Homilija, Brindisi, nedelja, 15. junij 2008 Dragi bratje in sestre, svetopisemska besedila, ki smo jih slišali na to 11. nedeljo med letom nam pomagajo razumeti resničnost Cerkve. Prvo berilo (prim. 2Mz 19,2-6a) ponovno prikliče zavezo, sklenjeno na gori Sinaj, med eksodusom iz Egipta. Evangeljski odlomek (prim. Mt 9,36-10,8) pa je sestavljen iz klica ter poslanstva dvanajstih apostolov. Tu je predstavljena 'ustava' Cerkve in ni težko opaziti v to vključen poziv vsaki skupnosti, da obnovi lastno poklicanost in misijonarsko zagnanost. V prvem ...
Homilija, Brindisi, nedelja, 15. junij 2008 Dragi bratje in sestre, svetopisemska besedila, ki smo jih slišali na to 11. nedeljo med letom nam pomagajo razumeti resničnost Cerkve. Prvo berilo (prim. 2Mz 19,2-6a) ponovno prikliče zavezo, sklenjeno na gori Sinaj, med eksodusom iz Egipta. Evangeljski odlomek (prim. Mt 9,36-10,8) pa je sestavljen iz klica ter poslanstva dvanajstih apostolov. Tu je predstavljena 'ustava' Cerkve in ni težko opaziti v to vključen poziv vsaki skupnosti, da obnovi lastno poklicanost in misijonarsko zagnanost. V prvem berilu sveti pisatelj pripoveduje o pogodbi Boga z Mojzesom in Izraelom na Sinaju. To je ena od velikih etap zgodovine zveličanja, eden od tistih trenutkov, ki presega zgodovino, saj v njem izgine meja med Staro in Novo zavezo in se pokaže večni načrt Boga zaveze. Načrt, zveličati vse ljudi po posvetitvi ljudstva, ki mu Bog predlaga, da postane 'njegova last med vsemi ljudstvi' (2Mz 19,5). V tej viziji je ljudstvo poklicano postati 'svet narod', ne samo v moralnem smislu, temveč najprej in predvsem v ontološki resničnosti, v svojem, biti ljudstvo. V kakšnem smislu moramo razumeti identiteto tega ljudstva, se je počasi pokazalo skozi zveličavne dogodke že v Stari zavezi in se je v polnosti razodelo s prihodom Jezusa Kristusa. Današnji evangeljski odlomek nam predstavi odločilni trenutek tega razodetja. Ko je Jezus poklical Dvanajstere, se je hotel simbolično sklicevati na Izraelove rodove, ki izhajajo iz dvanajstih Jakobovih sinov. S tem, ko je v središče nove skupnosti postavil Dvanajstere, je dal razumeti, da je prišel izpolniti načrt nebeškega Očeta. Ta novi obraz Cerkve se bo pokazal šele na Binkošti, ko bodo Dvanajsteri, 'polni Svetega Duha', oznanjali evangelij tako, da bodo govorili vse jezike (prim. Apd 2,3-4). Tedaj se bo razodela vesoljna Cerkev, zbrana okoli edinega Telesa, katerega vstali Kristus je Glava, in ki je istočasno od njega poslana vsem narodom, vse do skrajnih meja zemlje (prim. Mt 28,20).
Jezusov stil je nezamenljiv, je stil značilen za Boga, ki želi storiti velike stvari na ubog in ponižen način. Če je pripoved o zavezi v Drugi Mojzesovi knjigi veličastna, pa je v to v evangeljskem odlomku bolj preprosto in diskretno. Takšna je logika Božjega kraljestva, ki ni slučajno prikazana z majhnim semenom in velikim drevesom (prim. Mt 13,31-32). Pogodbo na Sinaju spremljajo kozmična znamenja, ki so prestrašila Izraelce, medtem ko začetki Cerkve v Galileji, med katerimi ni takšnih pojavov, odsevajo krotkost in sočutje Kristusovega srca, napovedujejo pa drugačen boj, drugačen preobrat, ki ga povzročajo sile zla. Zato je dal Dvanajsterim »oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost« (Mt 10,1). Dvanajsteri bodo morali sodelovati z Jezusom pri vzpostavitvi Božjega kraljestva, torej njegovega dobrohotnega gospodovanja, ki prinaša življenje in to življenje v obilju za vso človeštvo.
Skratka, Cerkev je kot Kristus in skupaj z Njim, poklicana in poslana vzpostaviti kraljestvo življenja in izgnati demona smrti, da bi v svetu življenja Bog slavil zmago. Slavil zmago Bog, ki je Ljubezen. To Kristusovo delovanje pa je vedno tiho, nikoli spektakularno, saj ravno v ponižnosti biti Cerkev, v živeti vsakdan evangelij, raste veliko drevo resničnega življenja. Ravno s temi skromnimi začetki nas Gospod opogumlja, da bi lahko v ponižanju današnje Cerkve, v revščini našega krščanskega življenja, videli njegovo navzočnost ter imeli pogum iti naproti srečanju z Njim ter udejanjiti na tej zemlji njegovo ljubezen, to moč miru in resničnega življenja. V drugem berilu smo slišali o tem povzetek apostola Pavla: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,8). Cerkev je torej skupnost grešnikov, ki verujejo v Božjo ljubezen ter se pustijo Njemu preoblikovati, ter tako s tem, ko so postali sveti, posvečujejo svet.
Sv. Janez Krizostom pravi: »Jezus je še naprej hodil v mesta, vasi in shodnice ter učil, da ne smemo našim obrekovalcem odgovoriti s sramotenjem, temveč še z večjo dobroto.« Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi: »Začutil je sočutje do množice, ker še nima pastirja, ki bi ji dal obilen dar Svetega Duha. Obilje žetve je tako veliko, da zelo prekaša število tistih, ki k njej pristopajo.« Sv. Hieronim pojasnjuje: »Število ljudstev je veliko, majhno pa učiteljev.« Sv. ...
Sv. Janez Krizostom pravi: »Jezus je še naprej hodil v mesta, vasi in shodnice ter učil, da ne smemo našim obrekovalcem odgovoriti s sramotenjem, temveč še z večjo dobroto.« Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi: »Začutil je sočutje do množice, ker še nima pastirja, ki bi ji dal obilen dar Svetega Duha. Obilje žetve je tako veliko, da zelo prekaša število tistih, ki k njej pristopajo.« Sv. Hieronim pojasnjuje: »Število ljudstev je veliko, majhno pa učiteljev.« Sv. Janez Krizostom dodaja: »Jezus sam je gospodar žetve.«
O izbranih Jezusovih učencih sv. Janez Krizostom pravi: »Jezus je izbral take, ki so bili preprostega stanu, zaničevani pri ljudstvu, da bi izpolnil svoje poslanstvo. Štirje so bili ribiči, dva cestninarja, eden pa celo izdajalec.« Sv. Hieronim pojasnjuje: »Ker on zdravi vsako bolezen in vsako slabost, je hotel dati to oblast tudi svojim apostolom.« Sv. Janez Krizostom pojasnjuje: »Šele potem, ko so videli vstati mrtvega, ukazovati razbesnelemu morju, izgnati hude duhove, ozdraviti hromega, odpuščati grehe, ozdraviti gobavca, jih je Jezus poslal pridigat med ljudi in delati čudeže.« Sv. Hieronim doda: »Številna imena apostolov imajo pomen.«
Sv. Hieronim pravi: »Zapoved: 'ne hodite med pogane', je bila dana pred vstajenjem, medtem ko pa zapoved: 'pojdite po vsem svetu', po vstajenju.« Sv. Hilarij iz Poitiersa dodaja: »Učenci so poslani k izgubljenim ovcam Izraelove hiše, pa vendar se je le-ta obrnila proti njim z kačjim jezikom in volčjim žrelom.« Sv. Gregorij Veliki pravi: "On hoče, da oznanilo Besede doseže najprej samo Jude in potem vse."
Bog si je izvolil kraljestvo duhovnikov in svet narod
Berilo iz 2. Mojzesove knjige (2 Mz 19,2-6)
Tiste dni so se Izraelci odpravili iz Refidíma in prišli v Sínajsko puščavo ter se utaborili v puščavi. Tam se je Izrael utabóril nasproti gori, Mojzes pa je stopil k Bogu. Gospod mu je zaklical z gore in rekel: »Tako reci Jakobovi hiši in povej Izraelovim sinovom: ›Sami ste videli, kaj sem storil Egipčanom in kako sem vas nosil na orljih perutih in vas pripeljal k sebi. Zdaj pa, če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh ljudstev, kajti moja je vsa zemlja. Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod.‹ To so besede, ki jih povej Izraelovim sinovom!«
Psalm 100
Odpev: »Mi smo njegovo ljudstvo, čreda njegove paše.«
Ps 100,1-2.3.5
Vzklikajte Gospodu vsi prebivalci zemlje,
služíte Gospodu z veseljem,
pridite predenj z vriskanjem!
Odpev: »Mi smo njegovo ljudstvo, čreda njegove paše.«
Spoznajte, da je Gospod Bog, on edini:
on nas je narédil, mi smo njegovi,
njegovo ljudstvo, čreda njegove paše.
Odpev: »Mi smo njegovo ljudstvo, čreda njegove paše.«
Zakaj Gospod je dober,
na veke traja njegova dobrota,
od roda do roda njegova zvestoba.
Odpev: »Mi smo njegovo ljudstvo, čreda njegove paše.«
2. berilo
Kristusova smrt je sprava; njegovo življenje je odrešenje
Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 5,6-11)
Bratje in sestre, ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrotnika. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo. Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo v Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem smo zdaj dosegli spravo.
Evangelij
Mr 1,15
Aleluja
Aleluja. Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrníte se in verujte evangeliju! Aleluja.
Jezus pokliče in razpošlje dvanajstere
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 9,36-10,8)
Tisti čas je Jezus zagledal množice. Zasmilile so se mu, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj póšlje delavce na svojo žetev.« Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedêjev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfêjev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal.
Teh dvánajst je Jezus poslal in jim naróčil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samaríjsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govoríte: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.«
Svetnik za vsak dan
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov