Božja beseda za nedeljo, 15. novembra 2015

Prišli smo do zadnjih dveh tednov bogoslužnega leta. Gospodu se zahvalimo, da nam je omogočil ponovno prehoditi to pot vere, tako starodavno pa vedno novo, skupaj z veliko duhovno družino Cerkve. Ta neprecenljivi dar nam omogoča, živeti v zgodovini Kristusovo skrivnost ter sprejeti v brazde našega osebnega in skupnostnega bivanja seme Božje Besede, seme večnosti, ki od znotraj preoblikuje ta svet in ga odpira za nebeško kraljestvo. Na poti nedeljskih svetopisemskih beril nas je spremljal Evangelij po Marku, ki nam ...

Več ...

Prišli smo do zadnjih dveh tednov bogoslužnega leta. Gospodu se zahvalimo, da nam je omogočil ponovno prehoditi to pot vere, tako starodavno pa vedno novo, skupaj z veliko duhovno družino Cerkve. Ta neprecenljivi dar nam omogoča, živeti v zgodovini Kristusovo skrivnost ter sprejeti v brazde našega osebnega in skupnostnega bivanja seme Božje Besede, seme večnosti, ki od znotraj preoblikuje ta svet in ga odpira za nebeško kraljestvo. Na poti nedeljskih svetopisemskih beril nas je spremljal Evangelij po Marku, ki nam danes prestavlja del Jezusovega govora o koncu časov. V tem govoru je stavek, ki se nas še posebej dotakne s svojo jasno zgoščenostjo: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle« (Mr 13,31). Ustavimo se ter premislimo to Kristusovo prerokbo.

Izraz 'nebo in zemlja', pogost v Svetem pismu, označuje pravzaprav celotno vesolje, ves kozmus. Jezus izjavlja, da bo vse to prešlo. Ne samo zemlja, ampak tudi nebo, ki je tukaj razumljeno v smislu vesolja in ne kot sinonim za Boga. V Svetem pismu ni dvoumnosti. Vse stvarstvo je zaznamovano z minljivostjo. Sem spadajo tudi vsi pobožanstveni elementi starodavnih mitologij. Nobene pomešanosti ni med stvarstvom in Stvarnikom. Obstaja jasna razlika. S tem jasnim razločkom Jezus trdi, da njegove besede 'ne bodo prešle', torej so Božje in zato večne. Čeprav so izrečene v konkretnosti njegovega zemeljskega bivanja, so preroške v pravem smislu besede, kakor je Jezus zatrdil na drugem mestu, ko se je obrnil na nebeškega Očeta: »Kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter verovali, da si me ti poslal« (Jn 17,8). V znani priliki se Kristus primerja s sejalcem in razloži, da je seme Beseda (prim. Mr 4,14). Tisti, ki ga poslušajo, ga sprejmejo, obrodijo sad (prim. Mr 4,20) in njih je nebeško kraljestvo, torej živijo pod njegovim gospostvom. Ostanejo na svetu, pa niso več od sveta, saj nosijo v sebi kal večnosti, počelo preoblikovanja. Ta se kaže že sedaj po lepem življenju, ki ga poživlja dejavna ljubezen (karitas) in bo na koncu obrodilo vstajenje mesa. Poglejte, kakšno moč ima Kristusova Beseda.

Dragi prijatelji, Devica Marija je živo znamenje te resnice. Njeno srce je bilo 'dobra zemlja', ki je s popolno razpoložljivostjo sprejelo Božjo Besedo tako, da je bilo vse njeno bivanje preoblikovano po Sinovi podobi ter je bila sprejeta v večnost z dušo in telesom. S tem je bila že v naprej deležna večne poklicanosti vsakega človeškega bitja. Ko bomo molili Angelovo češčenje, naj njen odgovor angelu postane naš odgovor: »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38), da bomo lahko hodili za Kristusom po poti križa in tako tudi mi prispeli v slavo vstajenja.

Evangeljski odlomek današnje predzadnje nedelje liturgičnega leta nam približa Jezusov govor o poslednjih časih (Mr 13,24-32), ki velja za najtežje besedilo evangelijev. Ta težava izhaja tako iz vsebine kot jezika. Govori namreč o dogodku, ki presega naše kategorije. Zato Jezus uporabi podobe in besede iz Stare zaveze, predvsem pa doda novo središče, ki je on sam, skrivnost njegove osebe in njegove smrti in vstajenja. Današnji evangeljski odlomek se začne z apokaliptičnimi podobami: »Sonce bo otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale« (Mr 13,24-25). Ta del je nato omiljen s sledečim: »Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo« (Mr 13,26).

Sin človekov je sam Jezus, ki povezuje sedanjost s prihodnostjo. Starodavne besede prerokov so naposled našle središče v osebi Mesije iz Nazareta: on je resnični dogodek, ki sredi razdejanja sveta ostaja nepremična in trdna točka. To potrdijo naslednje Jezusove besede: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (Mr 13,31). Božja Beseda je v Svetem pismu začetek stvarstva: vse stvaritve, začenši z nebesnimi telesi kot so sonce, luna, ozvezdja, so pokorne Božji besedi, ki jih je ustvarila. Ta stvariteljska sila božanske Besede se je osrediščila v Jezusu Kristusu, Besedi, ki je meso postala, in prihaja tudi iz njegovih besed, ki so resnično ozvezdje, ki usmerja človekovo misel in hojo na zemlji. Jezus ne opisuje konca sveta, in ko uporablja apokaliptične podobe, se ne obnaša kot ''vedeževalec''.

Manj ...

Sv. Viktorin Ptujski pravi: »Besedila, ki se nanašajo na poslednjo sodbo je potrebno razlagati glede na pomen, ki ga vsebujejo in ne glede na časovno zaporedje dogodkov.« Sv. Ambrož pravi: »Cerkev je luč in zvezda, ki osvetljuje naše zemeljsko življenje, toda greh ga lahko oddalji od Kristusove luči.« Sv. Avguštin opozarja: »Tudi najbolj zvesti bodo slabotni pred temi stiskami.« Sv. Beda Častitljivi pa pravi: »Dokončni prihod Luči bo zatemnil svetlobo zvezd.« Tertulijan razlaga: »Sin človekov bo ...

Več ...

Sv. Viktorin Ptujski pravi: »Besedila, ki se nanašajo na poslednjo sodbo je potrebno razlagati glede na pomen, ki ga vsebujejo in ne glede na časovno zaporedje dogodkov.« Sv. Ambrož pravi: »Cerkev je luč in zvezda, ki osvetljuje naše zemeljsko življenje, toda greh ga lahko oddalji od Kristusove luči.« Sv. Avguštin opozarja: »Tudi najbolj zvesti bodo slabotni pred temi stiskami.« Sv. Beda Častitljivi pa pravi: »Dokončni prihod Luči bo zatemnil svetlobo zvezd.« Tertulijan razlaga: »Sin človekov bo prišel, sodil bo vse narode, s tem bo napravil konec stiskam narodov in uslišal bo želje svetih.« Avguštin nadaljuje: »Med temi nesrečami bo Bog storil, da vstane človeštvo iz Adamovega greha in vzpostavi novo človeštvo v Kristusovem imenu. Če smo mu nasprotovali ob njegovem prvem prihodu, bomo trepetali ob njegovem drugem prihodu. Kristus bo namreč prišel z močjo in veličastvom v svojem telesu in v vstalih telesih njegovih vernikov.«

Tertulijan pojasni pomen prilike o smokvinem drevesu: »Sadovi pomladnih dreves napovedujejo poletje, tako kot preizkušnje sveta napovedujejo kraljestvo.« Sv. Hipolit nadaljuje: »Poletje torej pomeni konec sveta.« Sv. Metod Olimpski pa razlaga takole: »Kakor je v Svetem pismu uničenje prehod iz enega stanja v drugo boljše in odličnejše stanje, tako bo konec sveta za kristjane prehod iz zemeljskega v odličnejše stanje v nebeškem kraljestvu.« Origen zatrdi: »Božja Beseda ne mine, medtem ko zemeljske stvari minejo.« Sv. Gregor Veliki to še bolj slikovito pojasni: »Nič ni bolj bežnega, kot je človeška beseda, in nič ni bolj trajnega na tem svetu, kot je Božja beseda.«

Manj ...