»Ko sveti Pavel v pismu Efežanom govori o nujnosti utrditve v notranjem človeku (Ef 3, 16) nadaljuje temo iz drugega pisma Korinčanom, kjer piše: 'Zato ne omagujmo, nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji dan za dnem obnavlja' (2Kor 4,16). Ta Pavlov velelnik, da se mora utrditi notranji človek, je za današnji čas še kako primeren, saj mnogi ljudje pogosto ostanejo notranje prazni ter se za to oprimejo obljub in omam, ki pa samo še povečajo občutek notranje ...
»Ko sveti Pavel v pismu Efežanom govori o nujnosti utrditve v notranjem človeku (Ef 3, 16) nadaljuje temo iz drugega pisma Korinčanom, kjer piše: 'Zato ne omagujmo, nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji dan za dnem obnavlja' (2Kor 4,16). Ta Pavlov velelnik, da se mora utrditi notranji človek, je za današnji čas še kako primeren, saj mnogi ljudje pogosto ostanejo notranje prazni ter se za to oprimejo obljub in omam, ki pa samo še povečajo občutek notranje praznine. Notranja praznina, ki je slabost notranjega človeka, je eden od velikih problemov današnjega časa. Okrepiti moramo notranjost, zaznavanje srca, sposobnost videti in razumeti svet in človeka od znotraj, torej s srcem. Potrebujemo razum, ki ga osvetljuje srce, da se bomo naučili delovati iz resnice v brezpogojni ljubezni. Tega pa ne moremo uresničiti brez domačega odnosa z Bogom, brez molitvenega življenja. Potrebujemo srečanje z Bogom, ki nam je dano po zakramentih.«
Benedikt XVI. je o konkretni problematiki, ki jo prinaša vsebina današnjega evangelija, spregovoril škofom iz Angole in San Tomeja, med obiskom 'ad limina apostolorum', z besedami: »Končno želim spregovoriti o ostankih etničnega tribalizma, ki ga lahko prepoznamo v držah skupnosti, ko se zapirajo vase in ne sprejmejo oseb iz drugih predelov naroda. Zelo cenim tiste med vami, ki so sprejeli pastoralno poslanstvo zunaj meja lastne pokrajinske ali jezikovne skupine. V Cerkvi, kot novi družini tistih, ki verujejo v Kristusa (prim. Mr 3,31-35) ni prostora za nobeno obliko razdeljenosti.«
»Janez Pavel II. je v pismu Ob začetku tretjega tisočletja zapisal: 'Iz Cerkve in domače hiše moramo narediti šolo občestvenosti: to je velik izziv tisočletja, ki je pred nami, če hočemo ostati zvesti Božjemu načrtu in tudi odgovoriti na velika pričakovanja sveta'...« »Občestvena duhovnost pomeni zlasti pogled srca, ki ga nosi skrivnost Presvete Trojice, ki prebiva v nas in katere sij je zajet tudi v obrazih bratov in sester, ki so poleg nas. Občestvena duhovnost poleg tega pomeni tudi sposobnost, da občutim brata po veri v globoki edinosti skrivnostnega Telesa, torej kot nekoga, ki je z menoj povezan, da potem znam z njim deliti njegovo veselje in njegovo trpljenje, da lahko uvidim njegove želje in poskrbim za njegove potrebe, da mu lahko poklonim pravo in globoko prijateljstvo... Občestvena duhovnost pomeni končno znati 'napraviti prostor bratu s tem, da nosimo bremena drug drugemu (Gal 6,2) ter zavračamo sebične težnje, ki neprestano prežijo na nas in povzročajo tekmovalnost, karierizem, nezaupanje in nevoščljivost'.« »Okoli oltarja se namreč zbirajo možje in žene različnih rodov, jezikov in narodov, ki prejemajo isto telo in isto kri evharističnega Jezusa in tako postajajo po njegovi krvi resnični bratje in sestre. Ta vez bratstva in sestrinstva je močnejša od družinskih ali rodovnih vezi.«
»Prosimo Gospoda, naj se njegova ljubezen in resnica dotakneta našega srca. Prosimo, da bo Kristus prebival v naših srcih in nas bo prenavljal v nove ljudi, ki delujejo iz resnice v brezpogojni ljubezni.«
Sv. Hieronim pravi: »Ob Jezusovem boju proti oblasti hudih duhov, so se celo Jezusovi domači spraševali, če je še priseben.« Sv. Irenej Lyonski ter sv. Avguštin dodajata, da je »bilo znotraj zveličavne ekonomije potrebno zvezati Satana z istimi verigami, s katerimi je on zasužnjil človeštvo.« Sv. Irenej nadaljuje: »Satan hoče s prevaro potisniti človeštvo, da postane suženj volje.« Sveti Avguštin pa ta odlomek podrobno pojasni: »Učlovečeni Bog hoče, kakor je pravično, zasužnjiti voljo 'močnega človeka'. ...
Sv. Hieronim pravi: »Ob Jezusovem boju proti oblasti hudih duhov, so se celo Jezusovi domači spraševali, če je še priseben.« Sv. Irenej Lyonski ter sv. Avguštin dodajata, da je »bilo znotraj zveličavne ekonomije potrebno zvezati Satana z istimi verigami, s katerimi je on zasužnjil človeštvo.« Sv. Irenej nadaljuje: »Satan hoče s prevaro potisniti človeštvo, da postane suženj volje.« Sveti Avguštin pa ta odlomek podrobno pojasni: »Učlovečeni Bog hoče, kakor je pravično, zasužnjiti voljo 'močnega človeka'. Kristus je namreč prišel zato, da bi 'močnemu človeku' odvzel njegovo lastnino, to je, njegovo oblast nad nespametnimi. Hudi duh ne namerava samo vstopiti v telo in v človekove nagone, temveč prizadeti človekovo najintimnejše središče njegove volje, da ga privede do padca v malikovanje. Zato je lahko edini, ker je brez greha, razveže verige hudih duhov, ki so zasužnjevale grešnike. Na ta način je bil hudič poražen natančno tam, kjer je mislil, da je že zmagal. Navzočnost Svetega Duha pa povezuje tiste, ki so v sporu s samim seboj.«
Sovraštvo bom naredil med tvojim in ženinim zarodom
Berilo iz 1. Mojzesove knjige (1 Mz 3,9-15)
Potem ko je Adam jedel od drevesa, ga je Gospod Bog poklical in mu rekel: »Kje si?« Rekel je: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in sem se skril.« Pa je rekel: »Kdo ti je povedal, da si nag? Si mar jedel z drevesa, s katerega sem ti prepovedal jesti?« Človek je rekel: »Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa, in sem jedel.« Gospod Bog je rekel ženi: »Zakaj si to storila?« Žena je odgovorila: »Kača me je zapeljala, in sem jedla.« Gospod Bog je rekel kači: »Ker si to storila, bodi prekleta med vso živino in vsemi živalmi polja. Po trebuhu se boš plazila in prah jedla vse dni življenja. Sovraštvo bom narédil med teboj in ženo ter med tvojim zárodom in njenim zárodom. On ti bo glavo strl, ti pa boš prežála na njegovo peto.«
Psalm 130
Odpev: »Pri Gospodu je dobrota, pri njem je obilje rešitve.«
Ps 130,1-2.3-4.5-6.7-8
Iz globočine, o Gospod, kličem k tebi,
Gospod, usliši moje klice.
Tvoja ušesa naj poslušajo
glas moje ponižne prošnje.
Odpev: »Pri Gospodu je dobrota, pri njem je obilje rešitve.«
Če boš gledal, o Gospod, na krivdo,
Gospod, kdo bo mogel obstati?
Toda pri tebi je odpuščanje,
da bi ti v spoštovanju služili.
Odpev: »Pri Gospodu je dobrota, pri njem je obilje rešitve.«
Upam v Gospoda, moja duša upa,
čakam na njegovo besedo.
Moja duša čaka na Gospoda
bolj kakor stražarji na jutro.
Odpev: »Pri Gospodu je dobrota, pri njem je obilje rešitve.«
Bolj kakor stražarji jutro,
naj Izrael pričakuje Gospoda!
Zakaj pri Gospodu je dobrota, pri njem je obilje rešitve.
On bo rešil Izraela vse njegove krivde.
Odpev: »Pri Gospodu je dobrota, pri njem je obilje rešitve.«
2. berilo
Verujemo, zato govorimo
Berilo iz 2. pisma apostola Pavla Korinčanom (2 Kor 4,13-5,1)
Bratje in sestre, ker imamo istega duha vere, kakor je pisano: ›Veroval sem, zato sem govóril,‹ tudi mi verujemo in zato tudi govorimo. Vemo namreč, da bo tisti, ki je obúdil Gospoda Jezusa, tudi nas obúdil z Jezusom in nas hkrati z vami postavil predse. Vse to je namreč zaradi vas, da bi se milost zaradi večje množice pomnožila in s tem obogatila zahvaljevanje v Božjo slavo. Zato ne omagujemo. Nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja. Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero vzvišeno, večno bogastvo slave, ker se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno. Vemo namreč tole: če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih zgradbo od Boga, hišo, ki je niso naredile roke in je večna.
Evangelij
Jn 12,31b-32
Aleluja
Aleluja. Zdaj bo vladar tega sveta izgnan, govorí Gospod, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi. Aleluja.
Hudi duh bo premagan
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 3,20-35)
Tisti čas je Jezus prišel s svojimi učenci v hišo. Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi sorodniki to izvedeli, so šli na pot, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben. Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Beelzebúl ga je obsédel in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.« Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govóril: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo.
Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremeníl.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsédel.«
Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. Stali so zunaj, poslali ponj in ga poklicali. Okrog njega je sedela množica in so mu rekli: »Glej, tvoja mati, tvoji bratje in tvoje sestre so zunaj in te želijo.« Odgovóril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.«
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov