Opozorilo: podatki o Božji besedi, godovih in praznikih za pretekla leta niso zanesljivi, še posebej to velja za datume pred letom 1970!

Božja beseda za nedeljo, 10. aprila 2022

Cvetna nedelja (leto C)

»Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu!« (Lk 19, 38)

Nazaj Koledar Naprej

1. berilo

Svojega obraza ni skrival pred sramotenjem (tretji spev Gospodovega služabnika)

Berilo iz knjige preroka Izaija (Iz 50,4-7)

Gospod Bog mi je dal jezik učencev: da bi znal krepiti omagujoče, zgodaj mi zbuja besedo, zgodaj mi zbuja uho, da prisluhnem kakor učenci. Gospod Bog mi je odprl uho in jaz se nisem upiral, nisem se umaknil nazaj. Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulíli brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki. Gospod Bog mi pomaga, zato se nisem dal zmesti. Zato sem narédil svoj obraz kakor kremen, saj sem vedel, da ne bom osramočen.

Psalm 22

Odpev: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«

Ps 22,8-9.17-18.19-20.23-24

Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo,

kremžijo ustnice, zmajujejo z glavo:

»Prepústil se je Gospodu, naj ga reši,

naj ga osvobodí, saj ima z njim veselje.«

Odpev: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«

Tolpe psov so me obkrožíle,

drhal hudobnežev me je obkolíla.

Prebôdli so mi roke in noge,

vse svoje kosti lahko preštejem.

Odpev: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«

Oni pa me gledajo, pasejo oči na meni.

Razdeljujejo si moja oblačila in za mojo suknjo žrebajo.

Ti pa, Gospod, ne bodi daleč!

Moja moč, hiti mi pomagat!

Odpev: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«

Oznanjal bom tvoje ime svojim bratom,

sredi zbora te bom hvalil.

Tisti, ki se bojite Gospoda, hvalite ga,

ves Jakobov zarod, častite ga!

Odpev: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«

2. berilo

Ponižal se je, zato ga je Bog povzdignil

Berilo iz pisma apostola Pavla Filipljanom (Flp 2,6-11)

Čeprav je bil Jezus Kristus v Božji podobi, se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil, tako da je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal, tako da je postal pokoren vse do smrti, smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podélil ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.

Evangelij

Flp 2,8-9

Vrstica pred evangelijem

Kristus je za nas postal pokoren vse do smrti, smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil in mu podélil ime, ki je nad vsakim imenom.

Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 22,14-23,56)

PROCESIJA Z ZELENJEM

(Lk 19,28–40)

Tisti čas se je Jezus napotil proti Jeruzalemu; hodil je spredaj. Ko je prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedel noben človek. Odvežita ga in odpeljita! Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ›Gospod ga potrebuje.‹«

Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je bil povedal. Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta oslička?« Rekla sta: »Gospod ga potrebuje.« In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička vsak svoj plašč in nanj posadila Jezusa. Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot. Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so: »Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu! V nebesih mir in slava na višavah!«

Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učitelj, pograjaj svoje učence.« In odvrnil jim je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.«

SV. MAŠA

Ko je prišla ura, je Jezus sédel k mizi in apostoli z njim. In rekel jim je: »Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.« In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.« In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.

Toda glejte, roka mojega izdajalca je z menoj pri mizi. Sin človekov sicer gre, kakor je določeno, toda gorje tistemu človeku, ki ga izdaja.« Apostoli pa so se začeli spraševati, kdo izmed njih bo to stóril. Med njimi je nastal tudi prepir, kateri izmed njih se zdi največji. On pa jim je rekel: »Kralji narodov gospodujejo nad njimi in njihovi oblastniki se imenujejo ›dobrotniki‹. Med vami pa naj ne bo takó, ampak največji med vami naj bo kakor najmlajši in predstojnik kakor strežnik. Kdo je namreč večji: kdor sedi pri mizi ali kdor streže? Mar ne tisti, ki sedi? Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže. Vi ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah. Prepuščam vam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu in sedeli na prestolih ter sodili dvanajst Izraelovih rodov.

Simon, Simon! Glej, satan vas je hôtel dobiti, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utŕdi svoje brate.« Peter mu je rekel: »Gospod, s teboj sem pripravljen iti tudi v ječo in smrt.« On pa je dejal: »Povem ti, Peter, danes petelin ne bo zapel, dokler ne boš trikrat utájil, da me poznaš.«

In rekel jim je: »Ko sem vas poslal brez denarnice, brez torbe in obutve, ali ste kaj pogrešali?« Dejali so: »Nič.« Rekel jim je: »Kdor ima denarnico, naj jo zdaj vzame, prav tako tudi torbo; in kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi. Povem vam namreč, da se mora na meni izpolniti to, kar je pisano: ›Med hudodelce je bil prištet.‹ To, kar se nanaša name, se bliža izpolnitvi.« Rekli so: »Gospod, glej, tukaj sta dva meča.« On pa jim je dejal: »Dovolj je.« Šel je ven in se kakor ponavadi napótil proti Oljski gori. Tudi učenci so šli z njim.

Ko je prišel na tisti kraj, jim je rekel: »Molíte, da ne pridete v skušnjavo!« sam pa se je oddáljil od njih približno za lučaj kamna. Padel je na kolena in molil: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodí.« Prikazal se mu je angel iz nebes in ga krepčal. Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo. Ko je vstal od molitve, je šel k učencem in jih našel, da so od žalosti zaspali. Rekel jim je: »Kaj spite? Vstaníte in molíte, da ne pridete v skušnjavo.« Medtem ko je še govóril, je prišla množica.

Pred njo je hodil eden izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Juda. Približal se je Jezusu, da bi ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: »Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?« Ko so ti, ki so bili okrog njega, videli, kaj se bo zgodilo, so rekli: »Gospod, naj udarimo z mečem?« In eden izmed njih je udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho. Jezus je odgovóril: »Nehajte! Dovolj je!« In dotaknil se je ušesa ter ga ozdravil. Vélikim duhovnikom, poveljnikom v templju in starešinam, ki so prišli nadenj, pa je rekel: »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli. Dan na dan sem bil med vami v templju, in niste dvignili rok nadme. Toda to je vaša ura in oblast temè.« Zgrabili so ga torej in odvedli.

Pripeljali so ga v hišo vélikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim. Sredi dvorišča so zakuríli ogenj, in ko so sedli skupaj, je Peter sédel mednje. Ko ga je videla neka dekla, da sedi pri ognju, je uprla vanj oči in rekla: »Tudi ta je bil z njim.« On pa je tajil in dejal: »Ne poznam ga, žena.« Kmalu nato ga je videl nekdo drug in pripomnil: »Tudi ti si izmed njih.« Peter pa je rekel: »Človek, nisem.« Kakšno uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval: »Res je, tudi ta je bil z njim, saj je vendar Galilejec.« Peter pa je rekel: »Človek, ne vem, kaj praviš.« In tisti trenutek, ko je še govóril, je petelin zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: ›Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatájil.‹ In šel je ven in se bridko zjokal.

Možje, ki so imeli Jezusa vklenjenega, so ga zasmehovali in pretepali. Zakrili so mu obraz in ga spra- ševali: »Prerokuj, kdo te je udaril.« In še veliko drugih kletev so izrekali zoper njega. Ko se je zdanilo, so se zbrali starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ter ga privedli pred svoj véliki zbor. Rekli so: »Povej nam, ali si ti Mesija!« Rekel jim je: »Če vam povem, mi gotovo ne boste verjeli. In če vas vprašam, mi gotovo ne boste odgovorili. Toda odslej bo Sin človekov sedél na desnici Božje Moči.« Vsi so dejali: »Ti si torej Božji Sin?« Rekel jim je: »Vi pravite, da sem.« Oni pa so dejali: »Kaj potrebujemo še pričevanja, saj smo sami slišali iz njegovih ust.«

Vzdignila se je vsa množica in ga peljala k Pilatu. Začeli so ga tožiti in so govorili: »Tega smo zalotili, da zavaja naš narod in brani dajati cesarju davke ter pravi, da je Mesija, kralj.« Pilat ga je vprašal: »Si ti judovski kralj?« On pa mu je odgovóril: »Ti tako praviš.« Pilat je rekel vélikim duhovnikom in množici: »Nobene krivde ne najdem na tem človeku.« Oni pa so še bolj pritiskali in govorili: »Ljudstvo hujska, ko uči po vsej Judeji, od Galileje, kjer je začel, pa vse do sèm.« Ko je Pilat to slišal, je vprašal, ali je ta človek Galilejec. In ko je zvedel, da je izpod Herodove oblasti, ga je poslal k Herodu, ki je tudi bil tiste dni v Jeruzalemu.

Ko je Herod zagledal Jezusa, se je zelo razvesélil. Že precej časa ga je namreč želel videti, ker je slišal o njem. Pričakoval je, da ga bo videl narediti kakšno znamenje. Spraševal ga je z mnogimi besedami, Jezus pa mu ni nič odgovóril. Véliki duhovniki in pismouki so stali zraven in ga silovito obtoževali. Herod ga je skupaj s svojimi vojaki zasramoval, ga v posmeh ogrnil v bleščeče oblačilo in poslal nazaj k Pilatu. Tisti dan sta se Herod in Pilat spoprijateljila; prej sta se namreč sovražila.

Pilat je sklical vélike duhovnike, voditelje in ljudstvo ter jim rekel: »Pripeljali ste mi tega človeka, češ da zavaja ljudstvo, jaz pa sem ga vpričo vas zaslišal in ni- sem našel na njem nobene krivde v stvareh, zaradi katerih ga tožite. Tudi Herod je ni našel, ker ga je poslal nazaj k nam. Glejte, nič takega ni stóril, zaradi česar bi zaslužil smrt. Dal ga bom torej pretepsti in ga izpústil.« Tedaj so vsi hkrati zavpili: »Proč s tem! Izpústi nam Barába!« Tega so namreč vrgli v ječo zaradi upora, ki je nastal v mestu, in zaradi umora. Pilat jih je znova nagovóril, ker je hôtel izpustiti Jezusa. Oni pa so kar naprej vpili: »Križaj, križaj ga!« Še tretjič jih je vprašal: »Kaj je vendar hudega stóril? Ničesar, kar bi zaslužilo smrt, nisem našel na njem; dal ga bom torej pretepsti in ga izpústil.« Oni pa so še vedno na ves glas kričali in zahtevali, naj ga križa. In njihovo vpitje je postajalo vse glasnejše. Pilat je razsodil, naj se izpolni njihova zahteva. Izpústil je tistega, ki je bil vržen v ječo zaradi upora in umora in so ga zahtevali, Jezusa pa je izróčil njihovi volji.

Ko so ga odvedli, so prijeli Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom. Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žene, ki so se tolkle po prsih in jokale zaradi njega. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Glejte, prišli bodo namreč dnevi, ob katerih porečejo: ›Blagor nerodovitnim! Blagor njim, ki niso rodile, in prsim, ki niso dojile!‹ Takrat bodo začeli govoriti goram: ›Padite na nas!‹ in gričem: ›Pokrijte nas!‹ Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?«

Gnali pa so še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju skupaj z njim usmrtili. In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govóril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali. Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji ljudstva so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: ›Ta je judovski kralj.‹

Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govóril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovóril in ga svaril: »Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba? In naju po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni stóril nič hudega.« In govóril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«

Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure, ker sonce ni dajálo svetlobe. Zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.« In ko je to rekel, je izdihnil.

(Pokleknemo in ostanemo nekaj trenutkov v sveti tihoti.)

Ko je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in dejal: »Zares, ta človek je bil pravičen.« In ko so vse množice, ki so se zbrale, da bi gledale, videle, kaj se je zgodilo, so se nazaj grede tolkle po prsih. Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; prav tako tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sèm in so to gledale. Prišel je tudi mož, ki mu je bilo ime Jožef. Bil je član vélikega zbora, dober in pravičen mož, ki ni soglašal z njihovim sklepom in ravnanjem. Doma je bil iz judovskega mesta Arimateje in je pričakoval Božje kraljestvo. Ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. In snel ga je s križa, ga zavil v kos platna in položil v grob, izdólben v skalo, kamor ni bil še nihče položèn. Bil je dan pripravljanja in bližala se je sobota. Žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, so šle za Jožefom. Videle so grob in kako je bilo njegovo telo položeno. Nato so se vrnile ter pripravile dišave in miro. V soboto pa so po zapovedi počivale.

Avdio posnetek dnevne Božje besede

Poslušajte kot podkast.

Papežev molitveni namen za april 2026

ZA DUHOVNIKE KI SO V KRIZI

Papeževi molitveni nameni

Svetnik dneva Svetnik za vsak dan
Sv. Ezekijel
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Poslušajte kot podkast.

Cvetna nedelja
(20.3.2016 ob 16^h, dolžina: 6:37)

Posnetek ene izmed maš v narodnem svetišču na Brezjah

Druge homilije za ta dan »
Vse homilije »

Misli papeža Frančiška

Homilija, nedelja, 20. marec 2016

»Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu« (glej Lk 19,38) je v prazničnem ozračju vpila sprejemajoč Jezusa množica Jeruzalemčanov. Z mahanjem palmovih in oljčnih vejic smo naredili za naše to navdušenje in s tem izrazili hvalo in veselje, željo, da bi sprejeli Jezusa, ki prihaja k nam, kakor je vstopil v Jeruzalem. Želi si vstopiti v naša mesta in v naša življenja: »Tako kakor je storil v evangeliju, jahajoč na osličku, ponižno prihaja k nam, a prihaja

…

Homilija, nedelja, 20. marec 2016

»Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu« (glej Lk 19,38) je v prazničnem ozračju vpila sprejemajoč Jezusa množica Jeruzalemčanov. Z mahanjem palmovih in oljčnih vejic smo naredili za naše to navdušenje in s tem izrazili hvalo in veselje, željo, da bi sprejeli Jezusa, ki prihaja k nam, kakor je vstopil v Jeruzalem. Želi si vstopiti v naša mesta in v naša življenja: »Tako kakor je storil v evangeliju, jahajoč na osličku, ponižno prihaja k nam, a prihaja 'v Gospodovem imenu': z močjo njegove božanske ljubezni odpušča naše grehe in nas spravi z Očetom in nami samimi.« Jezus je zadovoljen, ko mu ljudje izrazijo naklonjenost. Ko mu farizeji rečejo, naj utiša otroke in druge, ki mu vzklikajo, jim odgovori: »Če ti umolknejo, bodo kamni vpili« (Lk 19,40). Nič ni moglo ustaviti navdušenja nad Jezusovim vhodom. In nič nam ne preprečuje, da v Njem ne bi našli izvira našega veselja, našega resničnega veselja, ki ostane in da mir. Kajti le Jezus nas rešuje vezi greha, smrti, strahu in žalosti.

Toda današnja liturgija nas uči, da nas Gospod ni rešil z zmagoslavnim vhodom ali z mogočnimi čudeži. Apostol Pavel v drugem berilu pot odrešenja povzame z dvema glagoloma: »izprazniti« in »ponižati« sam sebe (glej Fil 2,7-8). Ta dva glagola nam povesta, do kakšne skrajnosti je prispela Božja ljubezen do nas. Jezus je »sam sebe izpraznil«: odpovedal se je slavi Božjega Sina in postal Sin človekov, da bi bil v vsem solidaren z nami, grešniki. On, ki je brez greha. Pa ne le to: med nami je živel v podobi služabnika; ne kakor kralj, ne kakor knez, ampak kakor služabnik. Torej se je ponižal. In za brezno njegovega ponižanja, katerega nam kaže veliki teden, se zdi, da nima dna.

Prvo dejanje te ljubezni »do konca« (Jn 13,1) je umivanje nog. »Gospod in Učitelj« (Jn 13,14) se poniža vse do nog učencev, kar so delali samo služabniki: »Z zgledom nam je pokazal, da potrebujemo, da nas doseže njegova ljubezen, da se skloni do nas; ne moremo brez tega, ne moremo ljubiti, ne da bi prej On ljubil nas, ne da bi izkusili njegovo presenetljivo nežnost in ne da bi sprejeli, da je resnična ljubezen v konkretnem služenju.«

Toda to je samo začetek. Jezusovo ponižanje pride do skrajnosti v pasijonu: prodan je za trideset kovancev in izdan s poljubom s strani učenca, katerega je izbral in ga imenoval prijatelj. Skoraj vsi ostali zbežijo in ga zapustijo. Peter ga trikrat zataji. Z zasmehovanjem, žalitvami in pljunki je ponižan v duši; v telesu trpi zaradi grozljivih surovosti. Udarci, bičanje in trnjeva krona ga naredijo na videz neprepoznavnega. Utrpi tudi sramoto in krivično obsodbo s strani verskih in političnih oblasti. Postane greh in prepoznan je kot krivičnež. Pilat ga pošlje k Herodu, ta ga pošlje nazaj k rimskemu guvernerju. Ko mu je odrečena vsaka pravica, Jezus na lastni koži izkusi tudi brezbrižnost, kajti nihče noče prevzeti odgovornosti za njegovo usodo. Mislim na toliko ljudi, na toliko odrinjenih, na toliko beguncev. Glede njihove usode mnogi ne želijo prevzeti odgovornosti. Množica, ki mu je malo prej vzklikala, svojo hvalo preoblikuje v krik obtožbe in ima celo raje, da je namesto njega oproščen morilec. Tako pride do smrti na križu, ki je najbolj boleča in sramotna, pridržana izdajalcem, sužnjem in največjim zločincem. Ta samota, obrekovanje in bolečina pa še vedno niso vrhunec njegovega razgaljenja. Da bi bil v vsem solidaren z nami, na križu izkusi tudi skrivnostno zapuščenost s strani Očeta. A v zapuščenosti moli in se izroči: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46). Ko visi na križu, pa se razen s posmehovanjem sooči še z zadnjo skušnjavo: s provokacijo, naj se spusti s križa, naj premaga zlo z močjo in pokaže obličje nekega mogočnega ter nepremagljivega boga. »Toda Jezus prav tukaj, na vrhunca izničenja, razodene resnično obličje Boga, ki je usmiljenje. Odpusti tistim, ki so ga križali, odpre vrata raja skesanemu razbojniku in se dotakne srca stotnika. Če je skrivnost zla kot brezno, je resničnost Ljubezni, ki ga je prečkala, brezkončna. Prispela je vse do groba in podzemlja, prevzela vso našo bolečino, da bi jo odrešila, prinesla luč v temo, življenje v smrt, ljubezen v sovraštvo.«

Božji način delovanja se nam lahko zdi zelo oddaljen. Za nas se je izničil, medtem ko se nam zdi težko že le malo pozabiti sami nase. Prihaja, da bi nas rešil. Poklicani smo izbrati njegovo pot: pot služenja, pot darovanja, pozabljanja sami nase. V teh dneh se na to pot lahko podamo tako, da se ustavimo in pogledamo na razpelo, ki je »Božjo stolico«. Ta teden vas vabim, da se večkrat ustavite pred to »Božjo stolico«. In sicer, da bi se naučili ponižne ljubezni, ki rešuje in daje življenje; da bi se odpovedali sebičnosti, iskanju oblasti in slave. »Jezus nas s svojim ponižanjem vabi, da bi hodili po njegovi poti. Obrnimo pogled k Njemu, prosimo za milost, da bi razumeli nekaj te skrivnosti njegovega izničenja za nas; in tako, v tihoti, kontemplirajmo skrivnost tega tedna.«

Pridiga, nedelja, 14. april 2019

Vzklikanja ob vhodu v Jeruzalem in Jezusovo ponižanje. Radostni vzkliki in kruta trdovratna zakrknjenost. Ta dvojna skrivnost vsako leto spremlja vstop v veliki teden, v dveh trenutkih, ki sta značilna za to obhajanje: procesija z vejami palm in oljk na začetku in nato slovesno branje pripovedi pasijona.

Pustimo se vključiti v to delovanje, ki ga spodbuja Sveti Duh, da bi prejeli to, kar smo prosili v molitvi: da bi z vero spremljali našega Zveličarja na njegovi poti ter bi se vedno spominjali pomembnega nauka njegovega trpljenja kot zgleda življenja in zmage nad duhom zla.

Jezus nam kaže, kako naj soočamo težke trenutke in najbolj zahrbtne skušnjave: tako, da v srcu ohranjamo mir, ki ni odmaknjenost, ni brezčutnost ali junaškost, ampak je zaupna prepustitev Očetu in njegovi volji po zveličanju, po življenju, po usmiljenju. Pri vsem svojem poslanstvu je šel skozi skušnjavo, da bi »delal svoje delo« tako, da bi On izbiral način in odstopil od pokorščine Očetu. Od začetka, v času štiridesetdnevnega boja v puščavi, pa vse do konca, v trpljenju, Jezus zavrača to skušnjavo s pokornim zaupanjem v Očeta.

Tudi danes, ob svojem vhodu v Jeruzalem, nam On kaže pot. Pri tistem dogodku je zlobec, vladar tega sveta, stavil na eno karto: na karto triumfalizma, in Gospod je odgovoril tako, da je ostal zvest svoji poti, poti ponižnosti.

Triumfalizem želi približati cilj preko bližnjic, preko lažnih kompromisov. Računa na to, da bi se povzpel na voz zmagovalca. Vendar pa triumfalizem živi iz dejanj in besed, ki niso šle preko izkušnje križa; hrani se s primerjanjem z drugimi in jih ima vedno za slabše, pomanjkljive, zavožene. Ena izmed prefinjenih oblik triumfalizma je duhovna posvetnost, ki je največja nevarnost, najbolj zahrbtna skušnjava, ki grozi Cerkvi (De Lubac). Jezus je uničil trumfalizem s svojim trpljenjem.

Gospod se je resnično strinjal in veselil z ljudstvom, z mladimi, ki so vzklikali njegovo ime, ga pozdravljali kot Kralja in Mesijo. Njegovo srce se je veselilo ob pogledu na navdušenje in praznovanje izraelskih ubožcev. Vse do te točke, da je farizejem, ki so mu rekli, naj posvari svoje učence zaradi njihovih pohujšljivih vzklikov, odgovoril: »Če ti umolknejo, bodo kamni vpili« (Lk 19,40). Ponižnost ne pomeni zanikati stvarnosti, in Jezus je resnično Mesija ter resnično Kralj.

Vendar pa je istočasno Kristusovo srce na drugi poti, na sveti poti, ki jo poznata le On in Oče: na tisti, ki vodi od »podobe Boga« do »podobe služabnika«, na poti ponižanja v pokorščini »do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,6-8). On ve, da mora zato, da bi dosegel resnično zmago, dati prostor Bogu; in zato, da bi dali prostor Bogu, obstaja le en način; izničenje, izpraznjenje samega sebe. Molčati, moliti, ponižati se. S križem, bratje in sestre, se ni mogoče pogajati: ali se ga sprejme ali zavrne. In s svojim ponižanjem nam je Jezus želel odpreti pot vere in iti po njej pred nami.

Prva, ki je šla za njim po tej poti, je bila njegova Mati, Marija, prva učenka. Devica in svetniki so morali trpeti, da so hodili po poti vere in Božje volje. Da bi na težke in boleče dogodke v življenju odgovorili z vero, je potreben »poseben napor srca« (glej sv. Janez Pavel II., Okrožnica o Odrešenikovi Materi, št. 17). To je noč vere. Vendar pa le v tej noči vzide zora vstajenja. Ob vznožju križa je Marija ponovno premišljevala besede, s katerimi ji je angel oznanil njenega Sina: »Velik bo …; Gospod Bog mu dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo nad Jakobovo hišo vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« (Lk 1,32-33) Marija se na Golgoti znajde pred popolnim zanikanjem tiste obljube: njen Sin umira na križu kakor hudodelec. Tako je bil triumfalizem, ki ga je uničilo Jezusovo ponižanje, na isti način uničen tudi v srcu Matere; oba sta znala molčati.

Marija je hodila pred brezštevilnimi svetniki in svetnicami, ki so sledili Jezusu po poti ponižnosti in po poti pokorščine. Danes, ko obhajamo Svetovni dan mladih, želim spomniti na mnoge mlade svetnike in svetnice, posebej na svetnike »sosednjih vrat«, za katere ve le Bog, in ki nam jih On rad včasih nepričakovano pokaže. Dragi mladi, ne sramujte se, da bi pokazali svoje navdušenje za Jezusa, da bi vzklikali, da On živi, da je vaše življenje. Hkrati pa se mu tudi ne bojte slediti po poti križa. In ko boste čutili, da zahteva, da se odpoveste samim sebi, da odvržete svoje gotovosti, da se popolnoma izročite Očetu, ki je v nebesih, tedaj se, dragi mladi, veselite in radujte!« Ste na poti Božjega kraljestva.

Radostni vzkliki in kruta trdovratna zakrknjenost; v Jezusovem trpljenju je presunljiva Njegova tišina, premaga tudi skušnjavo, da bi odgovoril, da bi bil »medijski«. V trenutkih temačnosti in velike stiske je potrebno molčati, imeti pogum molčati, če gre le za krotak molk in ne molk, poln mržnje. Zaradi krotkosti tišine bomo izgledali še bolj šibki, ponižani in tedaj se bo hudič opogumil in prišel na plan. Potrebno se mu bo zoperstaviti v tišini, vztrajati, vendar pa z isto držo, kot jo je imel Jezus. On ve, da vojna poteka med Bogom in vladarjem tega sveta in da ne gre zato, da bi položili roko na meč, ampak da bi ostali mirni, trdni v veri. To je ura Boga. In v uri, ko se Bog spusti v boj, mu je potrebno pustiti, da ga odbojuje.

Naš varen prostor bo pod plaščem svete Božje Matere. In medtem ko čakamo, da Gospod pride in pomiri vihar (glej Mr 4,37-41), s svojim tihim pričevanjem v molitvi samim sebi in drugim dajemo »razlog upanja, ki je v

Papež Frančišek

Komentar cerkvenih očetov

Sv. Justin, mučenec pravi: »Kristus je vedel kdaj govoriti in kdaj molčati«, »saj je Beseda, ki je prinesla na svet nov nauk«, pa dodaja sv. Efrem Sirski. Sv. Ambrož pa pravi, da »modri ve, kdaj je primerneje molčati in kdaj je treba govoriti.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Tisti, ki je poslušal Besedo, je bil napolnjen z močjo in sposobnostjo pridigati« in »slediti Kristusu z ušesi, ki neprestano poslušajo, kaj pravi«, pa dodaja sv. Teodoret iz Kira. Sv.

…

Kdo so cerkveni očetje?

Misli Benedikta XVI.

Leto za letom evangeljski odlomek cvetne nedelje pripoveduje o Jezusovem vhodu v Jeruzalem. Jezusova pot se pri evangelistu Luku kaže kot eno samo romarsko vzpenjanje iz Galileje v Jeruzalem. To je 'vzpenjanje' najprej v zemljepisnem pomenu: Genezareško jezero leži okoli 200 metrov pod morsko gladino, Jeruzalem pa v povprečju 760 metrov nad njo. Kakor stopnice pri tem vzponu so nam evangelisti posredovali tri Jezusova naznanila trpljenja ter s tem istočasno pokazali, kako se med tem romanjem dogaja tudi notranje vzpenjanje.

…

Leto za letom evangeljski odlomek cvetne nedelje pripoveduje o Jezusovem vhodu v Jeruzalem. Jezusova pot se pri evangelistu Luku kaže kot eno samo romarsko vzpenjanje iz Galileje v Jeruzalem. To je 'vzpenjanje' najprej v zemljepisnem pomenu: Genezareško jezero leži okoli 200 metrov pod morsko gladino, Jeruzalem pa v povprečju 760 metrov nad njo. Kakor stopnice pri tem vzponu so nam evangelisti posredovali tri Jezusova naznanila trpljenja ter s tem istočasno pokazali, kako se med tem romanjem dogaja tudi notranje vzpenjanje. Jezus je na poti k templju, k kraju, kjer je Bog, kakor pravi 5 Mojzesova knjiga, želel, da bo tam prebivalo njegovo ime (prim. 5Mz 12,11; 14,23). Sedaj je prišel v ta tempelj, toda njegova pot gre naprej, saj je zadnji cilj njegovega vzpona križ. To je vzpon, ki ga pismo Hebrejcem opisuje kot vzpon do šotora, ki ni narejen s človeškimi rokami, vse do Božjega obličja. Vzpon do Božjega obličja gre preko križa. To je vzpon do 'ljubezni do konca'(prim. Jn 13,1), ki je resnična gora Boga, dokončen kraj stika med Bogom in človekom.

Jezus je prišel iz Betfage in Betanije na Oljsko goro, od koder so namreč pričakovali Mesijev prihod. Naprej je poslal dva svoja učenca, katerima je rekel, da bosta našla privezanega osla, mladiča, na katerega se ni še nihče povzpel. Odvežeta naj ga in mu ga pripeljeta. Na morebitno vprašanje, če imata pravico za to, naj odgovorita: »Gospod ga potrebuje« (Lk 19,31). Učenca sta našla osla in ko so ju vprašali, če imata pravico odvezovati ga, sta odgovorila, kakor jima je bilo zapovedano ter s tem mogla izpolniti njuno poslanstvo. Tako je šel Jezus v mesto na sposojenem oslu, katerega bo takoj zatem naročil vrniti njegovemu gospodarju.

Današnjemu bralcu se utegne vse to zdeti precej obrobno, a za Jezusove judovske sodobnike to vsebuje veliko skrivnostih povezav. V vsaki podrobnosti je namreč navzoč motiv kraljestva in njegovih obljub. Jezus je uveljavil v vsej antiki poznano pravico, da kralj za svojo uporabo zaseže prevozna sredstva. Tudi to, da gre za žival, na kateri še ni nihče sedel, kaže na kraljevo pravico. Predvsem pa gre tukaj za namig na starozavezne besede, ki dajejo vsemu dogajanju globlji pomen. 'Povejte sionski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak jezdi na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali (Zah 9,9). Jezus je kralj, ki zdrobi vojne loke, kralj miru in kralj preprostosti, kralj ubogih. Iz razmišljanja o blagrih vemo, da Jezus vlada nad kraljestvom, ki sega od morja do morja in obsega ves svet. To nas tudi spominja na novo, ves svet obsegajoče Jezusovo kraljestvo, ki se v občestvih lomljenja kruha, torej v občestvu z Jezusom Kristusom, razteza od morja do morja kot kraljestvo njegovega miru. Velja si zapomniti, da Jezus dejansko uveljavlja kraljevo pravico. Hoče, da se njegova pot in njegovo delovanje pojmuje na temelju obljub Stare zaveze, ki se v njem uresničijo. Stara zaveza govori o njem in obrnjeno Jezus ravna in živi iz Božje besede in ne iz lastnih načrtov in želja. Njegova zahteva je utemeljena v pokorščini naročilu njegovega Očeta. Njegova pot je pot znotraj Božje besede.

Osel je bil priveden k Jezusu in tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega: Učenci so položili na žrebe svoja oblačila in 'nanj posadili Jezusa', kakor je zapisal Luka. »Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vse čudeže, ki so jih videli. Govorili so: 'Blagoslovljen, ki prihaja, kralj, v Gospodovem imenu'! Mir v nebesih in slava na višavah!«(Lk 19,37-38).

Beseda iz psalma 118: 'Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu', je bila najprej del Izraelove romarske liturgije, s katero so pozdravljali romarje ob vstopu v mesto ali tempelj. Ta blagoslov so duhovniki izrekali prihajajočim romarjem in ga tako rekoč polagali nanje. Toda beseda, 'ki prihaja v Gospodovem imenu' je medtem prevzela mesijanski pomen. Da, označevala je od Boga Obljubljenega. Beseda je iz blagoslova romarjev postala hvalnica Jezusa. Zdaj častijo Jezusa, ki prihaja v imenu Gospodovem, Jezusa, ki so ga pričakovale in napovedovale vse obljube.

Benedictus (Blagoslovljen, ki prihaja), je zelo zgodaj prišel v liturgijo. Za nastajajočo Cerkev 'cvetna nedelja' ni bila preteklost. Kakor je Gospod tedaj na oslu vstopil v sveto mesto, tako ga je Cerkev videla vedno na novo prihajati v ponižni podobi kruha in vina.

Cerkev pozdravlja Gospoda v sveti evharistiji kot tistega, ki zdaj prihaja, ki je vstopil v njeno središče. Cerkev ga pozdravlja hkrati kot tistega, ki nenehno ostaja Prihajajoči in nas pelje proti svojemu prihodu. Kot romarji se mu približajmo; kot romar nam Gospod prihaja naproti in nas sprejema za svoj'vzpon' na križ in vstajenje v naravnanosti na končni Jeruzalem, ki v občestvu z njegovim telesom že sedaj raste sredi tega sveta.