Božja beseda za nedeljo, 15. marca 2020

Angel Gospodov, 23. marec 2014 ...

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij nam predstavlja srečanje med Jezusom in neko ženo iz Samarije, v Sihárju pri starodavnem studencu, kamor je žena vsak dan prihajala zajemat vodo. Tistega dne je tam našla Jezusa, ki je sedel 'utrujen od poti' (Jn 4,6). Takoj ji je rekel: ' Daj mi piti!' (v. 7). Na ta način je šel preko ovir sovražnosti, ki so bile med Judi in Samarijani ter prekinil z vzroci predsodkov glede ...

Več ...

Angel Gospodov, 23. marec 2014

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij nam predstavlja srečanje med Jezusom in neko ženo iz Samarije, v Sihárju pri starodavnem studencu, kamor je žena vsak dan prihajala zajemat vodo. Tistega dne je tam našla Jezusa, ki je sedel 'utrujen od poti' (Jn 4,6). Takoj ji je rekel: ' Daj mi piti!' (v. 7). Na ta način je šel preko ovir sovražnosti, ki so bile med Judi in Samarijani ter prekinil z vzroci predsodkov glede žensk. Jezusova preprosta prošnja je začetek pristnega pogovora, med katerim je z veliko obzirnostjo vstopil v notranji svet osebe, kateri po družbenih vzorcih ne bi smel nameniti niti besede. Toda, Jezus je to storil. Jezus se ni bal. Ko Jezus vidi osebo, gre naprej, ker jo ljubi. Vse nas ima rad. Nikoli se zaradi predsodkov ne zaustavi pred katero koli osebo. Jezus (Samarijanko) postavi pred njeno situacijo tako, da je ne obsoja, ampak da se ta čuti od njega cenjena, sprejeta. Pri njej tako s tem prebudi željo iti onkraj vsakodnevne rutine.

Papež Frančišek je zbranim vernikom na Trgu sv. Petra razložil Jezusov pogovor s Samarijanko z besedami: »Jezusova žeja ni bila žeja po vodi, temveč po srečanju z otopelo dušo. Jezus se je moral srečati s Samarijanko, da ji je odprl srce. Prosil jo je, naj mu da piti in s tem nakazal na žejo, ki je v njej. Žene se je to srečanje dotaknilo. Na Jezusa se je obrnila s tistimi globokimi vprašanji, ki jih vsi mi nosimo v sebi, a se pogosto ne menimo zanje. Tudi mi bi mu postavili številna vprašanja, toda ne najdemo poguma, da bi se z njimi obrnili na Jezusa. Postni čas, dragi bratje in sestre, je ugodna priložnost, da pogledamo notri in vidimo naše resnične duhovne potrebe ter prosimo v molitvi za Gospodovo pomoč. Samarijankin zgled nas vabi, da se tako izrazimo: 'Jezus, daj mi te vode, da se bom za vedno odžejal'.

Evangelij nadalje pravi, da so bili učenci začudeni, ker je njihov Učitelj govoril s to ženo. Toda Gospod je večji od predsodkov in zato se ni zbal biti s Samarijanko. Usmiljenje je večje od predsodka. To se moramo dobro naučiti: Usmiljenje je večje od predsodkov in Jezus je zelo, zelo usmiljen. Sad tega srečanja ob vodnjaku je bila popolnoma spremenjena žena, ki je odložila svoj vrč, s katerim je prihajala zajemat vodo ter tekla v mesto, da bi pripovedovala o tej nenavadni izkušnji. 'Našla sem človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Kristus?' Vsa je bila v zanosu. Šla je zajet vodo iz vodnjaka, a je našla drugačno vodo, živo vodo usmiljenja, ki teče v večno življenje. Našla je vodo, ki jo je od nekdaj iskala! Tekla je v vas, v tisto vas, kjer so jo obsojali in zavračali, in oznanila, da je srečala Mesija, njega, ki ji je spremenil življenje. Vsako srečanje z Gospodom nam spremeni življenje, vedno, saj je korak naprej, korak bliže k Bogu. Vsako srečanje z Jezusom nam tako spremeni življenje, vedno. Vedno je tako.

Tudi mi najdemo v tem evangeliju spodbudo, da 'odložimo svoj vrč', ki je znamenje vsega tistega, kar je na videz pomembno, a ki izgubi pomen pred Božjo ljubeznijo. Vsi imamo enega ali pa celo več. Vprašam sedaj vas, pa tudi sebe: 'Kateri tvoj notranji vrč je tisti, ki te teži, tisti, ki te oddaljuje od Boga? Odložimo ga, da bomo s srcem zaslišali Jezusov glas, ki nam ponuja drugačno vodo, tisto vodo, ki nas približa Gospodu. Poklicani smo ponovno odkriti pomen ter smisel našega krščanskega življenja, ki se je začelo s krstom in po zgledu Samarijanke pričevati našim bratom in sestram... kaj? Veselje! Pričevati veselje srečanja z Jezusom. Rekel sem namreč, da nam vsako srečanje z Jezusom spremeni življenje, kakor nas vsako srečanje z Jezusom napolni z veseljem, tistim notranjim veseljem. Takšen je Gospod. Pričevati pa tudi, kakšne čudovite reči zna Gospod storiti v našem srcu, če smo pogumni, če imamo pogum, odložiti naš vrč.

Angel Gospodov, 19. marec 2017

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje, tretje postne, nam predstavlja pogovor Jezusa s Samarijanko (prim. Jn 4,5-42). Srečanje se je zgodilo, medtem ko je Jezus šel skozi Samarijo, torej področje, ki je med Judejo ter Galilejo, poseljeno s prebivalci, ki so jih Judje zaničevali, saj so jih imeli za odpadnike in heretike. Vendar bodo ravno ti prebivalci med prvimi, ki bodo sprejeli krščansko pridiganje apostolov. Medtem ko so šli učenci v vas, da bi si preskrbeli za jesti, je Jezus ostal sam pri vodnjaku in prosil neko ženo, ki je prišla zajet vodo, naj mu da piti. S to prošnjo se začne pogovor. Kako to, da je jud karkoli poprosil samarijansko ženo, se je ona spraševala? Jezus je odgovoril: 'Če bi vedela, kdo sem, in kakšen dar imam zate, bi ga ti prosila in dal bi ti 'žive vode', vode, ki pogasi vsako žejo in postane neusahljiv izvir v srcu tistega, ki jo pije' (prim. vv. 10-14).

Iti k vodnjaku zajet vodo je utrudljivo in dolgočasno. Lepo bi bilo imeti neusahljiv studenec. Toda Jezus govori o drugačni vodi. Ko se je žena zavedla, da je človek, s katerim govori, prerok, mu je zaupala svoje življenje ter mu začela postavljati verska vprašanja. Njeno žejo po naklonjenosti in polnem življenju ni potešilo pet mož, ki jih je imela, saj je nasprotno doživela razočaranja in prevare. Zaradi tega se je žene dotaknilo veliko spoštovanje, ki ga je Jezus imel do nje. In ko je začel celo govoriti o pravi veri kot odnosu z Očetom v 'duhu in resnici', je zaznala, da bi ta človek lahko bil Mesija. In Jezus, kar je zelo redko, jo potrdi v tem: »Jaz sem, ki govorim s teboj!« (v. 26). On je rekel, da je Mesija, ženi, ki je imela tako neurejeno življenje.

Dragi bratje, voda, ki daje večno življenje, je bila izlita v naša srca na dan našega krsta. Tedaj nas je Bog preoblikoval in napolnil s svojo milostjo. Možno pa je, da smo na ta veliki dar pozabili, ali ga imamo samo za matični podatek, ali pa celo iščemo 'vodnjake', katerih voda ne odžeja. Ko pozabimo na vodo, gremo iskati 'vodnjake', ki nimajo čiste vode. Tedaj je ta evangelij ravno pravšnji za nas, ne samo za Samarijanko, za nas! Jezus nam govori, kakor je govoril Samarijanki. Seveda, mi Jezusa že poznamo, morda pa ga še nismo osebno srečali, govorili z njim in ga še nismo priznali za svojega Zveličarja. Ta postni čas je dobra priložnost, da se mu približamo, ga srečamo v molitvi, v pogovoru iz srca srcu, mu pripovedujemo, ga poslušamo, vidimo njegov obraz v bratu ali sestri, ki trpi. Na ta način lahko v nas obnovimo krstno milost, se odžejamo pri vrelcu Božje Besede in njegovemu Svetemu Duhu ter tako odkrijemo veselje, da smo postali v vsakdanjem življenju ustvarjalci sprave in orodje miru.

Devica Marija naj nam pomaga nenehno zajemali milost, ki izvira iz skale, ki je Kristus Zveličar, da bomo lahko s prepričanjem izpovedali svojo vero in z veseljem oznanjali čudeže ljubezni Boga, ki je usmiljen in vir vsega dobrega.

Dom sv. Marte, homilija, nedelja, 15. marec 2020

Evangelij nam predstavi dialog, znamenit dialog – ni prilika, to se je resnično zgodilo –, srečanje Jezusa z ženo, z grešnico. Tukaj Jezus prvič v evangeliju izpove svojo identiteto. In izpove jo grešnici, ki je imela pogum, da mu je povedala resnico: »Moški, ki sem jih imela, niso moji možje.« In z istim argumentom je šla oznanjat Jezusa: »Pridite, morda je On Mesija, ker mi je povedal vse, kar sem storila.« Ne prihaja s teološkimi argumenti – kakor je morda želela v pogovoru z Jezusom: »Na tej gori, na drugi gori« – gre s svojo resničnostjo. In njena resničnost je tista, ki jo posvečuje, opravičuje; njena resničnost je tista, ki jo Gospod uporabi za oznanjevanje evangelija: ni mogoče biti Jezusovi učenci brez lastne resničnosti, brez tega, kar smo.

Ni mogoče biti Jezusovi učenci samo z argumentiranjem: »Na tej gori, na drugi.« Ta žena je bila pogumna, da je govorila z Jezusom, saj ti dve ljudstvi nista govorili med seboj. Bila je pogumna, da se je zanimala za Jezusov predlog, glede vode, saj je vedela, da je bil žejen. Imela je pogum, da je priznala svoje šibkosti, svoje grehe; še več, pogum, da je uporabila lastno zgodovino kot zagotovilo za to, da je ta prerok. »Vse mi je povedal, kar sem storila.«

Gospod vedno želi odkrit dialog, brez prikrivanja stvari, brez dvojnih namenov: »Takšen sem.« In tako se pogovarjam z Gospodom takšen, kot sem, s svojo resničnostjo. In tako, iz svoje resničnosti, v moči Svetega Duha, najdem resnico: da je Gospod Rešitelj, tisti, ki je prišel, da bi me in nas rešil. Ta tako odkrit pogovor med Jezusom in ženo se konča z izpovedjo Jezusove mesijanske resničnosti ter spreobrnjenjem tistega ljudstva (tistega polja), ki ga Jezus vidi zoreti, ki je prihajalo k njemu, saj je bil čas žetve.

Naj nam Gospod dá milost, da bi vedno molili z resnico, da bi se na Gospoda obračali s svojo resničnostjo, ne z resničnostjo drugih, ne z destiliranimi resničnostmi med argumenitranjem.

Angel Gospodov, nedelja, 15. marec 2020

Evangeljski odlomek te nedelje, 3. postne, predstavlja Jezusovo srečanje z neko samarijansko ženo (prim. Jn 4,5-42). On je na poti s svojimi učenci in ustavili so se ob nekem vodnjaku v Samariji. Judje so imeli Samarijane za heretike in so jih zato zaničevali kot drugorazredne državljane. Jezus je utrujen, žejen je. Prišla je neka žena, da bi zajela vodo in on jo prosi: »Daj mi piti!« (v. 7). Ko je s tem podrl vsako pregrado, je začel dialog, v katerem je razkril tej ženi skrivnost žive vode, to je Svetega Duha, Božjega daru. Saj je, na presenečen ženin odziv Jezus odgovoril: »Če bi poznala Božji dar in vedela, kdo je, ki ti pravi: 'Daj mi piti', bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode« (v. 10).

V središču tega pogovora je voda. Po eni strani voda kot bistveni element, ki poteši žejo telesa in ohranja življenje. Po drugi strani pa voda, kot simbol božanske milosti, ki daje večno življenje. V svetopisemskem izročilu je Bog vir žive vode, tako se govori v psalmih in prerokih. Oddaljiti se od Njega in od njegove Postave prinaša še hujšo sušo. To je izkušnja Izraelskega ljudstva v puščavi. Na dolgi poti proti svobodi, je presušeno zaradi žeje, ker ni bilo vode, začelo protestirati proti Mojzesu in proti Bogu. Tedaj je po Božji volji Mojzes storil, da je iz neke skale pritekla voda, kot znamenje previdnosti Boga, ki je spremljal svoje ljudstvo in mu dal življenje (2Mz 17,1-7).

Apostol Pavel razlaga to skalo simbolno kot Kristusa. Tako je rekel: »Skala je Kristus«. Še več, kot skrivnostno podobo njegove navzočnosti sredi Božjega ljudstva na poti (prim. 1Kor 10,4). Kristus je namreč Tempelj, iz katerega po videnjih prerokov izvira Sveti Duh, ki očiščuje in daje življenje. Kogar žeja po zveličanju lahko zastonj zajame pri Jezusu in Sveti Duh bo v njem ali v njej postal studenec polnega in večnega življenja. To, kar je Jezus storil Samarijanki, je postala resničnost med njegovo veliko nočjo. Iz njegove prebodene strani sta privreli »kri in voda« (Jn 19,34). Kristus, zaklano in vstalo Jagnje je studenec, iz katerega izvira Sveti Duh, ki odpušča grehe in poraja v novo življenje.

Ta dar je tudi vir pričevanja. Tako kot Samarijanka vsak, ki osebno sreča živega Jezusa, čuti potrebo, da to pripoveduje drugim, tako da vsi pridejo do izpovedi, da je Jezus »resnično zveličar sveta« (Jn 4,42), kakor so potem rekli someščani te žene. Tudi mi, ki smo prerojeni v novo življenje po krstu, smo poklicani pričevati življenje in upanje, ki sta v nas. Če naše iskanje in naša žeja najdeta v Kristusu polno potešitev, bomo pokazali, da zveličanje ni v »stvareh« tega sveta, ki na koncu proizvedejo sušo, ampak v Njem, ki nas je ljubil in nas vedno ljubi: v Jezusu našem Zveličarju, v živi vodi, ki nam jo On ponuja.

Sveta Marija naj nam pomaga gojiti željo po Kristusu, izviru žive vode, edinem, ki lahko poteši žejo življenja in ljubezni, ki jo nosimo v srcu.

Manj ...

Angelus 24. februar 2008
Na tretjo postno nedeljo nam letos bogoslužje predstavlja enega od najlepših in naj bolj globokih besedil v Svetem pismu: pogovor med Jezusom in Samarijanko (prim. Jn 4,5-42). Sveti Avguštin, ki je bil očaran nad to pripovedjo, je napisal nepozaben komentar. Težko je v kratki razlagi prestaviti bogastvo tega evangeljskega besedila; potrebno ga je namreč prebirat, osebno razmišljat ter se vživeti v to ženo, ki je šla, kakor vse ostale dni, tudi tisti dan zajet vodo k vodnjaku, ...

Več ...

Angelus 24. februar 2008
Na tretjo postno nedeljo nam letos bogoslužje predstavlja enega od najlepših in naj bolj globokih besedil v Svetem pismu: pogovor med Jezusom in Samarijanko (prim. Jn 4,5-42). Sveti Avguštin, ki je bil očaran nad to pripovedjo, je napisal nepozaben komentar. Težko je v kratki razlagi prestaviti bogastvo tega evangeljskega besedila; potrebno ga je namreč prebirat, osebno razmišljat ter se vživeti v to ženo, ki je šla, kakor vse ostale dni, tudi tisti dan zajet vodo k vodnjaku, kjer je našla Jezusa, ki je sedel zraven, sredi opoldanske vročine 'utrujen od poti'. Ko ji je rekel: »Daj mi piti«, se je žena zelo začudila, saj je bilo zanjo povsem neobičajno, da jud nagovarja samarijansko ženo, poleg tega pa je še ne pozna. Njeno začudenje se je vedno bolj stopnjevalo, saj ji je Jezus začel govoriti o 'živi vodi', ki je sposobna pogasiti žejo »ter bo postala v njej izvir vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4.14). Poleg tega ji je Jezus pokazal, da pozna njeno osebno življenje, pa še ji je razodel, da je prišla ura, ko bodo pravi častilci častili edinega pravega Boga v duhu in resnici ter ji na koncu celo zaupal, kar je storil zelo redko, da je Mesija.

Vse to se je začelo iz resnične in občutene izkušnje žeje. Tematika žeje je navzoča v vsem Janezovem evangeliju: pri srečanju s Samarijanko, nato v veliki prerokbi med šotorskim praznikom (Jn 7,37-38) ter končno na križu, ko Jezus, preden umre, reče, da bi se izpolnilo Pismo: »Žejen sem« (Jn 19,28). Jezusova žeja, so vrata, ki vodijo do Božje skrivnosti, saj je On postal žejen, da bi nas odžejal, postal je ubog, da bi nas obogatil (prim. 2Kor 8,9). Da, Boga žeja po naši veri in naši ljubezni. Kot dober in usmiljen oče nam želi najvišje dobro in to dobro je On sam. Samarijanka predstavlja bivanjsko nepotešenost tistega, ki ni našel to, kar je iskal; imela je namreč pet mož in sedaj živi z drugim človekom. Njeno odhajanje po vodo in prihajanje od vodnjaka izraža ponavljajoče in v usodo vdano življenje. Vse pa se je zanjo spremenilo tistega dne po pogovoru z Gospodom Jezusom, ki jo je tako pretresel, da je celo pustila vrč z vodo pri vodnjaku in stekla v vas, da bi ljudem povedala: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« (Jn 4, 28-29).

Dragi bratje in sestre, tudi mi odprimo svoje srce zaupnemu poslušanju Božje besede, da bi srečali kot Samarijanka, Jezusa, ki nam razodeva svojo ljubezen in nam pravi: »Mesija, tvoj zveličar 'sem jaz, ki ti govorim'« (Jn 4,26). Naj nam izprosi ta dar Marija, prva in popolna učenka Besede, ki je postala meso.

Angelus 27. marec 2011
Žena je vsak dan prihajala zajemat vodo k starodavnemu vodnjaku očaka Jakoba, a je tisti dan srečala Jezusa, ki je tam sedel 'utrujen od poti' (Jn 4,6). Sveti Avguštin razlaga: 'Jezus ni utrujen kar tako... Kristusova moč te je ustvarila, Kristusova slabost te je prenovila... S svojo močjo nas je ustvaril, s svojo slabostjo nas je prišel iskat' (V Ioh. Ev. 15,2). Na Gospodovo 'utrujenost', ki je znamenje, da je pravi človek, lahko gledamo kot na uvod v trpljenje, s katerim je dopolnil delo našega odrešenja. Še posebej pride med srečanjem z Samarijanko pri vodnjaku do izraza tema o Kristusovi 'žeji', ki doseže višek v vzkliku na križu: 'Žejen sem' (Jn 19,28). Gotovo je ta žeja kakor tudi utrujenost, fizična. Toda Jezus, kakor pravi Avguštin, 'je imel žejo po ženini veri' (V Ioh. Ev 15,11), kakor ima tudi po veri vsakega od nas. Bog Oče je Kristusa poslal, da odžeja našo žejo po večnem življenju tako, da nam podarja svojo ljubezen, vendar pa je za prejem Kristusovega daru potrebna naša vera. Vsemogočnost Ljubezni namreč vedno spoštuje človekovo svobodo. Trka na njegovo srce in potrpežljivo čaka na njegov odgovor.

V srečanju s Samarijanko je v ospredju simbol vode, ki jasno nakazuje zakrament krsta, vir novega življenja v veri po Božji milosti. Ta evangelij, kakor sem omenil v katehezi na pepelnično sredo, je del starodavne priprave kateumenov v krščansko uvajanje, ki se je dogodi na velikonočno vigilijo. 'Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje' (Jn 4,14). Ta voda prestavlja Svetega Duha, najodličnejši dar, ki nam ga je Jezus prinesel od Boga Očeta. Kdor se prerodi iz vode in Svetega Duha v krstu, vstopi v resničen odnos z Bogom, v sinovsko razmerje, ter ga lahko časti 'v duhu in resnici' (Jn 4,23.24), kakor je to Jezus razodel Samarijanki. Zaradi srečanja z Jezusom Kristusom ter po daru Svetega Duha, človekova vera doseže višek v odgovoru na polnost Božjega razodetja.

Vsak od nas se lahko poistoveti z Samarijanko. Jezus nas še posebno v tem postnem času pričakuje, da bi nam spregovoril na srce. Za trenutek se ustavimo v tišini, lahko v naši sobi, cerkvi ali na prostem. Prisluhnimo njegovemu glasu, ki nam pravi: 'Če bi poznal Božji dar...'. Naj nam Devica Marija pomaga, da ne bomo zgrešili tega srečanja, od katerega je odvisna naša resnična sreča.

Manj ...