»Postavitev dvanajsterih je povsem razločno znamenje, da je Jezus Nazarečan imel namen, zbrati občestvo zaveze. V njem naj bi razodel, da so se izpolnile obljube, ki so bile izrečene očetom in ki vedno govorijo o sklicevanju skupaj, o zedinjenju in edinosti. Jezus je izvolil dvanajstere, jih uvedel v življenjsko občestvo s seboj in jim dal deležnost pri svojem poslanstvu oznanjevanja kraljestva v besedi in dejanju (prim. Mr 6,7-13). S tem je Jezus hotel povedati, da je napočil poslednji čas, v ...
»Postavitev dvanajsterih je povsem razločno znamenje, da je Jezus Nazarečan imel namen, zbrati občestvo zaveze. V njem naj bi razodel, da so se izpolnile obljube, ki so bile izrečene očetom in ki vedno govorijo o sklicevanju skupaj, o zedinjenju in edinosti. Jezus je izvolil dvanajstere, jih uvedel v življenjsko občestvo s seboj in jim dal deležnost pri svojem poslanstvu oznanjevanja kraljestva v besedi in dejanju (prim. Mr 6,7-13). S tem je Jezus hotel povedati, da je napočil poslednji čas, v katerem je na novo ustanovljeno Božje ljudstvo, ljudstvo dvanajsterih rodov, ki zdaj postaja njegova Cerkev in obsega vsa ljudstva.
Dvanajsteri, ki so bili poklicani iz različnih okolij, že samo s svojim bivanjem postajajo poziv vsemu Izraelu, naj se spreobrne in se pusti zbrati v novi zavezi, ki je polna in popolna izpolnitev stare zaveze. Jezus jim je pri zadnji večerji, pred svojim trpljenjem, zaupal nalogo, naj obhajajo njegov spomin. To dejstvo kaže, da je hotel občestvu kot celoti, v osebi njegovih dvanajsterih voditeljev, dati naročilo, naj bo v zgodovini znamenje in orodje tistega dokončnega eshatološkega zbiranja, ki se je začelo v njem.« »Kristus, učlovečena, križana in obujena Beseda, je Gospod vsega: je Zmagovalec, Pantokrator, in tako je v sebi za vedno združil vse stvari (prim. Ef 1,10).«
»Med številnimi področji delovanja je sinoda o Božji Besedi posebej priporočila pospeševanje sprave in miru. V sedanjem okolju je bolj kot kdajkoli potrebno vnovič odkriti v Božji Besedi studenec sprave in miru, kajti po njej Bog spravlja s seboj vse stvari (prim. Ef 1,10). Kristus je naš mir, On podira zidove delitev. Številna sinodalna pričevanja so govorila o hudih in krvavih spopadih in napetostih na našem planetu. Včasih se zdi, da se takšne sovražnosti kažejo kot medverski spopadi. Še enkrat želim poudariti, da vera ne more nikoli opravičiti nestrpnosti ali vojne. V imenu Boga ni mogoče uporabiti sile! Vsaka vera bi morala spodbujati razumno ravnanje in pospeševati etične vrednote, ki spodbujajo družbeno sožitje.«
»Nikoli ne smemo namreč pozabiti, da je Božja Beseda... Beseda sprave, kajti po njej spravlja s seboj vse stvari (prim. Ef 1,10). Božje usmiljeno odpuščanje, utelešeno v Jezusu, grešnika spet dvigne. Božja beseda, razsvetljuje vernika, da spozna svoje grehe, ga kliče k spreobrnjenju in mu vliva zaupanje v Božje usmiljenje.«
»V Svetem pismu najdemo razodeto našo poklicanost k svetosti: 'Bodite sveti, ker sem jaz svet' (3Mz 11,44). Sveti Pavel je zatem podčrtal njene kristološke korenine: 'Oče nas je pred stvarjenjem sveta izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni' (Ef 1,4). Tako lahko vsakdo izmed nas sliši pozdrav bratom in sestram rimske občine: 'Vsem, ki ste v Rimu Božji ljubljenci, poklicani in sveti, milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa' (Rim 1,7).«
Osredinjenost v Kristusu je vidna tudi v današnjem drugem berilu iz Pisma Efežanom. Apostol Pavel pokaže, kako se je uresničil blagoslov, in sicer v štirih delih, od katerih se vsak začenja z besedami »v njem«. Le-te se nanašajo na Jezusa Kristusa. »'V njem' nas je Oče izbral še pred stvarjenjem sveta; 'v njem' smo po njegovi krvi prejeli odrešenje; 'v njem' smo postali dediči, bili vnaprej določeni, da smo 'hvala njegovega veličastva'; 'v njem' vsi, ki verujejo v evangelij, prejmejo pečat Svetega Duha.« Besede svetega Pavla vsebujejo vidik, ki ga je Bonaventura nato pomagal razširiti v Cerkvi: »Celotna zgodovina ima za središče Kristusa, ki vsaki dobi zagotavlja tudi novosti in prenovo.« Zato delo Kristusa in Cerkve po besedah svetega očeta nikoli ne nazaduje, ampak vedno napreduje.
Sv. Hieronim pravi: »Milost izvršitve poslanstva, da ne vzamejo s seboj denarja, naj bi bila v apostolski skrivnosti prejeta prostovoljno in ne kot zavezujoč predpis postave. Dana je tistim, ki se postopoma pripravljajo, da bodo v polnosti prijeli posvečujočo milost.« Prudencij pa pravi: »Apostolskega poslanstva nikakor ne smemo pomešati s pokvarjenimi željami, z ničemer, kar je posvetno.« Sv. Avguštin pravi, »da posluževanje dveh oblek, pomeni imeti slabost v smislu, da se ne sme obnašati dvolično, temveč z vso ...
Sv. Hieronim pravi: »Milost izvršitve poslanstva, da ne vzamejo s seboj denarja, naj bi bila v apostolski skrivnosti prejeta prostovoljno in ne kot zavezujoč predpis postave. Dana je tistim, ki se postopoma pripravljajo, da bodo v polnosti prijeli posvečujočo milost.« Prudencij pa pravi: »Apostolskega poslanstva nikakor ne smemo pomešati s pokvarjenimi željami, z ničemer, kar je posvetno.« Sv. Avguštin pravi, »da posluževanje dveh oblek, pomeni imeti slabost v smislu, da se ne sme obnašati dvolično, temveč z vso preprostostjo.« Sv. Ciprijan pravi: »Samo tisti, ki je primerno pripravljen, lahko z oljem mazili bolnike.«
Tiste dni je Amacjá, duhovnik v Bételu, rekel Ámosu: »Videc, pojdi, bêži v Judovo deželo, tam jej kruh in tam prerokuj! V Bételu pa odslej ne smeš več prerokovati, kajti to je svetišče kralja in hiša kraljestva!« Amos pa je odgovóril in rekel Amacjáju: »Nisem bil prerok in ne sin preroka, redil sem govedo in gojil smokve. Gospod me je vzel izza črede in Gospod mi je rekel: ›Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu!‹«
Psalm 85
Odpev: »Pokaži nam, Gospod, svojo dobroto!«
Ps 85,9-10.11-12.13-14
Poslušam, kaj govorí Gospod Bog svojemu ljudstvu:
o miru govorí svojim zvestim.
Zares, blizu je njegova rešitev za tiste, ki se ga bojijo,
in slava bo prebivala v naši deželi.
Odpev: »Pokaži nam, Gospod, svojo dobroto!«
Dobróta in zvestôba se bosta srečali,
pravičnost in mir se bosta poljubila.
Iz zemlje bo pognala zvestoba,
z neba se bo sklonila pravičnost.
Odpev: »Pokaži nam, Gospod, svojo dobroto!«
Gospod nam bo izkazal dobroto,
naša dežela bo dajala obilen pridelek.
Pred njim bo šla pravičnost
in utirala pot njegovim korakom.
Odpev: »Pokaži nam, Gospod, svojo dobroto!«
2. berilo
Bog nas je izvolil v Kristusu pred stvarjenjem sveta
Berilo iz pisma apostola Pavla Efežanom (Ef 1,3-14)
Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa. Blagoslôvil nas je v nebesih v Kristusu z vsakršnim duhovnim blagoslovom. Pred stvarjenjem sveta nas je v njem izvôlil, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohôtni sklep Očetove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdáril v ljubljenem Sinu. V njem imamo odrešenje po njegovi krvi, v njem odpuščanje grehov po bogastvu njegove milosti.
To milost je obilno razlil na nas z vso modrostjo in razumnostjo, ko nam je razodel skrivnost svoje volje po blagohôtnem načrtu. Tega si je vnaprej zastavil, da bi ga uresničil v polnosti časov: da zedini v Kristusu kot glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji.
V njem, v katerem smo tudi prišli do dediščine, smo bili vnaprej določeni po načrtu njega, ki vse uresničuje po sklepu svoje volje, da bi mi, ki smo že prej upali v Kristusa, bili v hvalo njegovega veličastva. V njem ste tudi vi slišali besedo resnice, evangelij svojega odrešenja. Vanj ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. Ta je poroštvo naše dediščine, v odrešenje ljudstva, ki si ga je Bog pridóbil, v hvalo njegovega veličastva.
Evangelij
Ef 1,17-18
Aleluja
Aleluja. Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa naj razsvetlí oči vašega srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical. Aleluja.
Jezus pošilja apostole
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6,7-13)
Tisti čas je Jezus poklical k sebi dvanajstére in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naróčil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. Govóril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko hudih duhov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravili.