Ljubezen do Boga in do bližnjega sovpadata: v najmanjšem srečujemo Jezusa in v Jezusu srečujemo Boga. »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo,« pravi sv. Pavel (1 Kor 10,17). Združitev s Kristusom je obenem združitev z vsemi ostalimi, katerim se on podarja. Ljubezen (agape) do Boga in ljubezen (agape) do bližnjega sta zdaj zares združeni: učlovečeni Bog nas vse priteguje k sebi. Zato razumemo, da postane agape tudi ime za evharistijo: v njej prihaja Božja ...
Ljubezen do Boga in do bližnjega sovpadata: v najmanjšem srečujemo Jezusa in v Jezusu srečujemo Boga. »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo,« pravi sv. Pavel (1 Kor 10,17). Združitev s Kristusom je obenem združitev z vsemi ostalimi, katerim se on podarja. Ljubezen (agape) do Boga in ljubezen (agape) do bližnjega sta zdaj zares združeni: učlovečeni Bog nas vse priteguje k sebi. Zato razumemo, da postane agape tudi ime za evharistijo: v njej prihaja Božja agape telesno k nam, da bi v nas in po nas nadaljevala svoje delo. Samo na tej kristološko-zakramentalni podlagi lahko prav razumemo Jezusov nauk o ljubezni. Prehod od postave in prerokov k dvojni zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega, k čemur nas Jezus vodi, kakor tudi dejstvo, da je vsa verska eksistenca osredotočena na to zapoved, ni samo morala (nravnost), ki bi mogla obstajati samostojno poleg vere v Kristusa in poleg njegovega ponavzočenja v samem zakramentu: vera, bogočastje in etos se prepletajo kot enotna stvarnost, ki se oblikuje v srečanju z Božjo agape.Običajno nasprotje med bogočastjem in etosom tu preprosto odpade. V samem »bogočastju«, v evharističnem občestvu sta prisotna oba vidika, biti ljubljen in ljubiti druge. Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni, je sama v sebi okrnjena. Nasprotno pa postane »zapoved« ljubezni mogoča le, ker ni zgolj zahteva: ljubezen je lahko »zapovedana« le zato, ker je najprej podarjena.
Evangeljska prilika, ki jo pripoveduje evangelist Luka, je del vrste prizorov in dogodkov, ki so vzeti iz vsakdanjega življenja in s katerimi nam Jezus pomaga razumeti globine Božje ljubezni do vsakega človeka, posebej do tistih, ki trpijo zaradi bolezni ali bolečin. S sklepnimi besedami iz prilike o usmiljenem Samarijanu: »Pojdi in ti delaj prav tako« (Lk 10,37), Gospod tudi pokaže odnos, ki naj bi ga imel vsak njegov učenec do drugih, posebej tistih v potrebi. Iz neizmerne Božje ljubezni je potrebno skozi močan odnos z njim v molitvi črpati moč za življenje iz dneva v dan s konkretno skrbjo – podobno kot usmiljeni Samarijan – za tiste, ki trpijo telesno ali duševno oz. prosijo za pomoč.
Različni cerkveni očetje so v usmiljenem Samarijanu videli Jezusa samega; v človeku, ki je padel med razbojnike pa Adama, našo pravo človeškost, ranjeno in zmedeno zaradi greha (prim. Origen, Homilija o Lukovem evangeliju XXXIV, 1–9; Sv. Ambrož, Komentar k Evangeliju po sv. Luku, 71–84; Avguštin, Pridiga 171). Jezus je sin Boga, ki pokaže zvesto, večno in brezmejno Očetovo ljubezen. Jezus pa je tudi tisti, ki se je kot Bog ponižal in z učlovečenjem prevzel človeško naravo (prim. Flp 2,6–8), se približal človeškemu trpljenju celo do spusta pred pekel, kot molimo v apostolski veroizpovedi, da bi človeštvu prinesel upanje in svetlobo. Jezus se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom (prim. Flp 2,6), ampak poln usmiljenja gleda na brezno človeškega trpljenja ter podarja olje tolažbe in vino upanja.
Prilika o usmiljenem Samarijanu (prim. Lk 10,25-37) prinaša predvsem dve pomembni pojasnili. Medtem ko se je pojem »bližnji« dotlej bistveno nanašal na člane istega naroda in na tujce, ki so se naselili v izraelski deželi, torej na skupnost, ki je bila solidarna z deželo in ljudstvom, je ta meja zdaj odstranjena: vsak, ki me potrebuje in kateremu lahko pomagam, je moj bližnji. Pojem »bližnji« je posplošen, vendar ostane konkreten. Čeprav se razširi na vse ljudi, pa vendar ne ostane izraz neke splošne abstraktne ljubezni, ampak zahteva mojo dejavno zavzetost povsod. Naloga Cerkve je, da vedno znova pojasnjuje povezavo med oddaljenostjo in bližino za praktično življenje svojih članov. Leto vere, ki ga obhajamo, je primerna priložnost za okrepitev dobrodelnosti v naših cerkvenih skupnostih, saj vsak izmed nas lahko postane usmiljeni Samarijan za tiste, ki so nam blizu.
Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Učitelj bi rad ujel Jezusa v zmoti, a medtem ko to počne, dokazuje, da ni razumel skrivnosti učlovečenja, saj (Jezus) ni običajen človek, temveč je Božji Sin.« Sv. Efrem Sirski nadaljuje: »Vprašanje predpostavlja, da je pot Postave, pot življenja. Ves Jezusov nauk lebdi na krilih teh dveh zapovedi.« Sv. Ambrož pravi: »Poznati postavo dejansko pomeni poznati zakrament božanskega učlovečenja, pomeni torej poznati resnico.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadalje razlaga: »Jezusov odgovor na vprašanje ...
Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Učitelj bi rad ujel Jezusa v zmoti, a medtem ko to počne, dokazuje, da ni razumel skrivnosti učlovečenja, saj (Jezus) ni običajen človek, temveč je Božji Sin.« Sv. Efrem Sirski nadaljuje: »Vprašanje predpostavlja, da je pot Postave, pot življenja. Ves Jezusov nauk lebdi na krilih teh dveh zapovedi.« Sv. Ambrož pravi: »Poznati postavo dejansko pomeni poznati zakrament božanskega učlovečenja, pomeni torej poznati resnico.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadalje razlaga: »Jezusov odgovor na vprašanje učitelja postave o večnem življenju kaže na to, da mu je plen ušel in njegovo vprašanje Jezusu ne bo obrodilo 'sadove'.« Origen pravi: »Dobri Samarijan je zato njegov bližnji, ker mu je izkazal sočutje.« Sv. Hieronim k temu dodaja: »Vsi so naši bližnji, ne samo naši bratje in sestre ter naši starši, ampak tudi tujci.« Sv. Ambrož podrobneje razlaga: »Jeriha je podoba sveta, v katerega je bil vržen Adam, potem ko je bil izgnan iz raja. Zares presenetljivo je, da je tretji popotnik Samarijan in ta je opisan kot pozitivna osebnost pripovedi, kajti ta Samarijan ni nihče drug kot Kristus sam.« Origen pravi, da »večina cerkvenih očetov alegorično v kristološkem smislu razlaga to priliko o dobrem Samarijanu.« Sv. Avguštin potrjuje prejšnjo Origenovo misel: »Ta razlaga poistoveti dobrega Samarijana z Jezusom, olje in vino z zakramenti ter gostišče s Cerkvijo. To pomeni, da lahko Božje usmiljenje najdemo samo v zakramentih Cerkve.« Sv. Ambrož dodaja: »S tem, da je obvezal človeku rane, je Samarijan dokazal, da ima za zdravljenje dosti zdravil. Naslednji dan, ko bo prišel, je Gospodov dan, dan vstajenja. Dva denarija, ki ju ponudi, sta dve Zavezi za oznanjevanje evangelija, kajti gostilničar je delivec zakramentov.« Sv. Avguštin še pravi: »Učitelji, ki zaslišujejo Jezusa, nič ne napredujejo, ker namreč ne priznajo, da so oni sami tisti napol mrtev človek in da je Jezus tisti bližnji, ki ima sočutje kot bližnji. Saj on želi biti imenovan naš bližnji.« »Sedaj ga imamo radi kot imamo radi našega bližnjega.«
Mojzes je govoril ljudstvu: »Poslušaj glas Gospoda, svojega Boga, in izpolnjuj njegove zapovedi in zakóne, zapisane v tej knjigi postave; z vsem srcem in vso dušo se povrni h Gospodu, svojemu Bogu. Kajti ta zapoved, ki ti jo danes dajem, zate ni pretežka in ti ni predaleč. Ni na nebu, da bi mogel reči: ›Kdo se bo za nas povzpel v nebesa, da nam jo prinese in jo dá slišati, da jo bomo mogli izpolníti?‹ Tudi ni ónkraj mórja, da bi mogel reči: ›Kdo se bo za nas odpravil čez morje, da nam jo prinese in jo dá slišati, da jo bomo mogli izpolniti?‹ Kajti prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu, da jo lahko izpolnjuješ.«
Psalm 69
Odpev: »Iščite Gospoda in oživelo bo vaše srce.«
Ps 69,14.17.30-31.33-34.36-37
Gospod, svojo molitev naslavljam nate,
v času, ko boš ti hôtel, o Bog, mi pomagaj.
Usliši me, Gospod, zakaj obilna je tvoja dobrota,
v svojem velikem usmiljenju se obrni k meni!
Odpev: »Iščite Gospoda in oživelo bo vaše srce.«
Nesrečen sem in prenašam bolečine,
tvoja pomoč, o Bog, naj me povzdigne.
Hvalil bom Božje ime s pesmijo,
poveličeval ga bom z zahvalo.
Odpev: »Iščite Gospoda in oživelo bo vaše srce.«
Ponižni to vidijo in se veselijo;
naj oživi srce vseh vas, ki iščete Gospoda.
Zakaj Bog posluša uboge,
ne zaničuje svojega ljudstva v okovih.
Odpev: »Iščite Gospoda in oživelo bo vaše srce.«
Zakaj Bog bo rešil Síon in pozidal mesta Judove dežele,
da bodo v njih prebivali in jih dedováli.
Zarod njegovih služabnikov bo podedovál deželo,
tisti, ki ljubijo njegovo ime, bodo v njej prebivali.
Odpev: »Iščite Gospoda in oživelo bo vaše srce.«
2. berilo
Bog nam je blizu v Kristusu
Berilo iz pisma apostola Pavla Kološanom (Kol 1,15-20)
Kristus Jezus je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva; v njem je namreč bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestóli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse in on je glava telesa, to je Cerkve. On je začetek, prvorojenec med mrtvimi, tako da je postal prvi med vsemi stvarmi. Bog je namreč hôtel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem s seboj spravil vse stvarstvo. S krvjo njegovega križa je namreč pomíril, kar je na zemlji in kar je v nebesih.
Evangelij
prim. Jn 6,63c.68c
Aleluja
Aleluja. Gospod, tvoje besede so duh in življenje. Ti imaš besed večnega življenja. Aleluja.
Kdo je moj bližnji?
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 10,25-37)
Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« – »Prav si odgovoril,« mu je rekel: »to izvršuj in boš živel.«
Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo.
Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹
Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«
Svetnik za vsak dan
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov