Božja beseda za nedeljo, 10. julija 2016

Angel Gospodov, 14. julij 2013 ...

Dragi bratje in sestre, dober dan! Dober dan! Današnje nedeljsko srečanje ob molitvi Angelovega češčenja preživljamo tukaj v Castel Gandolfu. Pozdravljam prebivalce tega lepega mesta! Želim se vam tudi zahvaliti za molitve. Isto pa velja tudi vam romarjem, ki ste tako množično prišli sem. ...

Današnji evangelij, smo pri 10. poglavju Lukovega evangelija, je znamenita prilika o dobrem Samarijanu. Kdo je bil ta človek? Bil je eden od tistih, ki so se spuščali iz Jeruzalema v Jeriho po ...

Več ...

Angel Gospodov, 14. julij 2013

Dragi bratje in sestre, dober dan! Dober dan! Današnje nedeljsko srečanje ob molitvi Angelovega češčenja preživljamo tukaj v Castel Gandolfu. Pozdravljam prebivalce tega lepega mesta! Želim se vam tudi zahvaliti za molitve. Isto pa velja tudi vam romarjem, ki ste tako množično prišli sem.

Današnji evangelij, smo pri 10. poglavju Lukovega evangelija, je znamenita prilika o dobrem Samarijanu. Kdo je bil ta človek? Bil je eden od tistih, ki so se spuščali iz Jeruzalema v Jeriho po cesti, ki gre tudi skozi judejsko puščavo. Malo pred tem so na tej cesti roparji napadli nekega človeka, ga oropali, pretepli ter ga pustili tam na pol mrtvega. Pred Samarijanom sta prišla mimo duhovnik in levit, torej dve osebi, ki sta opravljala obrede v Gospodovem templju. Videla sta tega reveža, a sta šla mimo, ne da bi se ustavila. Medtem pa, ko je Samarijan videl tega človeka, 'se mu je zasmilil', pravi evangelij. Se mu je zasmilil! (Lk 10,33). Približal se mu je, mu obvezal rane, na katere je prej zlil olja in vina, ga posadil na živinče, ga peljal v gostišče ter plačal zanj prenočišče... Torej, poskrbel je zanj in dal zgled ljubezni do bližnjega. Toda, zakaj je Jezus izbral Samarijana za junaka svoje prilike? Zaradi različnih verskih izročil so namreč Judje zaničevali Samarijane; in vendar je Jezus pokazal, da je srce tega Samarijana dobro in velikodušno ter da za razliko od duhovnika in levita, udejanji voljo Boga, ki hoče usmiljenje bolj kot daritve (prim. Mr 12,33). Bog vedno želi sledeče: usmiljenje in ne, da obsojajoč vse, odidemo, ne! Usmiljeno srce, ker je On usmiljen. On razume našo bedo, naše težave, tudi naše grehe. Vsem nam daje to usmiljeno srce in to, kar dela usmiljeni Samarijan, ki posnema Božje usmiljenje, usmiljenje do tistega, ki jo potrebuje.

Mož, ki je v polnosti živel evangelij usmiljenega Samarijana, je svetnik, ki se ga danes spominjamo: sveti Kamil de Lellis, ustanovitelj reda strežnikov bolnikov (kamilijancev), ki je tudi zavetnik bolnikov ter zdravstvenih delavcev. Sveti Kamil je umrl 14. julija 1614 in ravno danes se začne četrto stoletje od njegove smrti, ki se bo dopolnilo čez eno leto. Iz srca pozdravljam vse duhovne sinove in hčere sv. Kamila, ki živijo njegovo karizmo dejavne ljubezni v vsakodnevnem stiku z bolniki. Bodite tako kot on dobri samarijani! Prav tako pa tudi zdravnikom, bolnikom ter vsem, ki delajo po bolnišnicah in zdraviliščih želim, da bi jih vodil isti duh. Sveti Mariji izročimo v priprošnjo ta namen.

Angel Gospodov, 10. julij 2016

Dragi bratje in sestre, dober dan! Bogoslužje nam danes predloži priliko imenovano »dobri Samarijan«, vzeto iz Lukovega evangelija (Lk 10, 25-37). Ta s svojo preprosto ter spodbujajočo pripovedjo kaže na stil življenja, katerega središče nismo mi, temveč drugi s svojimi težavami, ki jih srečujemo na naši poti ter nas nagovarjajo. Drugi nas nagovarjajo. Ko nas drugi ne nagovorijo, nekaj ni v redu. Nekaj v tem srcu ni krščanskega.

Jezus je to priliko uporabil med pogovorom z učiteljem postave o dvojni zapovedi, ki omogoča vstopiti v večno življenje, torej ljubiti Boga z vsem srcem in bližnjega, kakor samega sebe (prim. vv. 25-28). »Da«, je odgovoril učitelj postave, toda reci mi, kdo je moj bližnji? (prim. v. 29). Tudi mi si lahko zastavimo to vprašanje: Kdo je moj bližnji? Koga moram ljubiti kot samega sebe? Svoje sorodnike? Svoje prijatelje? Svoje narodnjake? Te, ki so iste vere? Kdo je moj bližnji.

Jezus je na to odgovoril s to priliko. Nekega človeka so na poti iz Jeruzalema v Jeriho napadli roparji, ga pretepli in pustili samega. Po tej poti sta šla najprej mimo duhovnik in zatem levit, ki se nista, ko sta videla tega človeka ranjenega, ustavila, ampak šla naprej (prim. vv. 31-32). Prišel pa je mimo Samarijan, to je prebivalec Samarije in kot tak zaničevan s strani Judov, ker ni prakticiral prave vere. In ravno on, ko je videl tega nesrečnika, kot pravi evangelij, »se mu je ta zasmilil. Stopil je k njemu… obvezal rane… ga peljal v gostišče in poskrbel zanj« (vv. 33-34). Naslednji dan je gostilničarju zaupal skrb zanj, mu plačal zanj ter mu rekel, da bo ob povratku poravnal ostalo (prim. v. 35)

Na tej točki se je Jezus obrnil k učitelju postave in ga vprašal: Kdo od teh treh, duhovnik, levit, Samarijan, se ti zdi, da je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike? Oni pa seveda, ker je bil pameten, je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje« (vv. 36-37). Na ta način je Jezus popolnoma preobrnil začetno stališče učitelja postave in tudi našo. Ne smem katalogizirati drugih, da bi se odločil, kdo je moj bližnji in kdo ne. Od mene je odvisno ali sem ali nisem bližnji osebi, odločitev je moja, torej, od mene je odvisno ali sem bližnji ali ne osebi, ki jo srečam in ki potrebuje pomoč, pa četudi je tuj ali sovražen. In Jezus je zaključil: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« (v. 37). Lepa lekcija. To ponavlja vsakemu od nas: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«, postani bližnji bratu in sestri, ki ju vidiš v težavah. »Pojdi in tudi ti tako delaj.« Opravljaj dobra dela, ne izgovarjaj samo besede, ki zginejo z vetrom. Na misel mi prihaja popevka: »Besede, besede, besede.« Ne. Delati. Delati. In preko dobrih del, ki jih vršimo z ljubeznijo ter veseljem do bližnjega, bo naša vera vzklila in prinašala darove. Vprašajmo se. Vsak naj odgovori v lastnem srcu. Vprašajmo se: 'Je naša vera rodovitna? Rodi dobra dela, ali je sterilna in torej bolj mrtva kot živa? Postajam bližnji ali grem mimo? Sem med tistimi, ki razvrščajo ljudi, kot se jim zdi? Ta vprašanja si je dobro postaviti, pogosto si jih postaviti, saj bomo na koncu sojeni po delih usmiljenja. Gospod bo morda rekel: »Torej ti, se spomniš takrat tistega na poti jih Jeruzalema v Jeriho? Tisti na pol mrtev človek sem bil jaz. Se spomniš? Tisti lačen otrok sem bil jaz. Se spomniš? Tisti migrant, ki ga mnogi želijo odgnati stran, sem bil jaz. Tisti osamljeni stari starši zapuščeni v domovih za ostarele, sem bil jaz. Tisti osamljeni bolnik v bolnišnici, ki ga nihče ni obiskal, se bil jaz.'

Naj nam pomaga Marija hoditi po poti velikodušne ljubezni do drugih, po poti dobrega Samarijana. Naj nam pomaga živeti osnovno zapoved, ki nam jo je Kristus zapustil. To je pot, ki vodi v večno življenje.

Angel Gospodov, nedelja, 14. julij 2019

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes evangelij predstavlja znano priliko o »dobrem Samarijanu« (prim. Lk 10,25-37). Potem ko ga je učitelj postave vprašal, kaj je potrebno, da prejme v delež večno življenje, ga je Jezus napotil poiskati odgovor v Svetem pismu, ki pravi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, z vso svojo dušo, z vso svojo močjo in z vsem svojim mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe« (v. 27). Bile pa so različne razlage glede tega, koga je potrebno imeti za »bližnjega«. Dejansko je ta človek nadalje vprašal: »In kdo je moj bližnji?« (v. 29). Na tej točki mu je Jezus odgovoril s priliko, to lepo priliko. Vse vas vabim, da vzamete današnji evangelij: Luka, Lukov evangelij 10 poglavje, od 25 do 37 vrstice. Je ena najlepših evangeljskih prilik. Ta prilika je postala vzorec za krščansko življenje. Postala je zgled, kako mora kristjan delovati. Po zaslugi evangelista Luka imamo ta zaklad.

Glavni junak te kratke pripovedi je nek Samarijan, ki je na poti srečal človeka, ki so ga oropali in pretepli razbojniki in je poskrbel zanj. Vemo, da so Judje zaničevali Samarijane in jih niso smatrali za del izvoljenega ljudstva. Zato ni naključje, da je Jezus izbral ravno Samarijana za pozitivno osebnost prilike. Na ta način hoče prerasti predsodek in pokazati, da je tudi tujec, nekdo ki ne pozna pravega Boga in ne obiskuje njegovega templja, sposoben ravnati po Njegovi volji, imeti torej sočutje do brata v potrebi in mu pomagati z vsemi sredstvi, ki jih ima na razpolago.

Po tej isti poti sta pred Samarijanom šla mimo duhovnik in levit, torej osebi posvečeni Božjemu čaščenju. Toda, ko sta videla na tleh siromaka, sta šla naprej, ne da bi se ustavila, najverjetneje, da ne bi postala »nečista« zaradi njegove krvi. Človeško pravilo »postati nečist zaradi krvi« povezano s čaščenjem sta postavila nasproti zapovedi Boga, ki hoče predvsem usmiljenje.

Jezus torej predlaga za zgled Samarijana, ravno tistega, ki ni imel vere! Tudi mi lahko pomislimo na toliko nam poznanih ljudi, morda agnostikov, ki delajo dobro. Jezus je izbral za zgled nekoga, ki ni bil mož vere. In ta človek, ki s tem, da ljubi brata kot samega sebe, ljubi Boga iz vsega svojega srca in z vso svojo močjo, torej Boga, ki ga ni poznal ter s tem istočasno izrazi pravo religioznost ter resnično človeškost.

Potem ko je povedal to tako lepo priliko, se je Jezus ponovno obrnil na tistega učitelja postave, ki ga je vprašal: »In kdo je moj bližnji?« in mu rekel: »Kdo od teh treh se ti zdi, da je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« (v. 36). Na ta način je napravil preobrat glede na vprašanje svojega sogovornika in tudi glede logike nas vseh. Daje nam razumeti, da nismo mi, ki na osnovi svojih meril določamo, kdo je naš bližnji in kdo ne, ampak je oseba, ki se je znašla v stiski, po kateri se mora spoznati, kdo je naš bližnji, torej tisti, do katerega smo imeli usmiljenje.

Biti sposobni imeti usmiljenje, to je ključ, to je naš ključ. Če ti pred neko osebo, ki je v stiski nimaš usmiljenja, če se tvoje srce ne zgane, pomeni, da nekaj ni v redu. Pazi se, pazimo se! Ne pustimo se zapeljati neobčutljivi sebičnosti. Sposobnost imeti usmiljenje, je postala preizkusni kamen kristjana, še več Jezusovega nauka. Jezus sam je Očetovo usmiljenje do nas. Če greš po poti in vidiš na tleh brezdomca in greš mimo, ne da ga pogledaš ali pa si morda misliš: »To je posledica vina. Pijan je!«, se vprašaj, ne, če je ta človek pijan, ampak se vprašaj, če morda ni tvoje srce otrdelo, če ni tvoje srce postalo led. Ta zaključek kaže, da je usmiljenje do človeškega življenja, ki je v stiski, resnično obličje ljubezni. S tem postanemo resnični Jezusovi učenci in razodevamo Očetovo obličje: »Bodite torej usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen« (Lk 6,36). Bog naš Oče je usmiljen, ker ima sposobnost tega usmiljenja, da se približa naši bolečini, našemu grehu, našim razvadam, naši bedi.

Devica Marija naj nam pomaga razumeti ter predvsem vedno bolj živeti neločljivo povezanost, ki je med ljubeznijo do Boga, ki je Oče ter konkretno in velikodušno ljubeznijo do naših bratov in sester in nam da milost, da bi imeli usmiljenje ter v njem rastli.

Manj ...

Ljubezen do Boga in do bližnjega sovpadata: v najmanjšem srečujemo Jezusa in v Jezusu srečujemo Boga. »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo,« pravi sv. Pavel (1 Kor 10,17). Združitev s Kristusom je obenem združitev z vsemi ostalimi, katerim se on podarja. Ljubezen (agape) do Boga in ljubezen (agape) do bližnjega sta zdaj zares združeni: učlovečeni Bog nas vse priteguje k sebi. Zato razumemo, da postane agape tudi ime za evharistijo: v njej prihaja Božja ...

Več ...

Ljubezen do Boga in do bližnjega sovpadata: v najmanjšem srečujemo Jezusa in v Jezusu srečujemo Boga. »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo,« pravi sv. Pavel (1 Kor 10,17). Združitev s Kristusom je obenem združitev z vsemi ostalimi, katerim se on podarja. Ljubezen (agape) do Boga in ljubezen (agape) do bližnjega sta zdaj zares združeni: učlovečeni Bog nas vse priteguje k sebi. Zato razumemo, da postane agape tudi ime za evharistijo: v njej prihaja Božja agape telesno k nam, da bi v nas in po nas nadaljevala svoje delo. Samo na tej kristološko-zakramentalni podlagi lahko prav razumemo Jezusov nauk o ljubezni. Prehod od postave in prerokov k dvojni zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega, k čemur nas Jezus vodi, kakor tudi dejstvo, da je vsa verska eksistenca osredotočena na to zapoved, ni samo morala (nravnost), ki bi mogla obstajati samostojno poleg vere v Kristusa in poleg njegovega ponavzočenja v samem zakramentu: vera, bogočastje in etos se prepletajo kot enotna stvarnost, ki se oblikuje v srečanju z Božjo agape.Običajno nasprotje med bogočastjem in etosom tu preprosto odpade. V samem »bogočastju«, v evharističnem občestvu sta prisotna oba vidika, biti ljubljen in ljubiti druge. Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni, je sama v sebi okrnjena. Nasprotno pa postane »zapoved« ljubezni mogoča le, ker ni zgolj zahteva: ljubezen je lahko »zapovedana« le zato, ker je najprej podarjena.

Evangeljska prilika, ki jo pripoveduje evangelist Luka, je del vrste prizorov in dogodkov, ki so vzeti iz vsakdanjega življenja in s katerimi nam Jezus pomaga razumeti globine Božje ljubezni do vsakega človeka, posebej do tistih, ki trpijo zaradi bolezni ali bolečin. S sklepnimi besedami iz prilike o usmiljenem Samarijanu: »Pojdi in ti delaj prav tako« (Lk 10,37), Gospod tudi pokaže odnos, ki naj bi ga imel vsak njegov učenec do drugih, posebej tistih v potrebi. Iz neizmerne Božje ljubezni je potrebno skozi močan odnos z njim v molitvi črpati moč za življenje iz dneva v dan s konkretno skrbjo – podobno kot usmiljeni Samarijan – za tiste, ki trpijo telesno ali duševno oz. prosijo za pomoč.

Različni cerkveni očetje so v usmiljenem Samarijanu videli Jezusa samega; v človeku, ki je padel med razbojnike pa Adama, našo pravo človeškost, ranjeno in zmedeno zaradi greha (prim. Origen, Homilija o Lukovem evangeliju XXXIV, 1–9; Sv. Ambrož, Komentar k Evangeliju po sv. Luku, 71–84; Avguštin, Pridiga 171). Jezus je sin Boga, ki pokaže zvesto, večno in brezmejno Očetovo ljubezen. Jezus pa je tudi tisti, ki se je kot Bog ponižal in z učlovečenjem prevzel človeško naravo (prim. Flp 2,6–8), se približal človeškemu trpljenju celo do spusta pred pekel, kot molimo v apostolski veroizpovedi, da bi človeštvu prinesel upanje in svetlobo. Jezus se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom (prim. Flp 2,6), ampak poln usmiljenja gleda na brezno človeškega trpljenja ter podarja olje tolažbe in vino upanja.

Prilika o usmiljenem Samarijanu (prim. Lk 10,25-37) prinaša predvsem dve pomembni pojasnili. Medtem ko se je pojem »bližnji« dotlej bistveno nanašal na člane istega naroda in na tujce, ki so se naselili v izraelski deželi, torej na skupnost, ki je bila solidarna z deželo in ljudstvom, je ta meja zdaj odstranjena: vsak, ki me potrebuje in kateremu lahko pomagam, je moj bližnji. Pojem »bližnji« je posplošen, vendar ostane konkreten. Čeprav se razširi na vse ljudi, pa vendar ne ostane izraz neke splošne abstraktne ljubezni, ampak zahteva mojo dejavno zavzetost povsod. Naloga Cerkve je, da vedno znova pojasnjuje povezavo med oddaljenostjo in bližino za praktično življenje svojih članov. Leto vere, ki ga obhajamo, je primerna priložnost za okrepitev dobrodelnosti v naših cerkvenih skupnostih, saj vsak izmed nas lahko postane usmiljeni Samarijan za tiste, ki so nam blizu.

Manj ...