Božja beseda za nedeljo, 17. maja 2015

Sveta maša s kanonizacijo, nedelja, 17. maj 2015 ...

Apostolska dela so nam predstavila porajajočo se Cerkev v trenutku, ko izbira tistega, ki ga je Bog poklical v apostolski zbor namesto Juda. To nikakor ni funkcija temveč služenje. Matija, ki je bil izbran, prejme poslanstvo, ki ga Peter takole opredeli: »Eden od njih naj bo z nami vred priča njegovega vstajenja«, Kristusovega vstajenja (Apd 1,21-22). ...

S tem, ko je (Peter) rekel, »skupaj z nami«, je dal razumeti, da oznanjevanje vstalega Kristusa ni naloga …

Več ...

Sveta maša s kanonizacijo, nedelja, 17. maj 2015

Apostolska dela so nam predstavila porajajočo se Cerkev v trenutku, ko izbira tistega, ki ga je Bog poklical v apostolski zbor namesto Juda. To nikakor ni funkcija temveč služenje. Matija, ki je bil izbran, prejme poslanstvo, ki ga Peter takole opredeli: »Eden od njih naj bo z nami vred priča njegovega vstajenja«, Kristusovega vstajenja (Apd 1,21-22).

S tem, ko je (Peter) rekel, »skupaj z nami«, je dal razumeti, da oznanjevanje vstalega Kristusa ni naloga posameznika, potrebno ga je živeti na skupnostni način, skupaj z apostolskim zborom in s skupnostjo. Apostoli so imeli neposredno in čudovito izkušnjo vstajenja, bili so namreč očividci tega dogodka. Preko njihovega verodostojnega pričevanja, jih je veliko začelo verovati. Iz vere v vstalega Kristusa so nastale in še neprenehoma nastajajo krščanske skupnosti. Tudi mi danes utemeljujemo našo vero v vstalega Gospoda na pričevanju apostolov, ki je prišlo do nas preko poslanstva Cerkve. Naša vera je trdno povezana z njihovim pričevanje, kakor nepretrgana veriga, ki se je podaljševala skozi stoletja ne samo po namestnikih apostolov, temveč tudi preko generacij in generacij kristjanov. Posnemajoč apostole je pravzaprav vsak Kristusov učenec poklican priča njegovega vstajenja, še posebej tam, kjer je Bog najbolj pozabljen in človek najbolj izgubljen.

Da pa to lahko uresničimo, je potrebno ostati v vstalem Kristusu in v njegovi ljubezni, kakor nas na to spominja Prvo Janezovo pismo: »Kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1Jn 4,16). To je Jezus vztrajno ponavljal svojim učencem: »Ostanite v meni... ostanite v moji ljubezni« (Jn 15,4.9). Skrivnost svetnikov je, da prebivajo v Kristusu, so povezani z Njim kakor mladike s trto in obrodijo sadove (prim. Jn 15,1-8). Ta sad pa ni nič drugega kot ljubezen. Ta ljubezen se sveti v pričevanju redovne sestre Jeanne Émilie De Villeneuve, ki je posvetila svoje življenje Bogu, revnim, bolnim, zapornikom, izkoriščanim ter je za njih in za vse postala konkretno znamenje usmiljene Gospodove ljubezni.

Odnos z vstalim Jezusom je 'ozračje' v katerem kristjan živi ter v katerem najde moč, da ostane zvest evangeliju navkljub oviram in nerazumevanju. To, 'ostati v ljubezni', je storila redovna sestra Marija Kristina Brando. Gospodova goreča ljubezen jo je popolnoma osvojila in je iz molitve, torej iz srečanja srca s srcem vstalega Jezusa, navzočega v evharistiji, prejemala moč, da je lahko prenašala trpljenje ter se podarjala kakor razlomljen kruh tolikim ljudem, ki so bili tako daleč od Boga, a tako lačnih resnične ljubezni.

Bistveni vidik pričevanja za vstalega Gospoda pa je enost med nami, njegovimi učenci, torej po podobi tiste enosti, ki je med Njim in Očetom. Tudi danes je v evangeliju odmevala Jezusova molitev, izrečena na večer pred trpljenjem: »Da bi bili eno, kakor midva.« Iz te večne ljubezni med Očetom in Sinom, ki se širi po Svetem Duhu (prim. Rim 5,5), zajemata moč naše poslanstvo ter naše bratsko občestvo. Iz nje tudi vedno znova izvira veselje hoditi za Gospodom po poti njegovega uboštva, njegovega devištva in njegove pokorščine. Kontemplativna ljubezen je namreč tista, ki goji to isto ljubezen. Na izjemen način je to okušala redovna sestra Marija Baouardy, ki je znala kljub temu, da je bila preprosta in nepismena, dajati izredno jasne teološke nasvete in razlage. To je bil sad nenehnega dialoga s Svetim Duhom. Učljivost Duhu jo je napravila orodje srečanja in občestva z muslimanskim svetom. Tudi redovna sestra Marija Alfonsina Danil Ghattas je dobro razumela, kaj pomeni širiti z apostolatom Božjo ljubezen ter postati priča krotkosti in enosti. Ona nam ponuja jasen zgled, kako pomembno je, da postanemo odgovorni drug za drugega, da nekdo živi v služenju drugemu.

Ostati v Bogu in v njegovi ljubezni, da bi oznanjali z besedo ter z življenjem Jezusovo vstajenje ter tako pričevali za enost med nami in dejavno ljubezen do vseh. To so počele štiri danes razglašene svetnice. Njihov svetel zgled nagovarja tudi naše krščansko življenje, da se vprašam, kako sem jaz priča vstalega Kristusa? Kako ostajam v Njem, kako bivam v njegovi ljubezni? Sem sposoben 'sejati' v družini, na delovnem mestu, v svoji skupnosti, seme tiste enosti, ki nam jo je On podaril z našo udeleženostjo pri trinitaričnem življenju?

Vračajoč se domov ponesimo s seboj veselje tega srečanja z vstalim Gospodom, ohranjajmo v srcu prizadevanje za prebivanje v Božji ljubezni, ostajajoč povezani z Njim in med nami ter hodimo po stopinjah teh štirih žena, zgledov svetosti, katere nas Cerkev vabi posnemati.

Manj ...

Sveti oče v svoji knjigi Jezus iz Nazareta razložiti štiri teme, ki so v Jezusovi velikoduhoniški molitvi. V evangeljskem odlomku 7. velikonočne nedelje je osrednji stavek: »Posveti jih v resnici...« (Jn 17,17).

»Nadalje bi rad izluščil temo svetosti in posvečenja, ki najmočneje kaže na povezavo z dogajanjem sprave in z velikim duhovništvom. V molitvi za učence Jezus pravi: 'Posveti jih v resnici: tvoja beseda je resnica... Zanje se jaz posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici' (Jn …

Več ...

Sveti oče v svoji knjigi Jezus iz Nazareta razložiti štiri teme, ki so v Jezusovi velikoduhoniški molitvi. V evangeljskem odlomku 7. velikonočne nedelje je osrednji stavek: »Posveti jih v resnici...« (Jn 17,17).

»Nadalje bi rad izluščil temo svetosti in posvečenja, ki najmočneje kaže na povezavo z dogajanjem sprave in z velikim duhovništvom. V molitvi za učence Jezus pravi: 'Posveti jih v resnici: tvoja beseda je resnica... Zanje se jaz posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici' (Jn 17,17.19). Vzemimo še eno mesto iz Jezusovih razpravljanj, ki spada v to zvezo: Jezus označuje sebe kot tistega, katerega je Oče posvetil in poslal v svet (prim. Jn 10,36). Govor je torej o trojnem 'posvečenju': Oče je Sina posvetil in poslal v svet; Sin posvečuje sam sebe in prosi, da bi bili z njegovim posvečenjem učenci posvečeni v resnici.

Kaj pomeni 'posvetiti'? 'Svet' (qadoš) je v polnem pomenu po svetopisemskem razumevanju samo Bog. Svetost je izraz za poseben način njegovega bivanja, za Božje bivanje kot takšno. Beseda 'posvetiti' torej pomeni izročitev neke stvarnosti, osebe ali stvari, Bogu, pomeni zlasti določitev za bogočastje. To je lahko posvetitev za daritev; lahko pomeni tudi duhovniško posvečenje, določitev človeka za Boga in za bogočastje.

Postopek posvetitve, 'posvečenje', vključuje dva nasprotujoča si, a v resnici od znotraj skupaj spadajoča vidika. Po eni strani je 'posvečenje' kot 'posvetitev'izločitev iz preostalega območja, ki spada k človekovemu življenju. Kar je posvečeno, je povzdignjeno v novo območje, s katerim človek ne razpolaga več, a ta izločitev čisto bistveno vključuje hkrati vidik namembnosti 'za'. Prav zato, ker je ta stvarnost povsem izročena Bogu, je tu za svet, za ljudi, jih zastopa in naj jih posvečuje. Lahko tudi rečemo: izločitev in poslanstvo sestavljata eno samo celoto.

Posvečenje in poslanstvo sta tudi v Jezusovi besedi neposredno povezani med seboj. Zato lahko rečemo, da je Očetova posvetitev Jezusa istovetna z učlovečenjem. Izraža hkrati popolno edinost z Očetom in popolno bivanje za svet. Jezus popolnoma pripada Bogu in prav zato biva čisto 'za vse'. 'Ti si Sveti od Boga', mu je Peter rekel v shodnici v Kafarnaumu in s tem izrekel obsežno kristološko veroizpoved (Jn 6,69). Če pa ga je Oče 'posvetil', kaj potem pomeni 'jaz se posvečujem (hagiázō)' (17,19)? Janez Zlatousti je za pomen te besede v Jezusovi poslovilni molitvi na začetku trpljenja dejal: 'Posvečujem se– darujem se kot žrtev'. Če se prva 'posvetitev' nanaša na učlovečenje, pa gre v drugi za trpljenje kot darovanje.

Pojdimo k tretjemu posvečenju, o katerem je govor v Jezusovi molitvi: 'Posveti jih v resnici' (Jn 17,17). 'Zanje se jaz posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici?' (Jn 17,19). Učenci naj bodo pritegnjeni v Jezusovo posvetitev; tudi na njih naj se izvrši ta izročitev v Božje območje in s tem poslanost za svet. Njihova izročitev Bogu, njihovo 'posvečenje', je vezano na posvčenje Jezusa Kristusa, je deležnost pri njegovi posvečenosti. Ta očiščujoča in posvečujoča 'resnica' je konec koncev Jezus sam. Učenci morajo biti potopljeni vanj, z njim tako rekoč 'preoblečeni'. Tako so udeleženi pri njegovi posvetitvi, pri njegovem duhovnišekm pooblastilu, pri njegovi daritvi.«

Manj ...