Božja beseda za nedeljo, 19. januarja 2020

V zarji novih časov Janez Krstnik pričuje s svojim življenjem, popolnoma posvečenim pripravi poti Kristusu, da so se v Marijinem Sinu iz Nazareta dopolnile Božje obljube. Ko ga zagleda, da prihaja k reki Jordan, kjer je krščeval, pred svojimi učenci pokaže nanj: 'Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta' (Benedikt XVI., Poslanica za 47. svetovni molitveni dan za poklice). ...

Janez je vsekakor prva Jezusova priča, saj je prejel znamenje z neba: »Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, ...

Več ...

V zarji novih časov Janez Krstnik pričuje s svojim življenjem, popolnoma posvečenim pripravi poti Kristusu, da so se v Marijinem Sinu iz Nazareta dopolnile Božje obljube. Ko ga zagleda, da prihaja k reki Jordan, kjer je krščeval, pred svojimi učenci pokaže nanj: 'Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta' (Benedikt XVI., Poslanica za 47. svetovni molitveni dan za poklice).

Janez je vsekakor prva Jezusova priča, saj je prejel znamenje z neba: »Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu« (Jn 1,33). Jezusov krst je bilo prvo znamenje, po katerem je Janez spoznal v polnosti resničnost Jezusa iz Nazareta in ga nato začel 'razodevati Izraelu' (Jn 1,31) kot Božjega Sina in človekovega odrešenika: 'Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta' (Jn 1,29)« (Angelus, 24. junij 2007).

Jezusovo poslanstvo zaradi katerega je prišel med nas, doseže dopolnitev v velikonočni skrivnosti. S križa, s katerega bo vse pritegnil k sebi (prim. Jn 12,32), preden 'izroči Duha' reče: »Dopolnjeno je« (Jn 19,30). V skrivnosti njegove pokorščine vse do smrti, smrti na križu (prim. Fil 2,8) se je dopolnila nova in večna zaveza. Božja svoboda in svoboda človeka sta se dokončno srečali v njegovem križanem mesu in za vedno sklenili neločljivo zavezo. Tudi za človekov greh je Božji Sin zadostil enkrat za vselej (prim. Heb 7,27); 1Jn 2,2; 4,10). V velikonočni skrivnosti se resnično uresniči naša osvoboditev od zla in smrti. Pri postavitvi evharistije je Jezus sam govoril o »novi in večni zavezi« sklenjeni v preliti krvi (prim. Mt 26,28; Mr 14,24; Lk 22,20). Ta njegov osnovni namen poslanstva je bil zelo jasno nakazan že na začetku njegovega javnega življenja. Saj je Janez Krstnik, ko ga je videl, da prihaja k njemu, vzkliknil: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta« (Jn 1,29). Ta stavek ponavljamo vedno, ko obhajamo sveto evharistijo, v trenutku ko nas duhovnik povabi k oltarju: »'Blagor povabljenim na Gospodovo gostijo. Glejte to je jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.' Jezus je resnično velikonočno jagnje, ki se je prostovoljno daroval za nas ter tako uresničil novo in večno zavezo« (Papež Benedikt XVI., Posinodalna apostolska spodbuda Evharistija, zakrament ljubezni CD 115,9). Njegova kri, ljubezen Njega, ki je Božji Sin in pravi človek, eden izmed nas, je tista, ki nas rešuje. Njegova ljubezen, iz katere se On svobodno daruje za nas, je tista, ki nas rešuje.

Prosimo Gospoda, naj nam pomaga vedno bolj razumeti globino čudovite skrivnosti presvete evharistije, da bi jo vedno bolj ljubili in po njej vzljubili Njega samega. Prosimo ga, da nas s svetim obhajilom vedno bolj pritegne k sebi. Prav tako ga prosimo naj nam pomaga, da ne bomo svojega življenja zadrževali zase, temveč ga darovali Njemu in tako delovali skupaj z Njim, da bi lahko drugi ljudje našli življenje, resnično življenje, ki prihaja samo od Njega, ki je Pot, Resnica in Življenje. Amen. (Benedikt XVI., Homilija, Veliki četrtek, 5. april 2007).

Iz knjige Jezus iz Nazareta 1. del
Krstnikov nastop je bil nekaj povsem novega. Njegov krst, h kateremu kliče, se razlikuje od običajnih verskih umivanj. Ni ponovljiv in naj bi bil dejansko izvajanje preobrata, ki vse življenje za vedno določa na novo. Povezan je z ognjevitim klicem k novemu načinu mišljenja in delovanja, povezan je predvsem z naznanilom Božje sodbe in oznanjevanjem Večjega, ki bo prišel za njim. Četrti evangelij nam pove, da Krstnik tega Večjega, kateremu je hotel pripraviti pot, »ni poznal« (Jn 1,30-33). Toda ve, da kot utiralec poti deluje za skrivnostnega Drugega; ve, da je vse njegovo poslanstvo usmerjeno nanj.

Janez Krstnik je ob pogledu na Jezusa izgovoril besede:  »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta« (Jn 1,29). Okoli te besede, ki jo v rimski liturgiji izgovarjamo pred delitvijo obhajila, so si dosti razbijali glavo. Kaj pomeni »Jagnje Božje«? Kako neki se Jezus imenuje »Jagnje« in kako neki to »Jagnje« odjemlje grehe sveta, jih premaguje v nebitnost in neučinkovitost?

Najprej je treba tu prepoznati dva starozavezna namiga. Spev o Božjem služabniku Iz 53,7 primerja Božjega služabnika z jagnjetom, ki ga peljejo v zakol; »kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo«. Še važnejše je, da je bil Jezus križan na velikonočni praznik in se je moral zdaj pojaviti kot resnično velikonočno jagnje, v katerem se je izpolnilo tisto, kar je pomenilo velikonočno jagnje pri izhodu iz Egipta: osvoboditev iz egiptovskega gospostva smrti in oprostitev za izhod, za potovanje v svobodo obljub. V luči velike noči je simbolika jagnjeta postala temeljna za razumevanje Kristusa; najdemo jo pri Pavlu (1Kor 5,7), pri Janezu (Jn 19, 36), v 1. Petrovem pismu (1,18.20), in v Razodetju (prim. Raz 5,6).

Ista hebrejska beseda talia pomeni tako »jagnje« kakor »dečka, hlapca«. Tako je Krstnikova beseda morda najprej pokazala na Božjega služabnika, ki s svojo namestniško pokoro »nosi« grehe sveta; v tem ga je bilo mogoče hkrati prepoznati kot pravo velikonočno jagnje, ki spravno izbriše greh sveta. Če je v stiski egiptovskega zatiranja kri velikonočnega jagnjeta postala odločilna za osvoboditev Izraela, potem Sin, ki je postal hlapec – pastir, ki je postal jagnje – ne trpi samo za Izrael, marveč za osvoboditev »sveta«, za človeštvo v celoti.

Manj ...

Teodoret iz Cira pravi: »Kristusova človeškost ima v sebi kraljevo naravo, čeprav v podobi služabnika.« Sv. Atanazij razlaga: »Kristusova človeška narava je bila ustvarjena v maternici žene, kakor se to zgodi za vsakega od nas.« Sv. Ambrož pravi: »Kristus je služabnik, ker je prevzel telo.« Sv. Ciril Aleksandrijski razlaga: »V trenutku, ko je Kristus postal suženj, je svobodno sprejel suženjstvo«, »in postal eden od nas«, pa je dodal Teodoret iz Cira. Ponovno sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Njegovo ...

Več ...

Teodoret iz Cira pravi: »Kristusova človeškost ima v sebi kraljevo naravo, čeprav v podobi služabnika.« Sv. Atanazij razlaga: »Kristusova človeška narava je bila ustvarjena v maternici žene, kakor se to zgodi za vsakega od nas.« Sv. Ambrož pravi: »Kristus je služabnik, ker je prevzel telo.« Sv. Ciril Aleksandrijski razlaga: »V trenutku, ko je Kristus postal suženj, je svobodno sprejel suženjstvo«, »in postal eden od nas«, pa je dodal Teodoret iz Cira. Ponovno sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Njegovo poslanstvo je bilo zbrati Izraela, ki ga je treba rešiti, kar vključuje vse tiste, ki imajo vero«, in k temu Teodoret doda: »tako v Izraelu, kot med pogani.«

Ambroziaster pravi: »Pismo je naslovljeno, ne samo na tiste, ki so že bili očiščeni njihovih grehov«, »ampak tudi na vse tiste, ki bodo morali še prejeti v polnosti posvečujočo milost«, pa dodaja Origen. Sv. Janez Krizostom razlaga: »Ta navodila niso samo za Korinčane, ampak jih je možno uporabiti za vse kristjane, ki so v katerem koli kraju.« Ambroziaster in Teodoret iz Cira pravita: »Milost prihaja od Očeta po Sinu.« Sv. Janez Krizostom razmišlja: »Da bi bili po božji volji poklicani apostoli, se je potrebno razorožiti vsakršne ošabnosti, da se bo vse zgodilo na Božjo pobudo.« Teodoret iz Cira pravi: »Pavel pokaže na svojega tovariša Sosténa, kot na tistega, ki je z njim trpel v Korintu.«

Sv. Avguštin o Božjem Jagnjetu razloži: »Od Adama je prejel meso, ne greha. On, ki ni prejel greha od našega rodu, je tisti, ki nam odvzame naš greh. Glejte Jagnje Božje, glejte njega, ki odvzema greh sveta. Da bi nam dal zgled ponižnosti, da bi nas poučil sprejeti milost krsta, je Kristus prejel to, kar zanj ni bilo potrebno, za nas pa je nujno potrebno. Ko krščuje Peter, je Kristus, ki krščuje; ko krščuje Pavel, je Kristus, ki krščuje.«

Origen pravi: »Izraz Jagnje lahko razumemo v smislu, da se nanaša na Jezusa kot človeka. 'On je namreč jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo' (Iz 53,7). Vidite zdaj, zakaj vidimo v Razodetju Jagnje, kakor zaklano. To je Jagnje, ki je zaradi nekaterih nedoumljivih razlogov postalo spravna žrtev za ves svet, ker je sprejelo celo to, da je bilo zanj (za svet) zaklano in sicer po meri Očetove ljubezni do ljudi. S svojo krvjo nas je odkupil od tistega, ki nas je kupil, saj smo bili zaradi greha pokvarjeni. Tisti, ki je to Jagnje vodil v žrtvovanje, je bil Bog navzoč v človeku, v pravem Velikem Duhovniku. To potrjuje Jezus sam, ki pravi: 'Nihče mi ga (življenje) ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta' (Jn 10,18).«

Teofilakt Simokat pravi: »Pred očmi moramo imeti to, da Janez ne pravi: 'On, ki bo odvzel greh sveta' temveč 'On, ki odjemlje', kajti Kristus je to enkrat storil in to še vedno počne. Ta edinstvena daritev ima neprekinjeno vrednost.« Origen pa ob tem pripomni: »Vendar pa Jagnje ne more sprejeti nase greha vseh, ampak samo tistih, ki trpijo ter se kesajo tako dolgo, dokler jim ne odvzame greha«.

Teodor iz Mopsuestije pa nam razlaga, kar je iz Janezovega pričevanja razvidno in sicer to, da »Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad Gospodom, niso videli vsi navzoči, ampak samo Janez, ki je imel neke vrste duhovno videnje, kakor na primer preroki, ki so sredi ljudstva videli resničnosti, ki so bile vsem ostalim nevidne.

Manj ...