Brevir za 18. februar 2024

Po svetem izročilu zdaj
obhajamo ta postni čas
spokornih štirideset dni,
da naše duše prenovi.

 

Postava in preroki prej
začeli to navado so,
sam Kristus jo posvetil je,
začetnik časov in njih kralj.

 

Bodimo torej zmernejši
v pijači, jedi, govoru,
v zabavi, spanju in še kje,
bedimo skrbno nad seboj.

 

Ogibljimo se skritih zank,
poguba našim dušam so,
sovražnik zvit in premeten
prostora v nas naj ne dobi.

 

Nakloni, troedini Bog,
kar verni vsi te prosimo,
da mnogo nam sadov rodi
pobožna vnema postnih dni. Amen.

Ps 1     Dvojna pot življenja

 

Blagor človeku, ki ne zaide na kriva pota, *

ne pohaja z grešniki in ne poseda s hudobneži;

veseli pa se Božjih zapovedi *

ter jih noč in dan premišlja. —

 

Tak človek je kot drevo, ki raste ob vodi, *

daje sad ob svojem času in mu listje ne ovene.

Česar se loti in karkoli dela, *

vse mu uspeva. —

 

Ni pa tako s hudobnimi in grešniki, *

ti so kakor pleve, ki jih veter raznaša.

Ne bodo obstali ob sodbi, *

zanje ne bo mesta v občestvu svetih. —

 

Gospod varuje pravične na poti življenja, *

pot hudobnih pa vodi v pogubo. —

Ps 2     Kristus, Božji Sin in zmagovalec

 

Zakaj hrumijo ljudstva *

in se vznemirjajo narodi?

Vladarji zemlje se dvigajo in snujejo zaroto *

zoper Gospoda in njegovega maziljenca:

»Pretrgajmo njih verige, *

vrzimo s sebe ta jarem!« —

 

Gospod v nebesih pa se jim smeje, *

pomilovalno se jim posmehuje.

Spregovori jim v pravični jezi *

in jih prestraši s svojo besedo:

»Jaz sem si postavil svojega kralja *

na Sionu, moji sveti gori.« —

 

Oznanil bom sklep Gospoda, ki mi je rekel: *

»Moj Sin si ti, rodil sem te danes.

Reci mi in dam ti v posest narode *

in vso zemljo v tvojo lastnino.

Vladal jim boš z močno roko, *

zdrobil jih kot lončeno posodo.« —

 

Voditelji, zdaj spoznajte, *

vladarji zemlje, dajte se poučiti.

Služite Bogu v spoštovanju in veselju, *

v svetem strahu se mu podvrzíte,

da se ne razsrdi in se ne pogubite, *

ko se lahko v hipu vname njegova jeza.

Blagor vsem zvestim, *

ki se zatekajo k njemu. —

- Človek ne živi samo od kruha,

- ampak od vsake besede, ki izhaja iz božjih ust.

 

V tistih dneh sta šla Mojzes in Aron ter rekla faraonu: »Tako govori Jahve, Izraelov Bog: ,Odpusti moje ljudstvo, da mi bo obhajalo praznik v puščavi!'« Faraon je odvrnil: »Kdo je Jahve, da bi ga poslušal in odpustil Izraela? Ne poznam Jahveja in tudi ne odpustim Izraela.« Tedaj sta rekla: »Bog Hebrejcev nam je prišel naproti. Naj gremo, prosimo, tri dni hoda v puščavo, da opravimo daritve svojemu Bogu Jahveju, sicer nas zadene s kugo ali z mečem!« Egiptovski kralj pa jima je odgovoril: »Mojzes in Aron, zakaj odvračata ljudstvo od dela? Pojdita na raboto!« Dalje je faraon dejal: »Glejta, že zdaj je preveč ljudstva v deželi in vidva hočeta, da preneha s svojo raboto?«

In faraon je zapovedal tisti dan priganjačem ljudstva in njegovim nadzornikom tole: »Ne dajajte več ljudstvu slame za izdelovanje opeke kakor doslej; sami naj gredo in naj si nabirajo slamo! Toda naložite jim število opeke, kolikor so je doslej naredili, in od tega nič ne zmanjšujte! Kajti leni so, zato vpijejo: ,Naj gremo, da opravimo daritve svojemu Bogu.' Delo naj ljudi teži, da bodo z njim imeli posla in ne bodo poslušali lažnivih besed.«

Odšli so torej priganjači ljudstva in njegovi nadzorniki ter so ljudstvu govorili: »Tako pravi faraon: ,Slame vam nič več ne dam. Pojdite sami, preskrbite si slamo, kjer jo najdete! Toda od vašega dela se ne bo nič zmanjšalo.'« Tedaj se je ljudstvo razkropilo po vsej egiptovski deželi, da bi zbiralo strnje za slamo. Priganjači pa so jih pritiskali in govorili: »Dovršite svoje delo, delo vsakega dneva ob njegovem dnevu kakor takrat, ko je bila slama!« In tepli so nadzornike Izraelovih sinov, ki so jih postavili nad njimi faraonovi priganjači, govoreč: »Zakaj niste ne včeraj ne danes dovršili določenega števila opeke kakor poprej?«

Tedaj so prišli nadzorniki Izraelovih sinov in vpili k faraonu: »Zakaj delaš tako s svojimi hlapci? Slama se ne daje tvojim hlapcem; ,toda opeko,' nam pravijo, ,delajte!' In glej, tvoje hlapce tepejo in tvojemu ljudstvu se dela krivica.« Odvrnil je: »Leni ste, leni; zato pravite: ,Naj gremo darovat Gospodu!' Zdaj pa pojdite, delajte; slama se vam ne bo dajala, a določeno število opeke morate oddajati.«

Nadzorniki Izraelovih sinov so videli, da so v hudi zadregi, ker morajo reči: »Nič ne smete zmanjšati od svoje opeke, od dela vsakega dneva!« Ko so odhajali od faraona, so se sešli z Mojzesom in Aronom, ki sta jih pričakovala. In rekli so jima: »Gospod naj vaju pogleda in sodi, ker sta ogrdila naš sloves pri faraonu in njegovih služabnikih in jim dala v roke meč, da nas pomore!«

Mojzes se je zopet obrnil h Gospodu in rekel: »Gospod, zakaj si storil temu ljudstvu toliko zlo? Zakaj si me vendar poslal? Kajti odkar sem prišel k faraonu govorit v tvojem imenu, dela temu ljudstvu zlo, a nikakor nisi svojega ljudstva rešil.«

Gospod pa je odgovoril Mojzesu: »Zdaj boš videl, kaj bom storil faraonu: z močno roko prisiljen jih bo odpustil in z močno roko prisiljen jih bo izgnal iz svoje dežele.«

 

SPEV (2 Mojz 5, 1.3)

Mojzes je stopil pred faraona in rekel: Tako govori Gospod: * Odpusti moje ljudstvo, da mi bo obhajalo praznik v puščavi.

Gospod, Bog Hebrejcev, me je poslal k tebi in rekel: * odpusti moje ljudstvo, da mi bo obhajalo praznik v puščavi.

Sv. Avguštin (354-430), konvertit, škof v Hiponu v Severni Afriki, genij krščanske misli, eden štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov

 

O Bog, poslušaj moje tožbe, usliši mojo molitev. Kdo tako pravi? Zdi se, kot da bi govoril eden. Poglejmo, če je res eden: Od konca zemlje te kličem, ko v stiski omagujem. Čeprav se zdi eden, to ni en sam. Zato je govor o enem, ker je Kristus eden, Kristus, katerega udje smo mi vsi. Kateri človek bi kot posameznik mogel klicati od konca zemlje, iz daljnega kraja, kot tisti, ki spada v dediščino, o kateri je bilo rečeno Sinu: Reci mi in dam ti v posest narode in vso zemljo v tvojo lastnino.

Kristusova lastnina torej, Kristusova dediščina, Kristusovo telo, ena Kristusova Cerkev, ta skupnost, ki smo mi, kliče iz daljnega kraja.

Kaj kliče? Kar sem rekel poprej: O Bog, poslušaj moje tožbe, usliši mojo molitev! Iz daljnega kraja te kličem. In to pomeni: te kličem iz daljnega kraja, to je od vsepovsod.

Zakaj vpijem tako? Ker v stiski omagujem. Tako Cerkev razodeva, da je pri vseh narodih, po vsej zemeljski obli v velikih preizkušnjah in ne v veliki slavi.

Naše življenje na tem romanju ne more biti brez skušnjav, ne napredek brez preizkušenj. Nihče namreč sebe ne spozna, če ni skušan, tudi ne more prejeti krone, če ni zmagal, zmagati pa ne more, če se ni bojeval; boriti se pa more samo, če ima sovražnika in preizkušnje.

V stiski je torej tisti, ki kliče iz daljnega kraja, ni pa zapuščen. Kristus je podoba nas, ki smo njegovo telo, in Kristus nas je hotel upodobiti v svojem telesu, v katerem je umrl, vstal od mrtvih in šel v nebesa. Zato morejo tudi udje upati, da bodo šli tja, kamor je šla njihova glava.

Preobrazil nas je vase tudi, ko je dopustil, da ga je satan skušal. Pravkar smo v evangeliju brali, da je satan v puščavi skušal Gospoda Jezusa Kristusa. Satan je sicer skušal Kristusa, a v njem je skušal tudi tebe. Kristus je namreč privzel tvoje telo, dal ti je pa svoje odrešenje; od tebe je vzel smrt, dal ti je pa svoje življenje; vzel ti je ponižanje, dal pa svojo slavo; vzel je tvoje skušnjave, tebi pa podelil svojo zmago.

Če nas je satan skušal v njem, ga v njem tudi zmagujemo. Vidiš samo, da je bil Kristus skušan, ne vidiš pa, da je tudi zmagal? Tebe je v njem skušal, glej, v njem boš tudi zmagal. Kristus bi mogel držati satana daleč od sebe, toda če se ne bi pustil skušati, bi te ne mogel učiti zmagovati, kadar si v skušnjavi.

 

SPEV (Jer 1,19; 39,18)

Bojevali se bodo zoper tebe, a te ne bodo premagali. * Zakaj jaz sem s teboj, govori Gospod, da te obvarujem.

Pod mečem ne boš padel, ampak boš živel. * Zakaj jaz sem s teboj, govori Gospod, da te obvarujem.