Današnje bogoslužje nam ponuja v premišljevanje 15. poglavje Lukovega evangelija, ki je ena najbolj vzvišenih in ganljivih strani v vsem Svetem pismu. Lepo je pomisliti, da po vsem svetu, kjer se krščanska skupnost zbere za obhajanje nedeljske evharistije, odmeva na ta dan ta vesela novica o resnici in zveličanju, da je Bog usmiljena ljubezen. Evangelist Luka je v tem poglavju zbral tri prilike o božjem usmiljenju, dve krajši, ki sta tudi pri Mateju in Marku in sicer o izgubljeni ovci ...
Današnje bogoslužje nam ponuja v premišljevanje 15. poglavje Lukovega evangelija, ki je ena najbolj vzvišenih in ganljivih strani v vsem Svetem pismu. Lepo je pomisliti, da po vsem svetu, kjer se krščanska skupnost zbere za obhajanje nedeljske evharistije, odmeva na ta dan ta vesela novica o resnici in zveličanju, da je Bog usmiljena ljubezen. Evangelist Luka je v tem poglavju zbral tri prilike o božjem usmiljenju, dve krajši, ki sta tudi pri Mateju in Marku in sicer o izgubljeni ovci ter izgubljeni drahmi in tretja, ki je dolga, lepo oblikovana in je samo pri njem. To je znamenita prilika ob usmiljenem Očetu, ki ji običajno pravimo o »izgubljenem sinu«. Ko beremo to stran evangelija se zdi, da slišimo Jezusov glas, ki nam razkriva obličje svojega in našega Očeta. Končno, Sin je zato prišel na svet, da bi nam govoril o Očetu, da bi ga mi izgubljeni sinovi spoznali in bi v naših srcih prebudil veselje ob tem, da smo njegovi ter upanje, da nam je odpuščeno ter nam je tako vrnjeno naše prvotno dostojanstvo, kakor tudi željo, da bi vedno prebivali v njegovi hiši, ki je tudi naš dom.
Jezus je povedal te tri prilike o usmiljenju, ker je videl, da so pismouki in farizeji o Njem slabo govorili, ko so videli, da se druži z grešniki in celo z njimi je (Lk 15,1-3). Tedaj jim je s svojo značilno govorico razložil, da Bog ne želi, da bi se kdo od njegovih otrok izgubil in da njegova duša prekipeva v veselju, kadar se grešnik spreobrne. Prava vernost je torej v tem, da vzpostavimo sozvočje s tem Srcem, »ki je bogato z usmiljenjem« in ki od nas zahteva, da ljubimo vse, tudi oddaljene in sovražnike, ter v tem posnemamo nebeškega Očeta, ki spoštuje svobodo vsakega in vse priteguje k sebi z nepremagljivo močjo svoje zvestobe. Kdor želi postati Jezusov učenec, mu pokaže tole pot:»Ne sodite, ne obsojajte,odpuščajte in vam bo odpuščeno, dajajte in boste prejeli. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče« (Lk 6,36-38). V teh besedah najdemo dokaj konkretne napotke, kako naj vsak dan kot verniki ravnamo.
V našem času človeštvo potrebuje, da krepko in dosledno oznanjamo ter pričujemo o Božjem usmiljenju. To pastoralno nujo je na preroški način zaslutil ljubljeni Janez Pavel II., ki je bil veliki apostol Božjega usmiljenja. Usmiljenem Očetu je posvetil svojo drugo okrožnico, v svojem dolgem pontifikatu pa je vsem ljudstvom postal misijonar Božje ljubezni. Po tragičnih dogodkih, 11. septembra 2001, ki so zatemnili zarjo tretjega tisočletja, je povabil kristjane in ljudi dobre volje, naj verujejo, da je Božje usmiljenje močnejše od vsakega zla in, da je zveličanje sveta samo v Kristusovem križu.
Devica Marija, Mati usmiljenja, ki jo danes zremo kot žalostno Mater ob vznožju križa, naj nam izprosi dar, da bomo vedno bolj zaupali v Božjo ljubezen in nam pomaga, da bomo usmiljeni, kot je naš Oče, ki je v nebesih.
Razlaga cerkvenih očetov prvih dveh prilik Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Farizeji in pismouki se pritožujejo, ker nočejo sprejeti, da je Kristus postal človek zato, da bi lahko rešil cestninarje in grešnike.« Sv. Ambrož pa pravi: »Prilike so bile napisane za ozdravitev naših ran, saj predstavljajo božansko zdravilo, ki od Trojice prihaja k nam: oče je namreč Bog Oče, pastir je Kristus, žena pa je Cerkev.« Tertulijan dodaja: »Pastir pokaže krepost potrpežljivosti, ko išče ovco, prav tako pa oče s ...
Razlaga cerkvenih očetov prvih dveh prilik Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Farizeji in pismouki se pritožujejo, ker nočejo sprejeti, da je Kristus postal človek zato, da bi lahko rešil cestninarje in grešnike.« Sv. Ambrož pa pravi: »Prilike so bile napisane za ozdravitev naših ran, saj predstavljajo božansko zdravilo, ki od Trojice prihaja k nam: oče je namreč Bog Oče, pastir je Kristus, žena pa je Cerkev.« Tertulijan dodaja: »Pastir pokaže krepost potrpežljivosti, ko išče ovco, prav tako pa oče s potrpežljivostjo čaka na sina.« Sv. Maksim Torinski nadaljuje: »Pastir, to je Bog, ne more pozabiti na nas, tudi na najmanjšega ne.« Sv. Ambrož pojasnjuje: »Pastir je moral nositi ovco vse do vasi, a se je kljub temu veselil. Pastirjeva ramena so raztegnjene roke na križu, ki potrpežljivo prenašajo težo ponovne vključitve.«
Prilika o usmiljenem očetu Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da »ta prilika poziva farizeje in pismouke, naj se razveselijo nad kesanjem in ponovno vključitvijo grešnikov.« Sv. Ciril Aleksandrijski in sv. Peter Krizolog nadaljujeta: »Poistovetenje teh dveh sinov je problematična. Številne so namreč domneve, vključno s tisto, da starejši brat predstavlja Jude in izgubljeni sin pogane.« Sv. Peter Krizolog še dodaja: »Mlajši sin si je prislužil izgubo sinovskih privilegijev.« Sv. Ambrož pravi: »Zapustiti hišo svojega očeta pomeni, oddaljiti se od nas samih v nek tuj kraj. Podobno je kot zapustiti Cerkev, ločiti se od Kristusa in oditi v temačno deželo, kjer bo dotični ob vse svoje imetje.« Sv. Avguštin nadaljuje: »Privoščiti si kraljevsko razkošnost strasti, je enako, kot predati se kraljestvu teme.« Ponovno pravi sv. Ambrož: »Lakota, ki jo on okuša, je lakota po Božji besedi in to, da je lačen, izhaja iz tega, ker ni prejel duhovne hrane, ki vodi k polnemu in obilnemu življenju.« Sv. Peter Krizolog dodaja: »Ironija je, da je dal blišč hiše svojega očeta za ležišče med prašiči.« Sv. Ambrož nadaljuje: »Kot da ne bi bilo že vsega dovolj, je postal še tako obupan zaradi lakote, da si je želel hrane prašičev, ki je neužitna in nenasitljiva hrana, kakor je to 'hrana', ki jo ponudi hudič.« Filoksen Mabugški pravi: »Navkljub njegovemu grehu se Sveti Duh ni oddaljil od njega, tako da je še vedno sin, ki pozna ljubezen in usmiljenje svojega očeta.« Sv. Efrem Sirski pravi: »Vrniti se v očetovo hišo pomeni, vrniti se v raj ter biti pridružen svojim najdražjim.« Sv. Ambrož pravi: »To je prva spoved, v kateri nekdo išče spravo s svojim očetom. On ni več vreden, da bi se imenoval sin, zato želi iti ter postati delavec v očetovem vinogradu. Eno je biti sin po rojstvu, drugo prijatelj na podlagi kreposti, služabnik zaradi dela in suženj iz strahu.« Sv. Atanazij pravi: »Oče je ponovno sprejel svojega izgubljenega sina na božansko praznovanje kot svojega sina.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Čeprav nekateri razlagalci za starejšega brata pravijo, da predstavlja Izrael, ga je težko poistovetiti s tem.« Sv. Peter Krizolog pa pravi: »Starejši brat se je postavil zunaj Cerkve poganov, kakor Judje, ki poslušajo zveličavno glasbo, a nočejo vstopiti v Cerkev. Ta starejši sin je vedno z očetom, saj pripada rodu svetih iz Stare zaveze. In Kristus se je rodil ravno za starejšega sina.
Berilo iz 2. Mojzesove knjige (2 Mz 32,7-11.13-14)
Tiste dni je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpěljal iz egiptovske dežele, se je pokvarilo. Hitro so zašli s poti, ki sem jim jo zapovedal; dali so si uliti tele, se mu priklanjali, mu darovali in rekli: ›To so tvoji bogovi, Izrael, ki so te izpeljali iz egiptovske dežele!‹« In Gospod je rekel Mojzesu: »Videl sem to ljudstvo: to je trdovratno ljudstvo. Zdaj me pústi, da se vname moja jeza proti njim in jih pokončam, tebe pa napravim za velik narod!« Mojzes pa je tolažil obličje Gospoda, svojega Boga, in je rekel: »Zakaj, Gospod, se vnema tvoja jeza proti tvojemu ljudstvu, ki si ga izpęljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko? Spomni se svojih služabnikov Abrahama, Izaka in Izraela, ki si jim prisegel pri sebi in jim govóril: ›Namnožil bom vaše potomstvo, da jih bo, kolikor je zvezd na nebu, in vso to deželo, ki sem jo obljubil, bom dal vašim potomcem, da jo prejmejo v večno posest.‹« Tedaj je bilo Gospodu žal zaradi hudega, o katerem je govóril, da bi ga stóril svojemu ljudstvu.
Psalm 51
Odpev: »Vstal bom in šel k Očetu.«
Ps 51,3-4.12-13.17.19
Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti,
v svojem obilnem usmiljenju izbriši moje pregrehe!
Popolnoma me operi moje krivde,
mojega greha me očisti!
Odpev: »Vstal bom in šel k Očetu.«
Čisto srce, o Bog, mi ustvari,
duha stanovitnosti v meni obnôvi.
Ne zavrzi me izpred svojega obličja,
svojega Svetega Duha mi ne odvzemi.
Odpev: »Vstal bom in šel k Očetu.«
Gospod, odpri moje ustnice,
da bom oznanjal tvojo hvalo.
Skesan duh, o Bog, naj bo moja daritev,
skesanega in ponižnega srca, o Bog, ne zametuješ.
Odpev: »Vstal bom in šel k Očetu.«
2. berilo
Kristus je prišel reševat grešnike
Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Timoteju (1 Tim 1,12-17)
Dragi Timótej, hvaležen sem našemu Gospodu Kristusu Jezusu, ki mi je dal moč. S tem da me je postavil v službo, me je namreč imel za vrednega zaupanja, čeprav sem bil prej bogokletnik, preganjalec in nasilnež. Vendar se me je usmilil, ker sem delal v neveri, iz nevednosti. In milost našega Gospoda je bila izredno bogata, z njo pa v Kristusu Jezusu vera in ljubezen. Zanesljiva je tale beseda in vredna, da jo vsi sprejmejo: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz. Usmilil se me je zato, da bi Kristus Jezus najprej na meni pokazal vso potrpežljivost za zgled tistim, ki bodo verovali vanj za večno življenje. Kralju vekov pa, neminljivemu in nevidnemu, edinemu Bogu, čast in slava na veke vekov. Amen.
Evangelij
2 Kor 5,19
Aleluja
Aleluja. Bog je v Kristusu spravil svet s seboj, nam pa je zaupal besedo sprave. Aleluja.
Veselje v nebesih zaradi spreobrnjenja grešnikov
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 15,1-32)
Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovac, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno ovco, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.
Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno drahmo, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.‹ Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.«
In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdélil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.
Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹
In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹«
Svetnik za vsak dan
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov