Opozorilo: podatki o Božji besedi, godovih in praznikih za pretekla leta niso zanesljivi, še posebej to velja za datume pred letom 1970!

Božja beseda za nedeljo, 15. maja 2016

Teden družine (9.-15. maj)

Binkošti - vigilija, slovesni praznik

Binkošti - dnevna maša (leto C), slovesni praznik

»Prosil bom Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika.« (Jn 14,16)

Nazaj Koledar Naprej

1. berilo

Napolnjeni s Svetim Duhom so vsi začeli govoriti

Berilo iz apostolskih del (Apd 2,1-11)

Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi. Vsi so bili iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: »Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem maternem jeziku? Parti, Médijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotámiji, Judêji in Kapadókiji, v Póntu in Aziji, v Frígiji in Pamfíliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Ciréne, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!«

Psalm 104

Odpev: »Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.«

Ps 104,1.24.29-30.31.34

Slávi, moja duša, Gospoda.

Gospod, moj Bog, zelo si velik,

veličastvo in sijaj si oblekel.

O Gospod, kako številna so tvoja dela,

zemlja je polna bitij, ki si jih ustvaril.

Odpev: »Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.«

Če skriješ svoje obličje, se prestrašijo.

Ko jim vzameš dih, preminejo in se v svoj prah povrnejo.

Ko pa pošlješ svoj dih, so ustvarjena,

in prenoviš obličje zemlje.

Odpev: »Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.«

Gospodova slava naj traja na veke,

Gospod naj se veseli nad svojimi deli.

Naj mu bo prijetna moja pesem,

veselíl se bom v Gospodu.

Odpev: »Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.«

2. berilo

V enem Duhu smo bili vsi krščeni v eno telo

Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 8,8-17)

Bratje in sestre, tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu. Vi pa ne živite po mesu, ampak po duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov. Če pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje sámo zaradi pravičnosti. In če prebiva v vas Duh njega, ki je obúdil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obúdil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa. Potemtákem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po njem. Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom mrtvite dela telesa, boste živeli. Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.

Ali

V enem Duhu smo bili vsi krščeni v eno telo

Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 12,3-7.12-13)

Bratje in sestre, nihče ne more reči: »Jezus je Gospod,« razen v Svetem Duhu. Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur se daje razodetje Duha v korist vseh. Kakor je namreč telo eno in ima veliko delov, vsi telesni deli pa so eno telo, čeprav jih je veliko, tako je tudi pri Kristusu. V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.

Pesem slednica

Pridi, pridi, Sveti Duh,
iz nebes na nas razlij
svoje lúči svetli sij!

Pridi, oče revežem,
ki deliš darove vsem,
pridi, srcem svetla luč!

Ti olajšaš nam bridkost,
ti si dušam sladki gost,
ti jih sládko poživiš.

V hudem trudu si nam mir,
v vročem dnevu hladen vir
in tolažba v žalosti.

O, ti luč preblažena,
daj, razsvêtli srca vsa
zvestih svojih vernikov.

Saj brez tvoje milosti
človek poln je bednosti,
krivdi ne izógne se.

Duši madeže izmij,
kar je súho, spet zalij
in ozdrávi rane vse!

Upogni, kar upira se,
vse ogrej, kar mrzlo je,
vôdi vse, ki so zašli.

In sedméro vlij darov
v duše svojih vernikov,
saj ti v vsem zaupajo.

Za krepost plačilo daj,
srečno smrt in sveti raj,
v njem veselje vekomaj.

Evangelij

Aleluja

Aleluja. Pridi, Sveti Duh! Napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni! Aleluja.

Kakor me je Oče poslal, vas jaz pošljem in dajem Svetega Duha

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 14,15-16.23-26)

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj. Če me kdo ljubi, se bo dŕžal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To vam povem, dokler sem še med vami. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.«

Binkošti - vigilija (leto C), slovesni praznik

»Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.« (Jn 7,37-38)

Nazaj Koledar Naprej

1. berilo

Bog je zmešal jezik vse zemlje

Berilo iz 1. Mojzesove knjige (1 Mz 11,1-9)

Vsa zemlja je govorila en sam jezik in isto govorico. Ko so se ljudje odpravili od vzhoda, so našli ravnino v šinárski deželi in se tam naselili. Rekli so drug drugemu: »Dajmo, delajmo opeko in jo žgimo v ognju!« Opeko so uporabljali namesto kamna in zemeljsko smolo namesto malte. Rekli so: »Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj sega do neba, in naredimo si ime, da se ne bomo razkropili po vsej zemlji!«

Gospod je stopil dol, da bi si ogledal mesto in stolp, ki so ga postavili človeški otroci. In Gospod je rekel: »Glej, eno ljudstvo so in vsi govorijo en jezik, in to je šele začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili. Dajmo, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drug drugega!« In Gospod jih je razkrópil od tam po vsej zemlji in nehali so zidati mesto. Zato se je imenovalo Babél, ker je tam Gospod zmešal jezik vse zemlje in od tam jih je Gospod razkrópil po vsej zemlji.

Ali

Bog prihaja na Sinaj pred vsem ljudstvom

Berilo iz 2. Mojzesove knjige (2 Mz 19,3-8.16-20)

Tiste dni je Mojzes stopil k Bogu. Gospod mu je zaklical z gore in rekel: »Tako reci Jakobovi hiši in povej Izraelovim sinovom: ›Sami ste videli, kaj sem storil Egipčanom in kako sem vas nosil na orljih perutih in vas pripêljal k sebi. Zdaj pa, če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, boste moja posebna lastnina med vsemi ljudstvi, kajti moja je vsa zemlja. Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod.‹ To so besede, ki jih povej Izraelovim sinovom!« Mojzes je šel in sklical starešine ljudstva ter jim predložil vse besede, ki mu jih je zapovedal Gospod. In vse ljudstvo je soglasno odgovorilo: »Vse, kar je Gospod govóril, bomo storili.«

Ko je tretji dan nastalo jutro, je začelo grmeti in se bliskati, težak oblak je pokrival goro in rog je močno zadonel. Vztrepetalo je vse ljudstvo, ki je bilo v šotorišču. Tedaj je Mojzes popêljal ljudstvo iz šotorišča Bogu naproti in postavili so se ob vznožju gore. Vsa Sínajska gora se je kadila, ker je Gospod v ognju stopil nanjo; njen dim se je dvigoval kakor dim topilne peči. Vsa gora se je silno tresla. In glas rogá je donel vedno močneje. Mojzes je govóril in Bog mu je odgovarjal z gromom. Gospod je stopil na Sínajsko goro, na vrh gore, in poklical Mojzesa na vrh gore.

Ali

Duh oživlja mrtve kosti

Berilo iz knjige preroka Ezekijela (Ezk 37,1-14)

Tiste dni je prišla nadme Gospodova roka. Gospod me je po duhu peljal ven in me postavil v sredo doline, ki je bila polna kosti. Peljal me je krog in krog ob njih: glej, bilo jih je silno veliko po dolini in glej, zelo suhe so bile. Rekel mi je: »Sin človekov, ali lahko te kosti oživijo?« Rekel sem: »Gospod Bog, ti veš!« Tedaj mi je rekel: »Prerokuj nad temi kostmi in jim reci: ›Suhe kosti, poslušajte Gospodovo besedo! Tako govorí Gospod Bog tem kostem: Glejte, poslal bom duha v vas in boste oživele. S kitami vas bom obdal in dal, da bo zrastlo meso na vas. Prevlekel vas bom s kožo in vam dal duha, da boste oživele. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod.‹«

Prerokoval sem, kakor mi je bilo ukazano. Ko sem prerokoval, je nastal šum. In glej, hrup: kosti so se približale druga drugi. Videl sem: glej, že so bile kite na njih, zrastlo je meso in koža se je razpela čeznje po vrhu. Duha pa ni bilo v njih. Tedaj mi je rekel: »Prerokuj duhu, prerokuj, sin človekov, in reci duhu: ›Tako govorí Gospod Bog: Od štirih vetrov pridi, duh, in dihni v te pobite, da oživijo!‹« Ko sem prerokoval, kakor mi je bilo ukazano, je prišel vanje duh. Oživele so in se postavile na noge: silno velika vojska. Rekel mi je: »Sin človekov, te kosti so vsa Izraelova hiša. Glej, govorijo: ›Naše kosti so usahnile, naše upanje je splahnelo, uničeni smo.‹ Zato prerokuj in jim reci: ›Tako govorí Gospod Bog: Glejte, jaz odprem vaše grobove, dvignem vas iz vaših grobóv, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo. Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas dvignem iz vaših grobóv, o moje ljudstvo. Svojega duha vdihnem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govóril in stóril, govorí Gospod.‹«

Ali

Bog daje svojega Duha vsem

Berilo iz knjige preroka Joela (Jl 3,1-5)

To govorí Gospod: »Razlil bom svojega duha na vse človeštvo in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere, vaši starčki bodo sanjali sanje, vaši mladeniči bodo gledali videnja. Tudi na hlapce in dekle bom v tistih dneh razlil svojega duha. Dajál bom čudežna znamenja na nebu in na zemlji, kri in ogenj in stebre dima. Sonce se bo spremenilo v temò in luna v kri, preden pride Gospodov dan, véliki in strašni. Zgodilo se bo: Vsak, kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen, kajti na gori Sion in v Jeruzalemu bo rešitev, kakor je rekel Gospod. Med odrešenimi bodo tisti, ki jih bo Gospod poklical.«

Psalm 104

Odpev: »Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.«

Ps 104,1-2.24.35.27-30

Slávi, moja duša, Gospoda.

Gospod, moj Bog, zelo si velik,

veličastvo in sijaj si oblekel.

Ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem.

Odpev: »Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.«

O Gospod, kako številna so tvoja dela,

vsa si narédil z modrostjo,

zemlja je polna bitij, ki si jih ustvaril.

Slávi, moja duša, Gospoda.

Odpev: »Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.«

Vsa ta bitja čakajo nate,

da jim daš hrano ob pravem času.

Ko jim jo daješ, jo jemljejo,

ko odpreš svojo roko, se z dobrinami nasitijo.

Odpev: »Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.«

Če pa skriješ svoje obličje, se prestrašijo.

Ko jim vzameš dih, preminejo in se v svoj prah povrnejo.

Ko pa pošlješ svoj dih, so ustvarjena,

in prenoviš obličje zemlje.

Odpev: »Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.«

2. berilo

Duh prosi za nas z neizrekljivimi vzdihi

Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 8,22-27)

Bratje in sestre, vemo, da vse stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. Pa ne samo stvarstvo: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinóvljenje, odrešenje svojega telesa. Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje pa, ki ga gledamo, ni več upanje – kdo bo namreč upal v to, kar že vidi? Če pa upamo v to, česar ne vidimo, to pričakujemo s potrpežljivostjo. Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje sŕca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo.

Evangelij

Aleluja

Aleluja. Pridi, Sveti Duh! Napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni! Aleluja.

Tekle bodo reke žive vode

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 7,37-39)

Na zadnji, véliki dan šotorskega praznika je Jezus vstal in zaklical: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor véruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.« To je namreč govóril o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, ki so sprejeli vero vanj. Duh namreč še ni prišel, ker Jezus še ni bil poveličan.

Avdio posnetek dnevne Božje besede

Poslušajte kot podkast.

Svetnik za vsak dan
Sv. Zofija in Sv. Izidor
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Poslušajte kot podkast.

Misli papeža Frančiška

...

Trg sv. Petra, Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 24. maj 2015 ...

Dragi bratje in sestre, dober dan. S praznikom binkošti podoživljamo začetke Cerkve. Knjiga Apostolskih del pripoveduje, da je petdeset dni po veliki noči v hiši, kjer so bili Jezusovi učenci »nenadoma nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar… in vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom« ( Apd 2,1-2). To izlitje je učence popolnoma spremenilo: namesto strahu je prišel pogum, namesto zapiranja so začeli oznanjati ter vsak …

Več ...

Trg sv. Petra, Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 24. maj 2015

Ta dogodek, ki je spremenil srce in življenje apostolom ter drugim učencem, se je takoj ponovil zunaj dvorane zadnje večerje, saj so se namreč vrata, ki so bila petdeset dni zaprta, končno na stežaj odprla in je krščanska skupnost, ne več zagledana sama vase, začela govoriti množici različnih narodov o velikih delih, ki jih je Bog storil (v. 11), torej o vstajenju Jezusa, ki je bil prej križan. Vsakdo od navzočih je slišal učence govoriti v svojem jeziku. Dar Duha je ponovno vzpostavil skladnost med jeziki, ki se je razblinila v Babilonu in je s tem predpodoba vesoljne razsežnosti poslanstva apostolov. Cerkev se ne rodi odmaknjena, rodi se kot vesoljna, ena in katoliška, z jasno identiteto, a odprta, saj objema ves svet, ne da bi koga izključila. Nikomur Mati Cerkev ne zapre vrat, nikomur, tudi največjemu grešniku, nikomur. Mati Cerkev na stežaj odpre vrata.

Sveti Duh izlit na binkošti v srca učencev je začetek novega obdobja, obdobja pričevanja in bratstva. To obdobje prihaja od zgoraj, od Boga, kakor plameni, ki so obstali nad glavo vsakega učenca. To je bil plamen ljubezni, ki požge vsako trpkost, je bil jezik evangelija, ki je šel onkraj od ljudi postavljenih meja in se dotaknil src množice, ne glede na jezik, raso ali narodnost. Kakor tisti dan na binkošti, tako se Sveti Duh tudi danes neprenehoma izliva na Cerkev in na vsakega od nas, da bi izšli iz naše povprečnosti, iz našega zapiranja ter bi vsemu svetu sporočali usmiljeno Gospodovo ljubezen. Sporočati usmiljeno Gospodovo ljubezen. To je naše poslanstvo! Tudi nam sta bila podarjena 'jezik' evangelija in 'ogenj' Svetega Duha, da bi medtem ko oznanjamo Jezusa vstalega, živega in navzočega med nami, ogreli srce ljudem, jih približali Njemu, ki je pot, resnica in življenje.

Izročimo se materinski priprošnji Presvete Marije, ki je bila kot Mati, Mati Cerkev, kot Jezusova mati, je postala Mati Cerkve, navzoča med apostoli v dvorani zadnje večerje, da bi se Sveti Duh v obilju spustil na Cerkev današnjega časa, napolnil srca vsem vernikom ter prižgal v njih ogenj svoje ljubezni.

Bazilika sv. Petra, sveta maša, nedelja, 24. maj 2015

Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam… Prejmite Svetega Duha!« (Jn 20,21.22). Tako nam pravi Jezus. Izlitje, ki se je zgodilo na dan vstajenja zvečer, se je okrepljeno z nenavadnimi zunanjimi znamenji ponovilo na Binkoštni dan. Na velikonočni večer se je Jezus prikazal apostolom ter dahnil vanje svojega Duha (prim. Jn 20,22), na binkoštno jutro pa se izlitje zgodi na hrupen način, kakor veter, ki se je silovito zagnal v hišo ter vdrl v razum in srce apostolov. Ob tem so prijeli takšno moč, ki jih je gnala oznanjati v različnih jezikih dogodek Kristusovega vstajenja: »Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih« (Apd 2,4). Skupaj z njimi je bila Marija, Jezusova Mati, prva učenka, tam je bila Mati porajajoče se Cerkve. S svojim mirom, s svojim nasmehom, s svojim materinstvom je spremljala veselje mlade Neveste, Jezusove Cerkve.

Božja Beseda nam še posebej danes pravi, da Sveti Duh deluje v osebah in skupnostih, ki so napolnjene z njim tako, naredi jih sposobne sprejeti Boga (capat Dei), kot pravijo sveti očetje. Kaj dela Sveti Duh v tej novi sposobnosti, ki nam jo je dal? 'Vodi k vsej resnici' (Jn 16,13), prenavlja obličje zemlje (Ps 103) ter daje svoje sadove (Gal 5, 22-23).

V evangeliju je Jezus obljubil svojim učencem, da ko se bo On vrnil k Očetu, bo prišel Sveti Duh, ki jih »bo vodil k vsej resnici« (Jn 16,13). Prav Duh resnice ga imenuje in razloži jim, da bo njegovo delovanje v njih, vedno globlje uvajanje v razumevanje tega, kaj jim je On, Mesija rekel in kar je storil, še posebej o njegovi smrti in vstajenju. Apostolom, ki so bili nesposobni prenašati pohujšanje trpljenja njihovega Učitelja, bo Duh dal nov ključ za branje, ki jih bo uvedel v resnico in lepoto zveličavnega dogodka. Ti ljudje, ki so bili do tedaj prestrašeni in ohromeli, zaprti v dvorano zadnje večerje, da bi se izognili učinku velikega petka, se več ne sramujejo biti Kristusovi učenci in ne bodo več trepetali pred človeškimi sodišči. Zaradi Svetega Duha, ki so ga polni, razumejo 'vso resnico', torej to, da Jezusova smrt ni poraz, temveč skrajni izraz Božje Ljubezni, Ljubezni, ki je v vstajenju premagala smrt ter povišala Jezusa kot Živečega, kot Gospoda, kot Odrešenika človeka, zgodovine in sveta. In ta resničnost, katere priče so, je postala blagovest, ki jo je potrebno oznaniti vsem.

Dar Svetega Duha prenavlja, vodi in prenavlja obličje zemlje. Psalm pravi, ki smo ga molili med bogoslužnim branjem: »Pošlješ svoj dih… in prenoviš obličje zemlje« (Ps 103,30). Pripoved Apostolskih del o rojstvu Cerkve najde svoj pomenljiv pomen v tem psalmu, ki je velika hvalnica Boga Stvarnika. Sveti Duh, ki ga je Kristus poslal od Očeta in Duh Stvarnik, ki je dal življenje vsem stvarem, je eden in isti. Zaradi tega je spoštovanje stvarstva zahteva naše vere, saj 'vrt' v katerem živimo, nam ni zaupan zato, da ga izkoriščamo, temveč da ga obdelujemo in s spoštovanjem varujemo (prim. 1Mz 2,15). To pa je mogoče le, če se Adam, torej človek oblikovan iz zemlje, pusti prenoviti Svetemu Duhu, če se pusti ponovno oblikovati Očetu po vzorcu Kristusa, novega Adama. Tedaj pa bomo lahko, prenovljeni po Božjem Duhu, lahko živeli svobodo otrok v harmoniji z vsem stvarstvom ter bomo lahko v vsaki stvaritvi prepoznali odsev Stvarnikove slave, kakor to trdi neki drugi psalm: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! (Ps 8,2.10). Vodi, prenavlja, podarja

Sveti Pavel hoče v pismu Galačanom pokazati, kaj se tisti 'sad', ki se pokaže v življenju tistih, ki hodijo v Duhu (prim. Gal 5, 22). Na eni strani je 'meso' s sprehodom svojih grehov, ki jih apostol našteje in so dela sebičnega človeka, zaprtega za delovanje Božje milosti. Medtem ko v človeku, ki pusti v veri, da 'vdre' vanj Božji Duh, cvetijo božanski darovi, povzeti v devet veselih kreposti, ki jih Pavel imenuje 'dar Duha'. Iz tega izhaja tudi poziv na začetku in na koncu odlomka, kot program življenja: »Živite po Duhu« (prim. Gal 5,16.25).

Svet potrebuje moške in ženske, ki niso zaprti vase, temveč polni Svetega Duha. Zaprtost pred Svetim Duhom in samo pomanjkanje svobode, ampak je tudi greh. Toliko načinov zapiranja pred Svetim Duhom je, kot na primer zapiranje v koristoljubno sebičnost, v zakrknjeno legalnost, kot je bila drža učiteljev postave, ki jih je Jezus imenoval s hinavci, ali umanjkanje spomina za to, kar je Jezus učil ali če živimo krščansko življenje, ne kot služenje temveč kot osebno korist, itd. Svet pa potrebuje pogum, upanje, vero, vztrajnost Kristusovih učencev. Svet potrebuje sadove, darove Svetega Duha: »ljubezen, veselje, mir, velikodušnost, dobrohotnost, dobroto, zvestobo, krotkost, samoobvladovanje« (Gal 5,22). Dar Svetega Duha je bil v obilju dan Cerkvi in vsakemu od nas, da bi lahko živeli s pristno vero in dejavno ljubeznijo ter bi lahko širili semena sprave in miru. Okrepljeni s Duhom, ki vodi, ki prenavlja vso zemljo, ki nam daje darove in njegovimi številnimi darovi, postanemo sposobni bojevati se brez popuščanja proti grehu in sposobni bojevati se brez popuščanja pokvarjenosti, ki se dan za dnem širi po svetu ter se s potrpežljivo vztrajnostjo posvetiti delom pravičnosti in miru.

Trg sv. Petra, Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 20. maj 2018

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji praznik binkošti je višek velikonočnega časa, ki je osredotočen na Jezusovo smrt in vstajenje. Ta slovesni praznik nas spomni in nam da ponovno podoživeti izliv Svetega Duha na apostole in druge učence, ki so bili zbrani v molitvi z Devico Marijo v dvorani zadnje večerje (prim. 2,1-11). Ta dan se je začela zgodovina krščanske svetosti, saj je Sveti Duh vir svetosti, ki ni privilegij redkih, ampak poklicanost vseh.

Po krstu smo namreč vsi poklicani biti deležni istega Kristusovega božanskega življenja in z birmo postanemo njegove priče v svetu. »Sveti Duh razliva svetost povsod v svetem vernem Božjem ljudstvu« (Gaudete et exsultete, 6). »Bog hoče ljudi posvečevati in zveličati ne posamič in brez vsakršne medsebojne zveze, temveč jih hoče narediti za ljudstvo, ki bi ga v resnici priznavalo in mu sveto služilo« (Lumen gentium, 9).

Že po starodavnih prerokih je Gospod naznanil ljudstvu ta svoj načrt. Ezekijel: »Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali… in boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog« (Ezk 36,27-28). Prerok Joel: »Potem se bo zgodilo: Razlil bom svojega duha na vsakega človeka in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere… Tudi na hlapce in dekle bom v tistih dneh razlil svojega duha. Vsak, kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen« (Jl 3,1-2.5). Vse te prerokbe so se uresničile v Jezusu Kristusu »sredniku in poroku večnega izlitja Duha«. In danes je praznik razlitja Svetega Duha.

Od tistega binkoštnega dne in vse do konca časov je ta svetost, katere polnost je Kristus, podarjena vsem tistim, ki se odprejo delovanju Svetega Duha in si prizadevajo biti učljivi. Sveti Duh nam da okušati polnost veselja. Sveti Duh, ko pride v nas, premaga suhost, odpre srce za upanje, preganja in spodbuja notranje zorenje v odnosu z Bogom in z bližnjim. Kakor to pravi sv. Pavel: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje« (Gal 5,22). Vse to počne Duh v nas. Zato, danes praznujemo to bogastvo, ki nam ga podarja Oče.

Prosimo Devico Marijo naj tudi danes Cerkvi izprosi obnovljene binkošti, obnovljeno mladost, ki nam bodo podarile veselje do življenja in pričevanja evangelija in »prebudi v nas močno željo, da bi bili sveti za večjo Božjo slavo« (Gaudete et exsultete, 177).

Bazilika sv. Petra, sveta maša, nedelja, 20. maj 2018

Prvo berilo prihod Svetega Duha na binkošti primerja s šumom silovitega viharja (Apd 2,2). Kaj nam pove ta podoba? Silovit vihar nas spominja na veliko moč, vendar pa le-ta ni sama sebi namen: gre za moč, ki spreminja stvarnost. Veter namreč prinaša spremembo: tople tokove, kadar je mrzlo, hladne, kadar je vroče, dež, kadar je suša ... Tudi Sveti Duh, na popolnoma drugi ravni, dela tako: On je Božja moč, ki spreminja svet. Na to nas je spomnila Pesem slednica: Duh je "v hudem trudu mir; tolažba v žalosti"; in zato ga prosimo: "Duši madeže izmij, kar je súho, spet zalij in ozdrávi rane vse!" On vstopa v situacije in jih preoblikuje; spreminja srca in spreminja dogodke.

Spreminja srca. Jezus je rekel svojim apostolom: "Prejeli boste moč Svetega Duha ... in boste moje priče". (Apd 1,8) In prav tako se je zgodilo: tiste učence, ki so bili prej prestrašeni in so se skrivali za zaprtimi vrati tudi po Učiteljevem vstajenju, Sveti Duh preoblikuje. Kakor pravi Jezus v današnjem evangeliju, "so pričevali zanj" (prim. Jn 15,27). Če so bili prej neodločni, postanejo pogumni in gredo iz Jeruzalema na skrajne konce sveta. Ko je bil Jezus med njimi, so bili prestrašeni, zdaj so brez Njega neustrašni, saj je Duh spremenil njihova srca.

Duh odpravlja ovire v srcih, ki so zapečatena s strahom. Premaga upiranja. Tistemu, ki se zadovolji s povprečnostjo, predoča dar zanosa. Razširja zaprta srca. Spodbuja k služenju tistega, ki se prepušča lagodnosti. Tistega, ki misli, da je dosegel svoj cilj, spodbuja k hoji. Tistemu, ki je okužen z mlačnostjo, pomaga sanjati. To je sprememba srca. Mnogi obljubljajo obdobja sprememb, nove začetke, izjemne prenove, vendar pa nas izkušnja uči, da noben zemeljski poskus spreminjanja stvari ne more popolnoma zadovoljiti človeškega srca. Sprememba Duha je drugačna: ne preobrazi življenja okoli nas, ampak spreminja naše srce; ne osvobaja nas naših težav nenadoma, ampak nas osvobaja znotraj, da se moremo z njimi soočiti; ne da nam vsega takoj, ampak nam pomaga, da hodimo polni zaupanja, ne da bi se kadarkoli naveličali življenja. Duh ohranja srce mlado. Mladost kljub vsem prizadevanjem, da bi jo podaljšali, prej ali slej mine; Duh pa je tisti, ki preprečuje edino nezdravo staranje, tisto notranje. In kako to stori? Tako, da prenavlja srce, ga spreminja iz grešnega v tistega, ki mu je bilo odpuščeno. To je velika sprememba: iz krivcev nas naredi za pravične in tako se vse spremeni, saj iz sužnjev greha postanemo svobodni; iz sužnjev sinovi, iz škartiranih dragoceni, iz razočarancev polni upanja. Tako Sveti Duh stori, da se ponovno rodi veselje, tako stori, da v srcu cveti mir.

Danes se torej naučimo, kaj storiti, ko potrebujemo resnično spremembo. Kdo izmed nas je ne potrebuje? Posebej takrat, ko smo na tleh, ko se trudimo pod težo življenja, ko nas naše slabosti pritiskajo k tlom, ko je težko iti naprej in se zdi nemogoče ljubiti. Takrat bi potrebovali močno "krepčilo": to je On, Božja moč. On je tisti, ki, kakor izpovedujemo v veroizpovedi, "oživlja". Kako dobro bi nam delo, če bi vsak dan vzeli to življenjsko krepčilo! Če bi vsak dan, ko se zbudimo, rekli: "Pridi, Sveti Duh, pridi v moje srce, pridi v moj dan."

Duh, po srcih, spreminja dogodke. Kakor veter verje kjerkoli, tako On dosega tudi najbolj nepredvidene situacije. V Apostolskih delih, kjer je Duh protagonist, smo priče nenehni dinamičnosti, ki je polna presenečenj. Ko apostoli ne pričakujejo, jih Sveti Duh pošlje k poganom. Odpira nove poti, kakor v prizoru, ki opisuje diakona Filipa. Duh ga je spodbudil, da je šel k zapuščeni cesti, ki pelje iz Jeruzalema v Gazo – kako žalostno zveni danes to ime! Naj Duh spremeni srca in dogodke ter prinese mir v Sveto deželo. – Na tisti cesti Filip pridiga etiopskemu dvorjanu in ga krsti; zatem ga Duh vodi v Azoto, nato v Cezarejo: vedno v nove situacije, da bi širil novost Boga. Potem je Pavel, ki "zavezan Duhu" (Apd 20,22) potuje do skrajnih meja, prinaša evangelij ljudstvom, ki jih ni nikoli videl. Kadar je Duh, se vedno nekaj dogaja, kadar veje On, ni nikoli brezvetrja.

Ko gre življenje naših skupnosti skozi obdobja "mlahavosti", kjer se ima raje domače zatišje kakor novost Boga, gre za slabo znamenje. Pomeni, da se išče zatočišče pred vetrom Duha. Kadar se živi za samoohranitev in se ne gre k tistim, ki so daleč, to ni lepo znamenje. Duh veje, vendar pa mi spuščamo jadra. In vendar smo ga tolikokrat videli delati čudovite stvari. Pogosto je Duh prav v najtemnejših obdobjih zbudil najsvetlejšo svetost! On je duša Cerkve, vedno znova jo oživlja z upanjem, napolnjuje z veseljem, oplaja z novostjo, ji podarja poganjke življenja. Tako kot takrat, ko se v družini rodi otrok: zameša urnike, prikrajša za spanec, vendar pa prinaša veselje, ki prenavlja življenje, ga priganja naprej, da se razširi v ljubezni. Duh v Cerkev prinaša t.i. "okus otroštva". Preko njegovega delovanja se neprenehoma dogajajo prerojenja. Poživlja začetno ljubezen. Duh spominja Cerkev, da je kljub stoletjem svoje zgodovine vedno dvajsetletnica, mlada Nevesta, v katero je Gospod na smrt zaljubljen. Ne naveličajmo se torej vabiti Svetega Duha v naša okolja, ga klicati preden začnemo s svojimi dejavnostmi: "Pridi, Sveti Duh!"

On bo prinesel svojo moč spremembe, edinstveno silo, ki je tako rekoč istočasno centripetalna in centrifugalna. Je centripetalna, oziroma vleče proti središču, ker deluje v notranjosti srca. Prinaša enost v razdrobljenost, mir v bridkostih, moč v skušnjavah. Na to spominja Pavel v drugem berilu, ko piše, da je sad Duha veselje, mir, zvestoba, samoobvladanje (prim. Gal 5,22). Duh podarja zaupnost z Bogom, notranjo moč, da gremo naprej. Vendar pa je On hkrati tudi centrifugalna sila, oziroma potiska navzven. Tisti, ki vodi v središče, je isti, ki pošilja na periferijo, proti vsakršni človeški periferiji. On, ki nam razodeva Boga, nas spodbuja, naj gremo k bratom. Pošilja nas, dela nas za priče in zato vliva – še piše Pavel – ljubezen, dobrotljivost, krotkost. Le v Duhu Tolažniku izrekamo besede življenja in resnično spodbujamo druge. Kdor živi po Duhu, je v tej duhovni napetosti: istočasno je iztegnjen k Bogu ter k svetu.«

Prosimo ga, da bi bili takšni. Sveti Duh, silovit Božji veter, vej nad nami. Vej v naših srcih in daj nam dihati Očetovo nežnost. Vej nad Cerkvijo in jo priganjaj, naj gre vse do skrajnih meja, da ne bi prinašala ničesar drugega kot Tebe, saj jo nosiš Ti. Vej nad svetom tenkočutno toplino miru in sveže okrepčilo upanja. Pridi, Sveti Duh, spremeni nas od znotraj in prenovi obličje zemlje. Amen.

Manj ...

Papež Frančišek

Komentar cerkvenih očetov

...

Več ...

V drugem poglavju iz Apostolskih del je pet delov: spust Svetega Duha (Apd 2,1-4); seznam vseh navzočih narodov in čudenje množice (Apd 2,5-13); Petrov govor (Apd 2,14-36); odziv poslušalcev (Apd 2,37-41) ter strnjen opis prenovljenih in odrešenih ljudi (Apd 2,42-47). V Lukovi teološki predstavitvi vidimo najprej ponovno vzpostavitev Dvanajsterih apostolov, zatem novi Izrael (Apd 1,15-26) in nazadnje izročitev nove sinajske postave na binkošti. Peter se v svojem govoru obrne na stari Izrael, sestavljen iz ljudstev, ki so prišla v Jeruzalem, torej se novi Izrael v moči Svetega Duha obrne na stari Izrael. Cerkveni očetje zaznavajo pri Luku teologijo, ki namiguje na novi Sinaj, ko poudarjajo pomen petdesetih dni, nekateri opozarjajo na besedo 'začetek evangelija', kar bi pomenilo začetek novega ljudstva. Sv. Janez Krizostom, sv. Ciril Jeruzalemski in Arator pa povežejo krst kristjanov s krstom v Svetem Duhu. Bedi Častitljivemu in Cirilu Jeruzalemskemu je iz dejstva Lukovega omenjanja daru jezikov jasno, da nakazuje na propad Babilona, ter na to, da prisotnost tega daru kaže na univerzalnost (vesoljnost) Cerkve. K temu pritrjujejo še sv. Avguštin, sv. Leon Veliki ter sv. Kasiodor. »Societas Spiritus«, družba Duha. Tako je sv. Avguštin poimenoval Cerkev v eni od svojih pridig (71, 19, 32: PL 38, 462). Že pred njim pa je sv. Irenej oblikoval resnico: »Kjer je Cerkev, tam je Božji Duh in kjer je Božji Duh, tam je Cerkev in vsake vrste milosti in Duh je resnica. Oddaljiti se od Cerkve pomeni, zavrniti Duha in se s tem izključiti iz življenja« (Adv. Haer. III, 24, 1).

Razlaga sv. Avguština odlomka Jn 14,15-16.23-26
Kdor ljubi, je znamenje, da ima Svetega Duha, in kolikor bolj bo ljubil, toliko bolj ga bo imel, da bo lahko vedno bolj ljubil. Kristus je apostolom obljubil Duha Paraklita (Tolažnika), vendar je pomembno, s katerimi besedami jim ga je obljubil: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi« in dodal: »jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice.« Brez dvoma gre tu za Svetega Duha, eno izmed oseb Svete Trojice, ki ga katoliška Cerkev prepozna kot enega bistva in večnega z Očetom in Sinom.

»Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed.« Poglejte, tukaj je pojasnjen razlog, zakaj se Jezus razodeva svojim in ne drugim, ki jih imenuje 'svet'. Razlog je torej, da ga eni ljubijo, drugi pa ne. Bog Trojica, Oče in Sin in Sveti Duh, prihajajo k nam, kadar mi gremo k njim. Prihajajo nam na pomoč, da lahko gremo k njim in izpolnimo njihovo voljo. Prihajajo k nam in nas razsvetlijo, da gremo k njim in jih zremo. Prihajajo k nam in nas napolnijo, da gremo k njim in jih sprejmemo.

Manj ...

Kdo so cerkveni očetje?

Misli Benedikta XVI.

...

Pri današnjem slovesnem obhajanju Binkošti smo povabljeni izpovedati našo vero v navzočnost in delovanje Svetega Duha ter klicati njegovo izlitje na nas, na Cerkev in na ves svet. Zato še posebej z vso zavzetostjo vzklikajmo skupaj z Cerkvijo: Veni, Sancte Spiritus, Pridi Sveti Duh. Ta tako preprost in neposreden vzklik, a hkrati tako izjemno globok, je najprej prevrel iz Kristusovega srca. Sveti Duh je namreč dar, za katerega je Jezus prosil in nenehno prosi Očeta za svoje prijatelje, torej prvi in osnovni …

Več ...

O tej Jezusovi molitvi pripoveduje današnji evangeljski odlomek, ki je postavljen v dogajanje znotraj zadnje večerje. Gospod Jezus je rekel svojim učencem: 'Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Paraklita (Tolažnika, Pomočnika, Zagovornika, Posrednika, Prijatelja) da bo ostal pri vas vekomaj'. V tem se je razkrilo Jezusovo sinovsko in bratsko srce, ki je v nenehni molitvi. Ta molitev doseže svoj višek in dopolnitev na križu, kjer Kristusov vzklik postane eno s popolno podaritvijo samega sebe. S tem njegova molitev postane, če tako rečemo, pečat njegove podaritve iz popolne ljubezni do Očeta in človeštva. Klicanje in podaritev Svetega Duha se tako srečata, se združita in postaneta ena sama resničnost. 'Prosil bom Očeta in dal vam bo drugega Paraklita, da bo ostal pri vas vekomaj'. V resnici Jezusova molitev, tako ta pri zadnji večerji, kakor ona na križu, ostane za vedno tudi v nebesih, kjer Kristus sedi na Očetovi desnici. Jezus namreč živi za vedno svojo duhovniško priprošnjo za Božje ljudstvo ter za človeštvo in torej moli tudi za vse nas ter prosi Očeta za dar Svetega Duha.

Ob praznovanju današnjega slovesnega praznika binkošti v bogoslužju ponovno podoživimo rojstvo Cerkve, o katerem pripoveduje sv. Luka v knjigi Apostolskih del (Apd 2,1-13). Petdeset dni po veliki noči se je namreč Sveti Duh spustil na skupnost učencev, ki so enodušno vztrajali v molitvi z Jezusovo materjo Marijo in z dvanajsterimi apostoli (Apd 1,14; 2,1). Lahko rečemo, da je s prihodom Svetega Duha pravzaprav slovesni začetek Cerkve. V tem nenavadnem dogodku najdemo bistvene in opredeljujoče značilnosti Cerkve. Cerkev je ena, kot skupnost na Binkošti, ki je bila 'enodušno' zbrana v molitvi, bila je namreč 'kakor eno srce in ena duša' (Apd 4, 32). Cerkev je sveta, ne zaradi svojih članov, temveč ker jo poživlja Sveti Duh, ki stalno usmerja pogled na Kristusa, da se tako upodablja po Njem in po njegovi ljubezni. Cerkev je katoliška, saj je evangelij namenjen vsem ljudstvom in zato je Sveti Duh storil, da je že na začetku govorila vse jezike. Cerkev jeapostolska, saj zgrajena na temelju apostolov zvesto varuje njihov nauk skozi nepretrgano verigo škofovskega nasledstva. Cerkev je pa tudimisijonarska, saj je od binkoštnega dne naprej Sveti Duh, ne preneha priganjati na poti sveta vse do skrajnih meja zemlje in vse do poslednjih časov.

Manj ...

Benedikt XVI.

Binkošti - vigilija
(7.6.2014 ob 19^h, dolžina: 12:49)

Br. Jaro Knežević, kapucin

Vse homilije »