Božja beseda za nedeljo, 11. maja 2014

Iz homilije med mašniškim posvečenjem 3. maja 2009
Po zelo lepi navadi je na nedeljo Dobrega pastirja rimski škof skupaj s svojimi duhovniki zbran pri sveti daritvi, med katero so posvečeni novi duhovniki. To je vsakič velik Božji dar; je njegova milost. ...

Postati duhovnik v Cerkvi, pomeni vstopiti v Kristusovo darovanje samega sebe preko zakramenta svetega reda, pomeni vstopiti v to ves in celostno. Jezus je dal življenje za vse, na poseben način pa se je posvetil za tiste, ki mu jih ...

Več ...

Iz homilije med mašniškim posvečenjem 3. maja 2009
Po zelo lepi navadi je na nedeljo Dobrega pastirja rimski škof skupaj s svojimi duhovniki zbran pri sveti daritvi, med katero so posvečeni novi duhovniki. To je vsakič velik Božji dar; je njegova milost.

Postati duhovnik v Cerkvi, pomeni vstopiti v Kristusovo darovanje samega sebe preko zakramenta svetega reda, pomeni vstopiti v to ves in celostno. Jezus je dal življenje za vse, na poseben način pa se je posvetil za tiste, ki mu jih je Oče dal, da bi bili posvečeni v resnici, to je v Njem in bi lahko govorili in delovali v njegovem imenu, bili tako njegovi zastopniki ter s tem nadaljevali njegovi odrešenjski dejanji: lomili Kruh življenja ter odpuščali grehe. Tako je Dobri pastir dal svoje življenje za vse ovce, še posebej pa je dal in daje za vse tiste, ki jih je še posebej poklical in jih kliče, da bi hodili za njim po poti pastoralnega služenja. Na poseben način pa je Jezus prosil za Simona Petra ter se tudi daroval zanj, da mu je nekega dne na obali Tiberijskega jezera lahko rekel: “Pasi moje ovc”(Jn 21,16-17). Podobno Kristus osebno moli in se daruje za vsakega duhovnika. Samo zaradi tega je vsak duhovnik usposobljen sodelovati z Njim in pasti njegovo čredo, ki je vsa samo Gospodova.

Sedaj bi se rad dotaknil še tega, kar mi je še posebej pri srcu: molitev in njena povezanost z opravljanjem službe. Biti posvečen v duhovnika pomeni na zakramentalen in bivanjski način vstopiti v Kristusovo molitev za svoje. Od tu izhaja za nas duhovnike posebna poklicanost k molitvi, da Kristus ostaja naše središče. Poklicani smo, da ostanemo v Kristusu, kakor rad ponavlja evangelist Janez (prim. Jn 1,35-39; 15,4-10). To pa se še posebej uresničuje po molitvi. Naše služenje je še posebej povezano s tem 'ostati', kar je enako moliti, saj iz tega izhaja naša učinkovitost. Ob tem imamo pred očmi različne oblike molitev duhovnika, med katerimi je vsekakor vsakodnevno obhajanje svete maše, prav tako molitev brevirja, češčenje najsvetejšega, lectio divina, rožni venec in meditacija. Vse te oblike molitve, ki imajo za središče evharistijo, omogočajo v vsakdanjiku duhovnika in tudi v vsem njegovem življenju, da se uresničuje Jezusova beseda: “Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce”(Jn 10,14-15).«

Angelus, 15. maj 2011
Dragi bratje in sestre, bogoslužje 4. velikonočne nedelje nam predstavlja eno najlepših podob, s katero so že v prvih stoletjih Cerkve upodabljali Gospoda Jezusa: podobo Dobrega Pastirja. Janezov evangelij nam v desetem poglavju opiše poseben način ravnanja Kristusa Pastirja do svoje črede. To je tako močan odnos, da ne bo mogel nihče več izpuliti ovc iz njegovih rok. One so namreč povezane z Njim z vezjo ljubezni ter medsebojnim poznavanjem, ki jim zagotavlja neizmerni dar večnega življenja. Istočasno pa je držo črede do Kristusa Dobrega Pastirja evangelist opisal z dvema značilnima glagoloma: poslušati in hoditi za njim. Ti dve besedi opisujeta temeljne značilnosti tistih, ki živijo v hoji za Gospodom. Predvsem gre tu za poslušanje njegove Besede, iz katere se porodi in hrani vera. Samo tisti, ki je pozoren na Gospodov glas, je sposoben v vesti sprejeti takšne odločitve, da bi deloval po Božje. Iz poslušanja torej izhaja hoja za Jezusom. Kot učenci ravnamo, potem ko smo poslušali in notranje sprejeli Učiteljev nauk, če ga vsakodnevno tudi živimo.

Na današnjo nedeljo čisto spontano priporočamo Bogu pastirje Cerkve in tiste, ki se pripravljajo, da bodo postali pastirji. Prosim vas za posebno molitev za škofe, tudi za rimskega škofa, za župnike ter za vse tiste, ki so prijeli odgovornost za vodenje Kristusove črede, da bi bili zvesti in razumni pri izvrševanju njihovega služenja. Še posebej pa na današnji svetovni dan molitve za duhovne poklice prosimo za duhovniške poklice, da ne bi primanjkovalo vrednih delavcev na Gospodovi žetvi. Sedemdeset let je že od takrat, ko je častitljivi Pij XII. ustanovil Papeško družbo za duhovniške poklice. Pravo spoznanje mojega predhodnika je bilo utemeljeno na prepričanju, da poklici rastejo in zorijo v delnih Cerkvah, kjer to omogoča zdravo družinsko okolje, okrepljeno z vero, brezpogojno ljubeznijo in pobožnostjo. V poslanici, ki sem vam jo poslal za današnji svetovni dan, sem podčrtal, da se poklicanost začne uresničevati, ko se »izstopi iz svoje zaprte volje in ideje o samouresničenju, se potopi v Božjo voljo in se ji pusti voditi«. Tudi v današnjem času, ko Gospodov glas tvega, da bo preplavljen s tolikimi drugimi glasovi, je vsaka cerkvena skupnost poklicana, da spodbuja ter skrbi za poklice v duhovništvo ter posvečeno življenje. Ljudje namreč vedno potrebujejo Boga, tudi v današnjem tehnološkem svetu, zato bo vedno potreba po pastirjih, ki oznanjajo Gospodovo Besedo ter omogočajo srečanje z Njim v zakramentih.

Dragi bratje in sestre, okrepljeni z velikonočnim veseljem in z vero v Vstalega, zaupajmo naše namene in prošnje Devici Mariji, materi vsakega poklica, da s svojo priprošnjo prebudi in podpira številne in svete poklice v službi Cerkvi in svetu.

Manj ...

Sv. Janez Krizostom o tistih, ki so poslušali Petra pravi, »da niso samo verjeli, temveč so obsodili same sebe, ko so se zavedali svojega preteklega ravnanja. Sv. Beda Častitljivi dodaja: »S prihodom Svetega Duha so bili posvečeni Gospodu kot njegove prvine.« ...

Več cerkvenih očetov pravi, da je »verjetno, da je bilo potrebno (Kristusovo) trpljenje za nas, in sicer ne zato, ker bi on storil, kaj grešnega, temveč da bi nas spodbudil, da bi bolj zavzeto živeli po pravičnosti. ...

Več ...

Sv. Janez Krizostom o tistih, ki so poslušali Petra pravi, »da niso samo verjeli, temveč so obsodili same sebe, ko so se zavedali svojega preteklega ravnanja. Sv. Beda Častitljivi dodaja: »S prihodom Svetega Duha so bili posvečeni Gospodu kot njegove prvine.«

Več cerkvenih očetov pravi, da je »verjetno, da je bilo potrebno (Kristusovo) trpljenje za nas, in sicer ne zato, ker bi on storil, kaj grešnega, temveč da bi nas spodbudil, da bi bolj zavzeto živeli po pravičnosti. Trpeti, da bi nekdo uresničil nekaj, kar je prav, bi se lahko zdelo težavno, pa vendar, je ravno to, kar je storil Kristus, ko se je učlovečil in je umrl za naše zveličanje. On je bil namreč popoln človek, ki pa mu je bilo naloženo krivično trpljenje, vendar se zaradi tega ni niti poskušal maščevati. Njegova smrt nam je omogočila, da smo umrli staremu grešnemu življenju ter se vrniti k Njemu, kakor izgubljena ovca, ki se je vrnila svojemu duhovnemu očetu.«

Sv. Avguštin takole razlaga, kako je Kristus resnična vrata in resničen dobri pastir: »Pastir ovac je Kristus. Vstopa skozi vrata, ker pa je On tudi vrata, to pomeni, da vstopa sam skozi sebe. To pa velja samo za Kristusa, ker nihče ne more vstopiti skozi vrata, torej pristopiti k blaženosti, če ne po Resnici, saj je blaženost ravno veselje Resnice. Ker je Kristus kot Bog Resnica, kot človek vstopa sam vase, oziroma v Resnico, ki je On kot Bog. Mi pa nismo Resnica, temveč smo sinovi luči po udeležbi pri resnični in neustvarjeni Luči, zato je za nas potrebno, da vstopimo po Resnici, ki je Kristus. Ta je namreč rekel: 'Posveti jih v Resnici' (Jn 17,7), kakor tudi: 'Kdor stopi skozme, bo rešen' (Jn 10,9)«.

Manj ...