Brevir za 17. november 2017

SV. ELIZABETA OGRSKA, REDOVNICA
Obvezni god
Sv. Elizabeta Ogrska (1207–1231), hči ogrskega kralja, vdova po Ludviku IV., knezu Turingije, se je iz krščanske ljubezni posvetila negi bolnikov in skrbi za siromake ter razmeroma še mlada umrla 17. novembra 1231.
Skupne molitve v čast svetim ženam: karitativnim delavkam.

Gospod, odpri moje ustnice,

Pridite, prepevajmo Gospodu, *

vzklikajmo Bogu, svojemu zveličarju.

Stopimo mu naproti s hvalnim petjem, *

z veselimi spevi ga hvalimo.

Gospod je Bog, edini in najvišji, *

veliki vladar nad vsemi vladarji.

V njegovi roki so globine zemlje, *

višine gorá so njegove.

Njegovo je morje, on ga je naredil, *

njegova je zemlja, on jo je ustvaril.

Pridite, poklonimo se Gospodu, *

v ponižnosti molimo njega, ki nas je ustvaril.

On je naš Bog, mi njegovo ljudstvo, *

on nas živi in vodi kot svoje ovce.

O da bi danes poslušali njegove besede: *

»Ne zakrknite svojih src kakor nekoč v puščavi.

Tam so me vaši očetje skušali in izzivali, *

čeprav so videli moja dela.

Štirideset let sem jih prenašal, *

to nezvesto ljudstvo, ki se ne drži mojih potov.

Potem sem v svoji nevolji prisegel: *

Ne bodo videli obljubljene dežele.«

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

Vsi sveto ženo hvalimo,
ker je prepolna dobrih del,
ožarjala jo je svetost,
zdaj uživa z angeli radost.

 

Nad vse ljubila je Boga,
molila ga iz dna srca,
postíla se je mnogo dni,
prečula mnoge je noči.

 

Te žene ni premotil svet,
bila je Bogu vdana vsa,
v nebo je upirala pogled,
zdaj ga uživa vekomaj.

 

Naj troedinega Boga
preprosi, da bo tudi nam,
ko se življenja steče čas,
naklonil srečni večni raj. Amen.

Ps 54,2–15.17–24  Tožba zoper nezvestega prijatelja

O Bog, poslušaj mojo molitev, *

ne umikaj se moji prošnji.

Ozri se name in me usliši, *

ne najdem utehe svoji bolečini.

Ko sovražnik vpije in grešnik preklinja, *

se bojim in trepečem.

Nesreče se kar zgrinjajo name, *

z vso silo me dušijo.

Moje srce je zbegano, *

mučijo me smrtne bolečine.

Strah in trepet prihajata nadme *

in groza me prevzema. —

 

O, ko bi imel peruti, *

kot golob bi odletel in se umiril.

Nekam daleč bi pobegnil, *

ostal bi v samoti.

Hitro bi si poiskal zavetje *

pred viharjem in nevihto. —

Gospod, razkrôpi sovražnike in zmešaj jim jezike, *

prepir in nasilje so zasejali med nami.

Noč in dan na nas prežijo, *

širijo zvijačo in prevaro.

Zločini se dogajajo po naših cestah, *

krivice in nasilja je polna dežela. —

 

Če bi me sramotil neprijatelj, *

bi pač prenašal.

Če bi mi nasprotoval sovražnik, *

bi se mu izognil.

Toda to si naredil ti, moj prijatelj, *

moj tovariš in zaupnik.

Kako prijetna je bila najina družba, *

skupaj sva hodila k Božji službi. —

Za pomoč se bom obrnil k Bogu *

in Gospod me bo rešil.

Zjutraj, opoldne in zvečer bom zaupljivo molil *

in Bog me bo uslišal.

Obvaroval me bo pred sovražniki, *

osvobodil me bo mnogih napadalcev.

Bog, ki kraljuje na veke, me bo uslišal *

in jih bo ponižal. —

 

Kršijo premirje, ki so ga sklenili, *

prav nič se Boga ne bojijo.

Izdajajo svoje zaveznike, *

prelamljajo dogovore.

Prijaznosti so polna njihova usta, *

a njih srce je željno boja.

Njihove besede so lepe na zunaj, *

za njimi pa se skrivajo nabrušeni meči. —

 

Prelôži svojo skrb na Gospoda, on te bo podpiral, *

nikdar ne bo pustil, da bi pravični omahnil.

 

Gospod, ti boš prevzetne kmalu pahnil v jamo pogube, *

zame pa boš neomajno zaupanje. —

– Sin moj, poslušaj mojo modrost,
– prisluhni mojim nasvetom.

 

V tretjem letu perzijskega kralja Cira je bila beseda razodeta Danijelu, ki se je imenoval Baltazar. Zanesljiva je beseda; govori o veliki vojni stiski. Hotel je umeti besedo in je dobil razumnost v videnju. Tiste dni sem jaz, Danijel, žaloval tri tedne. Okusnih jedi nisem užival, meso in vino ni prišlo v moja usta. Tudi se nisem mazilil, dokler niso pretekli trije tedni. Štiriindvajseti dan prvega meseca sem bil na bregu velike reke, ki je Tigris. Povzdignil sem oči in videl: Glej, mož, oblečen v platno, okoli ledij pas iz čistega zlata. Njegovo telo je bilo kakor krizolit, njegov obraz se je svetil kakor blisk, njegove oči so bile kakor goreče plamenice, njegove roke in noge kakor lesket izglajenega brona. Zvok njegovih besed je bil kakor hrum ljudske množice.

Samo jaz, Danijel, sem videl prikazen. Ljudje, ki so bili pri meni, prikazni niso videli; toda prevzel jih je velik strah, da so zbežali in se skrili. Tako sem ostal sam, ko sem gledal to veliko videnje. A ni mi ostalo moči; moj obraz se je strašno spačil, nisem imel nič moči.

Slišal sem glas njegovih besed; ob zvoku njegovih besed sem padel omamljen na obraz, z obrazom na tla. A glej! Roka se me je dotaknila, mi pomogla na moja kolena in na moje roke. Rekel mi je: »Danijel, ljubljenec božji, pazi na besede, ki ti jih govorim! Stoj na svojem mestu! Kajti zdaj sem k tebi poslan.«

Ko mi je izgovoril to besedo, sem tresoč se vstal. Potem mi je rekel: »Ne boj se, Danijel! Zakaj od prvega dne, ko si se trudil, da bi dobil jasnost, in si se ponižal pred svojim Bogom, so bile uslišane tvoje besede; in zaradi tvojih besed sem prišel. Knez perzijskega kraljestva se mi je ustavljal enaindvajset dni, toda Mihael, eden prvih knezov, mi je prišel na pomoč. Pustil sem ga tam pri knezu perzijskega kraljestva in sem prišel, da ti naznanim, kaj se bo zgodilo tvojemu ljudstvu poslednje dni; kajti videnje velja še za prihodnje dni.«

Ko mi je govoril te besede, sem pobesil obraz v tla in sem onemel. Toda glej, kakor s človeško roko se je nekdo dotaknil mojih ustnic, da sem mogel svoja usta odpreti in govoriti. Tako sem rekel temu, ki je stal pred menoj: »Moj gospod, pri tej prikazni so prišle nadme bolečine in nisem imel več moči. Kako more pač hlapec mojega gospoda, kakor jaz, govoriti s tako visokim gospodom, ko že ni več moči v meni in mi zastaja dih?« Tedaj se me je zopet dotaknila postava, ki je bila videti kakor človek, ter me okrepila. Potem mi je rekla: »Ne boj se, ljubljenec božji! Mir tebi! Bodi močan, da, bodi močan!«

Ko je tako z menoj govoril, sem se čutil okrepljenega in sem rekel: »Govori, moj gospod; kajti okrepil si me! Potem je vprašal: »Ali veš, zakaj sem prišel k tebi? Moram se vrniti, da se bojujem s knezom angelom Perzije; ko to končam, glej pride knez - angel Grčije. Toda naznaniti ti hočem, kaj je zapisano v knjigi resnice. Nihče ni z menoj v zvezi zoper one razen vašega kneza - angela Mihaela.«

SPEV (Dan 10,12.19. 21)

Od prvega dne, ko si se trudil, da bi dobil jasnost, in si se ponižal pred svojim Bogom, te je poslušal. * Uslišane so bile tvoje besede.

Ne boj se, Danijel, naznaniti ti hočem, kaj je zapisano v knjigi resnice. * Uslišane so bile tvoje besede.

Konrad iz Marburga (+ 1233), inkvizitor in strogi duhovni voditelj sv. Elizabete

 

Elizabeta je takoj začela sloveti po krepostnih delih. Vse svoje življenje je bila tolažnica revnih, zdaj pa se je vsa posvetila skrbi za lačne. Ukazala je, naj zgradijo ob njenem gradu bolnišnico, v katero je sprejemala mnogo bolnih in onemoglih. Tam je tudi mnogim, ki so prosili vbogajme, razdeljevala miloščino, pa ne le tam, ampak po vseh posestvih in ozemlju, kjer je imel oblast njen mož. Svoje dohodke od štirih kneževin svojega moža je tako izčrpala, da je končno prodala tudi vso opravo in vse dragocene obleke za potrebe revežev.

Imela je navado, da je dvakrat na dan, zjutraj in zvečer, osebno obiskala vse svoje bolnike; osebno je skrbela za one, ki so bili med njimi bolj odvratni; ene je dvigala, drugim postiljala, spet druge nosila in opravljala še druga človekoljubna dela. Pri vsem tem jo je podpiral njen mož blagega spomina. Ko pa ji je ta umrl, me je sama - v hrepenenju po najvišji popolnosti - jokajoč prosila, naj ji dovolim prosjačiti od hiše do hiše.

Na sam veliki petek, ko so oltarji razkriti, je položila roke na oltar v neki kapeli svojega kraja, kamor je poklicala manjše brate, ter se je vpričo nekaterih odpovedala lastni volji in vsemu posvetnemu sijaju ter onim stvarem, o katerih je Zveličar v evangeliju svetoval, naj jih zapustimo. Ker je videla, da bi jo lahko hrup sveta in posvetna slava, katere je bila vajena, ko je še živel njen mož, potegnili za seboj, je šla proti moji volji za menoj v Marburg. Tam je v mestu zgradila bolnišnico in sprejemala vanjo bolne in onemogle; večje nesrečneže in bolj zaničevane je celo vabila k svoji mizi.

Kljub tem njenim delom usmiljenja, Bog mi je priča, sem redko videl ženo, ki bi bolj gojila molitveno življenje; nekateri redovniki so često videli, kako ji je čudovito žarel obraz, ko je prišla na skrivnem molit, in kakor da so ji sončni žarki prihajali iz oči.

Pred smrtjo sem jo spovedal in, ko sem jo vprašal, kaj bo z njenim imetjem in obleko, je odgovorila, da je že tako vse, kar so mislili, da ima, last revežev. Prosila me je, naj jim vse razdam razen preproste srajce, ki jo je imela na sebi in v kateri je hotela biti pokopana. Po vsem tem je prejela Gospodovo telo, nato pa se je do večera pogovarjala o tem, kar je najlepšega slišala v pridigah. Nato je vse okoli stoječe goreče priporočila Bogu in kakor da bi sladko zaspala, je izdihnila.

SPEV (Jdt 15,11; Apd 10, 4)

Moško si ravnala in tvoje srce je bilo pogumno, ker si ljubila čistost. * Zato boš blagoslovljena na veke.

Bog se je spomnil tvojih molitev in tvoje miloščine. * Zato boš blagoslovljena na veke.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Naša bo pesem zdaj ženo slavila,
ki Kristusu Bogu zvesto je služila,
močne si žene je čast pridobila
s pobožnim življenjem.

 

Vera in upanje, živa ljubezen
v njenem življenju so vedno gorele,
vrela iz njih plemenita so dela,
človeštvu koristna.

 

Gane naj, Jezus, te nje zasluženje,
grehe odpusti nam in zadolženje,
s čistimi srci ti bomo zapeli
in te počastili.

 

Vsi počastimo pobožno Očeta
in se zahválimo Božjemu Sinu,
slavo prepevajmo Svetemu Duhu
sedaj in na veke. Amen.

Ps 50   Usmili se me, Bog

Prenavljajte se po duhu svojega mišljenja in si oblecite novega človeka (Ef 4,23–24).

 

Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti, *

v svojem velikem usmiljenju izbriši mojo pregreho.

Popolnoma izmij mojo krivdo, *

mojega greha me očisti. —

 

Svojo pregreho priznavam, *

moj greh mi je živo v spominu.

Grešil sem zoper tebe samega, *

kar je zlo v tvojih očeh, sem storil.

Naj se izkaže, da si pravičen v svojih sodbah, *

tudi mene sodi v svoji pravičnosti. —

 

Glej, človek podeduje krivdo že ob rojstvu, *

z grehom je omadeževan že od začetka.

Vem, da ljubiš odkritosrčnost, *

ko sem sam pred teboj, me učiš modrosti. —

 

Odpusti mi grehe, da bom očiščen, *

bolj kot sneg bom bel, ko me umiješ.

Naj spet občutim radost in veselje, *

moje potrto srce naj se vzraduje. —

 

Ne glej na moje grehe, *

vso mojo krivdo izbriši.

Čisto srce, o Bog, mi ustvari, *

duha stanovitnosti v meni obnovi. —

 

Ne zavrzi me izpred svojega obličja, *

svojega svetega duha mi ne odvzemi.

Naj se spet veselim, da sem rešen, *

duha požrtvovalnosti v meni utrdi. —

 

Grešnikom bom kazal tvoja pota, *

izgubljeni se bodo vrnili k tebi.

Reši me krivde mojega greha, moj Bog in moj zveličar; *

moj jezik naj glasno opeva tvojo pravičnost. —

 

Gospod, odpri moje ustnice, *

da bom oznanjal tvojo hvalo.

Nad zunanjimi daritvami nimaš veselja, *

klavnih in žgalnih daritev ne maraš.

Skesan duh, o Bog, naj bo moja daritev, *

skesanega in ponižnega srca ne zametuješ.  —

 

Gospod, usmili se grešnika kakor nekdaj Siona; *

kar je greh porušil, pozidaj kot svoje sveto mesto.

Tedaj ti bomo spet opravljali prave daritve *

in na tvoj oltar bomo prinašali žrtve. —

Tob 13,10–15,17–19  Zahvala za osvoboditev ljudstva

 

Hvalite Gospoda, vsi njegovi izvoljeni, *

obhajajte svete dneve in ga slavite.

Jeruzalem, Božje mesto, *

za tvoja dela zahteva Gospod pokoro. —

 

Hvali Boga, večnega Gospoda, s svojimi dobrimi deli, *

da spet postavi svoje svetišče v tebi.

Nazaj bo poklical vse tvoje pregnance, *

da se boš veselil vse večne čase. —

 

Bleščal se boš v sijajni luči, *

klanjale se ti bodo vse pokrajine zemlje.

Narodi bodo od daleč prihajali k tebi, *

prinašali darila in v tebi molili Gospoda.

Tvojo deželo bodo imeli za sveto, *

tvoje veliko ime bodo slavili v tebi.

Veselil se boš svojih potomcev, *

blagoslovljeni se bodo zbirali pri Gospodu. —

 

Blagor vsem, ki te ljubijo, *

ki se tvojega miru veselijo.

Hvali, moja duša, Gospoda, ker bo osvobodil Jeruzalem, *

rešil svoje ljudstvo iz vsake njegove stiske. —

Ps 147 Jeruzalem znova pozidan

 

Hvali Gospoda, Jeruzalem, *

hvali svojega Boga, o Sion. —

 

Utrdil je zapahe pri tvojih vratih, *

blagoslovil tvoje otroke v tebi.

Tvoji deželi daje živeti v miru, *

hrani te z najboljšo pšenico.

Na zemljo pošilja svojo besedo, *

njegovo oznanilo se hitro širi. —

 

Snežno odejo razgrinja kot volno, *

kakor pepel potresa slano.

Točo siplje kot drobtine kruha, *

kaj more obstati pred njegovim mrazom?

Na njegovo besedo pa se vse raztaja, *

veter zaveje in stečejo vode. —

 

Svojemu ljudstvu je oznanil svojo besedo, *

zakone in zapovedi svojim izvoljenim.

Tako ni storil nobenemu narodu, *

ni jim razodel svoje postave. —

Kratko berilo  (Rim 12,1–2)
Rotim vas, bratje, pri Božjem usmiljenju, dajte svoja telesa v živo, sveto, Bogu prijetno daritev; tako bo vaše bogoslužje po pameti. In ne ravnajte se po tem svetu, ampak preobrazujte se z obnovo svojega mišljenja, da boste preskušali, kaj je Božja volja, kaj je dobro in njemu všeč in popolno.

Vzljubil jo je Gospod in v njej prebiva.
— Vzljubil jo je Gospod in v njej prebiva.

Njena slava bo večna.
— Vzljubil jo je Gospod in v njej prebiva.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Vzljubil jo je Gospod in v njej prebiva.

Nebeško kraljestvo je podobno trgovcu, ki je iskal lepih biserov. Ko je našel dragocen biser, je šel in prodal vse, kar je imel, in ga je kupil.

Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Nebeško kraljestvo je podobno trgovcu, ki je iskal lepih biserov. Ko je našel dragocen biser, je šel in prodal vse, kar je imel, in ga je kupil.

Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.

Bratje in sestre, z vsemi svetimi ženami slavimo Zveličarja in kličimo:

Gospod Jezus, grešnici si mnogo odpustil, ker je mnogo ljubila,

– odpusti tudi nam, čeprav smo mnogo grešili.

Gospod Jezus, svete žene so hodile za teboj in ti stregle,

– naj hodimo tudi mi po tvojih stopinjah.

Gospod Jezus, Marija te je poslušala, Marta ti je stregla,

– naj ti služimo v veri in ljubezni.

Gospod Jezus, tisti, ki spolnjujejo tvojo voljo, so ti brat in sestra in mati,

– naj bomo v besedi in dejanju vedno tebi všeč.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Dvanajsta ura je prišla

in kliče nas, da iz srca

Gospoda, našega Boga

častimo in ga hvalimo.

 

To uro naš Odrešenik

se je kot Jagnje daroval,

na križu večne slave sij

vsem vernim spet je zasijal.

 

Ta čudovita Božja luč

je zatemnila svetli dan,

o da prevzela tudi nas

bi luč nebeške milosti.

 

Bogú Očetu slava, čast,

in njemu, ki je Sin njegov,

enako Duhu Svetemu,

tako sedaj in vekomaj. Amen.

Ps 118,161–168  (XXI)  Hvala Božji postavi

 

Mogočni me preganjajo brez vzroka, *

moje srce pa spoštuje tvoje besede.

Veselim se tega, kar si povedal, *

kakor lovec obilnega plena. —

 

Sovražim laž in se mi gnusi, *

a tvojo postavo ljubim.

Sedemkrat na dan ti opravljam molitve, *

ker si pravičen v svojih sodbah. —

 

Velik mir uživa vsak, ki ljubi tvojo postavo, *

nič mu ni v spotiko.

Čakam, Gospod, da mi prideš pomagat, *

in tvoje zapovedi spolnjujem. —

 

Skrbno se ravnam po tvojih zakonih *

in jih silno ljubim.

Spolnjujem tvoje zapovedi in nauke, *

ti vidiš vse moje življenje. —

Ps 132 Blagor bratske sloge

 

Glej, kako je dobro in prijetno, *

če bratje živijo skupaj.

Prijetno je kot vonjava dragocenega olja, *

s katerim je Mojzes mazilil Arona.

To je kakor obilna rosa, *

ki pada na sionske višave.

Gospod blagoslavlja le tam, kjer je sloga, *

tam daje življenje na veke. —

Ps 139,1–9,13–14  Bog je moje pribežališče

 

Reši me, Gospod, hudobnega človeka, *

nasilnih ljudi me varuj.

Reši me vseh, ki v srcu snujejo hudobijo *

ter ves dan povzročajo prepire.

Kakor kača brusijo svoje jezike, *

gadji strup skrivajo v svojih ustih. —

 

Brani me pred krivičnim človekom, *

nasilnih ljudi me varuj.

Ko hodim, mi hočejo noge spodnesti, *

prevzetni mi skrivaj nastavljajo zanko.

Vrvi razpenjajo kot mrežo, *

pastí mi postavljajo ob poti. —

 

Ti si moj Bog, govorim Gospodu, *

Gospod, poslušaj mojo prošnjo.

Gospod, moj Bog, moj mogočni rešitelj, *

ti mi ščitiš glavo ob dnevu boja.

Ne daj, da se zgodi, kar si želi hudobni, *

nikar ne izpolni njegovih naklepov. —

 

Vem, Gospod, da boš pravičen siromaku *

in ubogemu priboril pravico.

Samo pravični bodo tebe slavili, *

samo pošteni prebivali pred tvojim obličjem. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Naš spev naj ženo počasti,
krepostno, močno, delavno,
pobožnost njena in svetost
pomeni radost za ves svet.

 

Nad vse ljubila je Boga,
prezirala napuh sveta,
živela vselej je tako,
da k Bogu je prišla v nebo.

 

Krotila s postom je telo,
hranila pa z molitvijo
je plemenitega duha
in z Božjo milostjo z neba.

 

Ti, moč pogumnih, Kristus Kralj,
začetnik vsega dobrega,
na priprošnjico se ozri
in nam naklôni milosti.

 

Naj, Jezus, tebi čast doni,
ki sveta žena te slavi,
pomagaj nam, da tudi mi
pri tebi srečni bomo vsi. Amen.

Ps 144 Hvalnica Božjemu veličastvu

Moj Bog in moj kralj, hočem te poveličevati, *

slaviti tvoje ime na vekov veke.

Vsak dan ti hočem prepevati hvalo, *

slaviti tvoje ime na vekov veke. —

 

Velik si, Gospod, in nad vse hvale vreden, *

tvoja veličina se ne da izmeriti.

Rod za rodom hvali tvoja dela *

in oznanja tvojo vsemogočnost. —

 

Govorijo o sijajni slavi tvojega veličastva *

in razglašajo tvoja čudovita dela.

Poročajo o tvojih mogočnih delih, *

pripovedujejo o tvojem dostojanstvu.

Na vso moč razglašajo tvoje velike dobrote *

in se radujejo tvoje pravičnosti. —

 

Blag si, Gospod, in usmiljen, *

potrpežljiv in velik v ljubezni.

Dober si vsemu svojemu stvarstvu, *

do vseh stvari usmiljen. —

 

Naj te slavijo, Gospod, vsa tvoja dela, *

tvoji zvesti naj te hvalijo.

Naj pripovedujejo o slavi tvojega kraljestva, *

naj govorijo o tvoji vsemogočnosti.

Naj oznanjajo tvojo moč vsemu človeštvu *

in slavo tvojega sijajnega kraljestva.

Tvoje kraljestvo je za večne čase, *

tvoje gospostvo je za vse rodove. —

Gospod, ti si zvest svojim obljubam *

in dober v vseh svojih delih.

Gospod, zadržuješ vse, ki padajo, *

dvigaš vse, ki so potrti.

Vsi zaupno oči upirajo vate *

in ti jim ob pravem času daješ hrano.

Svojo dobrotno roko odpiraš *

in vse, kar živi, nasičuješ. —

 

Gospod je pravičen na vseh svojih potih *

in svet v vseh svojih delih.

Blizu je vsem, ki ga iščejo, *

vsem, ki ga kličejo iskreno.

Izpolni prošnje tistih, ki ga častijo, *

prisluhne njih vpitju in jim pomaga.

Gospod bedi nad vsemi, ki ga ljubijo, *

poniža pa tiste, ki se mu upirajo. —

 

Moja usta naj pojejo hvalo Gospodu, *

človeštvo naj ga slavi vse čase. —

Raz 15,3–4  Zahvalna pesem

 

Velika in čudovita so tvoja dela, *

Gospod, Bog vsemogočni.

Pravična in resnična so tvoja pota, *

ti si kralj vekomaj. —

 

Gospod, kdo bi te ne priznaval *

in ne slavil tvojega imena?

Ti sam si svet, vsi narodi pridejo in padejo na kolena, *

ker so se razodele tvoje sodbe. —

Kratko berilo  (Rim 8,28–30)
Vemo, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu, njim, ki so po njegovem sklepu poklicani. Zakaj katere je naprej poznal, jih je tudi naprej določil, naj bodo podobni njegovemu Sinu, da bi bil on prvorojenec med mnogimi brati. Katere pa je naprej določil, jih je tudi poklical; in katere je poklical, jih je tudi opravičil; katere pa je opravičil, jih je tudi poveličal.

Gospod jo je izvolil, izmed mnogih jo je izbral.
— Gospod jo je izvolil, izmed mnogih jo je izbral.

Pri njem bo prebivala.
— Gospod jo je izvolil, izmed mnogih jo je izbral.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Gospod jo je izvolil, izmed mnogih jo je izbral.

Moje srce se raduje v Gospodu, povišana sem pri Bogu, Božje pomoči se smem veseliti.

Resnično, povem vam: Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Moje srce se raduje v Gospodu, povišana sem pri Bogu, Božje pomoči se smem veseliti.

Resnično, povem vam: Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta.

S svetimi ženami prosímo Gospoda za Cerkev in vzklikajmo:

Na priprošnjo mučenk, ki so z močjo duha premagale telesno smrt,

– daj svoji Cerkvi neustrašnost v preizkušnjah.

Na priprošnjo poročenih, ki so preživele sveti zakon v milosti,

– daj svoji Cerkvi apostolsko rodovitnost.

Na priprošnjo vdov, ki so povzdignile in posvetile svojo osamelost z molitvijo in gostoljubnostjo,

– daj svoji Cerkvi, da bo svetu izkazovala skrivnost tvoje ljubezni.

Na priprošnjo mater, ki so rodile otroke za Božje kraljestvo in za človeško skupnost,

– daj svoji Cerkvi, naj prerodi vse ljudi za življenje in zveličanje.

Na priprošnjo svetih žen, ki so zaslužile, da gledajo tvoje obličje,

– naj se umrli tvoje Cerkve vekomaj z njimi veselijo tvoje sreče.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Pesem 

Končujemo današnji dan,

zato vsi prósimo Boga,

Očeta, stvarnika sveta,

da zla bi nas obvaroval.

 

Naj v tebi, Bog, počivamo,

navzočnost tvojo čutimo

in slavo ti zapojemo,

ko nov dan spet dočakamo.

 

Zgubljene vrni nam moči,

naj zdravja vsak se veseli,

naj tvoje Božje slave sij

vse nočne blodnje prepodi.

 

Vse to nam daj, o večni Bog,

po svojem Sinu Jezusu,

ki s Svetim Duhom in s teboj

kraljuje v slavi vekomaj. Amen.

Ps 87   Molitev v hudi bolezni

 

Odpev Podnevi in ponoči te kličem, Gospod.

 

Gospod, moj Bog, ves dan vpijem, *

tudi ponoči tožim.

Naj pride k tebi moja molitev, *

prisluhni moji prošnji. —

 

Moja duša je polna bridkosti, *

moje življenje se bliža smrti.

Za umirajočega me imajo, *

mislijo, da sem z močmi pri kraju. —

 

Med mrtve so me že prišteli, *

sem kakor tisti, ki ležijo v grobovih.

Zdi se mi, da se jih več ne spominjaš, *

da ne skrbiš več zanje. —

 

Pahnil si me v globoko jamo, *

v temo in zapuščenost.

Trdo me je zadela tvoja desnica, *

zgrnile so se name vse bolečine. —

 

Moji prijatelji so me zapustili, *

moja bolezen se jim gnusi.

Zaprtega me imajo in nikamor ne morem, *

oči mi medlijo od hudega.

Gospod, ves dan vzdihujem, *

svoje roke stegujem k tebi. —

 

Ali moreš storiti za mrtve več kot za žive, *

ali naj mrliči vstanejo in te hvalijo?

Ali v grobu govorijo o tvoji dobroti *

in v kraljestvu smrti o tvoji zvestobi?

Mar se v smrtni temi razodevajo tvoja čuda *

in v deželi pozabljenja tvoja ljubezen? —

 

Moj Bog, na ves glas te kličem, *

že zjutraj se dviga k tebi moja molitev.

Zakaj me tako dolgo ne pogledaš *

in skrivaš svoje obličje pred mano? —

 

Mučim se nesrečen od mladosti, *

prenašam težke bolezni in hiram.

Hudo si me preskušal s trpljenjem, *

strahovi so me zagrinjali kakor divje vodovje.

Zapustili so me prijatelji in znanci, *

pozabljen sem ostal v smrtni stiski. —

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

Odpev Podnevi in ponoči te kličem, Gospod.

 

Kratko berilo (Jer 14,9)

Saj si vendar v naši sredi, Gospod! Imenujemo se po tvojem imenu. Ne zametuj nas, Gospod, naš Bog!

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Nebeški Oče, tvoj edinorojeni Sin je za nas umrl in bil položen v grob. Naj se ga v veri zvesto oklenemo, da bomo vstali v novo življenje z njim, ki živi in kraljuje vekomaj.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Pod tvoje varstvo pribežimo,

o sveta Božja Porodnica.

Ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti,

o častitljiva in blagoslovljena Devica.