Božja beseda za nedeljo, 20. julija 2014

Iz govora klerikom škofije Aosta 25. julija 2005
V preteklem tednu smo dvakrat ali celo trikrat slišali priliko o sejalcu, ki nam prinaša tolažbo sicer v drugačni situaciji, ki pa je gotovo podobna tej iz današnje prilike. Gospod je začel svoje delo z velikim navdušenjem. Lahko se je opazilo, da so bolniki ozdraveli, vsi so z veseljem poslušali besede: 'Božje kraljestvo se je približalo'. Zdelo se je, da bo takoj prišlo do spremembe sveta in uveljavitve Božjega kraljestva in da se ...

Več ...

Iz govora klerikom škofije Aosta 25. julija 2005
V preteklem tednu smo dvakrat ali celo trikrat slišali priliko o sejalcu, ki nam prinaša tolažbo sicer v drugačni situaciji, ki pa je gotovo podobna tej iz današnje prilike. Gospod je začel svoje delo z velikim navdušenjem. Lahko se je opazilo, da so bolniki ozdraveli, vsi so z veseljem poslušali besede: 'Božje kraljestvo se je približalo'. Zdelo se je, da bo takoj prišlo do spremembe sveta in uveljavitve Božjega kraljestva in da se bo žalost Božjega ljudstva končno spremenila v veselje. Pričakovali so namreč Božjega poslanca, ki bo prevzel v svoje roke krmilo zgodovine. Sicer so videli, da so bolniki ozdraveli, hudi duhovi bili izgnani in da se oznanja evangelij, pa vendar je svet ostal takšen kot je bil. Nič se ni spremenilo. Rimska nadvlada je ostala. Kljub tem znamenjem ter kljub lepim besedam je vsakodnevno življenje ostalo težko. Tako je navdušenje počasi ugašalo in kot vemo iz šestega poglavja Janezovega evangelija so celo učenci začeli zapuščati Pridigarja, ki je pridigal, ni pa po njihovo spremenil sveta.

Kaj je torej to sporočilo? Kaj nam torej prinaša ta Božji prerok, so se končno začeli vsi spraševati. Gospod govori o sejalcu, ki seje na njivi sveta. Seme naj bi bila njegova Beseda, kakor tudi tista ozdravljenja. Torej nekaj tako majhnega v primerjavi z zgodovinsko in politično resničnostjo. Kakor je seme zanemarljivo majhno, tako tudi Beseda.

Kljub temu pa je v semenu navzoča prihodnost, saj seme vsebuje v sebi kruh in življenje v prihodnosti. Seme je skoraj zanemarljivo majhno, pa kljub temu predstavlja prihodnost v sedanjosti, je obljuba, ki je navzoča že sedaj. To nam daje razumeti, da moramo biti pogumni, četudi se zdi, da Božja Beseda, Božje kraljestvo, nimata kakšne zgodovinsko politične veljave. Jezus je na Cvetno nedeljo v nekem smislu povzel svoj nauk o semenu – besedi z besedami: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje ostane samo, če pa pade v zemljo in umrje, obrodi veliko sadu. S križanjem se je zdelo, da je vsega konec, pa vendar ravno s tem s padcem v zemljo, s smrtjo, na tej poti križa, je Kristus prinesel sad za vse čase. Poleg kristološkega vidika lahko v tem vidimo tudi evharistično razsežnost. To pšenično seme je padlo v zemljo in iz tega raste novi Kruh, Kruh prihodnjega življenja, sveta evharistija, ki nas hrani in ki nas odpira za nove božje skrivnosti, za novo življenje.

Toda zdi se, da je skozi vso zgodovino Cerkve, sicer v različnih oblikah vedno vprašanje, ki nas vznemirja: kaj storiti? Zdi se, da nas ljudje ne potrebujejo, zdi se, da je vse to, kar počnemo zaman. Vendar iz Božje Besede vemo, da samo to seme vedno znova spreminja zemljo ter odpira v resnično življenje.«

Benedikt XVI. se je v tem govoru dotaknil tudi problema pomanjkanja duhovnih poklicev v zahodnem svetu ter velikega števila duhovnih poklicev na Šrilanki in v nekaterih deželah južne Afrike.
Tam so številni poklici, tako številni, da ne morejo zgraditi zadostnih semenišč za vse mladeniče, ki bi radi postali duhovniki. Vendar pa je tudi tukaj med veselje pomešana neka grenkoba, saj vsaj del fantov pride v semenišče z namenom, da bi napredovali na socialni lestvici. Ko pridejo do duhovništva, postanejo kot neke vrste plemenski poglavarji, dobijo seveda privilegije in imajo drugačno življenje od prejšnjega. Torej sta ljuljka in pšenica skupaj pri tem povečanju števila poklicev v teh deželah. Škofje morajo biti zelo pozorni pri razločevanju in se ne morejo preprosto pripustiti zadovoljstvu, da bodo imeli v prihodnosti številne duhovnike. Prepoznati morajo resnične poklice, razločevati med ljuljko in dobrim semenom. Kljub vsemu pa je v teh deželah neko navdušenje za vero, saj so v takem obdobju zgodovine, ko so se tradicionalna verstva pokazala za nezadostna.

Drugačno pa je stanje v zahodnem svetu, ki je utrujen od svoje kulture. To je svet, ki je prišel do točke, ko ne čuti več jasno potrebe po Bogu, še manj po Kristusu, saj se zdi, da lahko človek ustvari sebe samega. V tem ozračju racionalizma, ki se je zaprl vase in ki ima samo model znanosti za edini model spoznanja, je vse ostalo zanj subjektivno. Tako je tudi krščansko življenje postalo subjektivna izbira, torej nekaj samovoljnega in ne več kot pot življenja. Zaradi tega postane vera težka in če je težko verovati je še toliko težje ponuditi svoje življenje Gospodu kot njegov služabnik.

Vendar pa človek tretjega tisočletja, kakor seveda v vsakem obdobju, potrebuje Boga in ga išče, čeprav se morda tega včasih niti ne zaveda. Zato je naloga kristjanov, še posebej pa duhovnikov prepoznati to globoko hrepenenje človeškega srca ter ponuditi vsem z sredstvi, primernimi zahtevam časa, nespremenljivo in zato vedno živo Besedo večnega življenja, ki je Kristus, Upanje sveta.

Angelus, nedelja, 17. julij 2011
Evangeljske prilike so kratke pripovedi, ki se jih Jezus poslužuje, da bi oznanil skrivnosti Nebeškega kraljestva. S tem, ko je Gospod uporabil podobe in dogodke iz vsakdanjega življenja, je hotel nakazati resnični temelj vseh stvari. Pokazal nam je, da Bog deluje, da vstopa v naše življenje, ter nas želi prijeti za roko. S to vrsto govorov nas božanski Učitelj vabi, da priznamo prvenstvo Boga Očeta, saj kjer ni Njega, nič ni dobro. To prvenstvo je odločilno za vse ostalo. Nebeško kraljestvo dejansko pomeni gospodovanje Boga, to pa tudi pomeni, da moramo njegovo voljo prevzeti kot merilo in vodilo našega bivanja.

Glavna tematika evangelija današnje nedelje je Nebeško kraljestvo. Nebo naj ne razumemo samo kot višino, ki je dviguje nad nami, saj je namreč tak brezmejni prostor tudi v človekovi notranjosti. Jezus primerja Nebeško kraljestvo z njivo pšenice, da bi nam pomagal razumeti, kako je v nas posajeno nekaj majhnega in skritega, ki pa ima v sebi neukrotljivo življensko moč. Kljub vsem oviram se bo seme razvilo in sad bo zorel. Ta sad bo dober samo, če je bilo zemljišče življenja obdelovano po božji volji. Zato nas Jezus v priliki o dobrem semenu in ljuljki (prim. Mt 13,24-30) opominja, da je potem, ko je gospodar posejal njivo, 'medtem ko so vsi spali', prišel 'njegov sovražnik' in posejal zel. To pomeni, da moramo biti pripravljeni varovati milost, ki smo jo prijeli na dan krsta tako, da gojimo vero v Gospoda, ki preprečuje, da bi zlo pognalo korenine.

Dragi prijatelji, Knjiga modrosti, iz katere je današnje prvo berilo, nakaže to razsežnost božanskega Bitja: 'Zakaj razen tebe ni boga, ki bi skrbel za vse... Počelo pravičnosti je namreč tvoja moč in to, da vsemu gospoduješ, stori, da vsemu prizanašaš' (Mdr 12,13.16). Psalm 86 to potrjuje: 'Zakaj ti, Gospod, si dober in odpuščaš, ti si poln dobrote do vseh, ki te kličejo' (Ps 86,5). Če smo torej otroci tako velikega in dobrega Očeta, iščimo, da mu bomo podobni! To je bil namreč namen Jezusovega pridiganja, saj je namreč rekel tistim, ki so ga poslušali: 'Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče' (Mt 5,48).

Manj ...

Origen pravi: »Dobro seme so otroci kraljestva, saj vse, kar se porodi dobrega v človeški duši, je posejano po Božji besedi in postane sad Božjega kraljestva.« Kromacij Oglejski pa pravi: »Hudič najde način, da poseje v tistih ljudeh, ki spijo, ljuljko. Vtihotapi se v tiste, ki so kakor uspavani zaradi nemarne lenobe.« Ko je sv. Avguštin razlagal to priliko, je pripomnil: »da so mnogi najprej ljuljka in zatem postanejo dobra pšenica« ter dodal »če teh, ko so ...

Več ...

Origen pravi: »Dobro seme so otroci kraljestva, saj vse, kar se porodi dobrega v človeški duši, je posejano po Božji besedi in postane sad Božjega kraljestva.« Kromacij Oglejski pa pravi: »Hudič najde način, da poseje v tistih ljudeh, ki spijo, ljuljko. Vtihotapi se v tiste, ki so kakor uspavani zaradi nemarne lenobe.« Ko je sv. Avguštin razlagal to priliko, je pripomnil: »da so mnogi najprej ljuljka in zatem postanejo dobra pšenica« ter dodal »če teh, ko so bili hudobni, ne bi potrpežljivo trpeli, ne bi prišli do hvalevredne spremembe« (Quaest. septend. in Ev. sec. Matth., 12, 4: PL 35, 1371).

Sv. Hilarij iz Poitiersa in sv. Janez Krizostom razlagata »o gorčičnem zrnu, ki je bilo posejano na polju, saj tam začne rasti in postane večje kot katera koli rastlina.« Sv. Hieronim pojasni: »Verniki prejmejo zrno pridiganja ter ga hranijo z življenjskim sokom vere. Tako začne rasti na njivi njihovega srca.« Sv. Hilarij iz Poitiersa nadaljuje: »Ptice neba so začele gnezditi na vejah drevesa, o katerih lahko razumemo, da so apostoli, ki so se v moči Kristusove moči razvejali in razširili.« Sv. Janez Krizostom o naslednji priliki pravi: »Kakor se kvas razširi po vsem testu, ne da bi ga ne bilo več, ampak počasi spremeni vse testo v njegovem bistvu, tako se isto zgodi med oznanjevanjem evangelija.« Origen nadalje pravi: »Če hočemo slišati Jezusa, ne kakor množice, ki jih je On zapustil, ko je vstopil v hišo, si moramo prevzeti držo, ki je več kot drža množice, tako, da se mu pridružimo.« Ko je sv. Avguštin razlagal to priliko, je pripomnil: »da so mnogi najprej ljuljka in zatem postanejo dobra pšenica« ter dodal »če teh, ko so bili hudobni, ne bi potrpežljivo trpeli, ne bi prišli do hvalevredne spremembe« (Quaest. septend. in Ev. sec. Matth., 12, 4: PL 35, 1371).

Manj ...