Benedikt XVI. je na veliki četrtek leta 2008 povezal besede evangelija 24. navadne nedelje z Gospodovim zgledom: »Tako dobi nov pomen tudi beseda s katero Gospod razsširi sacramentum v exemplum, v dar, v služenje bratu: 'Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge' (Jn 13,14). V medsebojnem služenju ljubezni si moramo umivati noge drug drugemu. To umivanje nog drug drugemu pa pomeni, da vedno znova odpuščamo drug drugemu. Dolg, ki ...
Benedikt XVI. je na veliki četrtek leta 2008 povezal besede evangelija 24. navadne nedelje z Gospodovim zgledom: »Tako dobi nov pomen tudi beseda s katero Gospod razsširi sacramentum v exemplum, v dar, v služenje bratu: 'Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge' (Jn 13,14). V medsebojnem služenju ljubezni si moramo umivati noge drug drugemu. To umivanje nog drug drugemu pa pomeni, da vedno znova odpuščamo drug drugemu. Dolg, ki nam ga je odpustil Gospod, je vedno neskončno večji od vseh dolgov, ki jih imajo drugi do nas (prim. Mt 18,21-35). Ne smemo pustiti, da bi zamera do drugega v globini začela zastrupljati našo dušo. Jezus nas opominja, da nenehno očiščujemo svoj spomin tako, da iz srca drug drugemu odpuščamo, s tem umivamo noge drug drugemu in se lahko skupaj udeležujemo Božje gostije.«
Benedikt XVI. je med apostolskim potovanjem na Češko med sveto mašo na praznik sv. Venčeslava, zavetnika Češke, podal njegov zgled odpuščanja z besedami: »To je življenjski zgled sv. Venčeslava, ki je imel pogum, da se je zoperstavil čaru zemeljske oblasti z nebeškim kraljestvom. Njegov pogled se nikoli ni umaknil z Jezusa Kristusa, ki je trpel za nas ter nam dal zgled, da mu sledimo. Kot poslušen Gospodov učenec, je mladi vladar Venčeslav ostal zvest evangeljskim naukom, ki jih je dobil od svoje svete babice, mučenke Ljudmile. Po teh naukih se je začel zavzemati za mirno sožitje v deželi in z okoliškimi narodi ter za širjenje krščanske vere tako, da je poklical v deželo duhovnike in dal zgraditi cerkve. V prvi staroslovanski pripovedi piše, 'da je pomagal Božjim služabnikom in opremil številne cerkve ter da je pomagal revežem, oblačil nage, dajal jesti lačnim, sprejemal romarje, tako kot pravi Evangelij. Ni pustil, da bi se delala krivica vdovam. Rad je imel vse ljudi, tako revne kot bogate. Od Gospoda se je naučil biti 'usmiljen in milostljiv'. V moči duha evangelija je odpustil svojemu bratu, ki mu je stregel po življenju. Res je prav, da ga imate za 'očeta' vašega naroda. V vsem vam znani pesmi ga prosite, naj ne dopusti, da premine vaš narod.
Venčeslav je umrl kot mučenec za Kristusa. Dobro je še omeniti, da čeprav je njegov brat Boleslav uspel priti na kraljevski prestol v Pragi, tako da ga je ubil, pa kraljevsko nasledstvo ne nosi Boleslavovo ime. Nosi namreč Venčeslavovo v pričevanje, da če 'kraljevski prestol sodi reveže v pravičnosti, bo ostal trden na veke'. To dejstvo imate za čudežni Božji poseg, ki ne zapusti svojih zvestih 'saj nedolžni premaganec zmaga krutega zmagovalca, podobno kot Kristus na križu in kri mučenca ne prikliče sovraštva in maščevanja temveč odpuščanje in mir.«
Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi: »Čudovita skrivnost teh »sedemdesetkrat sedemkrat« je v tem, da so bili v tem posebnem številu vsi grehi simbolno prikazani kot že popolnoma odpuščeni.« Origen razloži število sedem: »Število šest je polno truda in dela, saj še odseva delo stvarjenja, toda število sedem vključuje tudi počitek in zato označuje odpuščanje.« Priliko pa Origen takole razlaga: »Neusmiljeni služabnik iz prilike je izgubil ogromno vsoto. Veliko mu je bilo posojeno in zaupano, vendar ni bil ...
Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi: »Čudovita skrivnost teh »sedemdesetkrat sedemkrat« je v tem, da so bili v tem posebnem številu vsi grehi simbolno prikazani kot že popolnoma odpuščeni.« Origen razloži število sedem: »Število šest je polno truda in dela, saj še odseva delo stvarjenja, toda število sedem vključuje tudi počitek in zato označuje odpuščanje.« Priliko pa Origen takole razlaga: »Neusmiljeni služabnik iz prilike je izgubil ogromno vsoto. Veliko mu je bilo posojeno in zaupano, vendar ni bil sposoben za svojega gospodarja nič zaslužiti.« Sv. Janez Krizostom nadaljuje: »Čeprav je od svojega gospodarja razumel, kako velik je njegov dolg in tudi kako veliko odpuščanje je dosegel, se je kljub temu še naprej vedel neusmiljeno do njemu podvrženega služabnika, ki mu je bil dolžnik.« Sv. Ciril Aleksandrijski razlaga: »Prisiljena prodaja žene in družine metaforično predstavlja popolno ločitev od Božjega veselja.« Sv. Janez Krizostom pravi: »Bog nas je ustvaril iz nič in svet je ustvaril za nas. Kljub vsemu, ko se je človeštvo pokazalo nehvaležno za vso to dobroto, je pomislil, da smo mi vredni še večjega daru, to je odpuščanja.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Bog nam odpusti naš ogromni dolg, če mi svojemu bližnjemu oprostimo njegov majhen dolg.« Origen dodaja: »Kralj v priliki je Božji Sin in kraljestvo pripada njemu, ki neprimerljivo določa, kaj je kraljevsko in to tudi omogoči.« Ponovno sv. Janez Krizostom: »Primerjajmo oba služabnika: eden je imel dolg deset tisoč talentov, drugi pa malo denarja. Eden je moral to obravnavati s svojim soslužabnikom, drugi pa s svojim gospodarjem. Eden je prejel popolno odpuščanje, drugi pa je prosil samo odložitev izterjave.« Sv. Apolinarij iz Laodiceje pride do zaključka: »Ta pripoved od nas zahteva dvoje: da se spomnimo na svoje krivde in da nimamo zamere do tistega, ki se spotakne.«
Srd in jeza sta ostudna, grešen človek se jima bo vdajal. Kdor se maščuje, bo izkusil maščevanje Gospoda, ki si bo skrbnó zapomnil njegove grehe. Odpústi krivico svojemu bližnjemu, tako bodo tudi tebi na tvojo prošnjo odpuščeni tvoji grehi. Kako bo človek, ki kuha jezo zoper drugega človeka, pri Gospodu iskal ozdravljênja? Kako bo človek, ki do sebi enakega nima usmiljenja, za svoje grehe prosil odpuščanja? Če človek, ki je le bitje iz mesa, neprestano kuha jezo, kdo bo dosegel odpuščanje njegovih grehov? Pomisli na poslednje reči in nehaj sovražiti, na trohnobo in smrt pomisli in se drži zapovedi. Pomisli na zapovedi in se ne sŕdi na bližnjega, na zavezo Najvišjega pomisli in odpusti pogrešek.
Psalm 103
Odpev: »Gospod je milostljiv in usmiljen.«
Ps 103,1-2.3-4.9-10.11-12
Slávi, moja duša, Gospoda,
njegovo sveto ime naj slaví vse moje bitje.
Slávi, moja duša, Gospoda,
ne pozabi nobenega njegovega dejanja.
Odpev: »Gospod je milostljiv in usmiljen.«
On odpušča vso tvojo krivdo,
ozdravlja vse tvoje bolezni.
On iz jame rešuje tvoje življenje,
krona te z dobroto in usmiljenjem.
Odpev: »Gospod je milostljiv in usmiljen.«
Ne pravda se venomer,
ne očita na veke.
Z nami ne ravna po naših grehih,
ne vrača nam po naši krivdi.
Odpev: »Gospod je milostljiv in usmiljen.«
Kakor se nebo boči nad zemljo,
tako njegova dobrota objema vse, ki se ga bojijo.
Kakor je vzhod oddaljen od zahóda,
odriva od nas naše pregrehe.
Odpev: »Gospod je milostljiv in usmiljen.«
2. berilo
Naj živimo ali umiramo, smo Gospodovi
Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 14,7-9)
Bratje in sestre, nobeden od nas ne živi zase in nobeden ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. Kajti Kristus je umrl in ožível prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim.
Evangelij
Jn 13,34
Aleluja
Aleluja. Novo zapoved vam dam, govorí Gospod, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Aleluja.
Odpuščanje nima meje
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 18,21-35)
Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, kólikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.
Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prôsil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar se je tega služabnika usmilil, opróstil ga je in mu dolg odpústil.
Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Óni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povŕnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo.
Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpústil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjézil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povŕnil vsega dolga.
Tako bo tudi moj nebeški Oče stóril z vami, če vsak iz srca ne odpustí svojemu bratu.«
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov