Božja beseda za nedeljo, 10. julija 2016

Ljubezen do Boga in do bližnjega sovpadata: v najmanjšem srečujemo Jezusa in v Jezusu srečujemo Boga. »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo,« pravi sv. Pavel (1 Kor 10,17). Združitev s Kristusom je obenem združitev z vsemi ostalimi, katerim se on podarja. Ljubezen (agape) do Boga in ljubezen (agape) do bližnjega sta zdaj zares združeni: učlovečeni Bog nas vse priteguje k sebi. Zato razumemo, da postane agape tudi ime za evharistijo: v njej prihaja Božja ...

Več ...

Ljubezen do Boga in do bližnjega sovpadata: v najmanjšem srečujemo Jezusa in v Jezusu srečujemo Boga. »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo,« pravi sv. Pavel (1 Kor 10,17). Združitev s Kristusom je obenem združitev z vsemi ostalimi, katerim se on podarja. Ljubezen (agape) do Boga in ljubezen (agape) do bližnjega sta zdaj zares združeni: učlovečeni Bog nas vse priteguje k sebi. Zato razumemo, da postane agape tudi ime za evharistijo: v njej prihaja Božja agape telesno k nam, da bi v nas in po nas nadaljevala svoje delo. Samo na tej kristološko-zakramentalni podlagi lahko prav razumemo Jezusov nauk o ljubezni. Prehod od postave in prerokov k dvojni zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega, k čemur nas Jezus vodi, kakor tudi dejstvo, da je vsa verska eksistenca osredotočena na to zapoved, ni samo morala (nravnost), ki bi mogla obstajati samostojno poleg vere v Kristusa in poleg njegovega ponavzočenja v samem zakramentu: vera, bogočastje in etos se prepletajo kot enotna stvarnost, ki se oblikuje v srečanju z Božjo agape.Običajno nasprotje med bogočastjem in etosom tu preprosto odpade. V samem »bogočastju«, v evharističnem občestvu sta prisotna oba vidika, biti ljubljen in ljubiti druge. Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni, je sama v sebi okrnjena. Nasprotno pa postane »zapoved« ljubezni mogoča le, ker ni zgolj zahteva: ljubezen je lahko »zapovedana« le zato, ker je najprej podarjena.

Evangeljska prilika, ki jo pripoveduje evangelist Luka, je del vrste prizorov in dogodkov, ki so vzeti iz vsakdanjega življenja in s katerimi nam Jezus pomaga razumeti globine Božje ljubezni do vsakega človeka, posebej do tistih, ki trpijo zaradi bolezni ali bolečin. S sklepnimi besedami iz prilike o usmiljenem Samarijanu: »Pojdi in ti delaj prav tako« (Lk 10,37), Gospod tudi pokaže odnos, ki naj bi ga imel vsak njegov učenec do drugih, posebej tistih v potrebi. Iz neizmerne Božje ljubezni je potrebno skozi močan odnos z njim v molitvi črpati moč za življenje iz dneva v dan s konkretno skrbjo – podobno kot usmiljeni Samarijan – za tiste, ki trpijo telesno ali duševno oz. prosijo za pomoč.

Različni cerkveni očetje so v usmiljenem Samarijanu videli Jezusa samega; v človeku, ki je padel med razbojnike pa Adama, našo pravo človeškost, ranjeno in zmedeno zaradi greha (prim. Origen, Homilija o Lukovem evangeliju XXXIV, 1–9; Sv. Ambrož, Komentar k Evangeliju po sv. Luku, 71–84; Avguštin, Pridiga 171). Jezus je sin Boga, ki pokaže zvesto, večno in brezmejno Očetovo ljubezen. Jezus pa je tudi tisti, ki se je kot Bog ponižal in z učlovečenjem prevzel človeško naravo (prim. Flp 2,6–8), se približal človeškemu trpljenju celo do spusta pred pekel, kot molimo v apostolski veroizpovedi, da bi človeštvu prinesel upanje in svetlobo. Jezus se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom (prim. Flp 2,6), ampak poln usmiljenja gleda na brezno človeškega trpljenja ter podarja olje tolažbe in vino upanja.

Prilika o usmiljenem Samarijanu (prim. Lk 10,25-37) prinaša predvsem dve pomembni pojasnili. Medtem ko se je pojem »bližnji« dotlej bistveno nanašal na člane istega naroda in na tujce, ki so se naselili v izraelski deželi, torej na skupnost, ki je bila solidarna z deželo in ljudstvom, je ta meja zdaj odstranjena: vsak, ki me potrebuje in kateremu lahko pomagam, je moj bližnji. Pojem »bližnji« je posplošen, vendar ostane konkreten. Čeprav se razširi na vse ljudi, pa vendar ne ostane izraz neke splošne abstraktne ljubezni, ampak zahteva mojo dejavno zavzetost povsod. Naloga Cerkve je, da vedno znova pojasnjuje povezavo med oddaljenostjo in bližino za praktično življenje svojih članov. Leto vere, ki ga obhajamo, je primerna priložnost za okrepitev dobrodelnosti v naših cerkvenih skupnostih, saj vsak izmed nas lahko postane usmiljeni Samarijan za tiste, ki so nam blizu.

Manj ...

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Učitelj bi rad ujel Jezusa v zmoti, a medtem ko to počne, dokazuje, da ni razumel skrivnosti učlovečenja, saj (Jezus) ni običajen človek, temveč je Božji Sin.« Sv. Efrem Sirski nadaljuje: »Vprašanje predpostavlja, da je pot Postave, pot življenja. Ves Jezusov nauk lebdi na krilih teh dveh zapovedi.« Sv. Ambrož pravi: »Poznati postavo dejansko pomeni poznati zakrament božanskega učlovečenja, pomeni torej poznati resnico.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadalje razlaga: »Jezusov odgovor na vprašanje ...

Več ...

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Učitelj bi rad ujel Jezusa v zmoti, a medtem ko to počne, dokazuje, da ni razumel skrivnosti učlovečenja, saj (Jezus) ni običajen človek, temveč je Božji Sin.« Sv. Efrem Sirski nadaljuje: »Vprašanje predpostavlja, da je pot Postave, pot življenja. Ves Jezusov nauk lebdi na krilih teh dveh zapovedi.« Sv. Ambrož pravi: »Poznati postavo dejansko pomeni poznati zakrament božanskega učlovečenja, pomeni torej poznati resnico.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadalje razlaga: »Jezusov odgovor na vprašanje učitelja postave o večnem življenju kaže na to, da mu je plen ušel in njegovo vprašanje Jezusu ne bo obrodilo 'sadove'.« Origen pravi: »Dobri Samarijan je zato njegov bližnji, ker mu je izkazal sočutje.« Sv. Hieronim k temu dodaja: »Vsi so naši bližnji, ne samo naši bratje in sestre ter naši starši, ampak tudi tujci.« Sv. Ambrož podrobneje razlaga: »Jeriha je podoba sveta, v katerega je bil vržen Adam, potem ko je bil izgnan iz raja. Zares presenetljivo je, da je tretji popotnik Samarijan in ta je opisan kot pozitivna osebnost pripovedi, kajti ta Samarijan ni nihče drug kot Kristus sam.« Origen pravi, da »večina cerkvenih očetov alegorično v kristološkem smislu razlaga to priliko o dobrem Samarijanu.« Sv. Avguštin potrjuje prejšnjo Origenovo misel: »Ta razlaga poistoveti dobrega Samarijana z Jezusom, olje in vino z zakramenti ter gostišče s Cerkvijo. To pomeni, da lahko Božje usmiljenje najdemo samo v zakramentih Cerkve.« Sv. Ambrož dodaja: »S tem, da je obvezal človeku rane, je Samarijan dokazal, da ima za zdravljenje dosti zdravil. Naslednji dan, ko bo prišel, je Gospodov dan, dan vstajenja. Dva denarija, ki ju ponudi, sta dve Zavezi za oznanjevanje evangelija, kajti gostilničar je delivec zakramentov.« Sv. Avguštin še pravi: »Učitelji, ki zaslišujejo Jezusa, nič ne napredujejo, ker namreč ne priznajo, da so oni sami tisti napol mrtev človek in da je Jezus tisti bližnji, ki ima sočutje kot bližnji. Saj on želi biti imenovan naš bližnji.« »Sedaj ga imamo radi kot imamo radi našega bližnjega.«

Manj ...