Pavel predstavlja ljubezen kot največji dar za skupnost. Ta izhaja iz Boga in doseže vrh v Kristusu. Zato presega celo vero in upanje. Korinčani se morajo naučiti ljubiti s Kristusovo ljubeznijo, ki je popolna podaritev. Tudi sam moram poglabljati svojo ljubezen v Božji ljubezni. Gospod, od vseh strani me obdaja tvoja ljubezen, naj se v njej krepita tudi moja vera in upanje. ...
Evangelij ...
Judje so podobni otrokom, ki posnemajo petje pri svatbi ali na pogrebu, pa se jim nihče ne pridruži. Gre ...
…
Berilo
Pavel predstavlja ljubezen kot največji dar za skupnost. Ta izhaja iz Boga in doseže vrh v Kristusu. Zato presega celo vero in upanje. Korinčani se morajo naučiti ljubiti s Kristusovo ljubeznijo, ki je popolna podaritev. Tudi sam moram poglabljati svojo ljubezen v Božji ljubezni. Gospod, od vseh strani me obdaja tvoja ljubezen, naj se v njej krepita tudi moja vera in upanje.
Evangelij
Judje so podobni otrokom, ki posnemajo petje pri svatbi ali na pogrebu, pa se jim nihče ne pridruži. Gre za Janezov in Jezusov način srečanja z Bogom, pa ga nočejo sprejeti. Radi bi Bogu vsilili, kaj naj govori in kakšen naj bo. Trudil se bom sprejemati Božji nagovor takšen, kot je in kar mi pravi. Gospod, spremljaj me na poti vere, da ne bom postavljal ovir tvojim načrtom.
Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 12,31-13,13)
Bratje, hrepenite po večjih darovih; hočem pa vam pokazati še mnogo odličnejšo pot. Ko bi človeške in angelske jezike govoril, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti ter imel vso vednost in ko bi imel vso vero, tako, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal v živež vse svoje imetje in ko bi dal svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.
Ljubezen je potrpljiva, je dobrotljiva, ljubezen ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni prešerna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega; se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenaša.
Ljubezen nikoli ne mine: če so preroštva, bodo prenehala; če jeziki, bodo umolknili; če vednost, bo prešla. Zakaj nepopolno spoznavamo in nepopolno prerokujemo. Ko pa pride, kar je popolno, bo minilo, kar je nepopolnega. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil, kakor otrok, sodil kakor otrok; ko sem pa postal mož, sem opustil, kar je bilo otroškega. Zdaj namreč gledamo v zrcalu, nejasno, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. Zdaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja med temi pa je ljubezen.
Psalm 33
Odpev: »Blagor narodu, ki si ga je Gospod izvolil.«
Ps 33,2-3.4-5.12.22
Slavite Gospoda s citrami,
igrajte mu na harfo z desetimi strunami.
Pojte mu novo pesem,
dobro mu pojte, da bo donelo.
Odpev: »Blagor narodu, ki si ga je Gospod izvolil.«
Gospodova beseda je prava
in vse njegovo delo je zanesljivo.
Ljubi, kar je prav in pravično,
zemlja je polna Gospodove dobrote.
Odpev: »Blagor narodu, ki si ga je Gospod izvolil.«
Blagor narodu, čigar Bog je Gospod,
ljudstvu, ki si ga je izvolil za dedno last.
Tvoje usmiljenje, Gospod, bodi nad nami,
kakor upamo v tebe.
Odpev: »Blagor narodu, ki si ga je Gospod izvolil.«
Evangelij
Aleluja
Aleluja. Gospod, tvoja beseda je resnica, posveti nas v resnici. Aleluja.
Božjo modrost sprejemajo le Božji otroci
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 7,31-35)
Tisti čas je rekel Jezus: Komu naj primerjam ljudi tega rodu in komu so podobni? Podobni so otrokom, ki posedajo po trgih in si med seboj kličejo: »Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinko, pa niste jokali.« Prišel je namreč Janez Krstnik, ki ni jedel kruha in ne pil vina, pa pravite: »Hudega duha ima.« Prišel je Sin človekov, ki je in pije, pa pravite: »Glejte, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.« Božji modrosti pa so dali prav vsi, ki so njeni otroci.
Dragi bratje in sestre, v zaporedju naših katehez o velikih osebnostih starodavne Cerkve prihajamo danes do izjemnega afriškega škofa iz 3. stoletja, sv. Ciprijana, ki »je bil prvi škof, ki je v Afriki dosegel krono mučeništva.« V enaki meri je njegov ugled - kakor pričuje diakon Poncij, ki je prvi opisal njegovo življenje - povezan z njegovo književno ustvarjalnostjo in pastoralno dejavnostjo v trinajstih letih med njegovim spreobrnjenjem in mučeništvom (prim. Vita 19,1; 1,1). Ciprijan se je rodil v Kartagini ...
Dragi bratje in sestre, v zaporedju naših katehez o velikih osebnostih starodavne Cerkve prihajamo danes do izjemnega afriškega škofa iz 3. stoletja, sv. Ciprijana, ki »je bil prvi škof, ki je v Afriki dosegel krono mučeništva.« V enaki meri je njegov ugled - kakor pričuje diakon Poncij, ki je prvi opisal njegovo življenje - povezan z njegovo književno ustvarjalnostjo in pastoralno dejavnostjo v trinajstih letih med njegovim spreobrnjenjem in mučeništvom (prim. Vita 19,1; 1,1). Ciprijan se je rodil v Kartagini v bogati poganski družini in se po razpuščeni mladosti pri 35 letih spreobrnil v krščanstvo. Sam pripoveduje o svoji duhovni poti: »Ko sem še bival v temi gluhe noči," piše nekaj mesecev po krstu, "se mi je zdelo izredno težko in naporno izpolniti tisto, kar mi je ponujala božja dobrotljivost ... Vezalo me je mnogo zmot mojega preteklega življenja in nisem verjel, da bi se jih mogel osvoboditi, tako sem podpiral grehote in bil naklonjen svojim slabim željam ... Potem pa je prerajajoča voda izmila madeže prejšnjega časa in se je v moje srce od zgoraj vlila luč, ko me je drugo rojstvo prenovilo v povsem novega človeka. Na čudovit način se je tedaj začel razkrajati vsak dvom ... Jasno sem razumel, da je bilo posvetno tisto, kar je prej živelo v meni, usužnjenem od grehov mesa, in da je bilo božansko in nebeško, kar je Sveti Duh zdaj porodil v meni« (Donatu 3-4).
Takoj po spreobrnjenju je bil Ciprijan - ne brez zavisti in odpora - izvoljen v duhovniško službo in za škofovsko dostojanstvo. V kratkem obdobju svojega škofovstva se je soočil s prvima preganjanjema, zapovedanima s cesarskim odlokom, Decijevim (250) in Valerijanovim (257-258). Po posebej krutem Decijevem preganjanju se je moral škof odločno zavzeti, da je v krščanski skupnosti obnovil red in disciplino. Mnogo vernikov se je namreč odreklo veri ali pa se vsaj niso ustrezno zadržali pred preizkušnjo. To so bili tako imenovani lapsi - to je padli -, ki so se goreče želeli vrniti v skupnost. Razprava o njihovem ponovnem sprejemu je razdelila kartažanske kristjane na laksiste in rigoriste. Tem težavam je treba dodati še hudo kugo, ki je prizadela Afriko in zastavila stisk polna teološka vprašanja tako znotraj skupnosti kot tudi v soočenju s pogani. Za sklep naj omenimo še nasprotovanja med Ciprijanom in rimskim škofom Štefanom glede veljavnosti krsta, ki ga poganom podelijo krivoverski kristjani.
V teh res težavnih okoliščinah je Ciprijan pokazal izvrstne voditeljske sposobnosti: bil je strog, a ne neprizanesljiv s padlimi, naklanjal jim je možnost odpuščanja po zgledni pokori; pred Rimom je bil trden v obrambi zdravih izročil afriške Cerkve; bil je nadvse človekoljuben in poln pristnega evangeljskega duha, ko je spodbujal kristjane k bratski pomoči poganom v času kuge; znal je ohranjati pravo mero v opominjanju vernikov - preveč zaskrbljenih za življenje in posvetne dobrine -, da njihovo resnično življenje in resnične dobrine niso od tega sveta; bil je nepremakljiv v boju zoper pokvarjene navade in grehe, ki so ogrožali moralno življenje, zlasti skopost. »Tako je preživljal svoje dneve,« pripoveduje diakon Poncij, »ko je iznenada na ukaz prokonzula prišel na njegovo pristavo policijski poveljnik« (Vita 15,1). Tistega dne je bil sveti škof aretiran in se je po kratkem zaslišanju pogumno soočil z mučeništvom sredi svojega ljudstva.
Ciprijan je napisal številke razprave in pisma, vselej povezane s svojo pastirsko službo Ni bil nagnjen k teološki spekulaciji, pisal je predvsem, da bi gradil skupnost in da bi se verniki znali dobro vesti. Dejansko je Cerkev tema, ki mu je daleč najbolj pri srcu. Razlikuje med vidno, hierarhično Cerkvijo in nevidno, mistično Cerkvijo, silovito pa trdi, da je Cerkev ena sama, utemeljena na Petru. Ne utrudi se ponavljati, da se tisti, »ki zapusti Petrov sedež, na katerem je utemeljena Cerkev, vara, če misli, da je ostal v Cerkvi« (Edinost katoliške Cerkve 4). Ciprijan dobro ve in je to izrazil z močnimi besedami, da »zunaj Cerkve ni rešitve« (Pismo 4,4 in 73,21) in da »ne more imeti Boga za Očeta, kdor nima Cerkve za mater« (Edinost katoliške Cerkve 4). Značilnost Cerkve, ki se ji ne moremo odpovedati, je edinost, ki jo ponazarja Kristusova suknja, scela stkana (prav tam 7). O njeni edinosti pravi, da ima svoj temelj v Petru (prav tam 4) in svojo popolno uresničitev v evharistiji (Pismo 63,13). »Samo en Bog je, samo en Kristus,« opominja Ciprijan, »in ena sama je njegova Cerkev, ena sama vera, eno samo krščansko ljudstvo, povezano v trdni edinosti s cementom sloge. In ni mogoče ločiti tega, kar je eno po naravi« (Edinost katoliške Cerkve 23).
Spregovorili smo, kaj misli o Cerkvi, ne smemo pa prezreti niti Ciprijanovega poučevanja o molitvi. Posebej mi je všeč njegova knjiga o očenašu, ki mi je zelo pomagala bolje razumeti in bolje moliti »Gospodovo molitev«. Ciprijan uči, kako se ravno v očenašu kristjan nauči prav moliti; in poudarja, da je ta molitev v množini, »da tisti, ki moli, ne bi molil samo zase. Naša molitev,« tako piše, »je javna in skupnostna. Ko molimo, ne molimo samo za enega, ampak za vse ljudstvo, ker smo z vsem ljudstvom ena sama stvar« (Gospodova molitev 8). Tako prikaže, kako sta osebna in bogoslužna molitev krepko povezani med seboj. Njuna edinost izhaja iz dejstva, da odgovarjata na sámo Božjo besedo. Kristjan ne pravi »Moj oče«, ampak »Oče naš«, in to tudi v skriti kamrici, ker ve, da je na vsakem kraju, v vsaki okoliščini ud enega in istega Telesa.
»Molimo torej, ljubljeni bratje,« piše kartažanski škof, »kakor nas je naučil Bog, Učitelj. Kadar molimo Boga s tem, kar je njegovo, je to zaupna in ponotranjena molitev, ko dvigamo k njegovim ušesom Kristusovo molitev. Naj Oče prepozna besede svojega Sina, ko izrekamo molitev. On, ki biva v notranjosti duha, naj bo navzoč tudi v glasu ... Kadar molimo, govorimo in molímo tako, da bomo z redom ohranili mir in zadržanost. Pomislimo, da Bog gleda na nas. Treba je ugajati božjim očem tako z držo telesa kot tudi z barvo glasu ... In ko se zberemo z brati in obhajamo božanske daritve z božjim duhovnikom, se moramo spomniti strahospoštovanja in reda, da ne bomo molili sem ter tja v veter z neurejenim glasom niti z bučno gostobesednostjo umazali prošnje, ki jo je treba Bogu priporočiti z zmernostjo, ker Bog ne posluša glasu, ampak srce (non vocis sed cordis auditor est)« (3-4). Gre za besede, ki veljajo še danes in nam pomagajo dobro obhajati sveto bogoslužje.
Gotovo najdemo Ciprijana pri izvirih tistega plodnega teološko-duhovnega izročila, ki v »srcu« vidi privilegirano mesto molitve. Upoštevajoč Sveto pismo in očete je dejansko srce človekova notranjost, kraj, kjer prebiva Bog. V njem se zgodi tisto srečanje, ko Bog spregovori človeku in človek prisluhne Bogu; ko človek govori Bogu in Bog prisluhne človeku; vse to pa znotraj edine Božje Besede. Prav v tem smislu - kot Ciprijanov odmev - Smaragd, opat samostana sv. Mihiela pri Verdunu ob Meusi (Francija) v prvih letih 9. stoletja pričuje, da je molitev »opravilo srca, ne pa ustnic, ker Bog ne gleda na molivčeve besede, ampak na njegovo srce« (Diadem menihov 1).
Predragi, naj bo tudi naše srce »srce poslušalca«, o katerem nam govorijo Sveto pismo (prim. 1 Kr 3,9) in očetje. Tako ga potrebujemo! Samo tako bomo lahko v polnosti izkusili, da je Bog naš Oče in da je Cerkev, sveta Kristusova nevesta, resnično naša mati.
Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 5,1-5)
Bratje in sestre, ker smo torej opravičeni iz vere, živímo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramotí, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.
Psalm 33
Odpev: »Gospod me je rešil iz stiske.«
Ps 33,2-9
2 Slavite Gospoda s citrami,
igrajte mu na harfo deseterih strun!
3 Pojte mu novo pesem,
dobro mu pojte, da bo donelo!
4 Zakaj Gospodova beseda je prava
in vse njegovo delo je zanesljivo.
5 Ljubi, kar je prav in pravično,
zemlja je polna Gospodove milosti.
6 Z Gospodovo besedo je nebo narejeno
in z dihom njegovih ust vsa nebesna vojska.
7 Kakor v mehu zbira morske vode,
in v shrambe devlje vodovje globin.
8 Boj se Gospoda vsa zemlja,
pred njim naj trepetajo vsi prebivalci na svetu!
9 Zakaj on je rekel in je nastalo,
on je ukazal in je bilo.
Evangelij
Mt 5,10
Aleluja
Aleluja. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Aleluja.
Mučenci pričujejo za Kristusa pred kralji
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 10,17-22)
Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: Varujte se ljudi, kajti izročali vas bodo sodiščem in vas bičali v svojih shodnicah; pred poglavarje in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, v pričevanje njim in poganom. Kadar vas pa izročijo, ne skrbite, kako ali kaj bi govorili, kajti dano vam bo tisto uro, kaj govorite. Ne boste namreč govorili vi, ampak Duh vašega Očeta je, ki bo v vas govoril. Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina in otroci bodo vstajali zoper starše ter jih izročali v smrt; in sovražili vas bodo vsi zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo zveličan.
Avdio posnetek dnevne Božje besede
Poslušajte kot 
Svetnik za vsak dan
Luč Besede rodi življenje
Misli Benedikta XVI.