1)V stari zavezi ima tempelj velik pomen. Tam je sveti prostor Božje navzočnosti in kraj, kjer je Gospod razodeval svojo Besedo. Danes srečamo dečka Samuela, ki sliši Božji glas, a še ne ve, kaj bi z njim počel. ...
Tudi nam se zgodi Beseda, ob njej se v nas nekaj zgane in prebudi, in vendar ne vemo, kaj bi s tem. Enkrat bi pred Besedo pobegnili, drugič se v nas nekaj nasmehne in reče: ...
1)V stari zavezi ima tempelj velik pomen. Tam je sveti prostor Božje navzočnosti in kraj, kjer je Gospod razodeval svojo Besedo. Danes srečamo dečka Samuela, ki sliši Božji glas, a še ne ve, kaj bi z njim počel.
Tudi nam se zgodi Beseda, ob njej se v nas nekaj zgane in prebudi, in vendar ne vemo, kaj bi s tem. Enkrat bi pred Besedo pobegnili, drugič se v nas nekaj nasmehne in reče: "to je prelepo, da bi bilo res", včasih pa zaznamo vzgib, vendar kakor Samuel, ki še ni poznal Gospoda, spimo naprej. In vendar ostajajo štiri stvari tega odlomka, ki bi nas morale vsak dan napolnjevati z neizmernim veseljem:
- Bog je vedno prvi, ki išče in kliče človeka. On je, ki se oglasi, On, ki pokliče, On, ki išče stik in pogovor. Iniciativa je torej vedno na strani Boga.
- Bog je zvest. Zaveza, ki jo je sklenil s človeštvom je 100% z Njegove strani. Mi odpovemo ali spimo, Gospod pa ostaja zvest in ne odneha. K dečku se je vračal tako dolgo, dokler ni spregovoril tudi sam. Za Boga ni večjega veselja, kot je človeško srce, ki je pripravljeno prisluhniti in stopiti z Njim v dialog. Zato je Gospod potrpežljiv.
- In nenazadnje nam ta odlomek pokaže, kako Gospod kljub človeškim oviram vednonajde pot. Čeprav Heli in toliki drugi ne prepoznajo Gospodovega obiskanja in ljudi ne spodbujajo k dialogu z Bogom, temveč jih celo uspavajo, Gospod deluje in njegova Beseda stori, za kar je bila poslana in se ne vrača brez uspeha. To bi morala biti za vse nas velika tolažba, saj je vsakemu od nas zagotovo zaupana bolj ali manj odgovorna naloga vodenja in spremljanja. Bog torej deluje navkljub našim napakam oziroma skupaj z njimi.
2) Apostol Pavel nas v drugem berilu premakne v čas po vstajenju, ko "Presveto" ni več zgradba, temveč postane to človeško telo. Telo je z utelešenjem in odrešenjem Boga postalo svetišče, v katerem prebiva Najsvetejše.
Odkupljeni smo bili za visoko ceno, česar se bolj kot mi sami, zaveda satan, saj se nenehno zaletava prav v svetost človeškega telesa in spolnosti. Na nobenem področju nima večjega užitka, kot je prav greh proti dostojanstvu telesa. Ker ve, kaj je resnično sveto, ker ve, da je naše telo resnični tempelj Svetega Duha, ki je izlit v naša srca in v nas nenehno moli ter nas deleži z Božjim življenjem.
Po krstu smo vsi postali del Kristusovega telesa, poveličanega in ranjenega. Nič več ne pripadamo sebi, temveč smo vstali v občestvu z drugimi, v tem občestvu pa je vsak odgovoren, kaj bo prinašal - resnico dostojanstva ali laž nečistovanja, ki je sleherni greh zoper svetost telesa.
Pavel spodbuja k tej resnični bitki za lepoto in svetost. Njegove besede so na trenutke kakor vzkliki, namenjeni prebujenju zavesti, da je naše telo za Gospoda ter da je On za telo. Naše prvo bogoslužje, naša prva liturgije je torej v našem telesu, ki je sveto in posvečeno in zato kliče k dejanjem, ki so skladna tej resnici.
3) V evangeliju Janez Krstnik pokaže na Božje Jagnje, na Kristusa, ki je prvi svoje telo tudi daroval in ga pustil zdrobiti za to, da bi naša telesa bila ponovno očiščena in posvečena. On je prvi sestopil na zemljo in prevzel naše telo, ki se je zaradi greha iztrgalo iz lepote odnosov. Pobuda je bila ponovno na strani Boga. Rodil se je kot človek ter pustil, da so njegovo telo obsuli pljunki, udarci, ponižanja in rane, ki jih je v svoji zavisti tako dolgo sejalo zlo. Jagnje je nase prevzelo vse, kar je mazalo človeško telo, da bi človek ponovno oblekel Božji sijaj.
S tem, ko je Kristus dal svoje telo, je bilo nam vrnjeno ozdravljenje. Postali smo usposobljeni zato, da živimo kot sijoči ljudje, ki ljubijo svoja telesa in so spravljeni s seboj ter z drugimi. Naša telesa pa niso posvečena zato, da bi z njih naredili osamljen tempelj "v vetrini", temveč za to, da bi se darovala.
Telo je človeku dano zato, da bi ljubil in sprejemal ljubezen. Dano mu je, da ga sprejme kot neprecenljiv dar, nato pa podari do konca. Vsak od nas je in bo poklican v ljubezen do konca, v ljubezen, ki iztroši telo in ga pretvarja v užitno hrano za druge. Človek, ki ve od kod prihaja in kam gre ter ve, da je del Kristusovega telesa, lahko živi svoje dostojanstvo in zato upa k drugim, da bi služil. Upa k umazanim nogam in upa k opljuvanim obrazom. Upa si k ustom, ki blagoslavljajo, pa tudi k ustom, ki preklinjajo tudi medtem, ko prejemajo dobro.
Človek, ki je sebe odkril v Kristusu, se ne boji več zase, temveč se sebe in drugih veseli do te mere, da se zanje iztroši in iz svojega življenja napravi čudovito gostijo Telesa.
S prejšnjo nedeljo, ko smo obhajali Gospodov krst, se je v bogoslužnem letu začelo obdobje, ki ga imenujemo čas med letom. Lepota tega časa je v tem, da nas vabi živeti v vsakdanjem življenju pot svetosti, to je pot vere in prijateljstva z Jezusom, v katerem odkrivamo ter ga ponovno odkrivamo kot Učitelja in Gospoda, kot Pot, Resnico in Življenje za človeka. Na to namiguje v današnjem bogoslužju Janezov evangelij, ki nam predstavi prvo Jezusovo srečanje z nekaterimi, ki bodo ...
S prejšnjo nedeljo, ko smo obhajali Gospodov krst, se je v bogoslužnem letu začelo obdobje, ki ga imenujemo čas med letom. Lepota tega časa je v tem, da nas vabi živeti v vsakdanjem življenju pot svetosti, to je pot vere in prijateljstva z Jezusom, v katerem odkrivamo ter ga ponovno odkrivamo kot Učitelja in Gospoda, kot Pot, Resnico in Življenje za človeka. Na to namiguje v današnjem bogoslužju Janezov evangelij, ki nam predstavi prvo Jezusovo srečanje z nekaterimi, ki bodo postali apostoli. Ti so bili namreč učenci Janeza Krstnika in ravno on jim je pokazal na Jezusa, ko ga je, po krstu v Jordanu, predstavil kot 'Božje Jagnje' (Jn 1,36). Dva od njegovih učencev sta šla za Mesijo, ki ju je vprašal: »Kaj iščeta?« Vprašala sta ga: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Jezus jima je odgovoril: »Pridita in bosta videla«. S tem ju je povabil, naj gresta za njim in nekaj časa ostaneta pri njem. Po nekaj urah pri Jezusu sta bila tako prevzeta, da je takoj eden od njiju, Andrej, šel do svojega brata Petra in mu rekel: »Našli smo Mesija«. Dve besedi sta tu še posebej pomenljivi: 'iskati' in 'najti' (Jn 1, 35-42).
Iz tega današnjega evangeljskega odlomka lahko izluščimo ta dva glagola ter potegnemo iz tega temeljno vodilo letošnjega leta, za katero želimo, da bo čas, v katerem bomo obnovili našo duhovno pot z Jezusom v veselju iskanja in v nenehnem najdevanju. Resnično veselje je namreč v odnosu z Njim, ki smo ga srečali, hodili za njim, ga spoznali in ljubili v nenehni napetosti razuma in srca. Kristjanu zadostuje, da je Kristusov učenec. Prijateljstvo z Učiteljem zagotavlja duši globok mir ter vedrino tudi v temnih trenutkih ter v težkih preizkušnjah. Ko se vera soočiti z temnimi nočmi, v katerih se več ne 'vidi' ter ne 'sliši' Božje navzočnosti, takrat nam prijateljstvo z Jezusom zagotavlja, da nas v resnici nič ne more ločiti od njegove ljubezni (prim. Rim 8,39).
Iskati in najti Kristusa, ki je neusahljivi vir resnice in življenja. Tako nas Božja beseda vabi, da na začetku tega novega leta ponovno stopimo po nikdar končani poti vere. Tudi mi recimo Jezusu: »Učitelj, kje stanuješ?« in On nam bo odgovoril: »Pridite in boste videli«. Za vernika je to vedno nenehno iskanje in novo odkrivanje. Kajti Kristus je isti včeraj, danes in vedno, toda mi, svet, zgodovina, nikoli nismo isti in zato nam prihaja naproti, da bi nam podaril svoje občestvo in polnost življenja. Prosimo Devico Marijo, naj nam pomaga hoditi za Jezusom, da bomo vsak dan okušali veselje ob vedno večjem pronicanju v njegovo skrivnost.
Angelus, 15. januar 2012 V svetopisemskih berilih današnje 2. nedelje med letom je v ospredju tematika poklicanosti. V evangeliju je Jezusova poklicanost prvih učencev, medtem ko je v prvem berilu poklicanost preroka Samuela. Obe pripovedi prikažeta pomembnost osebe, ki opravlja vlogo posrednika ter tako pomaga poklicanim osebam prepoznati Božji glas in mu slediti. V Samuelovem primeru je to Éli, duhovnik v svetišču v Šilu, kjer so najprej hranili skrinjo zaveze, preden so jo prenesli v Jeruzalem. Neke noči je Samuel, ki je bil takrat še deček in je od mladih nog živel v služenju templju, trikrat zapored slišal med spanjem klic ter stekel k Éliju. Toda ni ga on klical. Tretjič je Éli razumel in je rekel Samuelu: »In če te bo še poklical, reci: 'Govôri, Gospod, kajti tvoj hlapec posluša'« (1Sam 3,9).Tako se je zgodilo in od takrat se je Samuel naučil prepoznati Božje besede ter je postal njegov zvesti prerok. V primeru Jezusovih učencev pa je posrednik Janez Krstnik. Dejansko je imel Janez velik krog učencev in med njimi sta bila tudi dvakrat po dva brata, Simon in Andrej, Jakob in Janez, ki so bili ribiči iz Galileje. Ravno dvema izmed teh je Krstnik pokazal na Jezusa in sicer dan po njegovem krstu v reki Jordan. Pokazal je naj z besedami: 'Glejte, Jagnje Božje!' (Jn 1,36), kar je enako, kot bi rekel: Glejte Mesija. In ta dva sta šla za Jezusom ter dolgo ostala z Njim ter se tako prepričala, da je res Kristus. Takoj sta to povedala drugim in tako se je oblikovalo prvo jedro, iz katerega je pozneje nastal zbor apostolov.
V luči teh dveh besedil bi želel poudariti odločilno vlogo duhovnega voditelja na poti vere ter še posebej pri odgovoru na poklicanost za posebno posvetitev službi Bogu in njegovemu ljudstvu. Krščanska vera, sama po sebi, predpostavlja oznanilo in pričevanje. Ta obstaja ravno v sprejetju vesele novice, da je Jezus iz Nazareta umrl in vstal ter, da je Bog. Tako tudi klic, hoditi bolj od blizu za Jezusom, v odpovedi ustvariti si svojo lastno družino, da bi se lahko posvetil veliki družini Cerkvi, gre preko pričevanja in predloga, kakšnega 'starejšega brata', običajno je to duhovnik. Pri tem pa nikakor ne smemo pozabili na temeljno vlogo staršev, ki s svojo pristno in veselo vero ter z njuno zakonsko ljubeznijo, kažejo svojim otrokom, da je lepo in možno graditi vse življenje na Božji ljubezni.
Dragi prijatelji, prosimo Devico Marijo za vse vzgojitelje, posebej še za duhovnike in starše, da se bodo zavedali pomembnosti svoje duhovne vloge, da bodo spodbujali mlade ne samo pri človeški rasti, temveč tudi pri odgovoru na Božji klic, da bodo ti lahko rekli: »Govôri, Gospod, kajti tvoj hlapec posluša«.
Sveti Avguštin v Izpovedih glede vprašanja: Kje stanuješ?, pravi: »Kje sem te torej našel, da sem te spoznal? Saj te še ni bilo v mojem spominu, preden sem te spoznal! Kjer sem te torej našel, da sem te spoznal? Kje drugje kot v tebi nad menoj« (X, 26). »Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil. In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj in tam sem te iskal, nelep sem ...
Sveti Avguštin v Izpovedih glede vprašanja: Kje stanuješ?, pravi: »Kje sem te torej našel, da sem te spoznal? Saj te še ni bilo v mojem spominu, preden sem te spoznal! Kjer sem te torej našel, da sem te spoznal? Kje drugje kot v tebi nad menoj« (X, 26). »Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil. In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil, jaz ne s teboj. Daleč od tebe so me držale stvari, ki sploh ne bi bivale, če ne bi v tebi bivale. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Okusil sem te – in sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me – in zagôrel sem po tvojem miru« (X, 27). Sv. Ciril Aleksandrijski pa o Andreju po srečanju z Jezusom pravi, da je Petru le z nekaj besedami razkril veliko skrivnost, ko je rekel: 'Našli smo Kristusa', to je 'skriti zaklad na njivi' oziroma 'dragoceni biser', kot je v evangeljskih pridigah.
Tiste dni je Samuel spal v Gospodovem svetišču, kjer je bila Božja skrinja. Tedaj je Gospod poklical Samuela. »Tukaj sem,« je rekel. Tekel je k Éliju in rekel: »Tukaj sem, ker si me klical.« »Nisem te klical,« je rekel, »vrni se, spi!« Šel je in zaspal. Gospod pa je spet poklical Samuela. Samuel je vstal, šel k Éliju in rekel: »Tukaj sem, ker si me klical.« »Nisem te klical, moj sin,« je rekel, »vrni se, spi!« Samuel namreč še ni poznal Gospoda in Gospodova beseda se mu še ni razodela.
Gospod pa je spet, tretjič, poklical Samuela. Vstal je, šel k Éliju in rekel: »Tukaj sem, ker si me klical.« Tedaj je Éli spoznal, da Gospod kliče dečka. In Éli je rekel Samuelu: »Pojdi, spi! In če te bo poklical, reci: ›Govôri, Gospod, kajti tvoj hlapec posluša.‹« In Samuel je šel ter zaspal na svojem prostoru. Tedaj je prišel Gospod, se ustavil in zaklical kakor prej: »Samuel, Samuel!« Samuel je rekel: »Govôri, kajti tvoj hlapec posluša.« Samuel pa je rastel in Gospod je bil z njim in ni pústil, da bi se katera od njegovih besed ne izpolnila.
Psalm 40
Odpev: »Glej, prihajam, da spolnim tvojo voljo.«
Ps 40,2.4.7-10
Trdno sem upal v Gospoda,
sklônil se je k meni in uslišal moje klicanje.
V usta mi je polóžil novo pesem,
hvalnico našemu Bogu.
Odpev: »Glej, prihajam, da spolnim tvojo voljo.«
Nad klavnimi in jedilnimi daritvami nisi imel veselja,
odprl pa si mi ušesa.
Žgalnih daritev in daritev za greh nisi terjal.
Tedaj sem rekel: »Glej, prihajam.«
Odpev: »Glej, prihajam, da spolnim tvojo voljo.«
Tedaj sem rekel: »Glej, prihajam;
v zvitku knjige je pisano o meni:
Izpolnjevati tvojo voljo, moj Bog, mi je v veselje,
tvoja postava je v mojem srcu.«
Odpev: »Glej, prihajam, da spolnim tvojo voljo.«
Oznanjeval sem pravičnost v vélikem zboru;
Gospod, ti veš, da svojih ustnic ne zadržujem.
Tvoje pravičnosti nisem skrival v svojem srcu,
o tvoji zvestôbi in pomôči sem govóril.
Odpev: »Glej, prihajam, da spolnim tvojo voljo.«
2. berilo
Naša telesa so Kristusovi udje
Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 6,13-15.17-20)
Bratje in sestre, telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. Bog je obúdil Gospoda in bo s svojo močjo obúdil tudi nas. Ali ne veste, da so vaša telesa udje Kristusovega telesa? Kdor pa se druži z Gospodom, je z njim en duh. Bežite pred nečistovanjem. Vsak greh, ki ga stori človek, je zunaj telesa; kdor pa nečistuje, greši proti lastnemu telesu. Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu.
Evangelij
Prim. Jn 1,41.17
Aleluja
Aleluja. Našli smo Mesija, to je Kristusa. Milost in resnica sta prišli po njem. Aleluja.
Prva dva učenca govorita z Jezusom
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 1,35-42)
Tisti čas je Janez Krstnik spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glejte, Jagnje Božje!« Učenca sta slišala, kaj je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar pomeni Peter).