Brevir za 4. april 2020

Gospod, odpri moje ustnice,

O Bog, bodi nam milostljiv in nas blagoslovi, *

pokaži nam svojo dobroto.

Naj spoznajo tvojo pot vsi na zemlji, *

naj tvoje zveličanje osreči vse narode.

O Bog, slavijo naj te ljudstva, *

slavijo naj te vsa ljudstva.

Veselijo in radujejo naj se narodi, *

ker jih vladaš in jih vodiš po pravici.

O Bog, slavijo naj te ljudstva, *

slavijo naj te vsa ljudstva.

Zemlja je obrodila svoje sadove, *

Gospod, naš Bog, nas je blagoslovil.

Bog je zares dober, *

zato naj ga spoštujejo in častijo vsi narodi.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

O Bog, ozri se name in me poslušaj.

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

Ugoden, bratje, zdaj je čas,
nam dobri Bog ga je poslal,
da bi ozdravil bolni svet
z zdravilom posta, zmernosti.

 

Zdaj dnevi so zveličanja,
od Kristusa ožarjeni,
ko z grehom srca ranjena
se z zmernostjo prenavljajo.

 

Pomagaj nam, o dobri Bog,
da vztrajamo v spokornosti
in srečno vsi tja pridemo,
kjer večna bo velika noč.

 

Trojica sveta, naj slavi
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.

Ps 104 Gospod je zvest svojim obljubam

Slavite Gospoda in ga hvalite, *

oznanjujte med narodi njegova čudovita dela.

Pojte mu in igrajte, *

pripovedujte o vseh njegovih čudežih.

Ponašajte se z njegovim svetim imenom, *

naj se veselijo vsi, ki iščejo Gospoda. —

 

Odkrivajte Božjo moč iz stvarstva, *

iščite vedno njegovo bližino.

Spominjajte se čudežev, ki jih je storil, *

odločitev, ki jih je izrekel,

vi, potomci Abrahama, Božjega služabnika, *

vi, sinovi Božjega izvoljenca Jakoba. —

 

Gospod je naš Bog, on edini; *

njegove zapovedi veljajo za vso zemljo.

Nikoli ne bo prelomil svoje zaveze, *

obljube, ki jo je dal za vedno. 

Zaveze, ki jo je sklenil s svojim ljudstvom, *

obljube, ki jo je dal svojim izvoljencem. —

 

Postavo je potrdil našim očetom *

in jo dal kot večni zakon svojim služabnikom.

Bog je rekel: »Dal vam bom obljubljeno deželo, *

to bo vaša lastnina za vedno.«

Tedaj jih je bilo malo po številu, *

bili so neznatni in tujci v oni deželi.

Potovali so od naroda do naroda, *

od enega ljudstva do drugega.

Gospod ni nikomur pustil, da bi jih stiskal, *

zaradi njih so bili kaznovani sosednji kralji.

Rekel je: »Ne dotikajte se mojih maziljencev *

in mojim prerokom ne storite nič hudega.« —

Prišla je lakota v egiptovsko deželo, *

pošle so vse zaloge žita.

Bog je poslal v Egipt Jožefa, *

ki je bil prodan za sužnja.

Noge so mu vtaknili v spone, *

okrog vratu so mu nadeli verige.

V ječi je bil, dokler se ni spolnila njegova napoved, *

ki jo je potrdila Gospodova beseda. —

 

Na faraonov ukaz so ga izpustili, *

osvobodili na njegovo povelje.

Postavil ga je za gospodarja svoji hiši *

in upravitelja vsej svoji posesti.

S svojim zgledom je poučeval njegove kneze, *

razlagal modrost njegovim starešinam. —

Izraelci so prišli v egiptovsko deželo, *

izvoljeno ljudstvo je gostovalo v Egiptu.

Tam je Bog namnožil svoje ljudstvo, *

da je postalo močnejše od Egipčanov.

Zato so jih začeli sovražiti *

in krivično ravnati z njimi.

Nato je Bog poslal Mojzesa, svojega služabnika, *

in Arona, ki mu ga je dal za pomočnika.

Delala sta čudovita znamenja, *

velike čudeže v egiptovski deželi. —

 

Nastopila je tema, povsod se je zmračilo, *

a Egipčani so se še vedno upirali.

Voda se je v kri spremenila, *

da so poginile vse ribe.

Žabe so napolnile vso deželo, *

prilezle so celo v faraonovo palačo.

Množica muh je pokrila vse kraje, *

v rojih so brenčali komarji.

Namesto dežja je padala debela toča, *

bliskalo se je in treskalo po njihovi zemlji.

Trte in smokve so bile uničene, *

drevje polomljeno po sadovnjakih. —

 

Priletele so kobilice in murni brez števila, *

požrli so vso povrtnino in poljske pridelke.

Pomrli so jim vsi prvorojenci, *

padel je cvet njihovega naroda. —

 

Potem je Bog izpeljal svoje ljudstvo, *

obloženo s srebrom in zlatom.

V vseh njihovih rodovih *

ni bilo niti enega siromaka.

Egipčani so se veselili njih odhoda, *

obšel jih je strah pred njimi.

Bog je razgrnil oblak, da je kril Izraelce podnevi, *

poslal je ognjeni steber, da jim je svetil ponoči. —

 

Ko so prosili, so priletele prepelice, *

hranil jih je z nebeškim kruhom.

Ko je Mojzes udaril po skali, je pritekla voda, *

tekla je v puščavi kot reka.

Gospod se je spomnil svoje svete obljube, *

ki jo je dal Abrahamu, svojemu služabniku. —

 

Izpeljal je svoje ljudstvo iz sužnosti *

ob radostnih vzklikih in velikem veselju.

Dal jim je obljubljeno deželo, *

polastili so se bogastva drugih narodov.

Zato pa naj bi se držali njegovih ukazov *

in spolnjevali Božje zapovedi. —

- Kdor živi resnico, prihaja k luči,

- da se razodenejo njegova dela.

 

 

Bratje: Glavno pri tem, o čemer govorimo, je to, da imamo takega velikega duhovnika, ki je sedel na desno prestola veličastva v nebesih in je služabnik svetišča in pravega šotora, ki ga je postavil Gospod in ne človek.

Vsak veliki duhovnik je namreč v to postavljen, da daruje dari in daritve; zatorej je treba, da ima tudi ta kaj darovati. Ko bi bil torej na zemlji, bi niti ne bil duhovnik, zakaj tu so taki, ki darujejo daritve po postavi; in ti služijo podobi in senci tega, kar je v nebesih, kakor je bilo naročeno Mojzesu, ko je hotel napraviti šotor: »Glej,« je rekel, »da vse narediš po podobi, ki ti je bila pokazana na gori.«

Tako pa je dobil toliko odličnejšo službo, kolikor je tudi srednik boljše zaveze, ki je pač postavljena na boljših obljubah. Zakaj, če bi bila ona prva brez pomanjkljivosti, bi se ne iskalo mesto drugi.

Graja jih namreč, ko pravi: »Glejte, prišli bodo dnevi, pravi Gospod, in s hišo Izraelovo in hišo Judovo bom sklenil novo zavezo; ne take, kakor je bila zaveza, ki sem jo sklenil z njih očeti tisti dan, ko sem jih prijel za roko, da bi jih popeljal iz egiptovske dežele; ker sami niso ostali v moji zavezi, sem jih tudi jaz vnemar pustil, pravi Gospod. To je zaveza, ki jo bom s hišo Izraelovo sklenil po tistih dneh, pravi Gospod: Dal bom svoje postave v njih misli ter jih zapisal v njih srca; in jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. In nihče ne bo učil svojega rojaka in nihče svojega brata, govoreč: ,Spoznaj Gospoda'; zakaj vsi me bodo poznali, od majhnega med njimi do velikega. Zakaj milosten bom njih krivicam in njihovih grehov se ne bom več spominjal.«

S tem, da je rekel »novo«, je prejšnjo označil za staro. Kar pa se stara in postaja zastarelo, se bliža koncu.

SPEV (Hebr 8,1.2; 9, 24)

Imamo takega velikega duhovnika, ki je sedel na desno prestola veličastva v nebesih, * da se zdaj za nas predstavlja božjemu obličju.

Jezus namreč ni šel v svetišče, ki je narejeno z rokami in je le podoba pravega, marveč v sama nebesa, * da se zdaj za nas predstavlja božjemu obličju.

Sv. Gregor Nacianški (330-389/390), eden eden velikih vzhodnih cerkvenih učiteljev, doma iz Kapadocije v Mali Aziji, kot carigrajski škof branilec nauka o Sveti Trojici

 

Deležni bomo velikonočne skrivnosti zaenkrat še na način, ki je vezan na podobo; vendar že očitneje kakor v stari zavezi. Upam si trditi, da je velika noč, obhajana pod postavo, bila samo nejasna podoba, zgolj predpodoba. Še malo in obhajali bomo popolnejšo in svetlejšo veliko noč, ko bo Beseda pila z nami novo vino v kraljestvu svojega Očeta. Tedaj nam bo razkrila in povedala, kar je sedaj le nakazala, upoštevajoč naše stanje. Vendar velika noč, ki jo zdaj praznujemo, že spada v red večne novosti.

Kakšna je velikonočna pijača in uživanje? To moramo vedno bolj spoznavati. Kristus daje umevanje tega in svoje učence uči in tudi za učitelja, ki poučuje, je pouk o tem hrana.

Potrudimo se, da bomo v duhu evangelija postali deležni postave, toda ne po črki, ampak na dovršen, ne pa nedovršen način, na večen in ne le začasen način. Naše glavno mesto naj ne postane Jeruzalem tu spodaj, temveč nebeška prestolnica, ne mesto, ki ga gazijo vojaški škornji, marveč mesto, kjer vzklikajo angeli.

Ne prinesimo v žrtveni dar ne juncev ne ovc, katerim rastejo rogovi in parklji, saj so ti darovi večinoma mrtvi in brezčutni. Skupaj z nebeškimi zbori darujmo Bogu daritev hvale. Vstopimo skoz prvo zagrinjalo, približajmo se drugemu in poglejmo v samo Presveto.

Predlagam celo več: darujmo sami sebe Bogu, oziroma darujmo se vsak dan, svoj sleherni gib. Vse vzemimo nase zaradi Besede: s trpljenjem posnemajmo trpljenje, s krvjo počastimo kri, voljno se povzpnimo na križ.

Če si Simon iz Cirene, si naloži križ in nadaljuj pot; če si pribit na križ kakor razbojnik, pošteno priznaj Boga. Kristus je bil prištet med hudodelce zaradi tebe in tvoje grešnosti, zaradi njega postani ti pravičen. Počasti njega, ki je zaradi tebe razpet na križ, in tudi sam pribit na les izvleci nekaj dobrega iz lastne hudobije: za ceno smrti si kupi odrešenje, vstopi z Jezusom v raj, da boš spoznal, kolikšne dobrine si zapravil. Pusti sramotilca, naj s svojim preklinjanjem umre zunaj, ti pa občuduj rajske lepote.

Če si Jožef iz Arimateje, prosi za Jezusovo telo pri človeku, ki je Jezusa velel križati. Telo, ki je očistilo greh sveta, naj postane tvoja last. Ako si Nikodem, nočni častilec Boga, ga mazili z dišavami za pokop. Če katera od žena, Marija ali ona druga Marija ali Saloma ali Joana, se jokaj ob zori. Pohiti, da boš prvi videl od groba odvaljeni kamen, morebiti boš zagledal angela ali celo Jezusa samega.

SPEV (Hebr 13, 12-13; 12, 4)

Da bi s svojo krvjo ljudstvo posvetil, je Jezus trpel zunaj mestnih vrat. * Ostanimo mu zvesti do konca in nosimo njegovo sramoto.

Niste se še do krvi ustavljali v boju zoper greh. * Ostanimo mu zvesti do konca in nosimo njegovo sramoto.

Slavimo Gospoda.

O Bog, ozri se name in me poslušaj.

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

O Kristus, prava luč sveta,
preženi vso temo srca,
krepost naj v dušah se blešči,
ko spet začenja se nov dan.

 

Ko daješ milosti nam čas,
spokornega še daj duha,
v dobroti spreobrni vse,
ki čakaš nas usmiljeno.

 

O daj, da spokorimo se
vsaj malo, in odpusti nam,
saj večji si v usmiljenju,
kot grehi vsega so sveta.

 

Tvoj pride dan, Gospod, tvoj dan,
ko vse na novo zacvete,
naj veselimo se ga vsi,
ker prenovljeni bomo v njem.

 

Trojica sveta, naj slavi
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.

Ps 118,145–152  (XIX)   Hvala Božji postavi

 

Gospod, iz vsega srca te prosim: *

usliši me, tvoje zakone hočem spolnjevati.

Reši me, ko te kličem, *

naj ne pozabim tvoje postave. —

 

Pred jutranjim svitom prihajam in prosim, *

zaupam v tvoje obljube.

Vso noč ne zatisnem očesa, *

ker premišljujem tvoje besede. —

 

Gospod, poslušaj me, saj si dober, *

poživi me in mi pomagaj.

Bližajo se mi krivični preganjalci, *

daleč so od tvoje postave. —

 

Gospod, ti si pri meni, *

zvest si v svojih sklepih.

Že davno sem spoznal iz tvojih odločitev, *

da je tvoja postava nespremenljiva in trdna na veke. —

2 Mz 15,1–4a.8–13.17–18  Zahvalna pesem Izraelcev

 Zmagovalci so peli pesem Mojzesa, Božjega služabnika (Raz 15,2–3).

 

Pojmo Gospodu, ker je mogočen, *

preganjalce na konjih je potopil v morje. —

 

Gospod  je moja moč in moja pesem, *

Gospod me je rešil.

Moj Bog je, zato ga proslavljam; *

Bog mojega očeta je, zato ga poveličujem.

Gospod je kakor bojevnik, *

njegovo ime je Vsemogočni.

Faraonove vozove je pogreznil v morje *

in potopil vso njegovo vojsko. —

 

Njegov veter je nakopičil vode in zajezil valovje, *

ki se je strdilo sredi morja.

Sovražnik je rekel: »Pojdem za njimi, *

dohitel jih bom in plen razdelil.

Vse bom polovil, *

izdrl svoj meč in jih uničil.«

Toda Gospodov veter jih je potopil v morje, *

kot svinec so se pogreznili v silnem vodovju. —

 

Gospod, kdo je močnejši od tebe, *

kdo je tako veličasten v svetosti?

Strmim, ko gledam tvoja dela, *

saj ti delaš čudeže.

Stegnil si svojo desnico *

in preganjalce je požrla globina.

Usmiljeno si vodil svoje ljudstvo *

in si ga rešil.

Tvoja sveta moč ga je vodila *

proti tvojemu svetemu prebivališču. —

 

Naselil jih boš v hriboviti obljubljeni deželi, *

kjer si pripravil sebi stalno bivališče.

Tam boš postavil svoje svetišče, *

in boš kraljeval na veke in zmeraj. —

Ps 116 Hvalnica dobremu Bogu

 

Hvalite Gospoda, vsi narodi, *

slavite ga, vsa ljudstva. —

 

Velika je do nas njegova dobrota, *

Gospodova zvestoba traja na veke. —

Kristus, Sin živega Boga, usmili se nas.
— Kristus, Sin živega Boga, usmili se nas.

Potrt si bil zaradi naših hudobij.
— Kristus, Sin živega Boga, usmili se nas.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Kristus, Sin živega Boga, usmili se nas.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Slavimo Kristusa Gospoda, ki je zato ustanovil kopel prerojenja in pogrnil mizo svojega telesa in besede, da bi vsi postali nova stvar. Prosimo ga:

Jezus, krotki in iz srca ponižni, nauči nas usmiljenja, dobrote in ponižnosti,

– da bomo do vseh ljudi dobri in potrpežljivi.

Odpri nam oči, da bomo zares bližnji revnim in zatiranim

– in tako posnemali tebe, usmiljenega Samarijana.

Tvoja Mati, sveta Devica, naj posreduje za vse redovnice,

– da bodo zveste obljubam in v čast Cerkvi.

Usmili se nas in nam podeli svojo milost,

– odpusti nam grehe in izbriši kazni.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

O Bog, ozri se name in me poslušaj.

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

V tej uri Kristus je razpet
na križu klical: Žejen sem.
Naj žejo po pravičnosti
zbudi nam, ki ga molimo.

 

Naj glad po njem začutimo,
ki nas s seboj nasitil bo.
Naj duša grehe zamrzi,
po čednosti zahrepeni.

 

Ljubezen Svetega Duha
naj naša srca prepoji,
telesa strast naj ohladi
in dušo mlačno razžari.

 

Prosímo vdano Kristusa,
Očeta in obeh Duha:
Trojica sveta, močni Bog,
usmili vsega se svetá. Amen.

Ps 118,33–40  (V)      Hvala Božji postavi

 

Svojo pot mi, Gospod, pokaži, *

po njej bom zvesto hodil.

Daj mi razumnost, da bom ohranil tvojo postavo *

in jo spolnjeval z vsem srcem. —

 

Po poti svojih ukazov me vodi, *

samo po njej me veselí hoditi.

Nagni mi srce k svojim odredbam, *

varuj me pohlepa po bogastvu. —

 

Odvrni mi oči od ničevosti, *

s svojo besedo me poživi.

Svojemu služabniku spolni obljubo, *

dano tistim, ki te ljubijo. —

 

Bojim se sramote, odvrni jo od mene, *

tvoja volja me vodi k sreči.

Glej, hrepenim po tvojih zapovedih, *

v svoji pravičnosti me poživi. —

Ps 33   Gospod je zavetje pravičnega

Slavim Gospoda v vsakem času, *

vedno mu prepevam hvalne speve.

Na ves glas ga hvalim, *

da ubogi slišijo in se veselijo.

Poveličujte z menoj Gospoda, *

njegovo ime skupno slavimo. —

 

Iskal sem Gospoda in me je uslišal, *

vseh mojih strahov me je rešil.

Glejte nanj in se razveselite, *

ni vam treba zardevati.

Ubožec je klical in Gospod ga je slišal, *

rešil ga je iz njegove stiske.

Angel varuje tiste, ki se boje Gospoda, *

da jih reši vsega hudega. —

 

Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober, *

blagor človeku, ki vanj zaupa.

Slavite Gospoda, njegovi zvesti, *

njim, ki ga častijo, nič ne manjka.

Celo bogati obubožajo in stradajo, *

Bogu zvesti pa ničesar ne pogrešajo. —

Pridite, ljudje, in poslušajte, *

učil vas bom, kako je treba Boga spoštovati.

Ali hočeš srečno živeti *

in dolgo uživati dobrote? —

 

Varuj svoj jezik hudobije *

in svoja usta zvijače.

Ogibaj se krivice in delaj dobro, *

išči miru in si zanj prizadevaj. —

 

Z očetovsko ljubeznijo gleda Bog na pravične *

in skrbno posluša njihove prošnje.

Natančno opazuje vse, ki delajo hudo, *

in še njihov spomin zbriše z zemlje. —

 

Komaj pravični zakličejo, jih že sliši, *

iz vseh njihovih stisk jih reši.

Hitro potolaži potrta srca *

in skesanim rad pomaga. —

 

Mnogo nadlog zadeva pravičnega, *

a iz vseh ga Bog rešuje.

Varuje njegovo življenje, *

nič hudega se mu ne bo zgodilo. —

 

Grešnika pogublja njegova hudobija, *

kaznovani bodo, kateri črtijo pravičnega.

Bog rešuje življenje svojih zvestih služabnikov, *

ne bo se kesal, kdor se k njemu zateka. —

Sklepna prošnja
Molimo. Zvesti Bog, s svojim delovanjem nas vedno odrešuješ, v teh dneh pa nas razveseljuješ še z obilnejšo milostjo. Dobrotno glej na vse, ki si jih izvolil, očetovsko varuj vse, ki se na krst pripravljajo, in vodi nas, ki smo v njem že prerojeni.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Slavimo Gospoda.

O Bog, ozri se name in me poslušaj.

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

Pesem v velikem tednu
Kraljevo znamenje, o križ,
kako v skrivnosti se blestiš:
Gospod, ki je ustvaril svet,
na lesu križa je razpet.

 

O krasno, slavljeno drevo,
škrlatno zaljšano s krvjo,
izbrano, da tvoj srečni les
dotika kralja se nebes.

 

Pozdravljen križ, presvet oltar,
daruje tu se naš Vladar:
Življenje pretrpi tu smrt,
življenje s smrtjo obudi.

 

Pozdravljen križ, edini up
v teh velikih in svetih dneh,
pomnoži dobrim milosti,
izbriši krivdo grešnikom.

 

Trojica, vir zveličanja,
naj sleherni te duh slavi
in po skrivnosti križa nam
odpri nebesa, sveti raj. Amen.

Ps 118,105–112   (XIV)   Hvala Božji postavi

 

Tvoja beseda mi je kakor svetilka, *

je kakor luč na moji poti.

Prisegam in hočem prisego držati, *

da bom spolnjeval tvoje pravične odloke. —

 

Silno sem potrt in ponižan, *

ohrani me pri življenju po svoji besedi.

Sprejmi, Gospod, mojo molitev, *

daj mi spoznati svoje sklepe. —

 

Moje življenje je zmeraj v nevarnosti, *

vendar tvoje postave ne pozabljam.

Grešniki mi nastavljajo zanke, *

vendar od tvojih zapovedi ne odstopam. —

 

Tvojo postavo sem prejel od svojih očetov, *

vse življenje mi bo v veselje.

Z vsem srcem si bom prizadeval, *

da jo bom spolnjeval vedno in natančno. —

Ps 15   Slavospev Bogu posvečenih

 

Varuj me, Gospod, k tebi se zatekam, *

ti si moj Bog, zame sreče ni brez tebe.

Zelo spoštujem tebi zveste *

in cenim poštene na zemlji.

Tisti, ki hodijo za tujimi bogovi, *

si sami množijo bolečine.

Ne bom daroval krivim bogovom, *

ne omadeževal z njihovimi imeni svojih ustnic. —

 

Gospod, ti si moj delež in moje veselje, *

ti vodiš mojo usodo.

Ako imam tebe, sem srečnejši in bogatejši *

kakor tisti, ki so mu odmerili najlepše posestvo.

Slavim te, Gospod, za to spoznanje, *

še ponoči me vest opominja k ljubezni do tebe.

Gospod, tebe imam vedno v svojih mislih, *

dokler boš ti ob meni, ne bom omahnil.

Zato se veseli moje srce in raduje moja duša, *

a tudi moje telo bo počivalo varno. —

 

Moje življenje se ne bo končalo v grobu, *

svojemu služabniku ne boš dal strohneti.

Pokazal mi boš pot življenja, polnost veselja pri sebi, *

večne radosti na svoji desnici. —

Flp 2,6–11 Kristus je Božji služabnik

 

Jezus Kristus je bil v božjem sijaju, *

a ni ljubosumno varoval enakosti z Bogom.

Sam sebe je izničil, *

podobo hlapca je vzel nase.

Ljudem je postal podoben *

in bil po zunanjosti kakor človek.

Ponižal se je in je bil pokoren, *

pokoren do smrti, smrti na križu. —

 

Zato ga je Bog povišal *

in mu dal ime, ki je nad vsa imena.

V Jezusovem imenu se zato pripogne vsako koleno *

v nebesih, na zemlji in pod zêmljo.

Vsi jeziki naj priznajo Jezusa Kristusa za Gospoda *

v slavo Boga Očeta. —

Kratko berilo  (1 Pt 1,18–21)
Vedite, da niste z minljivimi rečmi, s srebrom ali zlatom, odkupljeni iz svojega praznega življenja, ki ste ga imeli od očetov, marveč z dragoceno krvjo Kristusa kot nedolžnega in brezmadežnega Jagnjeta. On je bil izbran pred začetkom sveta, razodet pa poslednji čas zaradi vas. Vi po njem verujete v Boga, ki ga je obudil od mrtvih in mu dal veličastvo, da je vaša vera tudi upanje v Boga.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
— Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.
— Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Molimo Kristusa, ki je malo pred svojim trpljenjem jokal nad Jeruzalemom, ker mesto ni spoznalo časa svojega obiskanja. Obžalujmo svoje grehe in ga ponižno prosimo:

Hotel si zbrati svoje rojake kot zbira koklja svoja piščeta,

– razsvetli nas, da bomo spoznali čas tvojega obiskanja.

Ne pozabi svojih vernih, ki so te zapustili,

– spreobrni nas, da se bomo obrnili k tebi, naš Bog.

Po svojem trpljenju si svetu podelil milost,

– naj vedno živimo v Svetem Duhu, ki si nam ga dal pri krstu.

Uči verne, da se bodo pridružili tvojemu trpljenju s svojim premagovanjem

– in se tako bolje pripravili na praznovanje tvojega vstajenja.

Ti kraljuješ v Očetovi slavi,

– spomni se vseh, ki so danes umrli.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

O Bog, ozri se name in me poslušaj.

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

O Kristus, ti si luč in dan,

razsvétli našo temno noč,

ti večne Luči si odsvit

in dušam našim luči vir.

 

Zaupno prosimo, Gospod,

da bi nas varoval v temi,

naj duh počiva brez skrbi,

spokojno ure nam tekó.

 

Ko sen zakrije nam oči,

srce naj s tabo še bedi;

dobrota tvoja, tvoja moč,

naj zla nas brani vsakega.

 

Skušnjavca zvitega odbij,

nas reši vseh nevarnosti,

obvaruj nas, ki tvoji smo

in s tvojo rešeni krvjo.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,

vesolje vse naj te slavi

in Tolažnika Svetega

sedaj, vse dni in vekomaj. Amen

 

Ps 4 Večerna zahvala Bogu

 

1 Odpev Usmili se me, Gospod, in usliši mojo molitev.

 

Pravični Bog, usliši me, ko te kličem v stiski: *

usmili se me in usliši mojo molitev. —

 

Ljudje, doklej boste zakrknjeni, *

zakaj ljubite nečimrnost in prevaro?

Vedite, da Bog čudovito varuje svoje prijatelje, *

tudi mene bo uslišal, ko ga kličem. —

 

Bojte se Boga in nikar ne grešite, *

preden zaspite, mislite nanj v sveti tihoti.

V njegove roke se vdano izročite *

in zaupajte v Gospoda. —

 

Mnogi govorijo: »Kje najdemo srečo?« *

Gospod, pokaži, da je ta samo v tebi.

Ti me osrečuješ z večjim veseljem *

kot vse zemeljske dobrine in užitki. —

 

V miru naj hitro zaspim in počivam, *

saj me ti, moj Bog, skrbno varuješ.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

1 Odpev Usmili se me, Gospod, in usliši mojo molitev.

 

2 Odpev V nočnih urah slavite Gospoda.

 

Ps 133 Večerna molitev v svetišču

 

Slavite zdaj Gospoda, *

vsi Gospodovi služabniki.

Vi, ki služite v njegovi hiši v nočnih urah, *

dvigajte roke k Svetemu in ga slavite. —

 

Iz svetišča naj se razliva blagoslov Gospoda, *

ki je ustvaril nebo in zemljo.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

2 Odpev V nočnih urah slavite Gospoda.

 

Kratko berilo (5 Mz 6,4–7)

Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini. Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Zabičuj jih svojim otrokom ter govori o njih, ko bivaš v svoji hiši ali ko hodiš po poti, ko se ulegaš ali ko vstajaš.

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Večni Bog, ostani z nami to noč, da bomo jutri s tvojo pomočjo vstali in se veselili vstajenja Kristusa, ki živi in kraljuje vekomaj.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Pozdravljena, Kraljica,

mati usmiljenja,

življenje, veselje in upanje naše, pozdravljena!

K tebi vpijemo izgnani Evini otroci,

k tebi zdihujemo žalostni in objokani v tej solzni dolini.

Obrni torej, naša pomočnica, svoje milostljive oči v nas

in pokaži nam po tem izgnanstvu Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa.

O milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija!