Angelus 24. februar 2008 Na tretjo postno nedeljo nam letos bogoslužje predstavlja enega od najlepših in naj bolj globokih besedil v Svetem pismu: pogovor med Jezusom in Samarijanko (prim. Jn 4,5-42). Sveti Avguštin, ki je bil očaran nad to pripovedjo, je napisal nepozaben komentar. Težko je v kratki razlagi prestaviti bogastvo tega evangeljskega besedila; potrebno ga je namreč prebirat, osebno razmišljat ter se vživeti v to ženo, ki je šla, kakor vse ostale dni, tudi tisti dan zajet vodo k vodnjaku, ...
Angelus 24. februar 2008 Na tretjo postno nedeljo nam letos bogoslužje predstavlja enega od najlepših in naj bolj globokih besedil v Svetem pismu: pogovor med Jezusom in Samarijanko (prim. Jn 4,5-42). Sveti Avguštin, ki je bil očaran nad to pripovedjo, je napisal nepozaben komentar. Težko je v kratki razlagi prestaviti bogastvo tega evangeljskega besedila; potrebno ga je namreč prebirat, osebno razmišljat ter se vživeti v to ženo, ki je šla, kakor vse ostale dni, tudi tisti dan zajet vodo k vodnjaku, kjer je našla Jezusa, ki je sedel zraven, sredi opoldanske vročine 'utrujen od poti'. Ko ji je rekel: »Daj mi piti«, se je žena zelo začudila, saj je bilo zanjo povsem neobičajno, da jud nagovarja samarijansko ženo, poleg tega pa je še ne pozna. Njeno začudenje se je vedno bolj stopnjevalo, saj ji je Jezus začel govoriti o 'živi vodi', ki je sposobna pogasiti žejo »ter bo postala v njej izvir vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4.14). Poleg tega ji je Jezus pokazal, da pozna njeno osebno življenje, pa še ji je razodel, da je prišla ura, ko bodo pravi častilci častili edinega pravega Boga v duhu in resnici ter ji na koncu celo zaupal, kar je storil zelo redko, da je Mesija.
Vse to se je začelo iz resnične in občutene izkušnje žeje. Tematika žeje je navzoča v vsem Janezovem evangeliju: pri srečanju s Samarijanko, nato v veliki prerokbi med šotorskim praznikom (Jn 7,37-38) ter končno na križu, ko Jezus, preden umre, reče, da bi se izpolnilo Pismo: »Žejen sem« (Jn 19,28). Jezusova žeja, so vrata, ki vodijo do Božje skrivnosti, saj je On postal žejen, da bi nas odžejal, postal je ubog, da bi nas obogatil (prim. 2Kor 8,9). Da, Boga žeja po naši veri in naši ljubezni. Kot dober in usmiljen oče nam želi najvišje dobro in to dobro je On sam. Samarijanka predstavlja bivanjsko nepotešenost tistega, ki ni našel to, kar je iskal; imela je namreč pet mož in sedaj živi z drugim človekom. Njeno odhajanje po vodo in prihajanje od vodnjaka izraža ponavljajoče in v usodo vdano življenje. Vse pa se je zanjo spremenilo tistega dne po pogovoru z Gospodom Jezusom, ki jo je tako pretresel, da je celo pustila vrč z vodo pri vodnjaku in stekla v vas, da bi ljudem povedala: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« (Jn 4, 28-29).
Dragi bratje in sestre, tudi mi odprimo svoje srce zaupnemu poslušanju Božje besede, da bi srečali kot Samarijanka, Jezusa, ki nam razodeva svojo ljubezen in nam pravi: »Mesija, tvoj zveličar 'sem jaz, ki ti govorim'« (Jn 4,26). Naj nam izprosi ta dar Marija, prva in popolna učenka Besede, ki je postala meso.
Angelus 27. marec 2011 Žena je vsak dan prihajala zajemat vodo k starodavnemu vodnjaku očaka Jakoba, a je tisti dan srečala Jezusa, ki je tam sedel 'utrujen od poti' (Jn 4,6). Sveti Avguštin razlaga: 'Jezus ni utrujen kar tako... Kristusova moč te je ustvarila, Kristusova slabost te je prenovila... S svojo močjo nas je ustvaril, s svojo slabostjo nas je prišel iskat' (V Ioh. Ev. 15,2). Na Gospodovo 'utrujenost', ki je znamenje, da je pravi človek, lahko gledamo kot na uvod v trpljenje, s katerim je dopolnil delo našega odrešenja. Še posebej pride med srečanjem z Samarijanko pri vodnjaku do izraza tema o Kristusovi 'žeji', ki doseže višek v vzkliku na križu: 'Žejen sem' (Jn 19,28). Gotovo je ta žeja kakor tudi utrujenost, fizična. Toda Jezus, kakor pravi Avguštin, 'je imel žejo po ženini veri' (V Ioh. Ev 15,11), kakor ima tudi po veri vsakega od nas. Bog Oče je Kristusa poslal, da odžeja našo žejo po večnem življenju tako, da nam podarja svojo ljubezen, vendar pa je za prejem Kristusovega daru potrebna naša vera. Vsemogočnost Ljubezni namreč vedno spoštuje človekovo svobodo. Trka na njegovo srce in potrpežljivo čaka na njegov odgovor.
V srečanju s Samarijanko je v ospredju simbol vode, ki jasno nakazuje zakrament krsta, vir novega življenja v veri po Božji milosti. Ta evangelij, kakor sem omenil v katehezi na pepelnično sredo, je del starodavne priprave kateumenov v krščansko uvajanje, ki se je dogodi na velikonočno vigilijo. 'Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje' (Jn 4,14). Ta voda prestavlja Svetega Duha, najodličnejši dar, ki nam ga je Jezus prinesel od Boga Očeta. Kdor se prerodi iz vode in Svetega Duha v krstu, vstopi v resničen odnos z Bogom, v sinovsko razmerje, ter ga lahko časti 'v duhu in resnici' (Jn 4,23.24), kakor je to Jezus razodel Samarijanki. Zaradi srečanja z Jezusom Kristusom ter po daru Svetega Duha, človekova vera doseže višek v odgovoru na polnost Božjega razodetja.
Vsak od nas se lahko poistoveti z Samarijanko. Jezus nas še posebno v tem postnem času pričakuje, da bi nam spregovoril na srce. Za trenutek se ustavimo v tišini, lahko v naši sobi, cerkvi ali na prostem. Prisluhnimo njegovemu glasu, ki nam pravi: 'Če bi poznal Božji dar...'. Naj nam Devica Marija pomaga, da ne bomo zgrešili tega srečanja, od katerega je odvisna naša resnična sreča.
V petem poglavju (pisma Rimljanom) se odpre nov odsek pisma z obravnavanjem tematike opravičenja iz vere. Kakor je omenjeno, opravičenje prinaša tudi zveličanje in življenje. V tem prepričanju je za Pavla vzrok, zakaj se lahko kristjani ponašamo, saj poznajo preganjanja in trpljenje, a ta bi lahko postavila na laž upanje na uživanje slave, vendar naj bo ravno nasprotno, saj bi le-ta morala s potrpežljivim prenašanjem utrditi vero, ki poraja in utrjuje upanje na povračilo, zagotovljeno v Svetem Duhu izlitem od ...
V petem poglavju (pisma Rimljanom) se odpre nov odsek pisma z obravnavanjem tematike opravičenja iz vere. Kakor je omenjeno, opravičenje prinaša tudi zveličanje in življenje. V tem prepričanju je za Pavla vzrok, zakaj se lahko kristjani ponašamo, saj poznajo preganjanja in trpljenje, a ta bi lahko postavila na laž upanje na uživanje slave, vendar naj bo ravno nasprotno, saj bi le-ta morala s potrpežljivim prenašanjem utrditi vero, ki poraja in utrjuje upanje na povračilo, zagotovljeno v Svetem Duhu izlitem od Boga v vernike. Podobno upanje se zdi, da je podprto z dejstvom, ker je Bog že posredoval v korist ljudi s tem, ko je poslal Jezusa, ko so ti bili še pod grehom in daleč od njega, zato jih toliko bolj ne bo zapustil sedaj, ko so poveličani zaradi vere.
Žena je vsak dan prihajala zajemat vodo k starodavnemu vodnjaku očaka Jakoba, a je tisti dan srečala Jezusa, ki je tam sedel 'utrujen od poti' (Jn 4,6). Sveti Avguštin razlaga: 'Jezus ni utrujen kar tako... Kristusova moč te je ustvarila, Kristusova slabost te je prenovila... S svojo močjo nas je ustvaril, s svojo slabostjo nas je prišel iskat' (V Ioh. Ev. 15,2). Na Gospodovo 'utrujenost', ki je znamenje, da je pravi človek, lahko gledamo kot na uvod v trpljenje, s katerim je dopolnil delo našega odrešenja. Še posebej pride med srečanjem z Samarijanko pri vodnjaku do izraza tema o Kristusovi 'žeji', ki doseže višek v vzkliku na križu: 'Žejen sem' (Jn 19,28). Gotovo je ta žeja kakor tudi utrujenost, fizična. Toda Jezus, kakor pravi Avguštin, 'je imel žejo po ženini veri' (V Ioh. Ev 15,11), kakor ima tudi po veri vsakega od nas.
Tiste dni je bilo ljudstvo v puščavi žejno in je tako godrnjalo zoper Mojzesa: »Zakaj si nas izpeljal iz Egipta, da z žejo pomoriš nas, naše otroke in našo živino?« In Mojzes je vpil h Gospodu ter rekel: »Kaj naj storim s tem ljudstvom? Še malo in kamnáli me bodo.« Gospod je rekel Mojzesu: »Pojdi pred ljudstvom in vzemi s seboj nekaj Izraelovih starešin! Tudi palico, s katero si udaril Nil, vzemi v roko in pojdi! Glej, stal bom pred teboj tam na skali na Hórebu. Udari po skali in iz nje bo pritekla voda, da bo ljudstvo môglo piti!« Mojzes je stóril tako pred očmi Izraelovih starešin. In dal je temu kraju ime Masa in Meríba, ker so se Izraelovi sinovi prepirali in preizkušali Gospoda ter rekli: »Ali je Gospod med nami ali ne?«
Psalm 95
Odpev: »Ne zakrknite danes svojih src.«
Ps 95,1-2.6-7.8-9
Pridite, vriskajmo Gospodu,
vzklikajmo skali našega odrešenja.
Stopímo mu naproti s hvaležnostjo,
vzklikajmo mu z veselimi spevi.
Odpev: »Ne zakrknite danes svojih src.«
Pridite, pádimo na kolena in se priklonímo,
pokleknímo pred Gospodom, ki nas je narédil.
Zakaj on je naš Bog, mi smo njegovo ljudstvo,
čreda, ki jo pase s svojo roko.
Odpev: »Ne zakrknite danes svojih src.«
O da bi danes poslušali njegove besede!
Ne zakrknite svojih src kakor na dan preizkušnje v puščavi!
Tam so me vaši očetje preizkušali in izzivali,
čeprav so videli moja dela.
Odpev: »Ne zakrknite danes svojih src.«
2. berilo
Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu
Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 5,1-2.5-8)
Bratje in sestre, ker smo opravičeni iz vere, živímo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. Upanje pa ne osramotí, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrotnika. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.
Evangelij
Jn 4,42.15
Vrstica pred evangelijem
Gospod, ti si resnično odrešenik sveta; daj nam žive vode, da ne bomo žejni.
Izvir vode, ki teče v večno življenje
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 4,5-42)
Tisti čas je Jezus prišel v samaríjsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. Tedaj je prišla žena iz Samaríje, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijánka mu je tedaj rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijánko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijáni.) Jezus ji je odgovóril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti‹, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kakor naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.«
Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govóril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: ›Kaj bi rad od nje?‹ ali ›Zakaj govoriš z njo?‹ Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Učitelj, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so zrela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrèk, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa obirate sadove njihovega truda.«
Veliko Samarijánov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi žene, ki je pričevala: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.«
Svetnik za vsak dan
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov