Sv. Janez bolj obširno kot ostali trije evangelisti navaja v svojem evangeliju na njemu lasten način Jezusove poslovilne govore, ki so kot oporoka in povzetek Njegovega sporočila. Naj izpostavim sledeči stavek: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa« (Jn 17,3). Vsako človeško bitje želi živeti. Želi si resnično, polno življenje, življenje, ki ga je vredno in z veseljem živeti. S hrepenenjem po življenju pa je istočasno povezano ...
Sv. Janez bolj obširno kot ostali trije evangelisti navaja v svojem evangeliju na njemu lasten način Jezusove poslovilne govore, ki so kot oporoka in povzetek Njegovega sporočila. Naj izpostavim sledeči stavek: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa« (Jn 17,3). Vsako človeško bitje želi živeti. Želi si resnično, polno življenje, življenje, ki ga je vredno in z veseljem živeti. S hrepenenjem po življenju pa je istočasno povezano upiranje smrti, ki pa je žal neizogibna. Ko Jezus govori o večnem življenju, misli na pristno, resnično življenje, takšno, ki je vredno, da ga živimo. Ne misli samo na življenje, ki bo prišlo po smrti. Misli na pristen način življenja, na življenje, ki je v polnosti življenje ter zaradi tega ni podvrženo smrti in se pravzaprav lahko začne že na tem svetu, še več, se mora začeti tukaj. Samo če se bomo že sedaj naučili pristno živeti, če se naučimo živeti takšno življenje, ki ga smrt ne more vzeti, dobi obljuba po večnosti pravi pomen. Toda, kako se to uresniči? Kaj v resnici je večno življenje, ki mu smrt ne more škodovati? Slišali smo Jezusov odgovor: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa«. Na naše presenečenje pravi Jezus, da je življenje spoznavanje. To pa pomeni, da je življenje medsebojni odnos. Nihče nima življenja sam od sebe in samo za sebe. Imamo ga od drugega in v medsebojnem odnosu z drugim. Če je medsebojni odnos v resnici in ljubezni ter v dajanju in sprejemanju, daje življenju polnost in dela življenje lepo. Ravno zaradi tega pa je lahko prekinitev medsebojnega odnosa, ki ga prinese smrt, še posebej boleča, saj lahko postavi pod vprašanje celo življenje samo. Samo v medsebojnem odnosu z Njim, ki je Življenje samo, lahko On obvaruje moje življenje voda smrti ter me čeznje pripelje živega. Že v grški filozofiji je obstajala ideja, da lahko človek najde večno življenje, če se poveže s tem, kar je neuničljivo, v tem primeru z resnico, ki je večna. Tako bi se moral človek, če tako rečemo, napolniti z resnico, da bi tako imel v sebi snov večnosti. Vendar pa me lahko samo, če je resnica Oseba, pripelje skozi noč smrti. Mi se zato oprijemamo Boga, Jezusa Kristusa in to Vstalega. Tako nas vodi On, ki je Življenje samo. V tem medsebojnem odnosu bomo živeli tudi, ko bomo prekoračili smrt, saj nas On ne zapusti. On, ki je Življenje samo.
Ponovno se vrnimo k Jezusovim besedam: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe in njega, ki si ga poslal. Spoznavanje Boga tako postane večno življenje. Jasno je, da s 'spoznavanjem' mislimo na kaj več, kot samo zunanje poznavanje, kot naprimer, da vemo, kdaj je umrla kakšna znana oseba ali kdaj so kaj iznašli. Poznati v Svetopisemskem smislu pomeni, postati eno z drugim. Poznati Boga, poznati Kristusa vedno tudi pomeni ljubiti Ga, postati na nek način eno z Njim v spoznanju in ljubezni. Naše življenje postane torej pristno, resnično in tako tudi večno, če poznamo Njega, ki je vir vsake biti in vsakega življenja. Tako postane Jezusova beseda za nas povabilo, naj postanemo Njegovi prijatelji ter naj se trudimo vedno bolj spoznavati Ga. Živimo v dialogu z Njim. Učimo se od Njega prav živeti, postanimo njegovi pričevalci. Tako bomo postali osebe, ki ljubijo in delujejo na pravi način. Če je tako, bomo resnično živeli.
Homilija, nedelja, 5. junij 2011, Zagreb Prekratkim smo obhajali Gospodov vnebohod in se pripravljamo na prejem velikega daru Svetega Duha. V prvem berilu smo videli, kako je bila apostolska skupnost zbrana v molitvi v dvorani zadnje večerje skupaj z Marijo, Jezusovo materjo. To je portret Cerkve, ki svoje korenine poglablja v velikonočni dogodek, saj je dvorana zadnje večerje kraj, kjer je Jezus postavil med zadnjo večerjo evharistijo ter duhovniško posvečenje, in kjer je vstali od mrtvih na veliko noč zvečer razlil Svetega Duha na apostole (Jn 20,19-23). Gospod je svojim učencem naročil, »naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo« (Apd 1,4), rekel jim je, naj ostanejo skupaj ter se pripravijo na dar Svetega Duha. Zbrali so se torej z Marijo v dvorani zadnje večerje in čakali na obljubljeni dogodek (Prim. Apd 1,14). To ostati skupaj je bil pogoj, ki ga je postavil Jezus, za sprejem prihoda Paraklita in njihova dolga molitev je bila predpostavka za njihovo soglasje. V tem najdemo izredno lekcijo za vsako krščansko skupnost. Včasih se misli, da je misijonska dejavnost v osnovi odvisna od dobro pripravljenega programa in razumnega konkretnega prizadevanja udejanjiti ga. Jasno, Gospod prosi za naše sodelovanje, vendar je pred vsakim našim odgovorom pomembna njegova pobuda. Njegov Duh je namreč pravi protagonist Cerkve, njega kličimo in ga sprejmimo.
V evangeliju smo slišali prvi del tako imenovane Jezusove 'duhovniške molitve' (prim. Jn 1-11a), ki je na koncu poslovilnega govora, polne zaupanja, nežnosti in ljubezni. Imenovali so jo 'duhovniška molitev', ker je v njej Jezus v drži duhovnika, ki prosi za svoje v trenutku, ko zapušča ta svet. V odlomku prevladuje dvojna tema, in sicer ura in slava. Gre za uro smrti (prim. Jn 2,4; 7,30; 8,20, ki je ura v kateri bo Kristus prešel s tega sveta k Očetu (13,1). Je pa istočasno ta ura, tudi ura poveličanja, ki se uresniči preko križa, ali kakor to imenuje evangelist Janez, »poveličanje«, torej povzdignjenje, dvig v slavo. Ura Jezusove smrti je ura največje ljubezni, je ura njegove največje slave. Tudi za Cerkev, za vsakega kristjana je najvišja slava ta križ, je živeti dejavno ljubezen kot popolni dar Bogu in drugim.
Dva cerkvena očeta, Beda Častitljivi in Arator nista toliko pozorna na zgodovinski pomen današnjega odlomka iz Apostolskih del, temveč sta oba navdušena nad izrazom pot, ki je sobotni dan hodá oddaljena od mesta. To, da se izraz 'sobota' nanaša na nebeško veseje, je pri cerkvenih očetih pogosto. Tako stori tudi Beda Častitljivi, ko sklicevanje na zgodovinsko soboto prenese na možen prihodnji trenutek, ki se ga doseže po enem tednu, torej po šestih dneh dela. Arator pa ob tem ...
Dva cerkvena očeta, Beda Častitljivi in Arator nista toliko pozorna na zgodovinski pomen današnjega odlomka iz Apostolskih del, temveč sta oba navdušena nad izrazom pot, ki je sobotni dan hodá oddaljena od mesta. To, da se izraz 'sobota' nanaša na nebeško veseje, je pri cerkvenih očetih pogosto. Tako stori tudi Beda Častitljivi, ko sklicevanje na zgodovinsko soboto prenese na možen prihodnji trenutek, ki se ga doseže po enem tednu, torej po šestih dneh dela. Arator pa ob tem odlomku pokaže na razliko med Marijo in Evo, torej med Evo, kot materjo človeštva in Marijo, Božjo Materjo. Opis dogodka namreč namiguje na to, da so se apostoli vrnili k Mariji, kakor bi se vrnili v maternico, v kateri je bil Zveličar oblikovan, z namenom, da bodo ponovno rojeni ob spustu Svetega Duha.
Ko je šel Jezus v nebo, so se apostoli z gore, ki se imenuje Oljska in je sobotni dan hodá oddaljena od mesta, vrnili v Jeruzalem. Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomèj in Matej, Alfêjev sin Jakob in Simon Gorečnik ter Jakobov sin Juda. Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.
Psalm 27
Odpev: »Gospodovo dobroto bom užival v deželi živih.«
Ps 27,1.4.7-8
Gospod je moja luč in moja rešitev,
koga bi se moral bati?
Gospod je varuh mojega življenja,
pred kom bi moral trepetati?
Odpev: »Gospodovo dobroto bom užival v deželi živih.«
Le eno prosim Gospoda; to bi rad dosegel,
da bi prebival v Gospodovi hiši vse dni svojega življenja,
da bi gledal Gospodovo milino,
in občudoval njegovo svetišče.
Odpev: »Gospodovo dobroto bom užival v deželi živih.«
Poslušaj, Gospod, moj glas, s katerim te kličem,
izkaži mi milost in mi odgovôri!
O tebi govorí moje srce: »Išči njegovo obličje!«
Tvoje obličje, Gospod, hočem najti.
Odpev: »Gospodovo dobroto bom užival v deželi živih.«
2. berilo
Blagor njim, ki trpijo zaradi Kristusovega imena
Berilo iz 1. pisma apostola Petra (1 Pt 4,13-16)
Preljubi, kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo. Blagor vam, če vas zaradi Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave, Božji Duh. Nihče med vami naj ne trpi zato, ker bi bil morilec ali tat ali hudodelec ali ovaduh. Če pa kdo trpi kot kristjan, naj ga ne bo sram, ampak naj v tem imenu poveličuje Boga.
Evangelij
prim. Jn 14,18
Aleluja
Aleluja. Ne bom vas zapústil sirot, govorí Gospod, prišel bom k vam in veselilo se bo vaše srce. Aleluja.
Oče bo poveličal svojega Sina
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 17,1-11)
Tisti čas je Jezus povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsakim človekom, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.«
Svetnik za vsak dan
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov