Duhovne misli za praznik sv. Rešnjega telesa in krvi so iz kateheze, ki jo je imel Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 10. novembra 2010 o sv. Julijani Cornillonski, ki je s svojo veliko gorečnostjo prispevala k uvedbi enega najpomembnejših slovesnih praznikov v bogoslužnem letu. »Tudi danes bi vam rad predstavil malo znano žensko osebnost, ki pa ji Cerkev dolguje veliko hvaležnost, Gre za sv. Julijano Cornillonsko, znano tudi pod imenom Julijana iz Liegea. Pri šestnajstih letih je imela prvo ...
Duhovne misli za praznik sv. Rešnjega telesa in krvi so iz kateheze, ki jo je imel Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 10. novembra 2010 o sv. Julijani Cornillonski, ki je s svojo veliko gorečnostjo prispevala k uvedbi enega najpomembnejših slovesnih praznikov v bogoslužnem letu. »Tudi danes bi vam rad predstavil malo znano žensko osebnost, ki pa ji Cerkev dolguje veliko hvaležnost, Gre za sv. Julijano Cornillonsko, znano tudi pod imenom Julijana iz Liegea. Pri šestnajstih letih je imela prvo videnje, ki se je potem večkrat ponovilo med njenim češčenjem Najsvetejšega. V videnju je opazila luno v njenem polnem sijaju, a s temno črto, ki jo je prečkala po sredini. Gospod ji je dal razumeti pomen tega, kar se ji je prikazalo. Luna je predstavljala življenje Cerkve na svetu, temna črta pa odsotnost bogoslužnega praznika, v katerem bi lahko verniki častili evharistijo, da bi si krepili vero, napredovali v krepostih in zadoščevali za žalitve najsvetejšemu Zakramentu. Julijana je bila naprošena, naj si učinkovito prizadeva za uvedbo tega praznika. Okrog dvajset let je ohranila v tajnosti to razodetje, ki ji je srce napolnjevalo z veseljem. Prav lieški škof Robert de Thourotte, ki je sprva omahoval, je prvi vzpostavil praznik svetega Rešnjega Telesa v svoji škofiji. Sledili so mu drugi škofje in praznik uvedli na območjih, ki so bila zaupana njihovi pastirski skrbi. Za praznik sv. Rešnjega telesa se je navdušil tudi Jakob Pantaleon, ki je spoznal svetnico, ko je bil arhidiakon v Liegeu. Prav on je, ko je postal papež z imenom Urban IV., leta 1264 vpeljal na četrtek po binkoštih slovesni praznik sv. Rešnjega telesa kot zapovedani praznik za vesoljno Cerkev. Sam papež je hotel dati zgled, ko je obhajal praznik sv. Rešnjega telesa v Orvietu, kjer je takrat prebival. Prav na njegov ukaz hranijo v mestni stolnici slavni korporal s sledovi evharističnega čudeža, ki se je leto pred tem zgodil v Bolseni. Med posvečevanjem kruha in vina so nekega duhovnika obšli veliki dvomi glede resnične navzočnosti Kristusovega telesa in krvi v evharističnem zakramentu. Kapljice krvi so čudežno pritekle iz posvečene hostije in tako potrdile, kar izpoveduje naša vera. Urban IV. je naprosil sv. Tomaža Akvinskega, ki je bil v Orvietu, naj sestavi besedila za bogoslužje tega velikega praznika. Cerkev jih še danes uporablja. Ob teh besedilih zazvenijo strune srca, da se izrazi slava in hvaležnost do najsvetejšega Zakramenta, medtem ko razum v evharistiji priznava živo in resnično navzočnost Jezusa, njegovo žrtev ljubezni, ki nam prinaša spravo z Očetom in nam daje odrešenje. Čeprav se je po smrti Ubrana IV. obhajanje praznika sv. Rešnjega telesa omejilo, ga je papež Janez XXII. leta 1317 obnovil za vso Cerkev. Odtlej se je praznik čudovito razvijal in je še vedno zelo cenjen med krščanskim ljudstvom. Z veseljem lahko potrdim, da je danes v Cerkvi prava »evharistična pomlad«. Koliko ljudi se v tihoti ustavi pred tabernakljem, da se ljubeče pogovorijo z Jezusom! V tolažbo nam je vedeti, da je nemalo skupin mladih odkrilo lepoto molitve v adoraciji pred Najsvetejšim. V molitvi prosim, da bi se ta evharistična »pomlad« vedno bolj širila po vseh župnijah. Dragi prijatelji! Zvestoba srečevanju z evharističnim Kristusom pri nedeljski sveti maši je bistvena za pot vere, skušajmo pa tudi prihajati pogosto obiskat Gospoda, navzočega v tabernaklju! Ko v adoraciji gledamo posvečeno hostijo, se srečujemo z darom Božje ljubezni, se srečujemo z Jezusovim trpljenjem in križem, pa tudi z njegovim vstajenjem. Prav prek našega gledanja v adoraciji nas Gospod priteguje k sebi, v svojo skrivnost, da bi nas spremenil, kakor spreminja kruh in vino (prim. Benedikt XVI., Homilija na praznik sv. Rešnjega telesa, 15. junija 2006). Z besedami evharistične pesmi Adoro te devote ponovimo pred Gospodom, ki je navzoč v najsvetejšem Zakramentu: »Vedno bolj in bolj mi vero utrjuj, upanje, ljubezen v srcu pomnožuj.«
Homilija, četrtek, 23. junij 2011, sv. Janez Lateranski Ko Jezus pri zadnji večerji reče: To je moje telo, ki se daje za vas, to je moja kri, ki se preliva za vas, s tem že napove Kalvarijo. Iz ljubezni sprejme vso trpljenje, skupaj z vso bolečino in nasiljem, vse do smrti na križu. Ko ga na ta način sprejme, ga spremeni v dejanje darovanja. To je sprememba, ki jo svet najbolj potrebuje, kajti odrešuje ga od znotraj, odpira ga k razsežnostim Božjega kraljestva. Bog želi to prenovo sveta uresničiti preko iste poti, ki jo je prehodil Kristus, gre za pot, ki je Kristus sam. Ne obstajajo bližnjice, ampak gre vse preko ponižne in potrpežljive logike pšeničnega zrna, ki se razlomi, da bi dalo življenje, logike vere, ki prestavlja gore z blago silo Boga. Bog želi prenavljati človeštvo, zgodovino in vesolje preko evharistije. Po posvečenima kruhu in vinu, v katerima sta resnično prisotna njegova Telo in Kri, Kristus spreminja nas, dela nas sebi podobne: vključuje nas v svoje odrešenjsko delo, dela nas sposobne živeti po njegovi lastni logiki darovanja, kot pšenična zrna, združena z Njim in v Njem. Tako se v brazdah zgodovine sejeta in zorita edinost in mir, ki sta cilj, h katerima težimo po Božjem načrtu. Brez iluzij, brez utopičnih ideologij hodimo po ulicah sveta in v sebi nosimo Gospodovo Telo kot Devica Marija v skrivnosti obiskanja Elizabete. S ponižnim zavedanjem, da smo preprosta pšenična zrna, negujmo trdno gotovost, da je Božja ljubezen, učlovečena v Kristusu, močnejša od zla, nasilja in smrti. Evharistija izraža ravno to, da je sprememba kruha in vina v Kristusovo Telo in Kri sad Kristusovega darovanja samega sebe, je dar ljubezni, ki je močnejša od smrti, dar Božje ljubezni, ki ga je obudila od mrtvih. Vse izhaja od Boga, iz njegove vsemogočne ene in trinitarične ljubezni, učlovečene v Jezusu. V to ljubezen je potopljeno Kristusovo srce, kajti on ve zahvaljevati se in hvaliti Boga tudi v trenutku izdaje in nasilja, in na ta način spreminja stvari, osebe in svet. Ta preobrazba je mogoča zaradi občestva, ki je močnejše od ločitve, zaradi občestva samega Boga, saj se edino občestvo prenaša v sveti evharistiji: od Boga, preko Jezusa, do nas. Evharistija nas s tem, ko nas povezuje s Kristusom, hkrati odpira za druge in nas osvobaja egocentričnosti. Iz evharistije torej izvira tudi globok smisel družbene prisotnosti Cerkve. Kdor v hostiji prepozna Jezusa, ga prepozna tudi v bratu, ki trpi, ki je lačen in žejen, ki je tujec, nag, bolan, zapornik; pozoren je na vsako osebo, na konkreten način se trudi za vse tiste, ki so v potrebi. Iz Kristusove daritve ljubezni, izhaja naša posebna odgovornost kot kristjanov v izgradnji solidarne, pravične in bratske družbe. Krščanstvo si mora še posebej tem času prizadevati, da se enost ne bo gradila brez Boga, brez prave ljubezni, sicer bi pustila prostor za zmešnjavo, individualizem, nadvlado vseh nad vsemi. Evangelij namreč vedno meri na edinost človeške družine, ki ni postavljena od zunaj, ampak izhaja iz medsebojne odgovornosti, da se prepoznamo kot člani enega telesa, Kristusovega telesa. Kajti iz oltarnega zakramenta smo se naučili in se učimo, da podelitev, ljubezen, pomeni pot resnične pravičnosti.
Sv. Janez Krizostom pravi, da je današnji odlomek 1 Kor 10,16-17, »eden redkih, v katerim je opisana evharistija. Ko prejmemo kelih blagoslova v svoje roke, pojemo hvalnico Bogu, saj jo je prelil za naše zveličanje. Zatem storimo to, kar delajo tisti, ki se imajo radi, usmerimo svoje oči na en sam dar.« ...
Sveti Avguštin v svojih razlagah Janezovega evanglija o Jezusovi trditvi: »Kruh pa, ki ga bom jaz dal je moje meso za življenje sveta« (Jn 6,51), pravi: »Kako ...
Sv. Janez Krizostom pravi, da je današnji odlomek 1 Kor 10,16-17, »eden redkih, v katerim je opisana evharistija. Ko prejmemo kelih blagoslova v svoje roke, pojemo hvalnico Bogu, saj jo je prelil za naše zveličanje. Zatem storimo to, kar delajo tisti, ki se imajo radi, usmerimo svoje oči na en sam dar.«
Sveti Avguštin v svojih razlagah Janezovega evanglija o Jezusovi trditvi: »Kruh pa, ki ga bom jaz dal je moje meso za življenje sveta« (Jn 6,51), pravi: »Kako bo meso, torej človek, ki je iz mesa, mogel razumeti, zakaj je Gospod kruhu rekel meso? On imenuje kruh tisto meso, ki ga človek ne more razumeti. Poslušalci so bili zaradi tega zgroženi in so rekli, da je preveč. Verniki pa nasprotno dokazujejo, da poznajo Kristusovo telo, ko ob tem priznajo, da so Kristusovo telo«.
Mojzes je govóril ljudstvu: »Spominjaj se vse poti, po kateri te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vôdil po puščavi, da bi te ponižal in preizkusil in tako spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš izpolnjeval njegove zapovedi ali ne. Poniževal te je in te stradal, pa te hranil z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje; pokazati ti je hotel, da človek ne živi samo od kruha, kajti človek živi od vsega, kar prihaja iz Gospodovih ust. Ti pa glej, da ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti, ki te je vodil po veliki in strašni puščavi, kjer so strupene kače, škorpijoni in suhi kraji, kjer ni vode; ki ti je tôčil vodo iz kremenaste skale; ki te je v puščavi hranil z mano, ki je tvoji očetje niso poznali.«
Psalm 147
Odpev: »Slávi, Jeruzalem, Gospoda!«
Ps 147,12-13.14-15.19-20
Slávi, Jeruzalem, Gospoda,
hvali svojega Boga, o Síon!
Zakaj utŕdil je zapahe tvojih duri,
blagoslôvil je tvoje sinove v tvoji sredi.
Odpev: »Slávi, Jeruzalem, Gospoda!«
Naklanja mir tvojim mejam,
nasičuje te z najboljšo pšenico.
Svoje oznanilo pošilja na zemljo,
hitro se širi njegova beseda.
Odpev: »Slávi, Jeruzalem, Gospoda!«
Jakobu sporoča svoje besede,
Izraelu svoje zakone in sodbe.
Tako ni stóril nobenemu narodu;
njegove postave niso spoznali.
Odpev: »Slávi, Jeruzalem, Gospoda!«
2. berilo
Ker je kruh eden, smo mi eno telo
Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 10,16-17)
Bratje in sestre, mar kelih zahvale, ki ga blagoslavljamo, ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu? Ker je kruh eden, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha.
Pesem slednica Hvali, Sion, Rešenika, nam pastirja in vodnika s himnami in pesmimi.
Naj ga hvali, kar ga hoče, ni prehvaliti mogoče ga v nobenih hvalnicah.
Dar posebnega češčenja: živi kruh in vir življenja danes nam je predložen.
Pri večerji v živi veri bil je trumi dvanajstéri zbranih bratov izročen.
Dan slovesni se ponavlja, dan ustanovni se proslavlja, kar je dana ta skrivnost.
Nov je Kralj pri tem obredu novo jagnje v novem redu mesto starega nam dal.
Novo pride, staro mine, pred resnico sen izgine, noč premaga dan svetal.
Kar tedaj je Kristus stóril, to – učencem je govóril – v moj spomin naj se vrši!
Naročilo se spolnjuje, kruh in vino se daruje za rešenje vseh ljudi.
Nauk dan je za kristjane, kruh tedaj meso postane, vino pa postane kri.
Vid in um ne izmodruje, živa vera potrjuje: nadnaravne so reči.
Te podobe raznolike skrivajo reči velike v znamenjih, a ne v stvareh.
Jed, pijača sam postane, vendar Kristus cel ostane, pričujoč v podobah dveh.
Kdor uživa, razdeliti ga ne more, ne zlomiti, celi Jezus pride vanj.
Kakor eden, tisočéri, vsak ga prejme v isti méri, za nikogar ni ga manj.
Dan je dobrim, dan krivičnim, le z učinkom prav različnim: za življenje ali smrt.
Je krivičnim v pogubljenje, dobrim vernim pa v življenje, dvojen, glej, je vstop odprt.
Če podoba se prelomi, ne premišljaj in ne dvomi, delci toliko dadó mi, kakor v celem skrito je.
Ne deli se Božje Jagnje, ne spreminja njega stanje, le deli se, kar je vnanje, notranjega znamenje.
Angelska je, glejte, hrana potnikom v popotnjo dana, kruh resničen za kristjana, tega ne mečímo psom.
Se v podobah označuje: ko sin Izak se žrtvuje, jagnje praznično daruje, mana daje prednikom.
Ti, pastir, nas s kruhom hrani, ti nam, Jezus, stoj ob strani, ti nas pasi, ti nas brani, ti nam daj med nebeščani mesto v večnih radostih.
Ti, zaklad močí, modrosti, tu že vir nam vse sladkosti, sprejmi nas med svoje gósti tudi v rajski tam blagósti v družbi svojih blaženih!
Evangelij
Jn 6,51
Aleluja
Aleluja. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes, govorí Gospod. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Aleluja.
Jezusovo telo je resnična hrana, njegova kri je resnična pijača
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,51-58)
Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, žível po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo žível vekomaj.«