Brevir za 18. junij 2012

[D]

1 Odpev Naš Bog prihaja sredi viharja.

2 Odpev Daruj Bogu hvalno daritev.

3 Odpev Usmiljenja hočem in ne daritve, Božjega spoznanja bolj kot žrtve.

 

Tiste dni, po Aodovi smrti, so Izraelovi sinovi zopet delali, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh. Zato jih je Gospod predal v roke kanaanskemu kralju Jabinu, ki je vladal v Asoru. Njegov vojskovodja je bil Sisara, ki je bival v Harosetu narodov. In Izraelovi sinovi so vpili h Gospodu.

Kajti imel je devetsto železnih vozov in je dvajset let silno stiskal Izraelove sinove.

Tisti čas je sodila Izraelu Lapidotova žena prerokinja Debora. Svoj sedež je imela pod Deborino palmo med Ramo in Betelom na Efraimskem pogorju, in Izraelovi sinovi so hodili k njej k sodbi. Dala je tedaj poklicati Abinoamovega sina Baraka iz Neftalijevega Kedesa in mu rekla: »Resnično, Gospod, Izraelov Bog je zapovedal: Pojdi in odpravi se na goro Tabor in vzemi s seboj deset tisoč mož izmed Neftalijevih in Zabulonovih sinov! Pripeljem k tebi k potoku Kisonu Sisara, Jabinovega vojskovodjo, z njegovimi vozmi in z njegovim vojnim krdelom in ti ga dam v roke.« Barak ji je odgovoril: »Ako greš z menoj, pojdem; če pa ne greš z menoj, ne pojdem.«

Odgovorila je: »Da, pojdem s teboj. Toda slava na poti, ki jo nastopaš, ne bo tvoja; kajti Gospod bo dal Sisara v roke ženi.« Tedaj se je Debora vzdignila in šla z Barakom v Kedes. Barak je sklical Zabulona in Neftalija v Kedes. In šlo je za njim deset tisoč mož. Tudi Debora je šla z njim. Kinejec Haber pa se je ločil od Kajna, enega izmed sinov Mojzesovega svaka Hobaba in postavil svoj šotor pri hrastu v Senimu blizu Kedesa. Sporočili so Sisaru, da je šel Abinoemov sin Barak na goro Tabor. Sisara je sklical od Haroseta narodov k potoku Kisonu vse svoje vozove, devetsto železnih voz, in vse svoje vojščake, ki so bili z njim. Debora pa je rekla Baraku: »Vstani! Kajti to je dan, ko ti da Gospod Sisara v roke; saj pojde Gospod pred teboj.«

In Barak je šel z gore Tabor in deset tisoč mož za njim. Gospod je pa pred Barakom z ostrim mečem zmedel Sisara in vse njegove vozove in vso njegovo vojsko. Sisara je stopil z voza in pobegnil peš. Barak je pa zasledoval vozove in vojsko do Haroseta narodov. In padla je vsa Sisarova vojska pod ostrim mečem; ni preostal niti eden.

Sisara je pa peš pribežal k šotoru Jahele, žene Kinejca Haberja; bil je namreč mir med Jabinom, kraljem v Asoru, in hišo Kinejca Haberja. Jahela je šla Sisaru naproti in mu rekla: »Vstopi, moj gospod! Vstopi k meni! Nikar se ne boj!« Vstopil je k njej v šotor in pokrila ga je z odejo. Rekel ji je: »Daj mi, prosim, malo vode piti, kajti žejen sem!« Odvezala je meh z mlekom, mu dala piti in ga pokrila. Potem ji je rekel: »Stopi k vhodu v šotor! Če bi kdo prišel in te vprašal in rekel: ,Ali je kdo tukaj?' odgovori: ,Ne.'« Haberjeva žena Jahela pa je zagrabila klin od šotora, vzela kladivo v roko, stopila tiho k njemu ter mu, ko je zaradi utrujenosti zaspal, zabila skozi sence klin, da se je zarinil v zemljo; tako je umrl. In glej, ko je Barak zasledoval Sisara, mu je Jahela prišla naproti ter mu rekla: »Pridi, pokažem ti moža, ki ga iščeš!« Vstopil je k njej in glej, Sisara je ležal mrtev s klinom v svojih sencih.

Tako je Bog ponižal tisti dan kanaanskega kralja Jabina pred Izraelovimi sinovi. In roka Izraelovih sinov je vedno huje pritiskala na kanaanskega kralja Jabina, dokler niso uničili kanaanskega kralja Jabina.

 

SPEV 1 Kor 1, 27.29; 2 Kor 12, 9; 1 Kor 1, 28

Kar je slabotnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil, kar je močnega, da se noben človek ne bo hvalil pred njim. * Zakaj moč se v slabosti spopolnjuje.

Bog si je izvolil to, kar ni nič, da uniči to, kar je. * Zakaj moč se v slabosti spopolnjuje.

Sv. Ciprijan (ok. 200-258), konvertit, škof v Kartagini v Severni Afriki, buditelj v času preganjanj in razkolov, mučenec

 

Učitelj miru in Vzgojitelj za edinost predvsem ni hotel, da bi molili posamič in vsak zase; kdor moli, naj ne moli samo zase. Ne rečemo namreč: Oče moj, ki si v nebesih, tudi ne: Daj mi danes moj kruh; tudi ne prosi vsak, naj njemu odpusti njegov dolg, ali ne moli samo zase, naj njega ne vpelje v skušnjavo in reši hudega. Naša molitev je javna in skupna; in kadar molimo, molimo ne za enega, marveč za vse ljudstvo, kajti vse ljudstvo je samo eno.

Bog miru in učitelj sloge, ki nas je učil edinosti, je hotel, da vsak moli za vse tako, kakor je sam v enem vse nosil. To postavo molitve so spolnili trije mladeniči v ognjeni peči, ene misli v molitvi in enega duha in srca. To poroča božje pismo sámo; uči nas, kako so ti molili, in nam daje zgled, ki ga v molitvi posnemajmo, da bomo njim podobni. Takrat so, pravi, ti trije kakor iz enih ust peli hvalnico in poveličevali Gospoda. Govorili so kakor iz enih ust, pa jih še ni bil Kristus učil moliti.

Ko so molili, je bila njihova beseda vredna uslišanja in močna, ker je krotka, preprosta in duhovna molitev zaslužila Gospodovo usmiljenje. Vemo, da so tudi apostoli z učenci po Gospodovem vnebohodu tako molili. Vsi so enodušno vztrajali v molitvi z ženami, z Marijo, Jezusovo materjo, in z njegovimi brati. Enodušno so vztrajali v molitvi in pokazali, da je njihova molitev prav tako prisrčna kakor složna, kajti Bog, ki daje prebivati v hiši njim, kateri so ene misli, ne pusti v božjo in večno hišo drugih ko tiste, ki enodušno molijo.

Kako čudovite so, preljubi bratje, skrivnosti Gospodove molitve, koliko jih je, kako velike so, v besedi na kratko zbrane, toda po moči in duhu bogate! Ničesar ni, česar ne bi obsegale naše prošnje in molitve, če jih opravljamo, kakor nam nebeški nauk na kratko veleva. Takole, pravi, molite: Oče naš, ki si v nebesih.

Novi, prerojeni, svojemu Bogu po njegovi milosti vrnjeni človek najprej pravi: Oče, ker je že postal otrok. V svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli. Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci, njim, ki vanj verujejo. Kdor torej vanj veruje in je postal božji otrok, naj začne s tem, da se zahvali in se prizna za božjega otroka, ko Boga v nebesih imenuje svojega očeta.

 

SPEV Ps 21, 23; 56,10

Tvoje ime bom oznanjal svojim bratom. * Sredi zbora pravičnih te bom hvalil.

Gospod, hvalil te bom med narodi, prepeval in slavil med ljudstvi. * Sredi zbora pravičnih te bom hvalil.

Sklepna prošnja
Molimo. O Bog, ti si naše upanje in moč. V svoji nebogljenosti ne moremo brez tebe ničesar storiti. Pomagaj nam s svojo milostjo, da bomo vedno spolnjevali tvoje zapovedi in z veseljem delali, kar ti je všeč.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

[D]

1 Odpev Blagor njim, ki prebivajo v Gospodovi hiši.

2 Odpev Pridite, pojdimo na goro v Božje svetišče.

3 Odpev Pojte Gospodu, njegovo ime slavite.

Spev z odpevom

[D]

Opoldne 1 

Vladar mogočni, pravi Bog,

v modrosti vodiš časov tek,

s svetlobo jutro razsvetliš

in poldan s soncem razžariš.

 

Pogási ogenj razprtij,

vročine kvarne reši nas,

telesno zdravje okrepčaj

in srcem daj resnični mir.

 

Predobri Oče, usliši nas,

in ti, njegov edini Sin,

in Sveti Duh, naš Tolažnik,

en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen.

Opoldne

Kratko berilo  (Rim 6,22)
Zdaj, ko ste oproščeni greha in ste postali Božji služabniki, imate kot svoj sad posvečenje, kot konec pa večno življenje.

– O Bog, znova nas poživi
– in tvoje ljudstvo se bo radovalo v tebi.

Molimo. Pravični Bog, gospodar in varuh vsega našega dela, ti deliš službe in daješ pravično nagrado. Težo dneva naj tako prenašamo, da se ne bomo nikoli pritoževali nad tvojimi odločitvami.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.  

1 Odpev Vate, Gospod, gledamo, dokler se nas ne usmiliš.

2 Odpev Ti nam pomagaš, Gospod, ki si ustvaril nebo in zemljo.

3 Odpev Bog nas je v svojem Sinu izvolil za posinovljence.