Božja beseda za nedeljo, 2. septembra 2012

Angel Gospodov, nedelja, 30. avgust 2015 ...

Evangelij te nedelje prikazuje razpravo med Jezusom in nekaterimi farizeji ter pismouki. Razpravljajo o veljavi »izročila starih« (Mr 7,3). Jezus ga, spominjajoč na preroka Izaija, opredeli kot »človeške zapovedi« (v. 7). Zato ne sme nikdar nadomestiti »Božje zapovedi« (v. 8). ...

Stari predpisi, o katerih je tekla razprava, niso vsebovali le zapovedi, ki jih je Bog razodel Mojzesu, ampak celo vrsto navodil, ki so le-te nadrobno opisovala. Jezusovi sogovorniki so ta navodila izpolnjevali »na zelo skrupolozen način«. …

Več ...

Angel Gospodov, nedelja, 30. avgust 2015

Evangelij te nedelje prikazuje razpravo med Jezusom in nekaterimi farizeji ter pismouki. Razpravljajo o veljavi »izročila starih« (Mr 7,3). Jezus ga, spominjajoč na preroka Izaija, opredeli kot »človeške zapovedi« (v. 7). Zato ne sme nikdar nadomestiti »Božje zapovedi« (v. 8).

Stari predpisi, o katerih je tekla razprava, niso vsebovali le zapovedi, ki jih je Bog razodel Mojzesu, ampak celo vrsto navodil, ki so le-te nadrobno opisovala. Jezusovi sogovorniki so ta navodila izpolnjevali »na zelo skrupolozen način«. Predstavljali so jih kot izraz resnične vernosti. Zato so Jezusu in njegovim učencem očitali, da jih kršijo, posebno tiste, ki zadevajo zunanje očiščevanje telesa (glej Mr 7,5). Jezusov odgovor ima moč preroškega izreka: »Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila« (v. 8). Te besede nas napolnijo z občudovanjem našega Učitelja: začutimo, da je v Njem resnica in da nas njegova modrost osvobaja predsodkov.

Toda pozor! S temi besedami Jezus tudi nas danes želi posvariti pred mišljenjem, da zunanje spoštovanje postave zadostuje, da smo dobri kristjani.« Tako kot takrat za farizeje tudi za nas obstaja nevarnost, da bi se imeli za v redu, ali še slabše, za boljše kristjane od drugih, samo zaradi dejstva, da spoštujemo predpise in običaje, četudi ne ljubimo bližnjega, smo trdosrčni, naduti, ošabni. »Dobesedno spoštovanje zapovedi je nekaj jalovega, če ne spremeni srca in se ne prevede v konkretne drže: odpreti se za srečanje z Bogom in za njegovo Besedo v molitvi, iskati pravičnost in mir, pomagati revnim, slabotnim, zatiranim.

Vsi vemo, koliko slabega naredijo Cerkvi in kakšen škandal povzročijo v naših skupnostih, župnijah ali četrtih, tiste osebe, ki se imajo za katoličane in gredo pogosto v cerkev. A nato, v svojem vsakdanjem življenju, zanemarjajo družino, grdo govorijo o drugih, itd. To je tisto, kar Jezus obsodi, kajti to je krščansko proti-pričevanje.

V svoji spodbudi Jezus usmerja pozornost na neki globlji vidik. Zatrdi: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka« (v. 15). Na ta način Jezus poudari prvenstvo notranjosti, to je prvenstvo srca. Niso zunanje stvari tisto, kar nas naredi svete ali ne svete, temveč je srce tisto, ki izraža naše namene, naše izbire in željo, da bi vse delali iz ljubezni do Boga. Zunanje drže so posledica tistega, kar smo se odločili v srcu. Ni nasprotno: z zunanjimi držami, če se srce ne spremeni, nismo pravi kristjani. Meja med dobrim in zlim ni zunaj nas, ampak je v nas, v naši vesti.

Lahko se vprašamo: »Kje je moje srce?« Jezus je govoril: »Kjer je tvoj zaklad, tam je tvoje srce.« Kaj je moj zaklad? Če je to Jezus, njegov nauk, potem je srce dobro. Ali pa je moj zaklad nekaj drugega? Srce je torej tisto, ki mora biti očiščeno in se mora spreobrniti. Brez očiščenega srca se ne more imeti resnično čistih rok in ustnic, ki izgovarjajo iskrene besede ljubezni. Tako življenje postane dvolično. Ne more se imeti ustnic, ki izgovarjajo besede usmiljenja in odpuščanja. To lahko stori samo iskreno in očiščeno srce.

Na priprošnjo Svete Device prosimo Gospoda, da nam podari čisto srce, osvobojeno vsake hinavščine – tako je Jezus namreč opredelil farizeje, ki so govorili eno in delali drugo. S srcem, osvobojenim vsake hinavščine, bomo sposobni živeti v skladu z duhom postave in prispeti do njenega cilja, ki je ljubezen.

Angel Gospodov, nedelja, 2. september 2018

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to nedeljo ponovno začenjamo z branjem Markovega evangelija. V današnjem odlomku (Mr 7,1-8.14-15.21-23) se Jezus sooči s temo, ki je za vernike pomembna, gre za pristnost naše pokorščine Božji Besedi, brez kakršne posvetne okuženosti ali formalističnega legalizma.

Pripoved se začne z oporekanjem pismoukov in farizejev Jezusu, obtožujoč njegove učence, da se ne držijo obrednih predpisov, kakor je v izročilu. Na ta način so hoteli sogovorniki prizadeti Jezusovo učiteljsko verodostojnost in avtoriteto, saj so govorili: »Ta učitelj pusti, da učenci ne izpolnjujejo predpisov, kot pravi izročilo«. A Jezus jim je krepko odgovoril, rekoč: »Dobro je prerokoval Izaija o vas hinavcih, kakor je zapisano: To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čaščenje, ker kot nauke učijo človeške zapovedi« (vv. 6-7).

Tako pravi Jezus. Jasne in močne besede! Hinavec je, če tako rečemo, eden od najmočnejših pridevkov, ki jih Jezus uporablja v evangeliju. Ko ga izgovarja, ga namenja učiteljem vere: učiteljem postave, pismoukom… »Hinavec«, pravi Jezus. Jezus je namreč hotel, da se pismouki in farizeji otresejo zmote, v katero so padli, to je, da so sprevrnili Božjo voljo zanemarjajoč njegove zapovedi, da bi spolnjevali človeška izročila. Jezusov odziv je oster, saj gre za veliko stvar. Gre namreč za resnico v odnosu med človekom in Bogom, za pristnost verskega življenja. Hinavec je lažnivec, ni pristen.

Tudi danes nas Gospod vabi, naj bežimo pred nevarnostjo, da bi dajali prednost obliki in ne vsebini. Vabi nas, naj vedno znova priznamo to, kar je resnično središče izkušnje vere, torej ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega in jo očistimo hinavščine legalizma in obredništva.

Evangeljsko sporočilo danes okrepi še glas apostola Jakoba, ki zgoščeno pove, kaj bi morala biti prava pobožnost. Tako pravi o pravi pobožnosti: »Obiskovati sirote in vdove v njihovi stiski in se ohraniti neomadeževanega od sveta« (v. 27).

»Obiskovati sirote in vdove« pomeni, prakticirati dejavno ljubezen do bližnjega, začenši pri najbolj pomoči potrebnim osebah, najranljivejših, najbolj obrobnih. To so osebe za katere še posebej Bog skrbi in zahteva od nas, da delamo prav tako.

»Ohraniti se neomadeževanega od sveta«, ne pomeni osamiti se ali se zapreti pred resničnostjo. Ne! Tudi tukaj ne gre za zunanjo temveč v bistvu za notranjo držo, saj pomeni bedeti nad tem, da se ne bo naš način razmišljanja in delovanja okužil s posvetno miselnostjo, torej z nečimrnostjo, skopostjo in ošabnostjo. V resnici moški ali ženska, ki živi v nečimrnosti, skoposti in ošabnosti ter istočasno veruje in se razkazuje kot vernik ali pa celo obsoja druge, je hinavec.

Opravimo spraševanje vesti, da bomo videli, kako sprejemamo Božjo Besedo. V nedeljo jo poslušamo pri maši. Če jo poslušamo raztreseno in površno, ne bomo imeli veliko od nje. Besedo moramo namreč sprejeti z odprtim razumom in srcem, kot dobra zemlja, da bo sprejeta in bo prinašala sadove v konkretnem življenju. Jezus pravi, da je Božja Beseda kot pšenično zrno, kot seme, ki mora rasti ob konkretnih dejanjih. Tako bo Beseda sama očistila srce in dejanja ter bo naš odnos z Bogom in drugimi osvobojen hinavščine.

Zgled in priprošnja Device Marije naj nam pomagata, da bomo vedno s srcem častili Gospoda in pričevali svojo ljubezen do njega s konkretnimi izbirami za dobro bratov.

Manj ...

Benedikt XVI. je poslanici za postni čas leta 2010 spregovoril o pravičnosti ...

Najprej se želim ustaviti ob pomenu izraza 'pravičnost', ki v vsakdanjem jeziku pomeni 'dati vsakomur svoje – dare cuique suum', kot se je izrazil znani rimski pravnik iz 3. stoletja Ulpijan. Toda navedena klasična opredelitev ne pove natančno, kaj pravzaprav obsega ta 'svoje', kar je treba zagotoviti vsakomur. Tega, kar človek najbolj potrebuje, mu zakon ne more zagotoviti. Za uživanje polnosti bivanja namreč potrebuje nekaj bolj notranjega, kar mu …

Več ...

Benedikt XVI. je poslanici za postni čas leta 2010 spregovoril o pravičnosti

Najprej se želim ustaviti ob pomenu izraza 'pravičnost', ki v vsakdanjem jeziku pomeni 'dati vsakomur svoje – dare cuique suum', kot se je izrazil znani rimski pravnik iz 3. stoletja Ulpijan. Toda navedena klasična opredelitev ne pove natančno, kaj pravzaprav obsega ta 'svoje', kar je treba zagotoviti vsakomur. Tega, kar človek najbolj potrebuje, mu zakon ne more zagotoviti. Za uživanje polnosti bivanja namreč potrebuje nekaj bolj notranjega, kar mu je lahko posredovano samo zastonjsko. Lahko rečemo, da človek živi od tiste ljubezni, ki mu jo lahko posreduje samo Bog, saj ga je ustvaril po svoji podobi in podobnosti.

Evangelist Marko poroča o Jezusovih besedah, ki sodijo v okvir takratnega razpravljanja o tem, kar je čisto oziroma nečisto: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli« (Mr 7,14–15.20–21). Poleg površinskega vprašanja glede prehrane lahko v reakciji farizejev opazimo trajno človekovo skušnjavo odkrivati izvor zla v nekem zunanjem vzroku. Če dobro pogledamo številne moderne ideologije, slonijo na predpostavki, da je zato, ker krivičnost prihaja 'od zunaj', dovolj odstraniti zunanje vzroke, pa bo zavladala pravičnost. Tak način mišljenja, opominja Jezus, je naiven in kratkoviden. Krivičnost, ki je sad zla, nima zgolj zunanjih korenin. Izvira v človekovem srcu, kjer se nahajajo klice skrivnostnega popuščanja zlu. Da, človeka slabi globok vzgib, ki zavira njegovo sposobnost vstopati v občestvo z drugim. Čeprav je po naravi odprt svobodnemu pretoku sodeleženja, znotraj sebe doživlja neko čudno gravitacijsko silo, ki ga sili v zapiranje vase, v uveljavljanje sebe nad in proti drugim. Gre za sebičnost, ki je posledica izvirnega greha.
Kako naj se človek osvobodi tega sebičnega vzgiba in se odpre ljubezni? Spoštovanje desetih zapovedi predpostavlja vero v Boga, ki je prvi 'prisluhnil bolečini' svojega ljudstva in 'stopil dol, da ga reši ' (2 Mz 3,8). Bog je občutljiv na krik slabotnega in v odgovor zahteva poslušnost. Zahteva pravičnost do ubogega (prim. Sir 4,4–5.8–9), tujca (prim. 2 Mz 22,20), sužnja (prim. 5 Mz 15,12–18). Za vstop v območje pravičnosti je potreben izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega stanja zaprtosti, ki je vir krivičnosti. Z drugimi besedami je potreben globlji 'izhod' iz tistega, ki ga je Bog izvedel z Mojzesom, osvoboditev srca, ki je beseda Postave sama ne more uresničiti. Ali torej za človeka obstaja upanje na pravičnost?
Kakšna je torej Kristusova pravičnost? Predvsem je pravičnost, ki izhaja iz milosti, kjer ni človek tisti, ki popravlja in ozdravlja sebe in druge. Dejstvo, da do 'odkupitve' pride po Jezusovi 'krvi' pomeni, da človeka njegove žrtve ne rešujejo teže krivde, ampak dejanje Božje ljubezni, ki se odpira do skrajnosti, do prevzemanja nase 'prekletstva', ki pripada človeku, da bi mu v zameno posredoval 'blagoslov', ki pripada Bogu (prim. Gal 3,13–14). Spreobrniti se h Kristusu in verovati evangeliju pomeni ravno to: opustiti privid samozadostnosti ter odkriti in sprejeti nezadostnost, potrebo po drugih in po Bogu, potrebo po njegovem odpuščanju in prijateljstvu.

Opoldanski nagovor, nedelja, 2. september 2012

Iz besednega bogoslužja današnje nedelje lahko razberemo tematiko Postave, dane od Boga, njegove zapovedi; ki je bistvena sestavina judovske pa tudi krščanske vere, v kateri najde svojo polno izpolnitev v ljubezni (prim. Rm 13,10). Božja postava je njegova Beseda, ki vodi človeka po poti življenja, ga izpelje iz sužnosti sebičnosti ter ga uvede v deželo resnične svobode in življenja. Zaradi tega Postava v Svetem pismu ni razumljena kot breme, neznosno omejevanje, ampak kot Gospodov najbolj dragocen dar, pričevanje njegove očetovske ljubezni, njegove volje biti blizu svojemu ljudstvu, biti njegov Zaveznik in pisati skupaj z njim zgodovino ljubezni. Takole moli pobožen Izraelec: 'Tvoji zakoni mi bodo v veselje, tvojih besed ne bom pozabil... Vodi me po stezi tvojih zapovedi, kajti v njej je moje veselje' (Ps 119,16.35). V Stari zavezi je Mojzes tisti, ki posreduje ljudstvu Božjo postavo. On je po dolgi poti v puščavi, na pragu obljubljene dežele, takole razglasil: 'Zdaj pa, Izrael, poslušaj zakone in odloke, katere vas učim izpolnjevati, da boste živeli in prišli in vzeli v last deželo, ki vam jo daje Gospod, Bog vaših očetov!' (5Mz 4,1).
Tu pa nastane problem. Ko se je ljudstvo ustalilo v deželi in postalo lastnik Postave, je bilo skušano, da svojo varnost in svoje veselje začne polagati v nekaj, kar ni več Gospodova Beseda: v dobrine, v oblast, v druge 'bogove', ki jih v resnici ni, ampak so le maliki. Gotovo, Gospodova postava ostane, vendar ni več najpomembnejša, ni več pravilo življenja, temveč postane prevleka, pokrivalo, medtem ko življenje gre drugo pot, sledi drugim pravilom, pogosto sebičnim osebnim ali skupinskim interesom. In tako vera izgubi svoj resničen pomen, ki je, živeti v poslušanju Boga, da se izpolni njegovo voljo in se skrči na izpolnjevanje dejanj in navad, ki so drugotnega pomena in potešijo le človekovo potrebo, da je zadostil Bogu. To pa je velika nevarnost vsake vere, s katero se je v svojem času soočil Jezus, ki pa jo žal srečamo tudi v krščanstvu. Zato se moramo nad besedami, ki jih je izrekel Jezus proti pismoukom in farizejem v današnjem evangeliju, zamisliti tudi mi. Jezus je obrnil nase besede preroka Izaija: 'To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo češčenje, ker kot nauke učijo človeške zapovedi' (Mr 7,6-7; prim. Iz 29,13), in zaključil: 'Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila' (Mr 7,8).
Tudi apostol Jakob v svojem pismu svari pred nevarnostjo zlagane vernosti. Kristjanom piše: 'Postanite uresničevalci Besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo' (Jak 1,22). Devica Marija, na katero se bomo sedaj obrnili v molitvi, naj nam pomaga poslušati z odprtim in iskrenim srcem Božjo Besedo, da bo vsak dan usmerjala naše misli, naše izbire ter naše delovanje.

Manj ...