Danes nas Beseda skupaj z Elijem, apostolom Pavlom in ostalimi učenci vodi v svet skrivnostnega Božjega razodevanja.
1) Božja gora Horeb, kraj, ki simbolno predstavlja tudi vse druge kraje razodevanj, je kraj, kamor je Elija potoval štirideset dni in štirideset noči, kar pomeni toliko časa, kolikor je bilo potrebno, da se mu je Gospod lahko razodel in je Elija to tudi lahko slišal.
Na goro se je umaknil tudi Jezus potem, ko je nasitil ogromno množico. Da bi na samem molil in …
Danes nas Beseda skupaj z Elijem, apostolom Pavlom in ostalimi učenci vodi v svet skrivnostnega Božjega razodevanja.
1) Božja gora Horeb, kraj, ki simbolno predstavlja tudi vse druge kraje razodevanj, je kraj, kamor je Elija potoval štirideset dni in štirideset noči, kar pomeni toliko časa, kolikor je bilo potrebno, da se mu je Gospod lahko razodel in je Elija to tudi lahko slišal.
Na goro se je umaknil tudi Jezus potem, ko je nasitil ogromno množico. Da bi na samem molil in slišal Očeta.
In na to goro kliče Oče tudi nas, da bi nam lahko spregovoril in bi se naše srce lahko naučilo Božjega stila razodevanja. Kajti On ni v silnem viharju, ki kruši gore in lomi skale niti ni v potresu in ni v ognju, temveč se razodene v glasu rahlega šepeta. Tam srce vzdrhti, tam se zgodi srečanje. Gospod ni Bog senzacije in klicanja pozornosti, temveč skrivnostno čaka v tihih drobnih »šepetih«, da ga najdejo tisti, ki ga iskreno iščejo. In kdor ga najde, spozna tudi, kako prav ta tih rahel šepet resnično premika skale.
2) Dolgo Elijevo potovanje na goro Horeb se zgodi po zanimivem dogodku na drugi, prav tako pomembni gori Karmel, kjer zmagoslavno pobije 400 lažnih prerokov. Gora Karmel tako zanj ni več kraj razodetja Boga, temveč gora zmagoslavja, Elija pa iz poslušnega preroka postane zmagoviti bojevnik. Zato Gospod dopusti, da ga strah pred kraljico Jezabelo požene v puščavo, kjer ponovno izkusi svojo majhnost, ko si pod grmom želi smrti. Takrat ga dvakrat obišče Gospodov angel, mu da jesti in piti ter pošlje naprej. Šele potem se mu lahko razodene in pokaže, kako Božje delovanje ni v senzaciji ali dokazovanju moči niti ne v potresih in ognju, temveč v ponižnem poslušanju rahlega šepeta, ki vodi vse.
Enako učenci. Priča so veličastni pomnožitvi kruha, kjer Jezus nasiti veliko množico, ki ga hoče narediti za kralja. Ob tem so se tudi sami počutili ponosne in pomembne in najbrž z dvignjenimi glavami delili kruh, ki skrivnostno ni ponehal. Vendar ima Jezus tudi za njih čudovito pedagogiko! Sam bo odpustil množice, učence pa takoj pošlje v čoln in na morje. Tudi oni so namreč podlegli skušnjavi, da Božje delovanje postane senzacionalna predstava, v kateri so postajali vedno bolj pomembni. Tudi njim je Jezus moral razodeti, kako ni v viharju, ni v prikazni, ki hodi po vodi, temveč v drobnem šepetu tihe navzočnosti, ki pomiri še tako razburkane valove in utiša še tako grozeči nasprotni veter.
Tudi oni so morali izkusiti lastno omejitev, da jih je spomnila, kako brez Njega ne morejo storiti ničesar.
3) In nenazadnje je v tem odlomku čudovito prikazana tudi dinamika duhovnega življenja - dinamika iskanja, najdenja in poslanosti. Gospod učence najde sredi viharja, ga umiri, jih pa tudi pokliče naprej, ven iz varnosti. Petru tako reče: »Pridi!« V moči te Besede, človek lahko hodi in deluje.
Elija in učenci v nekem trenutku pozabijo kdo je prvi, zato je Elija poslan v puščavo, učencem pa na morje. Puščava in viharno morje, za človeka popolnoma neugodni situaciji tako za Boga postaneta priviligiran prostor razodetja.
Kajti samo tisti, ki je izkusil svojo mejo in spoznal, da potrebuje Drugega, lahko tega Drugega tudi oznanja. Kdor pa tega ne živi, oznanja lahko samo samega sebe ali moč lastne ladje.
Elija se po razodetju na gori Horeb vrne v puščavo in ponovno postane to, kar resnično je – prerok, ki oznanja Besedo Boga in ne svoje.
Učenci se z morja vrnejo drugačni, ne kot tisti, ki iščejo svoje mesto (četudi še velikokrat padejo), ampak kot oznanjevalci Njega. Kot tisti, ki ne morejo sloneti le na lastnih čolnih moči, temveč upajo zaradi Besede stopiti na vodo in hoditi po njej.
To pa je tudi življenje slehernega kristjana – hoja po vodi! Življenje, ki pričuje, da je vsa trdnost in vsa gotovost »trdih tal« v pogledu pripetem na Kristusa in ne na moči lastnih čolnov. Je tisti, ki gleda in se ukvarja z Življenjem in ne s smrtjo.
Nasprotni veter bo vedno, valovi bodo vedno. Zato pa je edino resnično pričevanje oznanjanje smeri našega pogleda. Kdor kontemplira temo in valove nasprotovanj, se začne potapljati, kdor pa ve, da je bil prvi poiskan in je moč v smeri njegovega pogleda, gre tudi resnično ven, na odprto morje, izven območja varnega, k bratom in sestram, ki se utapljajo v valovih. Kajti moč ni v jakosti čolna ali pogumu človeka, temveč v pogledu, ki je zasidran v oči Vstalega.
Ožarjeni s soncem in obdani z zvezdami ... Vendar brez boja ne gre!
Na praznik Marijinega vnebovzetja vsako leto v prvem berilu beremo o divjem boju, ki se odvija med nosečo ženo, ki je bila pri porodu, in velikim zmajem, ki čaka, da to dete požre.
V tem zapisu ni nič romantičnega. Nič podobnega našim pogostim predstavam o blaženi Mariji, skoraj nerealni ženi in materi, ki zamaknjeno in nepremično stoji na mesecu, obdana z dvanajstimi zvezdami. Koliko krivice ji delamo s takimi predstavami! Kako daleč in kako visoko v nebo smo jo postavili, daleč stran od tam, kjer jo najbolj potrebujemo!
Njo, ki je resnična priča zmage nad zlim, resnična poslušalka Besede in resnična Mati, ki je znala v vsakem obdobju življenja izreči vnovičen »da«. »Da«, ki je vsakič zahteval nekaj drugega. Vsakič ga je izrekla, ne da bi povsem razumela in ne da bi zares vedela, kaj vse bo vključeval. Preprosto je bila tam in sprejela vse, kar mora sprejeti vsaka mama.
Zato ta žena, resnično obdana s soncem, dobro ve, kaj pomeni zaznati Božji vzgib, slišati Besedo, tvegati in jo sprejeti. Dobro ve tudi to, da se da vse Božje splaviti. V marsikateri situaciji se je zavedala prisotnosti zmaja, ki je želel požreti njeno dete.
Prvič je to občutila pred sinovim rojstvom, ko je bilo v nevarnosti njeno in otrokovo življenje, nato v visoki nosečnosti, pa takoj po rojstvu, ko je zmaj divjal in rohnel nad betlehemskimi otroci. Nato so bili zmaji pravoverni Judje, ki so o Bogu vse vedeli, farizeji in pismouki, ki so izrekli dokončno obsodbo, vmes pa nepregledna množica tistih, za katere je Beseda bila pretežka, neprebavljiva in so morali oditi ali pa so kar Jezusa prosili, naj odide iz njihovih krajev.
Enaka drama se ponavlja danes. Vsi smo ta noseča žena, vsi smo noseči z navdihi Svetega Duha, ki nenehno delujejo v nas, prebujajo, spodbujajo, vodijo in usmerjajo. Vsak dan se v nas odvija boj med Božjimi in našimi glasovi.
Še vedno ostaja veliko zmajev, ki nenehno poskušajo napasti našo veličino in identiteto Božjih izvoljencev, svetih in ljubljenih, obdanih s soncem in krono zvezd. Danes se zmaji imenujejo drugače, a niso nič manj agresivni in napadalni kakor tisti, o katerem govori Razodetje: imajo veliko glav, veliko obrazov in na veliko načinov sikajo. A vsi, čisto vsi, želijo uničiti to, kar Bog v svoji dobroti spočenja v nas.
Zvezde so že pri Abrahamu veljale za priče Obljube, ki jo je Gospod prisegel svojemu izvoljencu. Vsak od nas nosi v srcu kakšnega zmaja, ki duši zvezde, sij nebes, ki ga je Gospod položil v vsakega od nas z namenom, da bi njegovo življenje postalo izpolnjeno in sveto. Zmaj s svojim repom zvezde meče z neba. Ostaja tisti, ki dela vse, da bi nas prepričal, kako Obljuba ni resnična, kako nas Bog zavaja, kako smo nič in kako vendarle postanemo nekaj, če prisluhnemo njegovemu sikanju.
Marija je danes še prav posebej pred nami kot tista, ki je zmogla ostati zvesta do konca: ponižna v poslušanju in velika v sprejemanju. Bila je tista, ki je zmogla Besedo vsakič znova, v vsakem obdobju življenja na novo donositi in roditi.
Deteta, ki ga je rodila, nikoli ni zadrževala zase. Njega, ki ga je spočela in rodila, se ni oklepala, ampak ga je podarila naprej za vse. »Dete je bilo vzeto k Bogu, žena pa se je zatekla v puščavo,« nadaljuje Razodetje.
Ja, včasih je potrebno iti skozi samoto in puščavo, da se nehamo oklepati in nečesa močno držati in tako sebi in drugim dovolimo svobodo.
Marija se ni oklepala tega, kar ji je bilo zaupano, ampak je podarila naprej. Ni ostala zaprta vase, ampak je odšla v hribovito deželo k Elizabeti, da bi podarila naprej, da se ne bi oklepala in da ne bi gospodovala, ampak služila.
Puščava, hribovita dežela ... Vse to je simbol podarjajočega življenja slehernega med nami.
Marija je tam, pri Elizabeti pela hvalnico. Hvalnico Njemu, ki je storil, da je njeno življenje postalo rodovitno, sveto, bleščeče, obdano s soncem in sijem dvanajstih zvezd. To je tudi naš cilj, k temu smo vsi poklicani. Prva pred nami gre prav Ona, najbolj varna vodnica skozi večkrat zelo zahtevne in nezavarovane poti hribovitega sveta življenja.
Ko se torej naslednjič zazremo v podobo Marije, ožarjene s soncem in obdane z zvezdami, se spomnimo cilja, h kateremu smo poklicani. Spomnimo se Očetove obljube in v zaupanju vanjo izrecimo vse potrebne »da« Gospodu in vse potrebne »ne« zmaju.
Samo tako bo lahko zaživelo vse tisto, kar Oče želi, da se rodi po našem življenju.
Berilo iz 1. kroniške knjige (1 Krn 15,3-4.15-16;16,1-2)
Tiste dni je zbral David vse Izraelce v Jeruzalem, da bi spravil Gospodovo skrinjo na mesto, ki ga je zanjo pripravil. Tudi je zbral David Aronove sinove in levite. Potem so leviti dvignili Božjo skrinjo z nosilnima drogovoma na svoje rame, kakor je zapovedal Mojzes po Gospodovi besedi. Dalje je David ukazal poglavarjem levitov, naj postavijo svoje brate, pevce z glasbili, s harfami, citrami in cimbalami, da bi prepevali z veselim glasom. Prinesli so torej Božjo skrinjo in jo postavili sredi šotora, ki ga je David razpel zanjo; nato so darovali pred Bogom žgalne in mirovne daritve. Ko je David končal darovanje žgalnih in mirovnih daritev, je blagoslovil ljudstvo v Gospodovem imenu.
Psalm 132
Odpev: »Vzdigni se na kraj počitka.«
Ps 132,6-7.9-10.13-14
Slišali smo o njej v Efrati,
našli smo jo na Jaarskih poljanah.
Vstopimo v Božje bivališče,
priklonimo se pred podnožjem njegovih nog.
Odpev: »Vzdigni se na kraj počitka.«
Tvoji duhovniki naj oblečejo pravičnost,
tvoji sveti naj se glasno radujejo.
Zaradi Davida, svojega služabnika,
ne zavračaj obličja svojega maziljenca!
Odpev: »Vzdigni se na kraj počitka.«
Gospod je izbral Sion,
si ga zaželel kot svoj sedež:
»To je moje počivališče za vedno;
tu bom prebival, ker sem ga želel.«
Odpev: »Vzdigni se na kraj počitka.«
2. berilo
V Kristusu smo zmagali smrt
Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 15,54-57)
Bratje in sestre, ko si bo to minljivo nadelo neminljivost in to umrljivo nadelo neumrljivost, takrat se bo izpolnila beseda, ki je pisana: »Použita je smrt v zmagi.« Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo? Želo smrti je greh, moč greha pa je postava. Hvala pa Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu
Evangelij
prim. Lk 8,15
Aleluja
Aleluja. Blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in ohranijo. Aleluja.
Jezus blagruje svojo mater
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 11,27-28)
Tisti čas, ko je Jezus govoril množicam, je neka žena iz množice povzdignila glas in mu rekla: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« On pa je rekel: »Da, še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in ohranijo.«
Marijino vnebovzetje - dnevna maša
»Elizabeta je postala polna Svetega Duha.« (Lk 1,41)
Marijino vnebovzetje - dnevna maša (15.8.2015 ob 10h, dolžina: 11:17)
Br. Štefan Kožuh, kapucin, generalni vikar reda manjših bratov kapucinov
15. avgusta obhaja Cerkev najpomembnejši Marijin praznik v liturgičnem letu: Marijino Vnebovzetje. »Na koncu svojega zemeljskega življenja, je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa, torej v slavo večnega življenja, v polno in popolno občestvo z Bogom. Častitljivi papež Pij XII. je 1. novembra 1950 slovesno razglasil to dogmo. Želim prebrati, čeprav je malo zapletena, formulacijo dogme: 'Na ta način je vzvišena Božja Mati, nedoumljivo združena z Jezusom Kristusom od vekomaj z eno samo odločitvijo vnaprejšnje izvolitve, Brezmadežna ...
15. avgusta obhaja Cerkev najpomembnejši Marijin praznik v liturgičnem letu: Marijino Vnebovzetje. »Na koncu svojega zemeljskega življenja, je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa, torej v slavo večnega življenja, v polno in popolno občestvo z Bogom. Častitljivi papež Pij XII. je 1. novembra 1950 slovesno razglasil to dogmo. Želim prebrati, čeprav je malo zapletena, formulacijo dogme: 'Na ta način je vzvišena Božja Mati, nedoumljivo združena z Jezusom Kristusom od vekomaj z eno samo odločitvijo vnaprejšnje izvolitve, Brezmadežna ob svojem spočetju, čista Devica v svojem božjem materinstvu, velikodušna tovarišica svojega Božjega Odrešenika, ki je prispela do konca z zmago na grehom in njegovimi posledicami in kot krono vseh posebnih časti dosegla, da je bila obvarovana trohnenja v grobu in premagala smrt, kot njen Sin, bila vzeta z dušo in telesom v slavo Nebes, kjer sije kot Kraljica na desnici svojega Sina, večnega nesmrtnega Kralja'. To je torej jedro naše vere v Vnebovzetje: mi verjamemo, da je Marija, kakor Kristus njen Sin, že premagala smrt in slavi zmago v nebeški slavi s polnostjo svojega bitja 'z dušo in telesom'.
Kristjani na Vzhodu in Zahodu praznujemo praznik Marijinega vnebovzetja na isti dan. Na Vzhodu je praznik imenovan Zaspanje Device Marije. Starodavni mozaik v baziliki Marije Velike v Rimu prikazuje ta motiv (Dormitio). Prizor upodablja apostole, zbrane okoli Marijine postelje. Na konec njenega zemeljskega življenja so jih pred tem opozorili angeli. V središču je Jezus, ki ima v naročju deklico. Ta deklica je Marija, ki jo bo Gospod ponesel v nebesa. V katoliški Cerkvi je bila dogma razglašena leta 1950. Vendar ima praznik svoje korenine že v prvih stoletjih življenja Cerkve.
Današnja Božja beseda, vzeta iz knjige Razodetja, govori o boju med ženo in zmajem, oz. med dobrim in zlim. Ta odlomek nas spominja na prve strani Svetega pisma, na dramatične dogodke, povezane z grehom Adama in Eve. Prve starše je zlo premagalo. Jezus, novi Adam, in Marija, nova Eva, pa sta sovražnika premagala dokončno: »In to je veselje današnjega dne!«
Marija je bila prva, ki je vzela v naročje Božjega Sina, Jezusa, ki je postal otrok. Zdaj je prva, ki je poleg Njega v nebeški slavi. Kar praznujemo danes, je velika skrivnost, predvsem skrivnost upanja in veselja za vse. V Mariji vidimo cilj, proti kateremu hodijo vsi, ki znajo lastno življenje združiti z Jezusovim. Ki znajo hoditi za Njim, kot je to storila Marija. Ta praznik nam torej govori o naši prihodnosti. Pravi nam, da bomo nekoč tudi mi poleg Jezusa v Božjem veselju. Hkrati nas vabi, naj bomo pogumni, naj verjamemo, da lahko moč Kristusovega vstajenja deluje tudi v nas in nas spreminja v može in žene, ki se vsak dan trudijo živeti kot vstali ter v temino zla, ki je na svetu, prinašajo luč dobrega.
Sveti Pavel nam v današnjem drugem berilu pomaga osvetliti to skrivnost, tako da začne z osrednjim dejstvom človeške zgodovine in naše vere: z dejstvom vstalega Kristusa, ki je 'prvenec tistih, ki so umrli'. Potopljeni v njegovo velikonočno skrivnost, smo postali deležni njegove zmage nad grehom in smrtjo. Tukaj je ta presenetljiva skrivnost in temeljna resničnost za vso človeško dogajanje. Sveti Pavel pravi, da smo bili vsi utelešeni v Adama, prvega in starega človeka, saj imamo vsi isto človeško dediščino, v kateri je trpljenje, smrt in greh. Toda k temu Pavel doda, da lahko mi vsi vidimo in živimo vsak dan nekaj novega: da nimamo samo te dediščine človeškega bitja, začenši z Adamom, ampak da smo utelešeni tudi v novega človeka, v vstalega Kristusa in tako je po Njem življenje vstajenja že navzoče v nas. Torej to prvo, biološko utelešenje je utelešenje v smrt, ki poraja smrt. Drugo, novo življenje, ki nam je bilo podarjeno pri krstu, pa je utelešenje, ki daje življenje. Ponovno bom navedel besede svetega Pavla iz današnjega drugega berila: »kakor smo namreč utelešeni v Adama, prvega in starega človeka, tako smo bili utelešeni v Kristusa, novega človeka. Prvo utelešenje v Adama poraja smrt, drugo v Kristusa pa je utelešenje, ki daje življenje. Apostol namreč piše: 'Ker je namreč po enem človeku smrt, je po enem človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni, vendar vsak po vrsti: najprej kot prvina Kristus, potem pa tisti, ki so Kristusovi, ob njegovem prihodu. Nato bo dovršitev…'(1Kor 15, 21-24).
Sedaj to, kar sveti Pavel trdi za vse ljudi, Cerkev po svojem nezmotljivem učiteljstvu pravi za Marijo v točno določenem načinu in smislu: Božja Mati je bila tako močno vključena v Kristusovo skrivnost, da je bila tudi vsa deležna vstajenja svojega Sina ob koncu svojega zemeljskega življenja.. Ona že živi to, kar mi pričakujemo ob koncu časov, ko bo uničen še 'zadnji sovražnik' - smrt, ona že živi to, kar mi izpovedujemo v Veroizpovedi: 'Pričakujem vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku'.«
Pridiga, Castel Gandofo, 15. avgust 2011 V kontemplaciji Device Marije nam je podeljena posebna milost. Božja Mati osvetljuje našo vsakdanjost z vsemi težavami in upanjem, zato nam pomaga videti tudi globine našega življenja. Njena duhovna pot in njen cilj lahko in celo morata postati tudi naša pot in naš cilj. O tem nas uči tudi današnja Božja beseda. Najprej je tu podoba skrinje. Skrinja v Stari zavezi predstavlja simbol Božje prisotnosti sredi njegovega ljudstva. Ta simbol je nato odstopil mesto resničnosti. Nova zaveza pravi, da je resnična skrinja zaveze živa oseba: Devica Marija. Marija, ki je pod srcem nosila učlovečenega Božjega Sina, Jezusa, našega Gospoda in Odrešenika. V starozavezni skrinji sta bili hranjeni dve kamniti plošči s postavo in zapovedmi, ki ju je Bog dal Mojzesu. Izražali sta voljo Boga, da ohrani zavezo s svojim ljudstvom. Marija je skrinja zaveze, ker je vase sprejela Jezusa; vase je sprejela živo Besedo, celotno vsebino Božje volje, Božje resnice; vase je sprejela Njega, ki je nova in večna zaveza.
Marija, živa skrinja zaveze, je torej tako povezana s Sinom, da si z njim v polnosti deli tudi nebeško slavo. V današnjem prvem berilu smo brali: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1). Cerkev danes obhaja praznik, ki priča o neizmerni Božji ljubezni. Bog je Marijo izbral za resnično skrinjo zaveze, kot tisto, ki je človeštvu podarila Odrešenika. Sedaj nas vabi, da tudi mi na svoj skromen način postanemo skrinja, v kateri je prisotna Božja Beseda, ki je preoblikovana in poživljena z Njegovo prisotnostjo. Tako bi vsakdo v sočloveku lahko prepoznal Božjo bližino in ljudje bi živeli v občestvu z Bogom.
V današnjem evangeliju vidimo Marijo, ki je zapustila svoj dom v Nazaretu in se v naglici odpravila k Elizabeti, v mesto na Judovem. Pomembne se mi zdijo besede 'v naglici'. Božje zadeve si zaslužijo naglico. Pravzaprav so edine zadeve na svetu, ki si zaslužijo naglico, prav Božje zadeve, ki so resnično nujne za naše življenje. Marija v Zaharijevo hišo k Elizabeti ne pride sama, ampak pod srcem nosi Boga. Njena sorodnica jo je pričakovala, vendar evangelist nakaže tudi Izraelovo pričakovanje na prihod Odrešenika. Elizabeti je Sveti Duh odprl oči, da je v tistem trenutku v Mariji prepoznala resnično skrinjo zaveze in Božjo Mater. Prav tako je bil Sveti Duh tisti, ki je odprl srce Janeza Krstnika. Evangelist Luka na tem mestu uporabi besedo »skirtan«. Isto besedo je v enem izmed grških prevodov mogoče najti tudi pri opisu plesa kralja Davida pred skrinjo zaveze. Janez Krstnik pod srcem svoje matere tako kot David pleše pred Skrinjo zaveze, Marijo. Marija Božje prisotnosti ni obdržala le zase, ampak jo je ponudila tudi drugim. Zato se srce Janeza Krstnika lahko radosti. Marija pa tako postane resnično povod našega veselja.
Govorimo o Mariji, toda na nek način govorimo tudi o nas samih, o vsakem izmed nas: tudi nam je namenjena tista neizmerna ljubezen, ki jo je Bog na popolnoma edinstven in neponovljiv način pridržal za Marijo. Ko na današnji praznik gledamo Marijo, nas ona odpira za upanje in za veselja polno prihodnost. Marija nam kaže tudi pot: njenega Sina sprejmimo v veri; nikoli ne izgubimo prijateljstva z Njim, ampak se pustimo razsvetljevati in voditi Njegovi besedi; hodimo za Njim vsak dan, tudi v trenutkih, ko naši križi postanejo težki.
Sveti Beda častitljivi pravi: »Marijo vodi njena ponižnost v hribovito področje Judeje, da bi čestitala Elizabeti za Janezovo čudežno spočetje ter da bi stregla svoji starejši sorodnici med njenimi zadnjimi meseci nosečnosti.«Sv. Avguštin pravi: »To, da je Janez poskočil v maternici, je čudežno znamenje vere.« Maksim Torinski to misel nadaljuje: »Že v maternici je Janez zaznal Kristusov prihod in je prerokoval kot Mesijev predhodnik.« Efrem Sirski to slikovito opiše: »Navzočnost Mesija v mesu, ki ...
Sveti Beda častitljivi pravi: »Marijo vodi njena ponižnost v hribovito področje Judeje, da bi čestitala Elizabeti za Janezovo čudežno spočetje ter da bi stregla svoji starejši sorodnici med njenimi zadnjimi meseci nosečnosti.«Sv. Avguštin pravi: »To, da je Janez poskočil v maternici, je čudežno znamenje vere.« Maksim Torinski to misel nadaljuje: »Že v maternici je Janez zaznal Kristusov prihod in je prerokoval kot Mesijev predhodnik.« Efrem Sirski to slikovito opiše: »Navzočnost Mesija v mesu, ki je začetnik stvarstva, najprej stori tako, da Elizabetina maternica oživi, nato pa po sadu Marijine maternice oživi vse stvarstvo.« Origen nadalje pravi: »Elizabeta, napolnjena s Svetim Duhom, zaradi sadu Marijine maternice, izreče nad njo blagoslov.«Sv. Ambrož pravi, da »Marijina vera v Božjo obljubo vodi tudi Cerkev v poveličevanje Gospoda, saj sedaj ona odgovarja Kristusu, sadu vseh vernikov.« Origen pravi, da »obiskanje označuje fizično srečanje mater teh dveh osebnosti dokončnega zveličanja.« Efrem Sirski k temu dodaja, da pa»Magnifikat kaže na teološki pomen tega srečanja, saj Marija povzame svoje mesto v zgodovini zveličanja in naznani novo kraljestvo.«
Tedaj se je odprlo Božje svetišče v nebesih in videla se je skrinja njegove zaveze. In prikazalo se je veliko znamenje na nebu: žena, obdana s soncem, in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila v porodnih bolečinah in mukah. Še drugo znamenje se je prikazalo na nebu. Glej, bil je velik ognjenordeč zmaj, ki je imel sedem glav in deset rogov in na svojih glavah sedem kron; in njegov rep je potegnil s seboj tretjino nebesnih zvezd ter jih vrgel na zemljo. In zmaj se je ustopil pred ženo, ki je bila na porodu, da bi požrl njeno dete, ko bi porodila. In porodila je moško dete, ki naj bi paslo vse narode z železno palico; in vzeto je bilo njeno dete k Bogu in k njegovemu prestolu. Žena pa je ubežala v puščavo, kjer ima prostor, ki ji ga je Bog pripravil. In slišal sem močan glas v nebesih, ki je govoril: »Zdaj se je uresničilo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga in oblast njegovega Kristusa.«
Psalm 45
Odpev: »Kraljica stoji na tvoji desnici.«
Ps 45,10.11.12.16
Kraljevske hčere ti prihajajo naproti,
kraljica stoji na tvoji desnici,
okrašena z zlatom iz Ofira.
Odpev: »Kraljica stoji na tvoji desnici.«
Poslušaj, hči, glej in nagni svoje uho,
pozabi svoje ljudstvo
in hišo svojega očeta!
Odpev: »Kraljica stoji na tvoji desnici.«
Kralj si bo želel tvoje lepote,
on je tvoj gospod,
njemu se pokloni!
Odpev: »Kraljica stoji na tvoji desnici.«
Spremijo jih z veseljem,
z veseljem in radovanjem,
stopijo v kraljevo palačo.
Odpev: »Kraljica stoji na tvoji desnici.«
2. berilo
Marija je prva deležna neumrljivosti
Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 15,20-26)
Bratje in sestre, Kristus je vstal od mrtvih, prvina njih, ki so zaspali, ker je namreč po človeku smrt in po človeku vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli. Toda vsak v svojem redu: kot prvi Kristus, potem, kateri bodo Kristusovi ob njegovem prihodu; nato bo konec, ko bo kraljevanje izročil Bogu in Očetu, potem ko bo izničil vsako poglavarstvo in sleherno oblast in moč. Kajti kraljevati mora, dokler ne položi vseh sovražnikov pred svoje noge. Kot zadnji sovražnik pa bo končana smrt, »kajti vse je podvrgel njegovim nogam.«
Evangelij
Aleluja
Aleluja. Marija je vzeta v nebesa, veselijo se angeli. Aleluja.
Bog povišuje nizke
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 1,39-56)
Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«
Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.
Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom.
Svetnik za vsak dan
Marijino vnebovzetje - dnevna maša
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov