z molitvijo, kateri sledi tišina. Škof posvečevalec in za njim ostali duhovniki, v tišini položijo roke na glavo posvečenih ter tako izrazijo prošnjo Bogu, da razlije svojega Duha na njih ter jih preoblikuje, da s tem postanejo deležni Kristusovega duhovništva. Gre za nekaj sekund, za zelo kratek čas, ki pa je duhovno zelo bogat.

To skrivnostno delovanje Svete Trojice, ki vodi Svetega Duha in Sina, da začneta prebivati v učencih, opazimo opisano v današnjem evangeliju. Tu je Jezus sam, ki je obljubil, da bo prosil Očeta, dokler ne bo poslal njegovim Duha, ki ga imenuje drugi Paraklit (to je Tolažnik ali Zagovornik) (Jn 14,16). Grški pojem Paraklit je enak latinskemu pojmu 'ad vocatus', kar pomeni odvetnik - zagovornik. Prvi Zagovornik je namreč učlovečeni Sin, ki je prišel branit človeka pred njim, ki je že po naravi tožnik, to je satanom. V trenutku, ko je Kristus izpolnil svoje poslanstvo ter se vrnil k Očetu, je ta poslal Duha, kot Branitelja in Tolažnika, da bi s tem, da prebiva v vernikih, bil vedno z njimi. Tako se med Bogom Očetom in učenci vzpostavi po Sinu in Svetem Duhu intimen vzajemni odnos: »Jaz sem v Očetu in vi v meni in jaz v vas (Jn 14,20). Vse to pa je odvisno od enega samega pogoja, ki ga Jezus zelo jasno pove na začetku: »Če me ljubite« (Jn 14,15) in ga ponovi na koncu: »kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel« (Jn 14,21). Brez ljubezni do Jezusa, ki se udejanja v izpolnjevanju njegovih zapovedi, se oseba izključi iz tega delovanja Svete Trojice ter se začne zapirati vase in tako izgublja sposobnost sprejemati in posredovati Boga.

»Če me ljubite«. Dragi prijatelji, te besede je Jezus izgovoril med zadnjo večerjo takrat, ko je ustanovil zakrament Evharistije in mašniškega posvečenja. Ostanite zvesti Kristusovi ljubezni in boste vedno znova z veseljem ugotovili, kako ta njegova Božja Beseda hodi z vami in raste v vas.

Regina caeli, 29. maj 2011
Apostolska dela poročajo, da se je po nasilnem preganjanju Jeruzalemska krščanska skupnost, razen apostolov, razkropila po okoliških področjih ter da je Filip, eden od diakonov, prišel v Samarijsko mesto. Tam je pridigal o Vstalem Kristusu in njegovo oznanjevanje so spremljala številna ozdravljenja. Zelo pomenljiv je povzetek dogodka, ki pravi: »V mestu je zavladalo veliko veselje« (Apd 8,8). Ta izraz vsakič napravi na nas globok vtis, ki nam v svojem bistvu sporoča pomen upanja, kot da bi rekel: je mogoče! Mogoče je, da človeštvo spozna resnično veselje, saj tam, kamor pride evangelij, zacveti življenje, kot takrat, ko dež namoči suho zemljo, vse takoj ozeleni. Filip in drugi apostoli so z močjo Svetega Duha v palestinskih vaseh počeli to, kar je storil Jezus: oznanjali so Veselo novico ter delali čudežna znamenja, saj je Gospod deloval po njih. Kakor je Jezus oznanjal prihod Božjega kraljestva, tako so učenci oznanjali Vstalega Jezusa ter izpovedovali, da je On Kristus, Božji Sin ter krščevali v njegovem imenu in izganjali vsako bolezen iz telesa in duha.

»V mestu je zavladalo veliko veselje« (Apd 8,8). Ko prebiramo ta odlomek, nehote pomislimo na ozdravljajočo moč evangelija, ki je skozi stoletja, napajal kot blagodejna reka, številna ljudstva. Nekateri pomembni svetniki in svetnice so prinesli upanje in mir celotnim mestom, kot sveti Karel Boromejski Milanu v času kuge, blažena Mati Terezija Kalkuti ter številni misijonarji, katerih imena so znana Bogu, ki so dali svoje življenje za oznanjevanje Kristusa ter razcvet globokega veselja med ljudmi. Medtem ko so oblastniki tega sveta skušali osvajati nova področja zaradi političnih in ekonomskih interesov, so Kristusovi poslanci šli povsod z namenom, da prinesejo ljudem Kristusa in ljudi Kristusu, saj so vedeli, da samo On lahko da resnično svobodo in večno življenje. Tudi danes je poklicanost Cerkve prinašati evangelij bodisi ljudstvom, ki jih še ni namočila živa voda evangelija, bodisi tistim, ki čeprav imajo krščanske korenine, potrebujejo svež življenjski sok, da bodo obrodili nove sadove ter ponovno odkrili lepoto in veselje vere.

Dragi prijatelji, blaženi Janez Pavel II. je bil velik misijonar, kakor o tem pričuje razstava, ki je v tem obdobju odprta tukaj v Rimu. On je ponovno oživil misijone 'ad gentes' ter spodbudil novo evangelizacijo. Obe izročimo v priprošnjo Sveti Mariji. Naj Kristusova Mati spremlja vedno in povsod oznanjevanje evangelija, da se bo v svetu množil in širil prostor v katerem bodo ljudje ponovno našli veselje živeti kot Božji otroci.