Božja beseda za nedeljo, 10. septembra 2023

Angel Gospodov, 7. september 2014
Evangelij današnje nedelje iz 18. poglavja Matejevega evangelija predstavlja temo bratskega opominjanja v skupnosti vernikov, torej kako naj opomnim drugega kristjana, da je storil nekaj slabega. Jezus nas uči, če moj krščanski brat greši zoper mene, me prizadene, moram do njega uporabiti krščansko ljubezen, predvsem osebno se pogovoriti z njim in mu razložiti, da to, kar je rekel ali storil, ni v redu. In če me brat ne posluša? Jezus predlaga nadaljnje posredovanje. Najprej

Angel Gospodov, 7. september 2014
Evangelij današnje nedelje iz 18. poglavja Matejevega evangelija predstavlja temo bratskega opominjanja v skupnosti vernikov, torej kako naj opomnim drugega kristjana, da je storil nekaj slabega. Jezus nas uči, če moj krščanski brat greši zoper mene, me prizadene, moram do njega uporabiti krščansko ljubezen, predvsem osebno se pogovoriti z njim in mu razložiti, da to, kar je rekel ali storil, ni v redu. In če me brat ne posluša? Jezus predlaga nadaljnje posredovanje. Najprej se vrni k njemu z drugima dvema ali tremi osebami in govori z njim, da se bo bolj zavedal napake, ki jo je storil. Če pa kljub temu ne sprejme opomina, je potrebno povedati skupnosti. Če pa tudi skupnosti ne posluša, potem mu je potrebno dati čuti ta prelom in ločitev, ki ga je on sam povzročil, ko ni več v občestvu z brati in sestrami v veri.

Koraki te poti kažejo na prizadevanje, ki ga Gospod zahteva od svoje skupnosti pri spremljanju tistega, ki pogreši in sicer zato, da se ta ne bi pogubil. Pri tem se je potrebno v skupnosti predvsem izogniti vzburjenju ob tem ter opravljanju. Prvo je to, da se temu izognemo. »Pojdi in ga posvári na štiri oči« (v. 15). To pa z držo obzirnosti, previdnosti, ponižnosti, z vso pozornostjo do tistega, ki je grešil in se tako izognemo temu, da bi lahko besede brata ranile ali ubile. Saj vi to veste, da besede tudi ubijajo! Ko nekoga obrekujem, ko nekoga po krivici kritiziram, ko s svojim jezikom brata 'odiram', s tem ubijem dobro ime drugega. Tudi besede ubijajo. To vzemimo zelo zares. Ta razsodnost, da govorimo z njim na samem, je potrebna tudi zato, da ne ponižujemo po nepotrebnem grešnika. Sama se pogovorita, nihče tega ne bo opazil in vsega bo konec. V luči te zahteve razumemo tudi nadaljnje posredovanje, ki predvideva vključitev nekaterih prič ali celo skupnosti. Namen je pomagati osebi, da se zaveda, kaj je storila in da je s svojim grehom prizadela, ne samo enega temveč vse, pa tudi pomagati nam samim, da se osvobodimo jeze ali zamere, ki povzročata samo slabo, tiste zagrenjenosti srca, ki nas iz jeze in zamere vodi v to, da drugega zmerjamo ter žaljivo napadamo. Zares grdo je, če iz ust kristjana pride zmerjanje ali žaljiv napad. Grdo je! Ste razumeli? Nobenega zmerjanja. Zmerjanje ni krščansko. Ste razumeli? Zmerjanje ni krščansko.

Dejansko smo pred Bogom vsi grešniki in potrebni odpuščanja. Vsi. Jezus je nam namreč rekel, naj ne sodimo. Bratsko opominjanje je en vidik ljubezni in občestvenosti, ki mora prevladovati v krščanski skupnosti. To je medsebojna pomoč, ki si jo lahko in moramo nuditi. Opominjanje brata je usluga, ki je mogoča ter učinkovita le, če ta, ki opominja, prizna, da je grešnik in s tem potreben Gospodovega odpuščanja. Ista vest, po kateri prepoznam napako drugega, opominja najprej mene, da sem pogrešil in to velikokrat.

Na začetku maše smo zato vsakič povabljeni priznati pred Gospodom, da smo grešniki in z besedami ter kretnjami izraziti iz srca iskreno kesanje. Rečemo namreč: 'Usmili se me, Gospod. Grešnik sem! Vsemogočnemu Bogu izpovem svoje grehe'. Ne rečemo namreč: 'Usmili se tega, ki je ob meni, ali te, ki je grešnica.' Ne! Usmili se me! Vsi smo grešniki ter potrebni Gospodovega odpuščanja. Sveti Duh je, ki govori našemu duhu in ki nam v luči Jezusove besede da prepoznati naše krivde. Jezus sam je, ki nas vse vabi, svetnike in grešnike na svoj obed, saj nas zbira s križišč, različnih situacij življenja (prim. Mt 22,9-10). Med pogoji za vse udeležence evharističnega slavja, sta dva temeljna, dva pogoja, da gremo vredno k sveti maši: vsi smo grešniki ter da Bog vsem podarja svoje usmiljenje. To sta dva pogoja, ki na široko odpreta vrata, da vredno pristopimo k maši. Na to se moramo tudi vedno spomniti, preden gremo k bratu, da ga bratsko opomnimo.

Vse to prosimo na priprošnjo Blažene Device Marije. Jutri bomo namreč obhajali liturgični praznik njenega rojstva.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij te nedelje (prim. Mt 18,15-20) je vzet iz četrtega Jezusovega govora Matejeve pripovedi, poznan kot »skupnostni« ali »cerkven« govor. Današnji odlomek govori o bratskem opominjanju in nas vabi, da razmislimo o dvojni razsežnosti krščanskega bivanja. Tisti skupnostni, ki zahteva zaščito skupnosti, torej enotnosti Cerkve in tisti osebni, ki nalaga pozornost in spoštovanje do vsake posamezne vesti.

Za opominjanje brata, ki je pogrešil, Jezus predlaga pedagogiko ponovne pridobitve. Jezusova pedagogika je vedno pedagogika ponovne pridobitve. On vedno skuša ponovno pridobiti, rešiti. In to pedagogiko ponovne pridobitve oblikujejo trije prehodi. Najprej pravi: Posvári brata, ki je pogrešil. Posvári ga na štiri oči (prim. v. 15), kar pomeni, da se ne izpostavi na trgu njegovega greha. Gre za to, da gremo z vso diskretnostjo k bratu in sicer ne, da bi ga sodili temveč, da bi se zavedal tega, kar je storil. Kolikokrat smo mi imeli to izkušnjo, ko nekdo pride in reče: »Poslušaj ti si v tem pogrešil. V tem se boš moral malo poboljšati.« Morda se na začetku razjezimo, toda potem se zahvalimo, ker je to bila bratska gesta, gesta občestva, pomoči, ponovne pridobitve.

Iz različnih razlogov ni lahko uresničevati tega Jezusovega nauka. Najprej je strah, da bo brat ali sestra slabo odreagiral. Včasih manka zadostna zaupljivost z njim ali njo… In še drugi razlogi so. Vsakič ko smo to storili, smo čutili, da je bila to ravno Gospodova pot.

Kakor koli, lahko se zgodi, da kljub dobrim namenom, tudi dobrim namenom njega, nje, prvi poskus propade. V takšnem primeru ni dobro odnehati in reči: »Naj se sam pobriga, jaz si umivam roke pred tem«. Ne, to ni krščansko. Nikar odnehati, kajti dobro se je zateči po pomoč k kašnemu drugemu bratu ali sestri. Jezus pravi: »Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič« (v.16). To je predpis Mojzesove postave (prim. 5Mz 19,15). Čeprav se zdi, da je to proti obtožencu, je to v resnici zagotovilo njegovo zaščito pred lažnimi tožniki. Toda Jezus gre onkraj tega. Dve priči sta zahtevani, ne zaradi obtožbe ali sodbe, temveč za pomoč. »Dogovoriva se, ti in jaz ter pojdiva pogovoriti se z njim, z njo, ki je pogrešila, ki počne neumnosti. Pojdiva kot brata pogovoriti se z njim.« To je drža ponovne pridobitve, ki jo Jezus pričakuje od nas. Jezus nadalje predpostavlja, da lahko propade tudi ta pristop s pričama, in sicer drugače od Mojzesove postave, po kateri je bilo dovolj pričevanje dveh ali treh za obsodbo.

Dejansko lahko tudi ljubezen dveh ali treh bratov ne zadostuje, ker je on ali ona trdoglavec. Jezus doda: »Povej skupnosti« (v. 17), to je Cerkvi. V nekaterih primerih je vključena vsa skupnost. So stvari, zaradi katerih ne moremo pustiti ravnodušnih drugih bratov, saj je potrebna še večja pomoč za pridobitev brata. Včasih pa tudi to ne zadostuje. Jezus pravi: »Če pa tudi skupnosti ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar« (v. 17). Ta na videz tako zaničljiv izraz v resnici vabi, da izročimo brata v Božje roke, saj lahko samo Oče izkaže še večjo ljubezen kot vsi bratje zbrani skupaj.

Ta Jezusov nauk nam je zelo v pomoč. Ko mi, pomislimo na primer, vidimo pogrešek, napako, zdrs v onem bratu ali v oni sestri, je prva stvar, ki jo naredimo, da gremo naokoli in to pripovedujemo drugim, začnemo opravljati. Opravljanje pa zapre srce skupnosti, konča edinost Cerkve. Hudič je veliki opravljivec, ki vedno naokoli trosi slabe stvari drugih, kajti on je lažnivec in skuša razdvojiti Cerkev, oddaljiti brate od nje in tako ne ustvarjati skupnosti. Prosim vas, bratje in sestre, potrudimo se, da ne bomo opravljali. Opravljanje je kuga, ki je hujša od covida! Hujša! Potrudimo se, nič opravljanja. Nič več opravljanja.

Jezusova ljubezen je sprejemala cestninarje in pogane in s tem pohujšala dobromisleče tistega časa. Ne gre torej za obsodbo brez priziva, temveč za priznanje, da lahko naši človeški poskusi propadejo, in da lahko le-to, da se sam znajde pred Bogom, postavi brata pred lastno vest in odgovornost do svojih dejanj. Če stvar ne gre naprej, potem je potrebna tišina in molitev za brata ali sestro, ki še naprej grešita, toda nikoli opravljanja.

Devica Marija naj nam pomaga, da bomo bratsko opominjanje naredili za zdravo navado, da se bodo po naših skupnostih lahko vzpostavljali vedno novi bratski odnosi, utemeljeni na medsebojnem odpuščanju ter predvsem na nepremagljivi moči Božjega usmiljenja.

Svetopisemska berila maše današnje nedelje imajo skupno temo v bratski ljubezni skupnosti vernikov, ki izhaja iz občestva s Sveto Trojico. Apostol Pavel pravi, da ima vsa Božja postava polnost v ljubezni tako, da je v naših odnosih do drugih, deset zapovedi in vsak predpis zaobsežen v: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (prim. Rim 13,8-10). V evangeljskem besedilu iz 18. poglavja Matejevega evangelija, ki je posvečeno življenju krščanske skupnosti, je rečeno, da bratska ljubezen vsebuje tudi čut za medsebojno odgovornost. Če

Svetopisemska berila maše današnje nedelje imajo skupno temo v bratski ljubezni skupnosti vernikov, ki izhaja iz občestva s Sveto Trojico. Apostol Pavel pravi, da ima vsa Božja postava polnost v ljubezni tako, da je v naših odnosih do drugih, deset zapovedi in vsak predpis zaobsežen v: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (prim. Rim 13,8-10). V evangeljskem besedilu iz 18. poglavja Matejevega evangelija, ki je posvečeno življenju krščanske skupnosti, je rečeno, da bratska ljubezen vsebuje tudi čut za medsebojno odgovornost. Če torej moj brat greši proti meni, se moram v moči krščanske ljubezni najprej osebno pogovoriti z njim ter mu predočiti, da to, kar je rekel ali storil, ni dobro. Ta način delovanja se imenuje bratsko opominjanje. Le ta pa ne sme biti odziv na utrpelo žalitev, temveč mora izhajati iz ljubezni do brata. Sveti Avguštin razlaga: »Ta, ki te je razžalil, je s tem samega sebe težko ranil. In ti, ne bi oskrbel rane svojega brata? Pozabiti moraš na prizadejano ti žalitev, ne pa rane tvojega brata« (Govori 82,7).

In če te brat ne posluša? Jezus v današnjem evangeliju nakaže stopnjevanje: najprej se vrniti k njemu z dvema ali tremi osebami ter se z njim pogovoriti, da bi se jasneje zavedal tega, kar je storil. Če pa kljub temu zavrne opomin, je potrebno povedati skupnosti. Če pa ne posluša niti skupnosti, mu je potrebno dati okusiti razdor, ki ga je on sam povzročil, tako, da se ga izloči iz skupnosti. Vse to kaže na to, da je na poti krščanskega življenja potrebna soodgovornost. Vsak, ki se zaveda lastnih omejitev in napak, je povabljen, da sprejme bratsko opominjanje, prav tako pa, da on s to posebno uslugo pomaga drugemu.

Naslednji sad ljubezni v skupnosti je soglasnost v molitvi. Jezus pravi: »Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,19-20). Osebna molitev je gotovo pomembna, še več nujna. Pa vendar, Gospod zagotavlja svojo navzočnost v skupnosti, ki je zbrana in soglasna, pa naj bo še tako majhna, saj s tem odseva resničnost Troedinega Boga, ki je popolno občestvo ljubezni. Origen pravi, da se moramo vaditi v tej 'simfoniji', v tem soglasju znotraj krščanske skupnosti. Vaditi se moramo bodisi v bratskem opominjanju, ki sicer zahteva veliko ponižnosti in preprostosti srca, bodisi v molitvi, da se bo dvigala Bogu iz skupnosti, ki je resnično zbrana v Kristusu.

---

V evangeljskem odlomku iz Matejevega evangelija ljubezen deluje kot počelo, ki združuje kristjane ter hkrati stori, da njihovo enoglasno molitev usliši nebeški Oče. Jezus pravi: 'Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih' (Mt 18,19). Glagol, ki ga je evangelist uporabil 'soglasna' je v grščini'synphonesosin, se nanaša na sinfonijo, soglasje src. To pa je to, kar je Bogu pri srcu. Od soglasja v molitvi je torej odvisno ali jo bo nebeški Oče sprejel. Prositi skupaj pa pomeni tudi korak naprej k edinosti med tistimi, ki prosijo. Nikakor pa to ne pomeni, da bo Božji odgovor kakor koli pogojen z našo prošnjo. Dobro vemo, da je željenja edinost odvisna predvsem od volje Boga, katerega načrt in velikodušnost presegata človekovo razumevanje, njegove prošnje in pričakovanja.

Če poglobljeno pogledamo te evangeljske stavke, bolje razumemo razlog, zakaj bo Oče pozitivno odgovoril na prošnjo krščanske skupnosti. Jezus namreč pravi: 'Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi' (Mt 18,20). Zaradi Jezusove navzočnosti postane molitev tistih, ki so zbrani v njegovem imenu, učinkovita. Ko se kristjani zberejo k molitvi, je Jezus sam med njimi. Oni so tako eno z Njim, ki je edini srednik med Bogom in ljudmi. Konstitucija o svetem bogoslužju 2. vatikanskega koncila navaja ravno ta stavek iz evangelija, da bi nakazala enega od dveh načinov Kristusove navzočnosti: 'Ko Cerkev moli in poje psalme, je navzoč Tisti, ki je obljubil: 'Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi' (Mt, 18,20) (B 7). Po vstajenju je Kristus učencem zagotovil, da bo 'z njimi vse dni do konca sveta' (Mt 28,20). Njegova navzočnost v skupnosti učencev ter njihova molitev zagotavljata učinkovitost molitve in sicer tako zelo, da je obljubil: 'Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih' (Mt 18,18).