Med velikonočno večerjo na večer pred svojim trpljenjem je Gospod vzel kruh v svoje roke, kot je zapisano v Markovem evangeliju, in potem, ko ga je blagoslovil, je kruh razlomil, jim ga dal in rekel: 'Vzemite, to je moje telo' (Mr 14,22). Nato je vzel kelih, se zahvalil, ga podal učencem in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: 'To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge' (Mr 14,24). V teh besedah je povzeta vsa zgodovina ...
Med velikonočno večerjo na večer pred svojim trpljenjem je Gospod vzel kruh v svoje roke, kot je zapisano v Markovem evangeliju, in potem, ko ga je blagoslovil, je kruh razlomil, jim ga dal in rekel: 'Vzemite, to je moje telo' (Mr 14,22). Nato je vzel kelih, se zahvalil, ga podal učencem in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: 'To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge' (Mr 14,24). V teh besedah je povzeta vsa zgodovina Boga z ljudmi. V tem ni vključena in razložena le preteklost, ampak tudi prihodnost, to je prihod Božjega kraljestva na svet. Kar Jezus govori, niso zgolj besede. Kar govori, je dogodek, osrednji dogodek zgodovine sveta in našega osebnega življenja.
Te besede so neizčrpne. V tej uri bi rad z vami razmislil le o enem samem vidiku. Jezus je kot znamenje svoje navzočnosti izbral kruh in vino. Z vsakim teh dveh znamenj se podarja ves, ne le del sebe. Vstali ni razdeljen. Je ena oseba, ki se nam po znamenjih približa in se združi z nami. Vsako od teh znamenj pa na svoj način predstavlja poseben vidik njegove skrivnosti in nam spregovorita z njima značilno pojavnostjo, da se naučimo nekoliko bolje razumeti skrivnost Jezusa Kristusa. Med procesijo in češčenjem gledamo na posvečeno hostijo, najpreprostejšo vrsto kruha in hrano, ki sestoji le iz nekaj moke in vode. Kot takšen je namreč hrana ubogih, katerim je Gospod najprej namenil svojo bližino. Molitev, s katero Cerkev ta kruh med mašnim bogoslužjem izroča Gospodu, ga označi kot sad zemlje in človeškega dela. V njem je človeški trud, vsakdanje delo tistega, ki obdeluje zemljo, ki seje in žanje in končno pripravi kruh. Vendar pa kruh ni edino in zgolj naš proizvod, nekaj, kar smo naredili mi; je sad zemlje in zato tudi dar. Kajti dejstvo, da zemlja rodi sad, ni naša zasluga; edino Stvarnik ji je lahko dal rodovitnost. In zdaj lahko to molitev Cerkve še nekoliko razširimo in rečemo: Kruh je sad zemlje in obenem dar neba.
Vendar še nismo do konca razložili sporočila tega znamenja kruha. Njegovo najglobljo skrivnost je Gospod nakazal na cvetno nedeljo, ko so mu naznanili željo nekaterih Grkov, da bi ga srečali. V njegovem odgovoru na to prošnjo najdemo stavek: 'Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu' (Jn 12,24). V kruhu, ki je pripravljen iz zmletih zrn, se skriva skrivnost pasijona. Moka, zmleta pšenica, predpostavlja smrt in vstajenje pšeničnega zrna. S tem, da ga zmeljejo in spečejo, v sebi še enkrat nosi skrivnost pasijona. Le po umiranju pride vstajenje, pride sad in novo življenje.
Ko v molitvi gledamo posvečeno hostijo, nam govori znamenje stvarstva. Tedaj se srečamo z veličino njegovega daru; srečamo pa se tudi z Jezusovim trpljenjem, križem in njegovim vstajenjem. Po tem molitvenem gledanju nas pritegne k sebi, v svojo skrivnost, po kateri nas hoče spremeniti, kot je spremenil hostijo.
Prva Cerkev je v kruhu odkrila še drug simbol. Okrog leta 100 napisana molitev pravi: 'Kakor je bil ta kruh, ki ga lomimo, raztresen po gorah in je zgneten postal eden, tako naj se zbere tvoja Cerkev od koncev zemlje v tvoje kraljestvo'. Iz mnogih zrn pripravljen kruh vključuje tudi združitev; nastanek kruha iz zmletih pšeničnih zrn je tudi proces združevanja. Mi sami moramo iz mnogih, kar nas je, postati en sam kruh, eno samo telo, nam govori sv. Pavel (prim. 1Kor 10,17). Tako znamenje kruha postane obenem upanje in naloga.
Na povsem podoben način nam govori tudi znamenje vina. Medtem ko kruh opozarja na vsakdanjost, na preprostost in na dejstvo, da smo romarji, pa vino izraža žlahtnost stvarstva: praznik veselja, ki nam ga bo Bog pripravil ob koncu časov in ki ga po tem znamenju že zdaj vedno znova anticipira. Toda tudi vino govori o pasijonu: vinsko trto je treba vedno znova obrezovati in jo s tem očistiti; grozd mora zoreti na soncu in v dežju ter mora biti končno stisnjen: samo po tem pasijonu zori dragoceno vino.
Na slovesni praznik sv. Rešnjega Telesa gledamo predvsem znamenje kruha. V procesiji hodimo za tem znamenjem in tako hodimo za Gospodom samim. In prosimo ga: Vodi nas po cestah naše zgodovine! Pokaži Cerkvi in njenim pastirjem vedno znova pravo pot! Zberi nas od vseh koncev zemlje. Zedini svojo Cerkev, zedini razdvojeno človeštvo! Podari nam svoje zveličanje. Amen!
Tertulijan pravi: »Velika noč je zaradi krsta zelo slovesen dan, saj se je na ta dan dopolnilo Gospodovo trpljenje, v katerem smo bili krščeni.« V Didahe, torej nauku dvanajstih apostolov je zapisano: »Kakor je bil ta kruh, ki ga lomimo, raztresen po gorah in je postal eno, tako skupnost vernikov postane v sveti evharistiji eno.« Sv. Ambrož pravi: »Po Kristusovi ustanovitvi sta kruh in vino posvečena in postaneta njegovo Telo, razlomljeno za nas in Kri njegovega trpljenja za naše ...
Tertulijan pravi: »Velika noč je zaradi krsta zelo slovesen dan, saj se je na ta dan dopolnilo Gospodovo trpljenje, v katerem smo bili krščeni.« V Didahe, torej nauku dvanajstih apostolov je zapisano: »Kakor je bil ta kruh, ki ga lomimo, raztresen po gorah in je postal eno, tako skupnost vernikov postane v sveti evharistiji eno.« Sv. Ambrož pravi: »Po Kristusovi ustanovitvi sta kruh in vino posvečena in postaneta njegovo Telo, razlomljeno za nas in Kri njegovega trpljenja za naše zveličanje.« Origen to bolj podrobno razloži: »Kruh in vino sta Kristusovo Telo in Kri, ki kot resnična Beseda postaneta naša hrana in naša pijača dejavne ljubezni in vere. Kruh je Beseda pravičnosti, ob kateri se nasičujejo duše, medtem ko je Pijača Beseda Kristusovega spoznanja od njegovega rojstva do njegovega trpljenja.« Sv. Janez Damaščan dodaja: »Kristus je vzpostavil novo pogodbo s svojimi učenci in apostoli ter s tistimi, ki bodo po njih verovali Vanj.« Sv. Irenej Lyonski pa pravi: »Po teh ustvarjenih stvareh verniki darujejo Bogu po vsem svetu prvine njegovih stvaritev in Bog podeli z verniki večno življenje.«
Tiste dni je Mojzes prišel in povedal ljudstvu vse Gospodove besede in odloke. In vse ljudstvo je odgovorilo z enim glasom; rekli so: »Vse besede, ki jih je govóril Gospod, bomo izpolnjevali.« Mojzes je zapisal vse Gospodove besede. Potem je zjutraj zgodaj vstal in postavil oltar pod goro in dvanajst spominskih kamnov za dvanajst Izraelovih rodov. Nato je poslal mladeniče izmed Izraelovih sinov, da so darovali žgalne daritve in žrtvovali junce kot mirovne daritve za Gospoda. Mojzes je vzel polovico krvi in jo vlil v kotliček, polovico krvi pa je poškropil po oltarju. Potem je vzel knjigo zaveze in jo prebral ljudstvu. Tedaj so rekli:
»Vse, kar je govóril Gospod, bomo izpolnjevali; pokorni bomo.« In Mojzes je vzel kri in z njo poškropil ljudstvo in rekel: »Glejte, to je kri zaveze, ki jo je Gospod po vseh teh besedah sklenil z vami.«
Psalm 116
Odpev: »Dvignil bom kelih odrešenja.«
Ps 116,12-13.15-16.17-18
Kaj naj povrnem Gospodu
za vse dobro, kar mi je storil?
Kelih odrešenja bom dvignil
in klical bom ime Gospodovo.
Odpev: »Dvignil bom kelih odrešenja.«
Dragocena je v očeh Gospodovih
smrt njegovih zvestih.
O Gospod, zares sem tvoj služabnik,
tvoj služabnik sem, sin tvoje dékle.
Odpev: »Dvignil bom kelih odrešenja.«
Moje vezi si raztrgal, zato ti bom daroval zahvalno daritev,
klical bom ime Gospodovo.
Svoje zaobljube Gospodu bom izpolnil
pred vsem njegovim ljudstvom.
Odpev: »Dvignil bom kelih odrešenja.«
2. berilo
Kristusova kri očiščuje našo vest
Berilo iz pisma Hebrejcem (Heb 9,11-15)
Bratje in sestre, Kristus je prišel kot véliki duhovnik prihodnjih dobrin. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva, je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odrešenje. Kajti če škropljenje s krvjo kozlov in volov in juničjim pepelom omadeževane posvečuje glede telesne čistosti, koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu. Zato je srednik nove zaveze, da bi po smrti, ki jo je pretrpel za odrešenje od pregreh v prejšnji zavezi, tisti, ki so poklicani, prejeli obljubljeno večno dediščino.
Evangelij
Jn 6,51
Aleluja
Aleluja. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes, govorí Gospod. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Aleluja.
To je moje telo, to je moja kri
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 14,12-16.22-26)
Prvi dan opresnikov, ko so žrtvovali velikonočno jagnje, so rekli Jezusu njegovi učenci: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel velikonočno jagnje?« Tedaj je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v mesto in naproti vama bo prišel moški, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim in tam, kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju: ›Učitelj pravi: Kje je moj prostor, kjer bi jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci?‹ In pokazal vama bo v nadstropju veliko jedilnico, pripravljeno in urejeno; tam nam pripravita.«
Učenca sta odšla. Prišla sta v mesto in našla, kakor jima je povedal, in sta pripravila velikonočno jagnje. Medtem ko so jedli, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlômil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge. Resnično, povem vam: Ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil novega v Božjem kraljestvu. « In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.
Svetnik za vsak dan
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov