Božja beseda za nedeljo, 12. januarja 2014

Angel Gospodov, 12. januar 2014 ...

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes je praznik Gospodovega krsta in dopoldne sem krstil 32 novorojenčkov. Gospodu se skupaj z vami zahvaljujem za ta bitjeca ter za vsako novo življenje. Všeč mi je krstiti otroke. Zelo mi je všeč! Vsak rojen otrok je dar veselja in upanja, vsak krščen otrok pa je čudež vere in praznik za Božjo družino. ...

Današnji evangeljski odlomek poudarja, ko je Jezus prejel od Janeza krst v reki Jordan, 'so se mu …

Več ...

Angel Gospodov, 12. januar 2014

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes je praznik Gospodovega krsta in dopoldne sem krstil 32 novorojenčkov. Gospodu se skupaj z vami zahvaljujem za ta bitjeca ter za vsako novo življenje. Všeč mi je krstiti otroke. Zelo mi je všeč! Vsak rojen otrok je dar veselja in upanja, vsak krščen otrok pa je čudež vere in praznik za Božjo družino.

Današnji evangeljski odlomek poudarja, ko je Jezus prejel od Janeza krst v reki Jordan, 'so se mu odprla nebesa' (Mt 3,16). To je izpolnitev prerokb. Obstaja namreč vzklik, ki ga med adventnim časom ponavljamo v bogoslužju: 'O da bi predrl nebo in stopil dol!' (Iz 63,19). Če nebesa ostanejo zaprta, je naše obzorje tega zemeljskega življenja temno, brez upanja. Z obhajanjem božiča, pa nam je vera ponovno dala gotovost, da so se nebesa z Jezusovim prihodom 'predrla'. Na dan Kristusovega krsta pa ponovno zremo odprta nebesa. Pojavitev Božjega Sina na svetu, označuje začetek velikega časa usmiljenja, potem ko je greh zaprl nebesa ter postavil pregrado med človeškim bitjem in njegovim Stvarnikom. Z Jezusovim rojstvom so se nebesa odprla. Bog nam v Kristusu daje zagotovilo neuničljive ljubezni. Odkar je Beseda postala meso, je mogoče videti nebesa odprta. To je bilo mogoče za pastirje, za Modre z Vzhoda, za Janeza Krstnika, za Jezusove apostole, za sv. Štefana, prvega mučenca, ki je vzkliknil: 'Vidim nebesa odprta!' (Apd 7,56). To je možno tudi za vsakega od nas in sicer, če se pustimo prevzeti Božji ljubezni, ki nam je bila prvič podarjena v krstu po Svetem Duhu. Pustimo, da nas prevzame Božja ljubezen. To je velik čas usmiljenja! Ne pozabite tega: 'To je velik čas usmiljenja'!

Ko je Jezus prejel od Janeza Krstnika krst pokore in bil tako solidaren s spokornim ljudstvom, je On, ki je bil brez greha in se mu ni bilo potrebno spreobrniti, zaslišal glas Boga Očeta iz nebes: ' Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje' (v. 17). Jezus je tako prejel potrditev nebeškega Očeta, ki ga je poslal ravno zato, da bi z nami delil našo pogojenost, našo revščino. Deliti z drugim je pravi način ljubezni. Jezus se ni distanciral od nas, ima nas za brate ter sestre in to deli z nami. Tako nas je skupaj z Njim napravil za otroke Boga Očeta. To je razodetje in vir resnične ljubezni. To je velik čas usmiljenja!

Se vam ne zdi, da naš čas potrebuje dodatek bratskega podeljevanja in ljubezni? Se vam ne zdi, da potrebujemo dodatek dejavne ljubezni? Vendar ne tiste, ki je zadovoljna z občasno pomočjo, ki nas ne potegne notri, v kateri nas ni zraven, temveč tisto dejavno ljubezen, ki deli z drugim, ki prevzame nase bratovo stisko in trpljenje. Kakšen okus dobi življenje, ko se pusti preplaviti Božji ljubezni!

Prosimo Devico Marijo, naj nas podpira s svojo priprošnjo pri našem prizadevanju v hoji za Kristusom po poti vere in dejavne ljubezni, po poti, ki jo je začrtal naš krst.

Angel Gospodov, 8. januar 2017

Dragi bratje in sestre, dober dan. Danes na praznik Jezusovega krsta nam evangelij (Mt 3,13-17) predstavlja prizor, ki se je dogodil pri reki Jordan. Sredi spokorne množice, ki se je pomikala proti Janezu Krstniku, da bi prejela krst, je bil tudi Jezus. Stal je v vrsti. Janez mu bi to rad preprečil rekoč: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni?« (Mt 3,14).

Krstnik se namreč zaveda velike razdalje, ki je bila med njim in Jezusom. Toda Jezus je prišel ravno zato, da bi zapolnil to razdaljo med človekom in Bogom. Če je On vse z Božje strani, je tudi vse s človeške strani, in združuje to, kar je bilo ločeno. Zaradi tega je prosil Janeza, naj ga krsti, da se izpolni vsa pravičnost (prim. v. 15). To je, da se uresniči Očetov načrt, ki gre po poti pokorščine in solidarnosti s krhkim in grešnim človekom, po poti ponižnosti in popolne bližine Boga do svojih otrok. Saj Bog je tako zelo blizu nam, zelo.

V trenutku, ko je Jezus, krščen po Janezu, stopil iz vode reke Jordan, se je zaslišal glas Boga Očeta iz višav: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (v. 17). Istočasno je Sveti Duh v obliki goloba prišel nad Jezusa, in dal javni začetek njegovega poslanstva zveličanja. Poslanstvo, za katerega je značilen stil ponižnega in krotkega služabnika, opremljenega samo z močjo resnice, kakor je prerokoval prerok Izaija: »Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo z resnico oznanjal pravico« (Iz 42,2-3), kot zvesti in krotki služabnik.

Takšen je misijonarski stil Kristusovih učencev: oznanjati evangelij s krotkostjo in odločnostjo, ne da bi nad komerkoli kričali, brez kakršne koli domišljavosti ali siljenja. Resnično poslanstvo ni nikoli prozelitizem, temveč privlačiti. Kako je mogoče privlačiti za Kristusa? To pa se lahko začne iz močne povezanosti z Njim v molitvi, češčenju in konkretni dejavni ljubezni, kar je služiti Jezusu v najmanjših bratih. S posnemanjem Jezusa, dobrega in usmiljenega pastirja in poživljeni z njegovo milostjo, smo poklicani napraviti svoje življenje veselo pričevanje, ki razsvetljuje pot, prinaša upanje in ljubezen.

Ta praznik nam ponovno odkrije dar in lepoto tega, da smo ljudstvo krščenih, torej z Kristusovo milostjo rešenih grešnikov, ter resnično vključeni po delovanju Svetega Duha v sinovski Jezusov odnos z Očetom, sprejeti v naročje matere Cerkve in usposobljeni za bratstvo, ki ne pozna meja in pregrad.

Naj Devica Marija pomaga vsem nam kristjanom ohraniti vedno živo in hvaležno zavest našega krsta ter prehoditi v zvestobi pot, ki smo jo začeli s tem zakramentom našega prerojenja. Vedno pa ponižnost, krotkost in odločnost.

Angel Gospodov, nedelja, 12. januar 2020

Letošnje bogoslužje nam predlaga dogodek Jezusovega krsta po pripovedi Matejevega evangelija (prim. 3,13-17). Evangelist opiše pogovor med Jezusom, ki prosi za krst in Janezom Krstnikom, ki ga hoče zavrniti, saj meni: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni?« (v. 14). Ta Jezusova odločitev preseneti Krstnika, saj Mesija ne potrebuje očiščevanja, On namreč očiščuje. Toda Bog je Sveti in njegove poti niso naše in Jezus je Božja Pot, nepredvidljiva pot. Spomnimo se, da je Bog, Bog presenečenj.

Janez je izjavil, da je med njim in Jezusom nezapolnjiva prepadna razdalja. »Nisem vreden, da bi mu nesel sandale« (Mt 3,11), je rekel. Toda Božji Sin je prišel, da bi zapolnil to razdaljo med človekom in Bogom. Če je Jezus ves na Božji strani, je tudi ves na človeški strani in združuje to, kar je bilo ločeno. Zaradi tega odgovori Janezu: »Pusti zdaj; kajti spodobi se tako, da izpolniva vso pravičnost« (v. 15). Mesija hoče biti krščen, da se izpolni vsa pravičnost, da se uresniči Očetov načrt, ki ga udejanja po poti sinovske pokorščine in solidarnosti s krhkim in grešnim človekom. To je pot ponižnosti in polne bližine Boga do svojih otrok.

Tudi prerok Izaija oznanja pravičnost Božjega Služabnika, ki uresničuje svoje poslanstvo na svetu s stilom, ki je nasproten posvetnemu duhu: »Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil« (Iz 42,2-3). To je drža krotkosti. To nas uči Jezus s svojo ponižnostjo in krotkostjo. Držo preprostosti, spoštovanja, umerjenosti in skritosti se tudi danes zahteva od Gospodovih učencev. Koliko, žalostno je reči, toda koliko Gospodovih učencev se šopiri kot pav, da so Gospodovi učenci. Dober učenec ni tisti, ki se šopiri. Dober učenec je ponižen, krotak. To počne, ne da bi se razkazoval. V misijonarskem delovanju je krščanska skupnost poklicana iti naproti drugim vedno tako, da predlaga in ne vsiljuje ter pričuje tako, da živi skupaj z njimi konkretno življenje teh ljudi.

Komaj je bil Jezus krščen v reki Jordan, so se odprla nebesa in nadenj se je spustil Sveti Duh kot golob, medtem ko se je z višav zaslišal glas, ki je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3,17). Na praznik Jezusovega krsta ponovno odkrijemo svoj krst. Kakor je Jezus ljubljeni Očetov Sin, tako tudi mi prerojeni po vodi in Svetem Duhu, vemo, da smo ljubljeni otroci, – Oče nas vse ljubi – nad katerimi ima Bog veselje; bratje tolikih drugih bratov, ki nam je zaupano veliko poslanstvo, da pričujemo in oznanjamo vsem ljudem brezmejno Očetovo ljubezen. Na ta dan Jezusovega krsta se spomnimo svojega krsta. Tudi mi smo bili v krstu prerojeni. V krstu je prišel Sveti Duh, da bi ostal z nami. Zato je pomembno vedeti, kdaj je datum našega krsta. Prav gotovo kdo med vami ne ve in to bo naloga, ki jo napravite doma. Ko se boste vrnili domov, vprašate: »Kdaj sem bila krščena? Kdaj sem bil krščen? In vsako leto v srcu praznujte datum krsta. To storite. To je tudi dolžnost pravičnosti do Gospoda, ki je bil tako dober do nas.

Sveta Marija naj nam pomaga vedno bolj razumeti dar krsta in ga dosledno živeti v vsakodnevnih situacijah.

Manj ...

Na današnji praznik Jezusovega krsta se zaključuje božični čas. Otroka, ki so ga Modri prišli iz Vzhoda v Betlehem počastit in mu darovali pomenljive darove, vidimo v današnjem evangeliju odraslega v trenutku, ko se je dal krstiti velikemu preroku Janezu v reki Jordan (prim. Mt 3,13). Kakšen je pomen tega dejanja, ki ga je Jezus hotel opraviti, potem ko je prepričal Krstnika, da bi bil pokoren Očetovi volji (prim. Mt 3,14-15)? Globok pomen se pokaže šele na koncu Kristusovega zemeljskega …

Več ...

Na današnji praznik Jezusovega krsta se zaključuje božični čas. Otroka, ki so ga Modri prišli iz Vzhoda v Betlehem počastit in mu darovali pomenljive darove, vidimo v današnjem evangeliju odraslega v trenutku, ko se je dal krstiti velikemu preroku Janezu v reki Jordan (prim. Mt 3,13). Kakšen je pomen tega dejanja, ki ga je Jezus hotel opraviti, potem ko je prepričal Krstnika, da bi bil pokoren Očetovi volji (prim. Mt 3,14-15)? Globok pomen se pokaže šele na koncu Kristusovega zemeljskega življenja, z njegovo smrtjo in vstajenjem. Ko se je dal krstiti Janezu skupaj z grešniki, je začel sprejemati nase težo krivde celotnega človeštva, kot Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta (prim. Jn 1,29). To svoje delo je dopolnil na križu, ko je prejel svoj 'krst' (prim. Lk 12,50). Ko je umrl, se je namreč potopil v Očetovo ljubezen in izlil Svetega Duha, da bi vsi kri verujejo Vanj ponovno rodili iz tega neusahljivega vrelca novega in večnega življenja. Vse Kristusovo poslanstvo lahko povzamemo v tem, da nas je prišel krstit v Svetem Duhu, da bi nas osvobodil sužnosti smrti in nam odprl nebo, dostop resničnega in polnega življenja, ki je vedno novo potapljanje v prostranost bivanja, medtem ko nas veselje preprosto prevzame (Rešeni v upanju, CD 118,12). Molimo za vse kristjane, da bi vedno bolj razumeli dar krsta in bi se ga zavzeli živeti dosledno in tako pričali za ljubezen Očeta in Sina in Svetega Duha.

Homilija Benedikta XVI. na praznik Jezusovega krsta v Sikstinski kapeli v nedeljo, 9. januarja 2011
Matej pripoveduje, da je Jezus hotel prejeti Janezov krst in se podrediti temu znamenju pokore, to je spreobrnjenju od grehov. Čeprav se je imenoval krst, ni imel zakramentalnega pomena, saj je namreč Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem postavil zakramente in ustanovil Cerkev. Janezov krst je bil spokorno dejanje, kot povabilo k ponižnosti pred Bogom in kot novi začetek. S tem, ko se je spokornik potopil v vodo je priznal, da je grešil in hkrati prosil Boga očiščenja lastnih krivd. Ob tem je bil tudi povabljen, da spremeni dosedanje grešno obnašanje.

Janez je, vedoč za pomen krsta spreobrnjenja in potem, ko je v Jezusu prepoznal Mesija, to je Svetega od Boga, Njega, ki je brez greha, Jezusu izrazil svojo osuplost: saj bi se moral on, ki krščuje dati krstiti Njemu, ki se je prišel krstit. Toda Jezus ga je opomnil, naj se mu ne upira, ampak naj izvrši to dejanje, »kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost« (Mt 3, 15). S tem izrazom je Jezus razodel, da je prišel na svet, da bi izvrševal voljo tistega, ki ga je poslal na svet in tako izpolnil vse, kar mu je Oče naročil: iz poslušnosti Očetu je On sprejel, da je postal človek. To dejanje nam predvsem razodeva, kdo je Jezus. On je Božji Sin, pravi Bog kakor Oče; On je tisti, ki se je ponižal, da bi postal kot mi. On je postal človek ter se ponižal vse do smrti, smrti na križu (prim. Fil 2,7). Tako moramo Jezusov krst postaviti v to logiko ponižanja, saj On želi postati s tem dejanjem, da se postavi v vrsto z grešniki, nam v vsem enak. On, ki je brez greha, se pusti, da ravnajo z njim kot grešnikom (prim. 2 Cor 5,21), da bi na svoje rame sprejel težo krivde vsega človeštva.

To dejanje ponižanja, s katerim se želi Jezus popolnoma uskladiti z Očetovim načrtom ljubezni, izraža popolno ujemanje volje in namenov, ki je med osebami Svete Trojice. Ob tem dejanju ljubezni, se Sveti Duh razodene v podobi goloba, ki se spusti nad Jezusa in v tem trenutku tudi glas iz nebes pričuje vsem navzočim o ljubezni, ki povezuje Jezusa z Očetom.

Evangelij nadalje omenja, da so se v trenutku, potem ko je bil Jezus krščen in je stopil iz vode, odprla nebesa ter se je v obliki goloba spustil nadenj Sveti Duh (prim. Mt 3,16). Tedaj se je zaslišal glas iz nebes, ki je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3,17). Pri tem se je Jezus prvič javno razodel, po okoli tridesetih letih skritega življenja v Nazaretu. Očividci tega enkratnega dogodka so bili poleg Janeza Krstnika še njegovi učenci od katerih so nekateri od tega trenutka šli za Kristusom (prim. Jn 1,35-40). Pri tem dogodku gre za kristofanijo in teofanijo: Jezus se je razodel kot Kristus, s to grško besedo prevajajo hebrejsko besedo Mesija, ki pomeni ‘maziljenec’. On ni bil maziljen z oljem kakor izraelski kralji in veliki duhovniki, temveč s Svetim Duhom. Istočasno pa se ob Božjem Sinu pojavita znamenji Svetega Duha in nebeškega Očeta.

Manj ...