Brevir za 3. april 2020

Gospod, odpri moje ustnice,

Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje, *

njegov je ves svet, njegovi vsi prebivalci.

Sredi morja mu je dal močne temelje *

in ga utrdil nad vodami.

Kdo pojde na Gospodovo goro, *

kdo bo stal na njegovem svetem kraju?

Kdor je nedolžnih rok in čist v srcu, *

ne misli hudega in ne snuje prevare.

Ta bo prejel blagoslov od Gospoda *

in plačilo Boga, svojega odrešenika.

To je rod tistih, ki te iščejo, *

ki hočejo spoznati tebe, o Bog naših očetov.

Na stežaj se odprite, starodavne duri, *

da vstopi kralj veličastva.

Kdo je ta kralj veličastva? *

Gospod, močni in silni, mogočni v boju.

Na stežaj se odprite, starodavne duri, *

da vstopi kralj veličastva.

Kdo je ta kralj veličastva? *

Gospod vesolja, on je kralj veličastva.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

O Bog, ozri se name in me poslušaj.

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

Ugoden, bratje, zdaj je čas,
nam dobri Bog ga je poslal,
da bi ozdravil bolni svet
z zdravilom posta, zmernosti.

 

Zdaj dnevi so zveličanja,
od Kristusa ožarjeni,
ko z grehom srca ranjena
se z zmernostjo prenavljajo.

 

Pomagaj nam, o dobri Bog,
da vztrajamo v spokornosti
in srečno vsi tja pridemo,
kjer večna bo velika noč.

 

Trojica sveta, naj slavi
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.

Ps 34,1–2.3c.9–19.22–23.27–28 Gospod rešuje v preganjanju

Gospod, nastopi zoper vse, ki me obdolžujejo, *

bojuj se zoper té, ki me napadajo.

Bodi mi za ščit in čelado, *

pridi in mi pomagaj.

Reci moji duši: *

»Jaz sem tvoja rešitev.« —

 

Moje srce se bo radovalo v Gospodu *

in se njegove pomoči veselilo.

Vsak utrip mojega srca ti kliče: *

»Gospod, kdo bi enak bil tebi?« 

Ti rešuješ bednega iz rok močnejšega, *

ubožca in zapuščenega iz rok izkoriščevalca. —

 

Vstale so lažnive priče, *

dolžijo me, česar nisem storil.

Dobro mi vračajo s hudim, *

zapuščen sem in razočaran. —

Ko so bili moji tožniki bolni, *

sem se zanje postil in molil.

Žaloval sem kakor za prijatelja in brata, *

trpel sem zanje kot za svojo mater. —

 

Ko sem obnemogel, se pa oni veselijo *

in se zbirajo zoper mene. 

Zahrbtno me napadajo in neprestano mučijo, *

zasmehujejo me, sovražijo in zaničujejo. —

Gospod, doklej boš to gledal? *

Reši me iz tega levjega žrela.

Zahvaljeval se ti bom javno, *

pred vsem ljudstvom te bom hvalil. —

 

Naj se moji hinavski sovražniki ne veselijo, *

naj si ne pomežikujejo, ko me sovražijo brez vzroka.

Videl si, Gospod, nikar ne molči, *

ne bodi daleč od mene.

Moj Bog, zavzemi se za mojo pravdo *

in vstani v mojo obrambo. —

 

Veselijo naj se in radujejo *

vsi, ki branijo mojo pravico.

Vedno naj govorijo: »Gospod je velik, *

zavzema se za svojega služabnika.«

Hvalil bom tvojo pravičnost, *

ves dan bom opeval tvojo slavo. —

- Spreobrnimo se h Gospodu, svojemu Bogu,

- milostljiv je in usmiljen.

 

Ako se je mogla doseči popolnost že z levitskim duhovništvom - pod njim je namreč ljudstvo dobilo postavo - čemu je še potrebno, da nastopi drug duhovnik po Melkizedekovem redu in da se ne imenuje po Aronovem redu?

Kadar se namreč premeni duhovništvo, se nujno premeni tudi postava. Zakaj tisti, ki se o njem to pravi, je iz drugega rodu, iz katerega nihče ni služil oltarju. Kajti očitno je, da je naš Gospod izšel iz Juda, iz rodu, kateremu glede duhovnikov Mojzes ni nič rekel. In še bolj očitno je, če podobno kakor Melkizedek nastopi drug duhovnik, ki ni postal duhovnik po postavi telesne zapovedi, ampak po moči neminljivega življenja. Pismo namreč pričuje: »Ti si duhovnik vekomaj po Melkizedekovem redu.«

Razveljavlja se namreč prejšnja zapoved, ker je brez moči in brez koristi; zakaj postava ni v ničemer privedla do popolnosti; uvaja pa se boljše upanje, po katerem se bližamo Bogu.

In ker se to ni zgodilo brez prisege - oni so namreč brez prisege postali duhovniki, ta pa s prisego po njem, ki mu je rekel: »Prisegel je Gospod in se ne bo kesal: Ti si duhovnik vekomaj.« - zato je tudi Jezus postal porok boljše zaveze.

In onih duhovnikov je bilo več, ker jim je smrt branila ostati, ta pa ima, ker ostane vekomaj, neminljivo duhovništvo. Zatorej more tistim, ki se po njem bližajo Bogu, tudi zveličanje vedno dajati, ker vedno živi, da prosi zanje.

Spodobilo se je namreč, da imamo takega velikega duhovnika, ki je svet, nedolžen, neomadeževan, ločen od grešnikov in višji od nebes; ki mu ni treba kakor velikim duhovnikom vsak dan poprej darovati za lastne grehe, potlej za grehe ljudstva. Zakaj to je storil enkrat, ko je daroval sam sebe. Postava namreč za velike duhovnike postavlja ljudi, obdane s slabostjo, beseda prisege, ki je prišla za postavo, pa Sina, vekomaj popolnega.

SPEV (Hebr 5, 5.6; 7, 20.21)

Kristus si ni sam dal časti, da je postal veliki duhovnik, ampak mu jo je dal tisti, ki je rekel: * Ti si duhovnik na veke po Melkizedekovem redu.

Oni so brez prisege postali duhovniki, Jezus pa s prisego, po njem, ki mu je rekel: * ti si duhovnik na veke po Melkizedekovem redu.

Sv. Fulgencij (467-532), škof v Ruspi v Severni Afriki, mož velike dejavnosti, branilec Avguštinovega nauka o milosti, borec zoper arijanstvo

 

Presveta Trojica, eden ter isti Bog nove in stare zaveze, je ukazal našim očetom, naj mu darujejo daritvene živali. Te daritve so bile podoba tistega najprijetnejšega daru, ki ga je v svojem usmiljenju daroval sam učlovečeni božji Sin, ko je sam sebe dal za nas v krvavo žrtev.

On se je namreč, kakor nas uči apostol, za nas dal v daritev in žrtev, Bogu v prijeten vonj. Kristus, pravi Bog in pravi veliki duhovnik, je za nas enkrat za vselej stopil v svetišče z lastno krvjo.

Kristus ima torej v sebi vse, kar je potrebno za naše odrešenje. Je duhovnik in žrtev, Bog in svetišče; duhovnik, ki nas je spravil z Bogom, obenem pa je tudi spravna žrtev; je svetišče, v katerem smo zadobili spravo, obenem pa je tudi Bog, s katerim smo bili spravljeni. Duhovnik in žrtev in svetišče je bil kot človek in sam, ker je kot Bog vzel nase podobo hlapca, človeško naravo; v božji podobi pa kot Bog ni sam, ampak je skupaj z Očetom in Svetim Duhom.

Trdno torej veruj in ne dvomi, da se je edinorojeni božji Sin, ki je postal človek, za nas dal v daritev in žrtev, Bogu v prijeten vonj. Njemu in Očetu in Svetemu Duhu so v stari zavezi očaki, preroki in duhovniki darovali daritvene živali. Zdaj, to je v novi zavezi, pa njemu in Očetu in Svetemu Duhu, ki imajo eno in isto božjo naravo, sveta katoliška Cerkev po vsem svetu nenehno v veri in ljubezni daruje daritev kruha in vina.

Starozavezne krvave žrtve so bile podoba Kristusovega telesa, ki ga je on, čeprav brez greha, daroval za naše grehe. Bile so podoba Kristusove krvi, ki jo je prelil v odpuščanje naših grehov. Ta naša daritev je zahvala in spomin Kristusovega telesa, ki ga je za nas daroval, in krvi, ki jo je isti Bog za nas prelil.

Starozavezne daritve so v podobi nakazale, kaj nam bo dano, sedanja daritev pa nam očitno kaže, kaj nam je že dano.

One krvave daritve so vnaprej oznanjale, da bo božji Sin umorjen za hudodelce, ta daritev pa nam kaže, da je že umorjen za grešnike, kakor spričuje apostol, da je Kristus za nas umrl, ko smo bili še grešniki, in ko smo bili še sovražniki, smo se z Bogom spravili po smrti njegovega Sina.

SPEV (Ko1 1, 21-22; Rimlj 3, 25)

Ko ste bili odtujeni in po hudobnih delih sovražnega mišljenja, vas je Bog spravil s smrtjo Kristusovega človeškega telesa, * da bi vas predse postavil svete in brezmadežne in neoporečne.

Njega je Bog postavil kot spravo po veri v njegovi krvi, * da bi vas predse postavil svete in brezmadežne in neoporečne.

Slavimo Gospoda.

O Bog, ozri se name in me poslušaj.

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

O Kristus, prava luč sveta,
preženi vso temo srca,
krepost naj v dušah se blešči,
ko spet začenja se nov dan.

 

Ko daješ milosti nam čas,
spokornega še daj duha,
v dobroti spreobrni vse,
ki čakaš nas usmiljeno.

 

O daj, da spokorimo se
vsaj malo, in odpusti nam,
saj večji si v usmiljenju,
kot grehi vsega so sveta.

 

Tvoj pride dan, Gospod, tvoj dan,
ko vse na novo zacvete,
naj veselimo se ga vsi,
ker prenovljeni bomo v njem.

 

Trojica sveta, naj slavi
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.

Ps 50   Usmili se me, Bog

Prenavljajte se po duhu svojega mišljenja in si oblecite novega človeka (Ef 4,23–24).

 

Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti, *

v svojem velikem usmiljenju izbriši mojo pregreho.

Popolnoma izmij mojo krivdo, *

mojega greha me očisti. —

 

Svojo pregreho priznavam, *

moj greh mi je živo v spominu.

Grešil sem zoper tebe samega, *

kar je zlo v tvojih očeh, sem storil.

Naj se izkaže, da si pravičen v svojih sodbah, *

tudi mene sodi v svoji pravičnosti. —

 

Glej, človek podeduje krivdo že ob rojstvu, *

z grehom je omadeževan že od začetka.

Vem, da ljubiš odkritosrčnost, *

ko sem sam pred teboj, me učiš modrosti. —

 

Odpusti mi grehe, da bom očiščen, *

bolj kot sneg bom bel, ko me umiješ.

Naj spet občutim radost in veselje, *

moje potrto srce naj se vzraduje. —

 

Ne glej na moje grehe, *

vso mojo krivdo izbriši.

Čisto srce, o Bog, mi ustvari, *

duha stanovitnosti v meni obnovi. —

 

Ne zavrzi me izpred svojega obličja, *

svojega svetega duha mi ne odvzemi.

Naj se spet veselim, da sem rešen, *

duha požrtvovalnosti v meni utrdi. —

 

Grešnikom bom kazal tvoja pota, *

izgubljeni se bodo vrnili k tebi.

Reši me krivde mojega greha, moj Bog in moj zveličar; *

moj jezik naj glasno opeva tvojo pravičnost. —

 

Gospod, odpri moje ustnice, *

da bom oznanjal tvojo hvalo.

Nad zunanjimi daritvami nimaš veselja, *

klavnih in žgalnih daritev ne maraš.

Skesan duh, o Bog, naj bo moja daritev, *

skesanega in ponižnega srca ne zametuješ.  —

 

Gospod, usmili se grešnika kakor nekdaj Siona; *

kar je greh porušil, pozidaj kot svoje sveto mesto.

Tedaj ti bomo spet opravljali prave daritve *

in na tvoj oltar bomo prinašali žrtve. —

Iz 45,15–26 Vsa ljudstva naj se spreobrnejo h Gospodu

 

O Bog, ti si skrit in skrivnosten, *

ti si Bog naših očetov in naš rešitelj. —

 

Zvodniki tvojega ljudstva so zbegani, *

odhajajo z veliko sramoto.

Izvoljeno ljudstvo Gospod rešuje zdaj in vedno, *

ne bo osramočeno in zasramovano na veke. —

 

Gospod, ti si ustvaril vesolje in zemljo, *

pripravil si jo za prijetno bivališče.

Tako govori Vsemogočni: *

Jaz sem Gospod, ni drugega razen mene.

Nisem govoril na skrivnem *

v kakšnem skritem kotu zemlje.

Nisem rekel vašim očetom: Zaman me iščete. *

Govorim resnico; kar je prav, oznanjam. —

 

Zberite se in pridite, *

pristopite vsi, ki ste rešeni izmed narodov.

Ljudje v nevednosti častijo lesene malike *

in molijo k bogovom, ki ne morejo pomagati.

Oznanite in pridite, skupaj se posvetujte; *

»Kdo je od začetka razodeval in naprej povedal?«

»Mar ne jaz, Gospod, pravi in edini? *

Pravičnega Boga in rešitelja ni razen mene. —

 

Obrnite se k meni, da boste rešeni, *

jaz sem Bog in drugega ni razen mene.

Sam pri sebi sem prisegel, *

iz mojih ust prihaja resnica, neprelomljiva beseda.

Pred menoj se bo upognilo vsako koleno, *

vsak jezik bo prisegel v mojem imenu.« —

 

Zares, le v Gospodu je moč in rešitev, *

vsi uporni se skesani vračajo k njemu.

Gospod bo vse opravičil *

in poveličal vse svoje izvoljene. —

Ps 99   Veselje prihajajočih v svetišče

 

S pesmijo slavite Gospoda, *

veselo mu pojte vsi prebivalci zemlje.

Z veseljem služite Bogu, *

radostno vstopajte v njegovo svetišče. —

 

Vedite: samo Gospod je Bog, on edini, *

on nas je ustvaril.

Mi smo njegovo ljudstvo, *

skrbi za nas kot pastir za ovce. —

 

Vstopite v njegovo svetišče s petjem, *

s hvalnicami v njegove svete dvore.

Častite ga in njegovo ime slavite, *

Gospod je dober in usmiljen.

Rodovi prihajajo in odhajajo, *

on pa ostane zvest za vse čase. —

Kristus, Sin živega Boga, usmili se nas.
— Kristus, Sin živega Boga, usmili se nas.

Potrt si bil zaradi naših hudobij.
— Kristus, Sin živega Boga, usmili se nas.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Kristus, Sin živega Boga, usmili se nas.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Zahvalimo se Kristusu, našemu Gospodu, ki nam je s smrtjo na križu posredoval življenje, in ga iz srca prosimo:

Naš učitelj in rešitelj, potrdil si nas v veri in nas obnovil s slavnim trpljenjem,

– naj ne zakrknemo v hudobiji.

Pomagaj nam, da si bomo danes znali kaj odreči v telesni hrani

– in bomo podpirali brate in sestre, ki so v pomanjkanju.

Današnji postni dan naj vdano sprejmemo iz tvojih rok

– in ga posvetimo z deli usmiljenja.

Premagaj našo upornost

– in nas napravi velikodušne.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

O Bog, ozri se name in me poslušaj.

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

V tej uri Kristus je razpet
na križu klical: Žejen sem.
Naj žejo po pravičnosti
zbudi nam, ki ga molimo.

 

Naj glad po njem začutimo,
ki nas s seboj nasitil bo.
Naj duša grehe zamrzi,
po čednosti zahrepeni.

 

Ljubezen Svetega Duha
naj naša srca prepoji,
telesa strast naj ohladi
in dušo mlačno razžari.

 

Prosímo vdano Kristusa,
Očeta in obeh Duha:
Trojica sveta, močni Bog,
usmili vsega se svetá. Amen.

Ps 118,25–32  (IV)   Hvala Božji postavi

 

Ves potrt sem in ponižan, *

poživi me s svojo besedo. —

 

Svojo misel sem ti razložil in si me uslišal, *

daj mi spoznati svoje načrte.

 

Naj doumem smisel tvojih zapovedi *

in premišljujem tvoja čudovita pota.

Solze mi tečejo od žalosti, *

potolaži me, kakor si obljubil. —

 

Od blodne poti me odvrni, *

pokaži mi svojo voljo.

Izbral sem pot resnice, *

odločil sem se za tvoje zapovedi. —

 

Gospod, oklepam se tvoje zaveze, *

naj ne bom razočaran.

Hitel bom po poti tvojih zapovedi, *

ti mi daješ pogum in veselje. —

Ps 25   Zaupna molitev nedolžnega

 

Gospod, prisodi mi pravico, ker sem nedolžen, *

vate zaupam, ne bom opešal.

Preizkusi me in preišči, *

preglej vse moje misli in želje. —

 

Vedno mi je pred očmi tvoja dobrota, *

vedno živim po tvoji volji.

S hudobnimi ne posedam, *

z lažnivimi se ne shajam.

Ne maram za družbo pokvarjenih, *

z malopridnimi se ne družim. —

 

Umivam si roke v znamenje nedolžnosti, *

ko hodim okrog tvojega oltarja.

Javno opevam tvojo hvalo, *

slavim tvoja čudovita dela.

Gospod, kako rad prebivam v tvoji hiši, *

na kraju tvojega veličastva. —

 

Ne pogúbi z grešniki tudi mene, *

ne vzemi mi življenja kakor hudodelcem.

Njihovih rok se drži krivica, *

njih desnica je polna podkupnine.

Jaz pa živim pošteno in brez greha, *

usmili se me in me reši.

Gospod, hodim po ravni poti, *

slavil te bom v zboru pravičnih. —

Ps 27,1–3.6–9  Prošnja in zahvala

Gospod, ti si moje zavetje, k tebi kličem: *

usliši me in nikar ne molči.

Če se obrneš od mene in me ne uslišiš, *

bom podoben njim, ki se pogrezajo v jamo. —

 

Usliši mojo prošnjo, ko vpijem k tebi, *

ko dvigam roke k tvojemu svetišču.

Ne pogubi me z grešniki, *

z njimi, ki delajo krivico.

S svojim bližnjim govorijo o miru, *

a v srcu so polni hudobije. —

 

Hvaljen Gospod, ki je uslišal mojo prošnjo, *

Gospod je moja moč in moje zavetje.

Zaupal sem vanj in mi je pomagal, *

zato se radujem in s pesmijo ga hvalim. —

 

Gospod daje moč svojemu ljudstvu *

in zveličanje svojim izvoljenim.

Reši svoje ljudstvo in blagoslôvi svojo lastnino, *

ti bodi naš voditelj in vladar na veke. —

Sklepna prošnja
Molimo. Dobri Bog, odpusti grehe svojemu ljudstvu. V svoji slabosti smo se zapletli v grešne vezi, ti nas reši s svojo dobroto.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Slavimo Gospoda.

O Bog, ozri se name in me poslušaj.

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

Ti, Jezus, si posvetil post,
ko si v puščavi postil se,
naročaš zdaj ga tudi nam
za zdravje našega duha.

 

Naklôni Cerkvi milosti,
vse naše óbčestvo podpri,
naj grehe svoje vsak spozna,
iskreno se jih pokesa.

 

Pregrehe, ki teže nam vest,
odpusti milostno, Gospod,
in za naprej pomagaj nam,
da v grehe več ne pademo.

 

Spokorna dela postnih dni
naj zbrišejo nam vse dolgé,
očiščeni veliko noč
naj radostno obhajamo.

 

Trojica sveta, naj slavi
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.

Ps 40   Zaupna bolnikova molitev

 

Blagor mu, ki skrbi za uboge, *

Gospod ga bo rešil na dan nesreče.

Gospod ga varuje in ohranja pri življenju, *

osrečuje ga, ne bo ga izročil sovražnikom.

Gospod mu pomaga na bolniški postelji, *

v njegovi bolezni mu lajša slabosti.  —

 

»Usmili se me!« prosim Gospoda, *

»ozdravi me, grešil sem zoper tebe.«

Sovražniki o meni samo slabo govorijo: *

»Kdaj bo umrl, kdaj njegovo ime izgine?«

Obiskovalci se mi hlinijo, v srcu pa drugače mislijo; *

ko odidejo, odkrito čezme govorijo. —

 

Vsi moji nasprotniki šušljajo zoper mene, *

napovedujejo mi nesrečo.

»Prijela se ga je zavratna bolezen, *

nikoli več ne vstane s postelje.«

Moj najdražji prijatelj, s katerim sva si kruh delila, *

se mi je zahrbtno izneveril. —

 

Gospod, ti pa se me usmili, *

dvigni me, da jim povrnem.

Spoznal bom, da si mi naklonjen, *

če se moj sovražnik ne bo veselil zaradi mene,

če me boš podprl in ohranjal zdravega *

in bom smel gledati tvoje obličje na veke. —

 

Hvaljen Gospod, Bog naših očetov, *

zdaj in vselej. Tako se zgodi, amen. —

Ps 45   Bog je naše pribežališče in naša moč

 

Bog je naša moč in naše pribežališče, *

v nesreči nam hitro pomaga.

Zato se ne bojimo, ko se trese zemlja, *

ko se na dno morja pogrezajo gore.

Naj hrumijo in bučijo silni valovi, *

naj besni vihar in se tresejo gore. —

 

Dobrine vseh vrst osrečujejo Božje mesto *

in sveto bivališče Najvišjega.

Bog prebiva v njem, zato se ne poruši; *

Bog ga varuje od prvega svita.

Naj hrumijo narodi, naj se majejo kraljestva; *

ko Bog zagrmi, se strese vsa zemlja. —

 

Z nami je Bog vsemogočni, *

Gospod je naš varuh.

 

Pridite in poglejte Gospodova dela, *

čudovita dela, ki jih izvršuje na zemlji.

Odpravlja vojne po vsem svetu, *

uničuje orožje in ga sežiga.

»Spreobrnite se in spoznajte, da sem jaz Bog rešitelj, *

vzvišen med narodi, vzvišen na zemlji.« —

 

Z nami je Bog vsemogočni, *

Gospod je naš varuh. —

Raz 15,3–4  Zahvalna pesem

 

Velika in čudovita so tvoja dela, *

Gospod, Bog vsemogočni.

Pravična in resnična so tvoja pota, *

ti si kralj vekomaj. —

 

Gospod, kdo bi te ne priznaval *

in ne slavil tvojega imena?

Ti sam si svet, vsi narodi pridejo in padejo na kolena, *

ker so se razodele tvoje sodbe. —

Usmili se me, Bog po svoji milosrčnosti.
— Usmili se me, Bog po svoji milosrčnosti.

Izbriši mojo krivdo.
— Usmili se me, Bog po svoji milosrčnosti.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Usmili se me, Bog po svoji milosrčnosti.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Gospoda Jezusa, ki je svoje ljudstvo posvetil z lastno krvjo, prosimo:

Naš Odrešenik, po svojem trpljenju nam podeli, da se bomo znali premagovati, podpiraj nas v boju proti zlu, utrjuj naše upanje,

– da bomo čim bolj pripravljeni slavili tvoje vstajenje.

Naj kristjani zaradi svoje preroške službe povsod oznanjamo tebe

– in to potrjujemo z deli goreče vere, upanja in ljubezni.

Okrepi s svojo močjo vse nesrečne

– in nas spodbudi, da jih bomo bratsko podpirali.

Naj se pridružimo v svojih stiskah tvojemu trpljenju

– in bomo tako s svojim življenjem pričevali o tvojem odrešenju.

Začetnik življenja, spomni se vseh, ki so odšli s tega sveta

– in jim podeli slavo vstajenja.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

O Bog, ozri se name in me poslušaj.

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

Končujemo današnji dan,

zato vsi prósimo Boga,

Očeta, stvarnika sveta,

da zla bi nas obvaroval.

 

Naj v tebi, Bog, počivamo,

navzočnost tvojo čutimo

in slavo ti zapojemo,

ko nov dan spet dočakamo.

 

Zgubljene vrni nam moči,

naj zdravja vsak se veseli,

naj tvoje Božje slave sij

vse nočne blodnje prepodi.

 

Vse to nam daj, o večni Bog,

po svojem Sinu Jezusu,

ki s Svetim Duhom in s teboj

kraljuje v slavi vekomaj. Amen.

Ps 87   Molitev v hudi bolezni

 

Odpev Podnevi in ponoči te kličem, Gospod.

 

Gospod, moj Bog, ves dan vpijem, *

tudi ponoči tožim.

Naj pride k tebi moja molitev, *

prisluhni moji prošnji. —

 

Moja duša je polna bridkosti, *

moje življenje se bliža smrti.

Za umirajočega me imajo, *

mislijo, da sem z močmi pri kraju. —

 

Med mrtve so me že prišteli, *

sem kakor tisti, ki ležijo v grobovih.

Zdi se mi, da se jih več ne spominjaš, *

da ne skrbiš več zanje. —

 

Pahnil si me v globoko jamo, *

v temo in zapuščenost.

Trdo me je zadela tvoja desnica, *

zgrnile so se name vse bolečine. —

 

Moji prijatelji so me zapustili, *

moja bolezen se jim gnusi.

Zaprtega me imajo in nikamor ne morem, *

oči mi medlijo od hudega.

Gospod, ves dan vzdihujem, *

svoje roke stegujem k tebi. —

 

Ali moreš storiti za mrtve več kot za žive, *

ali naj mrliči vstanejo in te hvalijo?

Ali v grobu govorijo o tvoji dobroti *

in v kraljestvu smrti o tvoji zvestobi?

Mar se v smrtni temi razodevajo tvoja čuda *

in v deželi pozabljenja tvoja ljubezen? —

 

Moj Bog, na ves glas te kličem, *

že zjutraj se dviga k tebi moja molitev.

Zakaj me tako dolgo ne pogledaš *

in skrivaš svoje obličje pred mano? —

 

Mučim se nesrečen od mladosti, *

prenašam težke bolezni in hiram.

Hudo si me preskušal s trpljenjem, *

strahovi so me zagrinjali kakor divje vodovje.

Zapustili so me prijatelji in znanci, *

pozabljen sem ostal v smrtni stiski. —

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

Odpev Podnevi in ponoči te kličem, Gospod.

 

Kratko berilo (Jer 14,9)

Saj si vendar v naši sredi, Gospod! Imenujemo se po tvojem imenu. Ne zametuj nas, Gospod, naš Bog!

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Nebeški Oče, tvoj edinorojeni Sin je za nas umrl in bil položen v grob. Naj se ga v veri zvesto oklenemo, da bomo vstali v novo življenje z njim, ki živi in kraljuje vekomaj.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Premila Mati Zveličarjeva,

odprta vrata nebeška in morska zvezda,

pomagaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati.

Ob angelovem oznanjenju

si svojega Stvarnika čudežno spočela

in ostala devica prej in slej,

usmili se grešnikov.