Na dan, ko v Cerkvi obhajamo praznik Povišanja svetega križa, nas evangelij spomni na pomen te velike skrivnosti: Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se ljudje zveličali (prim. Jn 3,16). Božji Sin je postal ranljiv tako, da je prevzel podobo služabnika ter postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu (prim. Flp 2,8). Po njegovem križu smo bili zveličani. Orodje mučenja, ki je na veliki petek razodelo sodbo Boga nad ...
Na dan, ko v Cerkvi obhajamo praznik Povišanja svetega križa, nas evangelij spomni na pomen te velike skrivnosti: Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se ljudje zveličali (prim. Jn 3,16). Božji Sin je postal ranljiv tako, da je prevzel podobo služabnika ter postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu (prim. Flp 2,8). Po njegovem križu smo bili zveličani. Orodje mučenja, ki je na veliki petek razodelo sodbo Boga nad svetom, je postalo vir življenja, odpuščanja in usmiljenja ter znamenje sprave in miru. Ko dvigamo oči h Križanemu, častimo Njega, ki je prišel, da bi vzel nase greh sveta ter nam podaril večno življenje. Cerkev nas zato vabi, da ponosno dvignemo ta slavni križ, da bo svet lahko videl, kam je pripeljala Križanega ljubezen do ljudi. Prav tako nas vabi, da se zahvalimo Bogu, da je z drevesa, ki je prinašalo smrt, izšlo novo življenje. Na tem lesu nam Jezus razodeva svoje najvišje gospostvo. Razodeva nam, da je povišan v slavo. Da, 'Pridite, počastimo ga!' Med nami je On, ki nas je tako ljubil, da je dal za nas svoje življenje, On, ki vabi vsako človeško bitje, da se mu z zaupanjem približa.
Cerkev je prejela poslanstvo, da kaže vsem to obličje Boga, ki ljubi in ki se je razodel v Jezusu Kristusu. Bomo zmogli razumeti, da nam je bilo v Križanem na Golgoti naše dostojanstvo Božjih otrok, zatemnjeno zaradi naših grehov, ponovno povrnjeno? Obrnimo naš pogled na Kristusa. On nas osvobaja, da bomo lahko ljubili, kakor nas On ljubi ter gradili spravljeni svet. Kajti na tem križu je Jezus sprejel nase težo vsega trpljenja in krivic našega človeštva. On je tako prenašal ponižanja, razlikovanja ter mučenja, ki jih iz ljubezni do Kristusa prenašajo številni bratje in sestre. Izročamo jih Mariji, Jezusovi in naši Materi, ki je navzoča pod križem.«
Benedikt XVI. je katehezo o Psalmu 22 zaključil z besedami: »Ta psalm nas je popeljal na Golgoto, pod Jezusov križ, da bi podoživeli njegovo trpljenje in bili deležni rodovitnega veselja vstajenja. Pustimo se torej preplaviti svetlobi velikonočne skrivnosti tudi kadar se zdi Bog odsoten in ko molči. Kot učenca iz Emavsa se naučimo razločevati pravo resničnost onstran zunanjosti. Prepoznajmo pot poveličanja prav v ponižanju in najvišje razodetje življenja v smrti, na križu. Tako, ko vse naše zaupanje in upanje položimo v Boga Očeta, ga lahko tudi mi v vsaki bridkosti prosimo z vero in naš krik na pomoč se bo preoblikoval v hvalnico.«
Benedikt XVI. med apostolskim potovanjem v Libanonu: »Dokument Cerkev na Bližnjem vzhodu želi s svojimi svetopisemskimi in pastoralnimi usmeritvami, svojim povabilom k duhovni in cerkvenostni poglobitvi, priporočeno liturgično ter katehetično prenovo in svojimi pozivi k dialogu zarisati pot, ki bi ponovno prepoznala bistveno: hojo za Kristusom, in sicer v zapletenem ter včasih bolečem kontekstu, v katerem se lahko porodi skušnjava, da se ne bi zmenili ali da bi pozabili na zmagoslavni križ.
Med križem in vstajenjem obstaja neločljiva vez, ki je kristjan ne more pozabiti. Če bi nanjo pozabili, bi povišanje križa pomenilo upravičenje trpljenja in smrti. A nasprotno za kristjana povišanje križa pomeni pričevati o brezpogojni Božji ljubezni do človeka; pomeni želeti si, da bi živeli in razodevali celotnost te ljubezni. In navsezadnje povišanje križa vodi k prizadevanju, da bi bili glasniki bratskega in cerkvenega občestva, izvira pravega krščanskega pričevanja. Tako gre pri tem za dejanje vere, ljubezni in upanja.
»'Kako čudovito je imeti križ! Kdor ga ima, ima zaklad!' (Sveti Andrej Kretski, Pridiga X za povišanje Križa: PG 97, 1020). 'Da bomo ozdravljeni od greha, glejmo na križanega'Kristusa', je rekel sv. Avguštin(Tract. in Johan.,XII,11). Sv. Maksim Torinski pa pravi: »Vedno glejmo na Jezusa Kristusa in z njegovega križa upajmo na zdravilo naših ran, če se v nas širi strup lakomnosti, če po nas udarja škorpijon pohotnosti, če nas grizejo skrbi tega sveta, molimo vedno k Njemu, ...
»'Kako čudovito je imeti križ! Kdor ga ima, ima zaklad!' (Sveti Andrej Kretski, Pridiga X za povišanje Križa: PG 97, 1020). 'Da bomo ozdravljeni od greha, glejmo na križanega'Kristusa', je rekel sv. Avguštin(Tract. in Johan.,XII,11). Sv. Maksim Torinski pa pravi: »Vedno glejmo na Jezusa Kristusa in z njegovega križa upajmo na zdravilo naših ran, če se v nas širi strup lakomnosti, če po nas udarja škorpijon pohotnosti, če nas grizejo skrbi tega sveta, molimo vedno k Njemu, da ostanemo pri življenju. Da bi tem duhovnim kačam naše duše strl glavo, je bil Gospod križan. O tem je rekel: »Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo«(Lk 10,19).
Tiste dni se je ljudstvo naveličalo potovanja. Govorili so zoper Boga in Mojzesa: »Zakaj sta nas izpeljala iz Egipta, da umremo v puščavi? Kajti ni kruha ne vode; in ta borna jed se nam že gabi.« Tedaj je Gospod poslal med ljudstvo strupene kače; pikale so ljudi, tako da je veliko ljudstva iz Izraela umrlo. Tedaj je ljudstvo prišlo k Mojzesu in so rekli: »Grešili smo, ker smo govorili zoper Gospoda in zoper tebe. Prosi torej Gospoda, da od nas vzame kače!« Mojzes je prosil za ljudstvo. Nato je Gospod rekel Mojzesu: »Narêdi si strupeno kačo in jo obesi na drog! Kdor koli je pičen in jo pogleda, bo živel.« Mojzes je napravil bronasto kačo in jo obesil na drog. Če je koga kača pičila in se je ozrl na bronasto kačo, je ostal živ.
Psalm 78
Odpev: »Ne pozabite Gospodovih del.«
Ps 78,1-2.34-38
Moje ljudstvo, poslušaj moj nauk,
nagnite svoja ušesa k besedam mojih ust!
Odprl bom svoja usta za modre izreke,
oznanil bom skrivnosti starodavne dobe.
Odpev: »Ne pozabite Gospodovih del.«
Ko jih je pobijal, so ga iskali,
obrnili so se, zopet iskali Boga.
Spominjali so se, da je Bog njihova skala,
Bog, Najvišji, njihov rešitelj.
Odpev: »Ne pozabite Gospodovih del.«
Toda varali so ga s svojimi usti,
lagali mu s svojim jezikom,
njih srce ni bilo odkritosrčno do njega,
niso bili zvesti v njegovi zavezi.
Odpev: »Ne pozabite Gospodovih del.«
On pa jim je usmiljen odpuščal krivdo
in jih ni uničeval,
pogosto je zadržal svojo jezo
in vsega svojega srda ni izlil.
Odpev: »Ne pozabite Gospodovih del.«
2. berilo
Ponižal se je, zato ga je Bog povzdignil
Berilo iz pisma apostola Pavla Filipljanom (Flp 2,6-11)
Čeprav je bil Jezus Kristus v Božji podobi, se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil, tako da je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal, tako da je postal pokoren vse do smrti, smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podélil ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.
Evangelij
Aleluja
Aleluja. Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil. Aleluja.
Sin človekov mora biti povzdignjen
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 3,13-17)
Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: Nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes, Sin človekov. Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor vanj veruje, imel večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj, ampak imel večno življenje. Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil, temveč, da bi svet po njem zveličal.
Svetnik za vsak dan
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov