Božja beseda za nedeljo, 15. februarja 2009

Maša z novimi kardinali, nedelja, 15. februar 2015 ...

»Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« V Jezusu se je prebudilo sočutje, stegnil je roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, bodi očiščen!« (prim. Mr 1,40-41). Jezusovo sočutje! Ta »trpeti z« ga približa k vsaki trpeči osebi. Jezus se ne izmika, temveč se pusti vplesti v trpljenje in potrebe ljudi, iz preprostega razloga, ker On zna in hoče »trpeti z«, saj ima srce, ki ga ni sram »sočustvovati«. ...

»Ni mogel več odkrito iti v …

Več ...

Maša z novimi kardinali, nedelja, 15. februar 2015

»Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« V Jezusu se je prebudilo sočutje, stegnil je roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, bodi očiščen!« (prim. Mr 1,40-41). Jezusovo sočutje! Ta »trpeti z« ga približa k vsaki trpeči osebi. Jezus se ne izmika, temveč se pusti vplesti v trpljenje in potrebe ljudi, iz preprostega razloga, ker On zna in hoče »trpeti z«, saj ima srce, ki ga ni sram »sočustvovati«.

»Ni mogel več odkrito iti v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih« (Mr 1,45). To pomeni, da je Jezus poleg ozdravitve gobavca, vzel nase tudi izključitev, ki jo je nalagala Mojzesova postava (prim. 3Mz 13,1-2.45-46). Jezusa ni strah pred tveganjem, da bi sprejel trpljenje drugega in zato jo plača do konca (prim. Iz 53,4).

Sočutje vodi Jezusa v konkretno dejanje, to je ponovno vključiti izključenega. Te tri bistvene pojme nam Cerkev predlaga med današnjim bogoslužjem Božje besede, torej Jezusovo sočutje pred izključenim in njegovo hotenje po vključitvi.

Ko je Mojzes pravno obravnaval vprašanje gobavcev, je zahteval, da se jih oddalji in izključi iz skupnosti dokler bo trajalo njihovo zlo in jih je razglasil za 'nečiste' (prim. 3Mz 13,1-2.45-46).

Predstavljajte si, kakšno trpljenje in kakšno sramoto je moral prenašati gobavec: fizično, družbeno, psihološko in duhovno! On ni samo žrtev bolezni, ampak čuti tudi krivdo, kaznovan za svoje grehe! Je živi mrtvec, je kakor tisti 'ki mu je njegov oče pljunil v obraz' (prim. 4Mz 12,14).

Poleg tega je gobavec vzbujal strah, zaničevanje, gnus. Zaradi tega so ga zapustili celo njegovi domači, se ga izogibali drugi, izrinili iz družbe, še več, družba sama ga je izločila ter prisilila živeti stran od prebivališč zdravih, ga je izključila. In sicer do take mere, da je bil vsak zdrav, ki se je približal gobavcu, strogo kaznovan in so pogosto ravnali z njim, kot z gobavcem.

Namen tega predpisa je bil rešiti zdrave, obvarovati pravične in da bi se izognili vsakemu tveganju, so 'odstranili' nevarnost tako, da so bili do okuženega neusmiljeni. Tako je namreč odločil veliki duhovnik Kajfa: »Bolje je, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod« (Jn 11,50).

Jezus temeljito spremeni in pretrese to v strah zaprto miselnost in samo omejeno s predsodki. Vendar pa On kljub temu ne odpravi Mojzesove postave, temveč jo dopolni s tem (prim. Mt 5,17), ko razglasi neučinkovit in škodljiv predpis 'zob za zob', nadalje razglasi, da Bogu ni všeč takšno spoštovanje sobote, ki zaničuje in obsoja človeka, ali pa, ko grešnice ne obsodi, ampak jo celo reši pred slepo gorečnostjo tistih, ki so jo že hoteli neusmiljeno kamnati in s tem mislili, da izvršujejo Mojzesovo postavo. Jezus tudi temeljito spremeni zavest v govoru na gori (prim. Mt 5), ko človeštvu odpre nova obzorja ter v polnosti razodene Božjo logiko. Logika ljubezni, ki ne temelji na strahu temveč na svobodi, na dejavni ljubezni, na zdravi gorečnosti ter na zveličavni Božji želji: »Bog naš zveličar hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (1Tim 2,3-4). »Usmiljenja hočem in ne daritve« (Mt 12,7; Oz 6,6).

Jezus, novi Mojzes, je hotel ozdraviti gobavca, se ga je hotel dotakniti, ga je hotel ponovno vključiti v skupnost, ne da bi se samoomejeval s predsodki, ne da bi se prilagodil prevladujoči miselnosti ljudi, ne da bi ga bilo strah pred okužbo. Jezus brez odlašanja in brez običajnega premisleka o situaciji in morebitnih posledicah, odgovori gobavcu na njegovo prošnjo! Edino, kar za Jezusa velja, je to, da bi dosegel ter rešil oddaljene, zdravil rane bolnikom in vse ponovno vključil v Božjo družino. In to nekatere pohujša!

Jezus se ne boji take vrste pohujšanja! Ne jemlje v ozir vase zaprte osebe, ki se pohujšujejo celo nad ozdravitvijo, ki se pohujšujejo pred kakršnokoli odprtostjo, nad vsakim korakom, ki ne gre v njihove miselne in duhovne vzorce, nad vsakršnim ljubkovanjem ali nežnostjo, ki ne gre skupaj z njihovimi miselnimi navadami in z njihovo obredno čistostjo. On je hotel vključiti izključene, rešiti tiste, ki so zunaj 'šotorišča' (prim. Jn 10).

Dve logiki razmišljanja in vere sta: strah, da bi izgubili rešene in želja, da bi reševali izgubljene. Tudi dandanes se zgodi, da se včasih najdemo na križišču teh dveh logik, tiste učiteljev postave, ki izločijo nevarnost tako, da oddaljijo okuženo osebo, ter logike Boga, ki s svojim usmiljenjem objame in sprejemajoč vključuje ter preoblikuje zlo v dobro, obsodbo v zveličanje in izključitev v oznanjevanje.

Ti dve logiki se prepletata skozi vso zgodovino Cerkve, torej izključiti in ponovno vključiti. Sveti Pavel je z izpolnjevanjem Gospodove zapovedi ponesti evangeljsko oznanilo vse do skrajnih meja zemlje (prim. Mt 28,19), pohujšal ter naletel na hud odpor ter veliko sovražnost predvsem pri tistih, ki so zahtevali brezpogojno izpolnjevanje Mojzesove postave tudi od poganov, ki so se spreobrnili. Tudi sv. Petra je skupnost ostro grajala, ko je vstopil v hišo poganskega stotnika Kornelija (prim Apd 10).

Pot Cerkve je od jeruzalemskega koncila naprej tista Jezusova, torej pot usmiljenja in vključevanja. To pa nikakor ne pomeni podcenjevati nevarnosti ali pa pustiti vstopiti volkovom med čredo, temveč sprejeti spokorjenega izgubljenega sina, odločno in pogumno zdraviti rane greha ter zavihati si rokave in ne pasivno gledati trpljenje sveta. Pot Cerkve je, da ne obsodi nikogar za večno, da deli Božje usmiljenje vsem tistim ljudem, ki ga prosijo z iskrenim srcem. Pot Cerkve je namreč ravno to, da gre izven lastne ograje iskat tiste oddaljene na 'periferijah' bivanja, da popolnoma osvoji Božjo logiko ter gre za svojim Učiteljem, ki pravi: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Lk 5,31-32).

S tem, ko je Jezus ozdravil gobavca, zdravega ni z ničemer prizadel, celo rešil ga je strahu, ni mu prinesel nevarnosti, temveč mu je podaril brata, ni zaničeval postave, temveč je cenil človeka, zaradi katerega je Bog navdihnil postavo. Jezus pravzaprav zdrave osvobaja skušnjave 'starejšega brata' (prim. Lk 15,11-32) in teže zavisti ter godrnjanja 'delavcev, ki so ves dan prenašali težo dneva in vročino' (prim. Mt 20,1-16).

Iz tega sledi, da dejavna ljubezen ne more biti nevtralna, ravnodušna, mlačna ali delna! Dejavna ljubezen okužuje, navdušuje, tvega in vključuje. Dejavna ljubezen je nezaslužena, brezpogojna in zastonjska! (prim. 1Kor 13). Dejavna ljubezen je ustvarjalna pri iskanju pravega jezika za sporazumevanje z vsemi tistimi, ki jih imajo za neozdravljive in torej ne dotakljive. Dotik je resnični jezik sporočanja, isti prijateljski jezik, ki je gobavcu posredoval ozdravljenje. Če se naučimo ta jezik, koliko ozdravljenj lahko storimo ali jih posredujemo. Bil je gobavec, potem pa je postal oznanjevalec Božje ljubezni. Evangelij namreč pravi: »Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta razglašati in pripovedovati, kaj se je zgodilo« (Mr 1,45).

Dragi novi kardinali, to je Jezusova logika, to je pot Cerkve in sicer ne samo sprejemati in z evangeljskim pogumom vključevati tiste, ki trkajo na vrata, temveč iti pogumno in brez predsodkov iskati oddaljene ter jim zastonj prestaviti to, kar smo zastonj prejeli. »Kdor pravi, da ostaja v njem, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel on« (1Jn 2,6). Popolna razpoložljivost v služenju drugim je naše razpoznavno znamenje ter je edini častni naslov!

Dobro pomislite na to, da ste v teh dneh prejeli kardinalski naslov in prosimo za priprošnjo Marijo, Mater Cerkve, ki je tudi sama trpela izključevanje zaradi obrekovanja (prim. Jn 8,41) ter zaradi izgnanstva (prim. Mt 2,13-23), naj nam izprosi, da bomo zvesti Božji služabniki. Naj nas ona, ki je Mati, poučuje, naj se ne bojimo z nežnostjo sprejeti obrobnih; da se ne bojimo nežnosti in sočutja. Naj nas preobleče s potrpežljivostjo, da jih bomo lahko spremljali na njihovi poti, ne da bi pričakovali uspešnih rezultatov tega sveta. Pokaži nam Jezusa in stori, da bomo hodili kakor On.

Dragi bratje, novi kardinali, s pogledom na Jezusu in na naši Materi Mariji vas spodbujam, da služite Cerkvi na tak način, da kristjani, potrjeni z vašim pričevanjem, ne bodo skušani biti z Jezusom, ne da bi hoteli biti z obrobnimi in bi tako bili ločeni posebej kot kasta, ki nima nič pristno cerkvenega. Spodbujam vas k služenju križanemu Jezusu v vsakem izključenem ne glede na razlog, videti Gospoda v vsaki izključeni osebi, ki je lačna, žejna ali naga. Služiti Gospodu, ki je navzoč tudi v tistih, ki so izgubili vero ali ki so se oddaljili življenju po veri, ki se imajo za ateiste, Gospodu, ki je v ječi, ki je bolan, ki je brezposeln, preganjan, Gospodu, ki je v gobavcu tako po telesu kakor po duši, ki je diskriminiran. Ne bomo odkrili Gospoda, če ne bomo na pristen način sprejeli izključenega! Vedno se spominjajmo podobe sv. Frančiška, ki se ni bal objeti gobavca ter sprejeti tiste, ki so trpeli zaradi kakršne koli izključenosti. Dejansko se ob evangeliju izključenih, se igra, odkrije in razodene naša verodostojnost!

Angel Gospodov, nedelja, 15. februar 2015

Dragi bratje in sestre, dober dan! V teh nedeljah nam evangelist Marko pripoveduje o Jezusovem delovanju proti vsakemu zlu, v korist trpečih tako na telesu kot v duhu: obsedenih, bolnih, grešnikov… Predstavi se kot tisti, ki se spopade in zmaga zlo, kjerkoli ga sreča. V današnjem evangeliju (Mr 1,40-45) se v tem boju sooči s posebej zapletenim primerom, saj je bolnik gobavec. Gobavost je nalezljiva in neusmiljena bolezen, ki izmaliči osebo in ki je bila simbol nečistosti. Gobavec je namreč moral biti zunaj poseljenih središč ter opozarjati mimoidoče na svojo prisotnost. Bil je izključen tako iz družbene kakor verske skupnosti. Bil je kakor potujoč mrtvec.

Dogodek ozdravljenja gobavca se zgodi v treh kratkih korakih: bolnikova prošnja, Jezusov odgovor in posledice čudežnega ozdravljenja. Gobavec je Jezusa na kolenih prosil in mu rekel: »Če hočeš, me moreš očistiti« (v. 40). Na to ponižno in zaupljivo molitev se je Jezus odzval z najglobljo držo svoje duše, s sočutjem, Sočutje je zelo globoka beseda in pomeni 'čutiti z drugim'. Kristusovo srce razodeva očetovsko sočutje Boga do človeka, ki se mu približa ter se ga dotakne. Ta podrobnost je zelo pomembna. Jezus je »iztegnil roko, se ga dotaknil… in takoj je gobavost izginila in bil je očiščen« (v. 41). Božje usmiljenje gre preko vsake pregrade in Jezusova roka se je dotaknila gobavca. Ni se držal varnostne razdalje in tudi ni koga pooblastil, temveč se je neposredno izpostavil okužbi našega zla. S tem je naše zlo postalo kraj stika: On, Jezus, sprejme od nas našo bolno človeškost, mi pa od njega prejmemo zdravo in ozdravljajočo človeškost. To se zgodi vsakič, ko z vero prejmemo zakrament. Jezus se nas 'dotakne' in nam podari svojo milost. V tem primeru pomislimo predvsem na zakrament sprave, ki nas ozdravi gobavosti greha.

Še enkrat nam evangelij pokaže, kako se odzove Bog na naše zlo. Bog ne pride nam 'predavat' o bolečini, prav tako ne pride, da bi odstranil s sveta trpljenje in smrt, temveč pride ter sprejme nase težo naše človeške pogojenosti in jo nosi vse do konca, da bi nas tega korenito in dokončno osvobodil. Kristus se bojuje z zlom in trpljenjem sveta tako, da si ju naloži nase in ju premaga z močjo Božjega usmiljenja.

Nam, danes, evangelij ozdravljenja gobavca pravi da, če hočemo biti resnični Jezusovi učenci, smo poklicani postati, združeni z Njim, orodje njegove usmiljenje ljubezni ter prerasti vsakovrstno izključevanje. Da bomo 'Kristusovi posnemovalci' (prim. 1Kor 11,1) do revnega in bolnega, se ga ne smemo bati pogledati v oči ter se mu približati z nežnostjo in sočutjem, se ga dotakniti in ga objeti. Pogosto sem prosil osebe, ki se pomagajo drugim, naj to počnejo tako, da jih gledajo v oči in da se jih ne bojijo dotakniti, da bo tako dejanje pomoči tudi dejanje sporočanja. Tudi mi potrebujemo to, da se nas oni dotaknejo. Dejanje nežnosti, dejanje sočutja… Sprašujem vas: Ko pomagate drugim, jih gledate v oči? Jih sprejmete brez strahu, da se jih boste morali dotakniti? Jih sprejmete z nežnostjo? Pomislite na to, kako jim pomagate, ali z distanco ali s nežnostjo in bližino?

Če je zlo nalezljivo, je takšno tudi dobro. Zaradi tega je potrebno, da je v nas vedno več dobrega. Pustimo se okužiti dobremu in okužujmo z dobrim.

Angel Gospodov, nedelja, 11. februar 2018

Dragi bratje in sestre, dober dan! V teh nedeljah nam evangelij, kot ga pripoveduje Marko, predstavlja Jezusa, ki ozdravlja vsakovrstne bolezni. »Če hočeš, me moreš očistiti!«

Današnji evangeljski odlomek (prim. Mr 1,40-45) predstavlja ozdravitev človeka, obolelega za gobavostjo, torej boleznijo, ki so jo v Stari zavezi imeli za veliko nečistost in je zato vključevala tudi izključitev gobavca iz skupnosti. Njegovo stanje je bilo zares mučno, saj se je zaradi mentalitete tistega časa čutil nečistega tudi pred Bogom, ne samo pred ljudmi. Zato je gobavec iz evangelija prosil Jezusa s temi besedami: »Če hočeš, me moreš očistiti!« (v. 40).

Ko je Jezus to slišal, ga je obšlo sočutje (prim. v. 41). Zelo pomembno se je osredotočiti na ta Jezusov notranji odmev, kakor smo to storili med Jubilejem Usmiljenja. Ne razume se namreč Kristusovega delovanja, ne razume se Kristusa samega, če se ne vstopi v njegovo srce, polno sočutja in usmiljenja. In to ga je spodbudilo, da je stegnil roko proti temu človeku, obolelem za gobavostjo, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« (v. 41). Najbolj presenetljivo pa je dejstvo, da se je Jezus dotaknil gobavca, saj je bilo to po Mojzesovi postavi strogo prepovedano. Dotakniti se gobavca je namreč pomenilo, okužiti se tudi od znotraj, v duhu, oziroma postati nečist. Toda v tem primeru tok ni šel od gobavca do Jezusa, da bi ga okužil, temveč od Jezusa do gobavca, da bi mu podaril očiščenje. Pri tem ozdravljenju občudujemo poleg Jezusovega sočutja in usmiljenja tudi njegovo drznost, saj ga ni skrbelo, da bi se okužil in tudi prekršil predpis, ampak ga je gnalo samo hotenje, da bi osvobodil tega človeka prekletstva, ki ga je morilo.

Bratje in sestre. Nobena bolezen ni vzrok za nečistost. Bolezen prav gotovo zajame vso osebo, vendar na noben način ne načne ali prepreči njegovega odnosa do Boga. Še več, bolna oseba je lahko še bolj združena z Bogom. Medtem ko nas greh, ta pa, napravi nečiste! Sebičnost, ošabnost, vstop v svet korupcije, so bolezni srca, katerih je potrebno biti očiščen tako, da se obrne na Jezusa, kot se je gobavec: »Če hočeš, me moreš očistiti!« Sedaj v nekaj trenutkih tišine naj vsak, vsi, pomisli v svojem srcu, se zazre vase in pogleda na svojo lastno nečistost, svoje grehe. Vsak naj v tišini, a s glasom srca reče Jezusu: »Če hočeš, me moreš očistiti!« »Če hočeš, me moreš očistiti!« In vsakič, ko s skesanim srcem pristopimo k zakramentu sprave, Gospod ponovi tudi nam: »Hočem, bodi očiščen!« Kolikšno veselje prinese to! S tem gobavost greha izgine in začnemo spet z veseljem živeti svoj sinovski odnos z Bogom in smo ponovno v polnosti vključeni v skupnost.

Na priprošnjo Device Marije, naše Brezmadežne Matere, prosimo Gospoda, ki je bolnikom prinesel zdravje, da s svojim brezmejnim usmiljenjem ozdravi tudi naše notranje rane ter nam tako ponovno podari upanje in mir srca.

Angel Gospodov, nedelja, 14. februar 2021

Dragi bratje in sestre, dober dan! Lep je trg, ko je sonce, lep. Današnji evangelij (prim. Mr 1,40-45) nam predstavlja srečanje med Jezusom in nekim človekom obolelim za gobavostjo. Gobavce so imeli za nečiste in zato so morali po predpisih Postave ostati zunaj naseljenih središč. Izključeni so bili iz vsakih človeških, družbenih in verskih odnosov. Na primer niso mogli vstopiti v shodnico, niso mogli vstopiti v tempelj. Jezus pa je nasprotno pustil, da se mu je približal ta človek. Zajame ga sočutje in celo stegne roko in se ga dotakne. To je bilo za tisti čas nepojmljivo. Tako On uresničuje blagovest, ki naznanja, da je Bog postal bližnji našemu življenju, da ima sočutje za usodo ranjenega človeštva ter da je prišel podreti vsako oviro, ki prepričuje, da bi živeli odnos z Njim, z drugimi in z nami samimi. Postal je bližnji, torej gre za bližino. Dobro si zapomnite te besede: bližina, sočutje, - evangelij pravi, da je Jezus, ko je zagledal gobavca imel sočutje – nežnost. Tri besede, ki nakazujejo na stil Boga. Bližina, sočutje in nežnost. V tem dogodku lahko vidimo dva »prekrška«, ki se srečata. Prekršek gobavca, ki se je približal Jezusu, a se ne bi smel in Jezusa, ki se je iz sočutja približal in se ga z nežnostjo dotaknil, da bi ga ozdravil, kar tudi On ne bi smel storiti. Oba sta v prekršku.

Prvi prekršek je gobavčev, ki je kljub zapovedi Postave prišel iz osamitve k Jezusu. Njegovo bolezen so imeli za Božjo kazen, a v Jezusu je tako lahko videl drugačno obličje Boga, torej ne Boga, ki kaznuje, ampak Očeta sočutja in ljubezni, ki nas osvobaja greha in nas nikoli ne izključi iz svojega usmiljenja. Tako je ta človek lahko prišel iz osame, kajti v Jezusu je našel Boga, ki je sprejel njegovo bolečino. Jezusova drža ga je privlačila ter ga spodbudila, da je izšel iz sebe samega ter je Njemu izročil svojo bolečo zgodovino. Dovolite mi tukaj misel na toliko dobrih duhovnikov, spovednikov, ki imajo to držo, da privlačijo ljudi in številni ljudje se čutijo kot nič, na tleh zaradi svojih grehov, ampak zaradi nežnosti, sočutja teh odličnih spovednikov, ki nimajo šibe v rokah, jih samo sprejemajo, poslušajo ter jim govorijo, da je Bog dober, da Bog vedno odpušča, da Bog se ne utrudi odpuščati. Te usmiljene spovednike, vsem vam danes pravim, pozdravimo z aplavzom, tukaj na trgu, vsi.

Drugi prekršek pa je Jezusov. Medtem ko je Postava prepovedovala dotikati se gobavcev, je njega zajelo sočutje, stegnil je roko, da bi ga ozdravil. Kdo bi lahko rekel: »Grešil je, storil je to, kar Postava prepoveduje. Prekršil se je, prekrškar je.« Ni ostal le pri besedah, temveč se ga je dotaknil. Dotakniti se z ljubeznijo, pomeni vzpostaviti odnos, vstopiti v občestvo, vstopiti v življenje drugega do te mere, da se sprejme njegove rane. S tem dejanjem je Jezus pokazal, da Bog ni brezbrižen, da se ne drži »varnostne razdalje«, ampak se s sočutjem približa ter se dotakne življenja, da bi ga z nežnostjo ozdravil. To je stil Boga: bližina, sočutje in nežnost. To je prekršek Boga. V tem smislu je veliki »prekrškar«.

Bratje in sestre, še danes na svetu številni naši bratje in sestre trpijo zaradi te bolezni, ali zaradi drugih bolezni in stanj, katerim je žal pridružen še družbeni predsodek. Ta je grešnik. Pomislite na tisti trenutek, ko je na pojedino vstopila tista ženska in se vrgla k Jezusovim nogam ter jih odišavila. Drugi so govorili: »Če bi ta bil prerok, bi vedel, kdo je ta ženska, da je grešnica.« Gre za zaničevanje. Medtem ko jo je Jezus sprejel, še več, zahvalil se ji je ter rekel: »Odpuščeni so ti tvoji grehi.« To je Jezusova nežnost. Obstaja torej predsodek, zaradi katerega se oddalji ljudi, ta je nečistnik, ta je grešnik, ta je malopridnež, da, včasih je res, toda ne soditi.

Toda vsakemu med nami se lahko zgodi, da ga doletijo rane, zgrešenosti, trpljenje ali sebičnosti, ki nas zaprejo pred Bogom in pred drugimi. Greh nas namreč zapre in mi sami se zapremo zaradi sramu, ponižanja, Bog pa hoče odpreti srce. Glede vsega tega nam Jezus naznanja, da Bog ni neka ideja ali odmišljeni nauk, ampak Bog je tisti, ki se »okuži z našo ranjeno človeškostjo in se ne boji priti v stik z našimi ranami. »Toda, oče, kaj pa govoriš, da se Bog okuži.« Tega ne pravim jaz, to je rekel sv. Pavel: »Postal je greh«. On, ki ni grešnik, ki ne more grešiti, je postal greh. Poglejte, kako se je Bog okužil, da bi se nam približal, imel z nami sočutje in da bi nam dal razumeti glede svoje nežnosti. Bližina, sočutje in nežnost.

Za spoštovanje pravil lepega obnašanja in družbenih navad mi pogosto utišamo bolečino ali pa si nadenemo maske, ki jo zakrijejo. Ko gledamo preračunavanja v svoji sebičnosti ali notranje zakonitosti svojih strahov, ne vstopamo ravno pretirano v trpljenje drugih. Zato prosimo Gospoda za milost, da bi živeli ta dva »prekrška«, ta dva prekrška današnjega evangelija. Gobavčevega, da bi imeli pogum iti ven iz svoje osamitve in ne, da bi ostali tam ter se pomilovali ali objokovali svoje zgrešenosti, temveč bi šli k Jezusu takšni kot smo. »Gospod, jaz sem takšen.« Začutili bomo tisti objem, tisti tako lep Jezusov objem. In zatem Jezusov prekršek, ki je ljubezen, ki zna iti onkraj splošno priznanih pravil, ki zna iti onkraj predsodkov ter strahov, da vstopi v življenje drugega. Naučimo se biti »prekrškarji«, kot ta dva, kot gobavec in kot Jezus.

Naj nas na tej poti spremlja Devica Marija, h kateri se bomo sedaj obrnili z molitvijo Angel Gospodov.

Manj ...

Prejšnjo nedeljo smo videli, kako je Jezus med svojim javnim življenjem ozdravil veliko bolnikov ter tako razodel hotenje Boga, da človek živi, živi v polnosti. Evangelij današnje nedelje (Mr 1,40-45) pa nam predstavi Jezusa v stiku z boleznijo, ki so jo v tistem času imeli za najtežjo. Tako težko, da je zaradi nje oboleli postal 'nečist' ter tako izključen iz družbenega življenja. Govorimo o gobavosti. Posebna zakonodaja je duhovnikom pridržala nalogo, da nekoga razglasijo za gobavega in s tem nečistega. …

Več ...

Prejšnjo nedeljo smo videli, kako je Jezus med svojim javnim življenjem ozdravil veliko bolnikov ter tako razodel hotenje Boga, da človek živi, živi v polnosti. Evangelij današnje nedelje (Mr 1,40-45) pa nam predstavi Jezusa v stiku z boleznijo, ki so jo v tistem času imeli za najtežjo. Tako težko, da je zaradi nje oboleli postal 'nečist' ter tako izključen iz družbenega življenja. Govorimo o gobavosti. Posebna zakonodaja je duhovnikom pridržala nalogo, da nekoga razglasijo za gobavega in s tem nečistega. Prav tako pa je bil duhovnik tisti, ki je ugotavljal ozdravitev ter ozdravljenega ponovno vključil v normalno življenje.

Medtem ko je Jezus hodil ter pridigal po vaseh Galileje, mu je prišel naproti neki gobavec in mu rekel: 'Če hočeš, me moreš očistiti!' Jezus se ni umaknil pred stikom s tem človekom, temveč je gnan od notranje soudeleženosti pri tem njegovem stanju, stegnil roko, se ga dotaknil, presegel prepoved ter mu rekel: 'Hočem, bodi očiščen!' V tem dejanju ter v teh Kristusovih besedah je vsa zgodovina zveličanja, saj se je učlovečila volja Boga, da nas ozdravi in očisti zla, ki nas je popačilo ter uničilo naše medsebojne odnose. S tem, ko se je Jezus z roko dotaknil gobavca, je porušil vsako pregrado med Bogom in človeško nečistostjo, med svetim in njegovim nasprotjem. Seveda ne z namenom, da bi zanikal zlo in njegovo negativno moč, temveč da bi pokazal, da je Božja ljubezen močnejša od vsakega zla, tudi najbolj nalezljivega in groznega. Jezus si je naložil naše bolezni. Postal je 'gobav', da bi bili mi očiščeni.

Jezus je rekel gobavcu: »Bodi očiščen!« Po starodavni judovski postavi (prim. 3Mz 13-14) gobavost ni bila samo bolezen temveč najhujša oblika 'nečistosti'. Zaradi tega je bila duhovnikom dodeljena naloga ugotovitve in razglasitve bolnika za nečistega. Ta je bil s tem odstranjen iz skupnosti ter je moral bivati zunaj naselja vse do morebitne in zelo preverjene ozdravitve. Gobavost je tako pomenila neke vrste versko in družbeno smrt, zato so imeli ozdravitev tako rekoč za vstajenje. V gobavosti lahko v nekem smislu zaznamo simbol greha, ki pa je resnična nečistost srca, zmožna oddaljiti nas od Boga. Dejansko ne oddaljuje od Boga telesna gobavost, kot so to predvidevali starodavni predpisi, temveč pregreha, duhovno in moralno zlo. Zato psalmist najprej vzklikne: »Blagor tistemu, ki so mu pregrehe odpuščene, ki so mu grehi oproščeni«, in se za tem obrne na Boga: »Potem pa sem ti svoj greh dal spoznati, svoje krivde nisem prikrival. Dejal sem: 'Priznal bom svoje pregrehe Gospodu.' In ti si odpustil krivdo mojega greha.« (Ps 32(31) 1.5). Grehi, ki jih storimo, nas oddaljijo od Boga in če jih v ponižnem zaupanju v Božje usmiljenje ne izpovemo, lahko celo povzročijo smrt duše.

Ta čudež ozdravljenja ima še drug zelo močan simboličen pomen. Jezus je, kakor je prerokoval Izaija, Gospodov služabnik, ki je v »resnici nosil naše bolezni, si naložil naše bolečine« (Iz 53,4). Med svojim trpljenjem je postal kot gobavec. Zaradi naših grehov je postal nečist, ločen od Boga. Vse to pa je storil iz ljubezni do nas, da bi nam zadobil spravo, odpuščanje in zveličanje. V zakramentu spovedi nas križani in vstali Kristus po svojih služabnikih s svojim brezmejnim usmiljenjem očiščuje, vrne v občestvo z nebeškim Očetom in z brati ter nam podari svojo ljubezen, svoje veselje in mir.

Čudovit življenjski komentar k temu evangeliju je znana izkušnja sv. Frančiška Asiškega, ki jo je povzel na začetku svoje Oporoke: 'Gospod je naročil meni, bratu Frančišku, tako začeti s spokornostjo. Ko sem bil še v grehih, se mi je zdelo preveč grenko videti gobavce. Gospod sam me je peljal k njim ter se me po njih usmilil. Ko sem od njih odhajal, se je to, kar se mi je zdelo grenko, spremenilo v sladkost duše in telesa. Po tem, sem malo obstal in zapustil svet'. V teh gobavcih, ki jih je srečal Frančišek, ko je bil še 'v grehih', je bil Jezus navzoč. Ko se je Frančišek enemu od njih približal, premagal gnus in ga objel, ga je Jezus ozdravil njegove gobavosti, torej njegove ošabnosti ter ga spreobrnil za Božjo ljubezen. Poglejte kaj je Kristusova zmaga! Naše globoko ozdravljenje ter naše vstajenje v novo življenje!

Dragi bratje in sestre, prosimo Devico Marijo, ki jo je Bog obvaroval vsakega madeža greha, da nam pomaga izogniti se grehu in hkrati pomaga, da pogosto pristopimo zakramentu spovedi, zakramentu odpuščanja, v katerem danes vedno bolj odkrivamo vrednost in pomembnost za naše krščansko življenje.

Manj ...