Brevir za 16. september 2017

SV. KORNELIJ, PAPEŽ, IN CIPRIJAN, ŠKOF, MUČENCA
Obvezni god
Mučenca sv. Kornelij (ki je bil papež v Rimu) in sv. Ciprijan (ki je bil škof v severni Afriki) sta vsak na svojem kraju približno v istem času, oba pa menda 14. septembra, prvi leta 253, drugi pa leta 258, z življenjem izpričala Kristusovo resnico. Sv. Ciprijan v svojih spisih odkriva življenje Cerkve v severni Afriki.
Skupne molitve v čast več mučencem ali svetim pastirjem.

Gospod, odpri moje ustnice,

O Bog, bodi nam milostljiv in nas blagoslovi, *

pokaži nam svojo dobroto.

Naj spoznajo tvojo pot vsi na zemlji, *

naj tvoje zveličanje osreči vse narode.

O Bog, slavijo naj te ljudstva, *

slavijo naj te vsa ljudstva.

Veselijo in radujejo naj se narodi, *

ker jih vladaš in jih vodiš po pravici.

O Bog, slavijo naj te ljudstva, *

slavijo naj te vsa ljudstva.

Zemlja je obrodila svoje sadove, *

Gospod, naš Bog, nas je blagoslovil.

Bog je zares dober, *

zato naj ga spoštujejo in častijo vsi narodi.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

Mučencev zmagoslavni Kralj
in slava svojih zvestih prič,
v nebesa vodiš blažene,
ki zemeljsko zavrgli so.

 

Poslušaj, kar te prosimo:
odpusti, kar grešili smo,
da čistih src obhajamo
mučencev zmago blaženo.

 

V trpečih sam si zmagoval,
spokornim odpuščanje dal,
zato še v nas premagaj greh,
odpusti nam slabosti vse.

 

Predobri Oče, usliši nas,
in ti, njegov edini Sin,
in Sveti Duh, naš Tolažnik,
en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 106 Zahvala za rešitev

Slavite Gospoda, ker je dober, *

vekomaj traja njegovo usmiljenje.

Tako naj govorijo vsi, ki so rešeni, *

saj jih je Gospod otel iz sužnosti.

Zbral jih je iz dežel pregnanstva, *

od vzhoda in zahoda, od severa in juga. —

 

Blodili so v puščavi in pustinji, *

zaman so iskali pot v domovino.

Lačni so bili in žejni, *

v pomanjkanju so vedno bolj slabeli. —

 

Vpili so h Gospodu v svojih stiskah, *

iz njihovih nadlog jih je rešil.

Vodil jih je po pravi poti, *

da so prišli v kraje, kjer so se naselili.

Zahvaljujmo se Gospodu za njegovo dobroto, *

ki jo izkazuje človeškemu rodu.

Žejne je Gospod utešil, *

sestradane napolnil z dobrotami. —

 

Ujeti so bivali v temi in smrtni senci, *

vklenjeni v verige, prepolni bridkosti.

Kajti kljubovali so Božjim zapovedim *

in zametavali Gospodove sklepe.

Gospod jih je zato ponižal z nadlogami, *

omahnili so, ker jim nihče ni pomagal. —

 

Vpili so h Gospodu v svojih stiskah, *

iz njihovih nadlog jih je rešil.

Izpeljal jih je iz teme in smrtne sence, *

njihove vezi je raztrgal.

Zahvaljujmo se Gospodu za njegovo dobroto, *

ki jo izkazuje človeškemu rodu.

Razbil je bronasta vrata *

in zdrobil železne zapahe. —

Trpeli so zaradi svoje hudobije, *

zaradi grehov so prejemali udarce.

Vsaka jed se jim je upirala, *

bili so že skoraj na pragu smrti. —

 

Vpili so h Gospodu v svojih stiskah, *

iz njihovih nadlog jih je rešil.

S svojo besedo jih je ozdravil, *

rešil jih je pogina. —

 

Zahvaljujmo se Gospodu za njegovo dobroto, *

ki jo izkazuje človeškemu rodu.

Darujmo hvalno daritev *

in z radostjo oznanjajmo njegova dela. —

 

Ti, ki so odpluli z ladjo na morje, *

da bi trgovali onkraj oceanov:

ti so videli Gospodova dela, *

njegovo strašno moč na odprtem morju.

Nenadoma je zbudil vihar in nevihto, *

da so se visoko dvigali morski valovi.

Do neba so se vzpenjali, pogrezali v brezna; *

potniki so obupavali v nesreči.

Opotekali so se in omahovali kot pijani, *

niso si več znali pomagati. —

 

Klicali so Gospoda v svojih stiskah, *

iz njihovih nadlog jih je rešil.

Vihar se je spremenil v rahlo šumljanje, *

umolknili so silni morski valovi.

Vse je razveselil ugoden veter, *

srečno so pripluli v zaželeno pristanišče.

Zahvaljujmo se Gospodu za njegovo dobroto, *

ki jo izkazuje človeškemu rodu.

Slavi naj ga vse Božje ljudstvo, *

hvalijo naj ga njegovi voditelji. —

Gospod spreminja reke v puščavo, *

deželo studencev v suho pokrajino,

rodovitno zemljo v solno pustinjo *

zaradi hudobnosti njenih prebivalcev.

Prikliče vodo v puščavo, *

v suhi zemlji odpre obilne studence. —

 

In tja naseli lačno ljudstvo, *

da si postavi mesta za prebivanje.

Obdelujejo njive, zasajajo vinograde *

in pobirajo obilne pridelke.

Bog jih blagoslavlja in se množijo, *

osrečuje jih tudi z obilo živine. —

 

Nesreče in bridkosti so jih potrle, *

postali so maloštevilni.

Toda Bog, ki ponižuje prevzetne in bogate, *

dviga siromaka iz bede.

Tistim, ki blodijo v pustinji brez potov, *

množi družine kakor črede.

Pravični to vidijo in se veselijo, *

hudobni pa umolknejo osramočeni. —

 

Kdor je moder, naj o tem razmišlja *

in skuša razumeti Gospodovo dobroto. —

– Gospodova zvestoba sega nad oblake,
– njegove sodbe so kot najgloblje morje.

 

Spomni se, Gospod, kaj nas je zadelo! Ozri se in poglej našo sramoto! Naša dediščina je pripadla tujcem, naše hiše inozemcem. Sirote smo, brez očeta, naše matere so kakor vdove. Svojo vodo pijemo za denar, svoja drva moramo plačati. Na vratu imamo zatiralce; utrujeni smo, ne najdemo pokoja. Egipčanom smo nudili roko, Asircem, da bi se nasitili.

Naši očetje so grešili in jih ni več, mi pa nosimo njih krivde. Hlapci so gospodarji nad nami; ni ga, ki bi nas osvobodil iz njih roke. Z nevarnostjo življenja si prinašamo svoj kruh, ob grožnji meča iz puščave. Naša koža gori kakor peč zaradi silne lakote. Žene so skrunili na Sionu, device v Judovih mestih; kneze so obešali, dostojanstvo starcev prezirali. Mladeniči nosijo mlin, pod bremenom drv se spotikajo dečki. Starcev ni več pri vratih, mladeničev ni več pri njihovi igri.

Našega srca veselje je minilo, naše rajanje se je spremenilo v žalost. Padla nam je krona z glave, gorje nam, ker smo grešili! Zato nam je srce potrto, zato so otemnele naše oči: zaradi sionske gore, ki je opustošena, lisice se klatijo po njej.

Gospod, ti prestoluješ na veke, tvoj prestol je od roda do roda. Zakaj nas hočeš za vedno pozabiti, nas zapustiti za dolge čase? Obrni nas, Gospod, k sebi, in se spreobrnemo! Obnovi naše dni kakor od davnaj, saj nas nisi popolnoma zavrgel in se čez mero na nas ne jeziš.

SPEV (Žal 5,19. 20-21; Mt 8, 25)

Gospod, ti prestoluješ na veke, zakaj nas hočeš za vedno pozabiti? * Obrni nas, Gospod, k sebi, in se spreobrnemo.

Gospod, reši nas, potapljamo se. * Obrni nas, Gospod, k sebi, in se spreobrnemo.

Sv. Ciprijan (ok. 200-258), konvertit, škof v Kartagini v Severni Afriki, buditelj v času preganjanj in razkolov, mučenec

 

Ciprijan pozdravlja brata Kornelija. Zvedeli smo, predragi brat, za slavne dokaze vaše vere in vašega poguma in o vaši častni izpovedi smo s tako radostjo slišali, da se tudi mi štejemo med vaše tovariše, deležne vaših zaslug in vaše odlike. Zakaj ko smo v eni Cerkvi in enega srca in neločljivo složni, kateri škof se ne bo slave svojega soškofa radoval kakor svoje lastne in katera bratska srenja, kjerkoli je, ne bo veselja bratov vesela?

Ne da se prav povedati, kako smo se tukaj vzradostili in kako razveselili, ko smo zvedeli veselo vest o vašem junaštvu. Z izpovedjo si stopil bratom na čelo; da pa je voditeljeva izpoved postala še mogočnejša, so se ji bratje enodušno pridružili. Šel si pred drugimi po slavo, pridobil mnogo tovarišev slave in privabil vse ljudstvo, da je šlo med spoznavalce, ko si bil prvi pripravljen izpovedati za vse. Zategadelj kar ne vemo, kaj naj na vas najprej slavimo: ali tvojo za žrtev pripravljeno in stanovitno vero ali neločljivo ljubezen bratov. Javno se je preizkusilo junaštvo škofa, ki je šel pred drugimi, in pokazala se je enodušnost bratov, ki so šli za njim. Ker ste pri vas vsi enega srca in govorite vsi eno besedo, je s tem vsa rimska cerkev vero izpovedala.

V svetli luči, predragi brat, je zažarela tista vernost, ki jo je apostol slavil. Že takrat je videl v duhu hvale vredni pogum in krepko stanovitnost in je, slaveč prihodnost in spričujoč vaše zasluženje, spodbujal sinove, ko je hvalil starše. Ko ste bili tako enodušni, ko ste bili tako hrabri, ste tudi drugim bratom dali prelep zgled enodušnosti in hrabrosti.

Vsekakor opominjamo, kolikor moremo, predragi brat, pri medsebojni ljubezni, ki naju veže, da se z vsem ljudstvom neprenehoma postiva, bediva in goreče moliva, ker nama Gospodova previdnost pravi in naju božje usmiljenje z zveličavnimi nasveti opominja, da je dan najinega boja in najine tekme že blizu. Ne nehajva se postiti, bedeti in vedno moliti! To je namreč najino nebeško orožje, ki nama daje stanovitnost in pogumno vztrajnost; to so najine duhovne trdnjave in božja kopja, ki naju varujejo.

Spominjajva se drug drugega! Složno in enodušno moliva zmeraj, jaz tu in ti tam, drug za drugega; z medsebojno ljubeznijo si lajšajva stiske in težave!

Osemnajstega dne pred oktobrskimi kalendami se je navsezgodaj zbrala pri vili »Seksti« velika množica, kakor je bil prokonzul Galerij Maksim ukazal. Ta dan je prokonzul Galerij Maksim, ki je sodil v preddvoru Savciolu, dal postaviti Ciprijana predse. Ko je stal pred njim, je prokonzul Galerij Maksim rekel škofu Ciprijanu: »Si ti Tascij Ciprijan?« - Škof Ciprijan je odgovoril: »Da, sem.« Prokonzul Galerij Maksim je rekel: »Si bil tem svetoskrunskim ljudem za škofa?« - škof Ciprijan je odgovoril: »Da.« - Prokonzul Galerij Maksim je dejal: »Prevzvišena cesarja sta zapovedala, da daruješ.« - Škof Ciprijan je rekel: »Tega ne storim.« - Galerij Maksim je dejal: »Premisli!« - Škof Ciprijan je odgovoril: »Stori, kar ti je ukazano! V tako pravični stvari ni premišljevanja.« 

Galerij Maksim se je pomenil s svetovalci in nejevoljen izrekel sodbo s temile besedami: »Dolgo si bogokletno živel in okoli sebe zbral premnogo ljudi za zločinsko zaroto in nastopil kot sovražnik rimskih bogov in svetega bogoslužja; niti bogoljubna in prevzvišena cesarja Valerijan in Galien in vzvišeni cesar Valerijan te niso mogli privesti nazaj k skupnosti svojega bogoslužja. Ker smo te torej dobili, da si najgrše zločine sam počenjal in druge vanje zavajal, boš za svarilni zgled njim, ki si jih svojim zločinom pridobil za tovariše: zakoniti red bo potrdila tvoja kri.« Ko je to izpregovoril, je s tablice prebral odlok: »Sklene se, da se Tascij Ciprijan z mečem usmrti.« Škof Ciprijan je rekel: »Hvala Bogu!«

Ko je bila ta sodba razglašena, je množica bratov rekla: »Tudi nas daj z njim vred ob glavo!« Zato je med brati nastal velik nemir in mnogi so šli za njim. Tako so Ciprijana peljali na polje pri vili »Seksti«. Tam je slekel svoj škrlatni plašč, pokleknil in na tleh leže h Gospodu molil. Ko je slekel dalmatiko in jo dal diakonom, je bil samo v platneni srajci in je pričakoval krvnika.

Ko je krvnik pristopil, je naročil svojim, naj dajo krvniku 25 zlatnikov. Bratje so pred njim razgrinjali prte in ročne prtiče. Nato si je blaženi Ciprijan s svojo roko zavezal oči. Ker si obveze na rokah ni mogel sam zavezati, sta mu jo zavezala prezbiter Julijan in subdiakon Julijan.

Tako je blaženi Ciprijan pretrpel smrt. Zaradi radovednosti poganov so njegovo truplo pokopali kar v bližini. Od tam so ga ponoči odnesli in s svečami in baklami med molitvami zelo slovesno spremili na grobišče prokuratorja Makrobija Kandidiana, ki je ob mapalski cesti pri ribnikih. Malo dni kasneje je prokonzul Maksim umrl.

Preblaženi mučenec Ciprijan je trpel osemnajsti dan pred oktobrskimi kalendami, ko sta bila Valerijan in Galien cesarja, kraljeval pa naš Gospod Jezus Kristus, ki mu gre čast in slava na vekov veke. Amen.

Ko se borimo za vero, nas gleda Bog, gledajo nas angeli, opazuje nas Kristus. * Kakšna slava in dostojanstvo je bojevati se za Boga, kakšna sreča, ko nas ovenča Kristus.

Oborožimo se z vsemi močmi, pripravimo se na boj s čistim srcem, z neokrnjeno vero in iskreno pobožnostjo. * Kakšna slava in dostojanstvo je bojevati se za Boga, kakšna sreča, ko nas ovenča Kristus.

Sklepna prošnja
Molimo. Vsemogočni Bog, sveta Kornelij in Ciprijan sta bila goreča pastirja Božjega ljudstva in neustrašena mučenca. Na njuno priprošnjo nas utrjuj v veri in pogumu, da bomo pripravljeni delati za edinost Cerkve.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Zapojmo, bratje, radostno
mučencem v čast zdaj hvalnico,
saj s Kristusovo milostjo
premagali so vsako zlo.

 

Nič niso bali se sveta,
nosili muke so voljnó,
jim smrt bila je bližnjica
do sreče, ki jo našli so.

 

Kdor veruje iz dna srca
in poln je upanja v Boga,
nad vse pa ljubi Kristusa,
premagal kneza bo pekla.

 

Podeli nam, Odrešenik,
da bi mučencem tudi mi
se v večnosti pridružili,
molili te brez konca dni.

 

V mučencih Oče se slavi,
nesmrtni Kristus se časti
in zmago Sveti Duh deli
v nebeško polnost radosti. Amen.

Ps 118,145–152  (XIX)   Hvala Božji postavi

 

Gospod, iz vsega srca te prosim: *

usliši me, tvoje zakone hočem spolnjevati.

Reši me, ko te kličem, *

naj ne pozabim tvoje postave. —

 

Pred jutranjim svitom prihajam in prosim, *

zaupam v tvoje obljube.

Vso noč ne zatisnem očesa, *

ker premišljujem tvoje besede. —

 

Gospod, poslušaj me, saj si dober, *

poživi me in mi pomagaj.

Bližajo se mi krivični preganjalci, *

daleč so od tvoje postave. —

 

Gospod, ti si pri meni, *

zvest si v svojih sklepih.

Že davno sem spoznal iz tvojih odločitev, *

da je tvoja postava nespremenljiva in trdna na veke. —

Mdr 9,1–6.9–11  Gospod, daj mi modrost

 

Bog mojih očetov in Gospod usmiljenja, *

s svojo besedo si vse ustvaril.

Človeka si obdaril s svojo modrostjo, *

da gospoduje stvarem, ki si jih ti naredil.

Naj upravlja svet v pravičnosti in svetosti, *

s poštenim srcem naj razsoja in sodi.

Daj mi modrost, ki je v tebi, *

iz družine svojih otrok me ne izbriši.

Tvoj slabotni služabnik sem, ki živi le malo časa, *

malo izveden v pravu in postavah.

Čeprav bi kdo pri ljudeh veljal za popolnega, *

ne more nič veljati, če nima tvoje modrosti. —

 

S teboj je modrost, ki pozna tvoja dela; *

ko si ustvaril svet, je bila navzoča.

Ve, kaj je tvojim očem prijetno, *

kaj je prav po tvojih zapovedih.

Iz svetih nebes jo pošlji, *

od prestola svojega veličastva.

Naj bo pri meni in z menoj dela, *

da spoznam, kaj je tebi po volji.

Pri vseh mojih delih me bo razumno vodila, *

vse ve in razume, v svoji vsemogočnosti me varuje. —

Ps 116 Hvalnica dobremu Bogu

 

Hvalite Gospoda, vsi narodi, *

slavite ga, vsa ljudstva. —

 

Velika je do nas njegova dobrota, *

Gospodova zvestoba traja na veke. —

Kratko berilo  (2 Kor 1,3–5)
Hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, ki nas tolaži v vsaki naši nadlogi, da moremo tudi mi tolažiti nje, ki so v katerikoli nadlogi, s tolažbo, s katero nas same Bog tolaži. Zakaj kakor je Kristusovo trpljenje v nas obilno, tako je po Kristusu obilna tudi naša tolažba.

Pravični živijo na veke.
— Pravični živijo na veke.

Gospod je njih plačilo.
— Pravični živijo na veke.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Pravični živijo na veke.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Bratje in sestre, počastimo svojega Odrešenika, za katerega pričujejo mučenci, umorjeni zaradi Božje besede. Prosimo ga:

Tvoji mučenci so radovoljno pretrpeli smrt, da izpričajo resničnost vere,

– daj nam resnično duhovno svobodo.

Tvoji mučenci so izpoved vere zapečatili s svojo krvjo,

– daj tudi nam iskreno in stanovitno vero.

Tvoji mučenci so vzeli križ na svoje rame in hodili za teboj,

– daj tudi nam vzdržati v težavah življenja.

Tvoji mučenci so oprali svoja oblačila v Jagnjetovi krvi,

– daj nam premagati vse skušnjave počutnosti in posvetnosti.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Vsemogočni Bog, sveta Kornelij in Ciprijan sta bila goreča pastirja Božjega ljudstva in neustrašena mučenca. Na njuno priprošnjo nas utrjuj v veri in pogumu, da bomo pripravljeni delati za edinost Cerkve.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Vladar mogočni, pravi Bog,

v modrosti vodiš časov tek,

s svetlobo jutro razsvetliš

in poldan s soncem razžariš.

 

Pogási ogenj razprtij,

vročine kvarne reši nas,

telesno zdravje okrepčaj

in srcem daj resnični mir.

 

Predobri Oče, usliši nas,

in ti, njegov edini Sin,

in Sveti Duh, naš Tolažnik,

en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 118,121–128  (XVI)  Hvala Božji postavi

 

Delam, kar je prav in pravično, *

ne izročaj me, Gospod, mojim zatiralcem.

Zavzemi se za mojo poštenost, *

da me prevzetni ne bodo obrekovali. —

 

Silno hrepenim po tvoji pomoči, *

po tvoji pravični besedi.

Ravnaj z menoj po svoji dobroti, *

úči me svojih zakonov. —

 

Poúči me, saj sem tvoj prijatelj, *

da spoznam tvojo voljo.

Gospod, čas je, da nekaj ukreneš, *

prelomili so tvojo postavo. —

 

Ljubim tvoje zapovedi *

bolj kot zlato, zlato najčistejše.

Zato se ravnam po vseh tvojih ukazih, *

sleherno krivo pot sovražim. —

Ps 33   Gospod je zavetje pravičnega

Slavim Gospoda v vsakem času, *

vedno mu prepevam hvalne speve.

Na ves glas ga hvalim, *

da ubogi slišijo in se veselijo.

Poveličujte z menoj Gospoda, *

njegovo ime skupno slavimo. —

 

Iskal sem Gospoda in me je uslišal, *

vseh mojih strahov me je rešil.

Glejte nanj in se razveselite, *

ni vam treba zardevati.

Ubožec je klical in Gospod ga je slišal, *

rešil ga je iz njegove stiske.

Angel varuje tiste, ki se boje Gospoda, *

da jih reši vsega hudega. —

 

Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober, *

blagor človeku, ki vanj zaupa.

Slavite Gospoda, njegovi zvesti, *

njim, ki ga častijo, nič ne manjka.

Celo bogati obubožajo in stradajo, *

Bogu zvesti pa ničesar ne pogrešajo. —

Pridite, ljudje, in poslušajte, *

učil vas bom, kako je treba Boga spoštovati.

Ali hočeš srečno živeti *

in dolgo uživati dobrote? —

 

Varuj svoj jezik hudobije *

in svoja usta zvijače.

Ogibaj se krivice in delaj dobro, *

išči miru in si zanj prizadevaj. —

 

Z očetovsko ljubeznijo gleda Bog na pravične *

in skrbno posluša njihove prošnje.

Natančno opazuje vse, ki delajo hudo, *

in še njihov spomin zbriše z zemlje. —

 

Komaj pravični zakličejo, jih že sliši, *

iz vseh njihovih stisk jih reši.

Hitro potolaži potrta srca *

in skesanim rad pomaga. —

 

Mnogo nadlog zadeva pravičnega, *

a iz vseh ga Bog rešuje.

Varuje njegovo življenje, *

nič hudega se mu ne bo zgodilo. —

 

Grešnika pogublja njegova hudobija, *

kaznovani bodo, kateri črtijo pravičnega.

Bog rešuje življenje svojih zvestih služabnikov, *

ne bo se kesal, kdor se k njemu zateka. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

O Bog, začetnik vseh stvari,
od tebe vse je, kar živi,
lepo okrasil si zemljo,
obilno jo obdaroval.

 

Ko vsa si dela dokončal,
še sedmi dan posvetil si,
da bi naučil tudi nas,
naj sedmi dan praznujemo.

 

V slabosti vsi grešili smo,
iskreno zdaj kesamo se
in sklenemo poboljšanje,
podpri nas z milostjo, Gospod.

 

Ko se prikažeš kot sodnik
in strah objel bo vse stvari,
usmiljen se na nas ozri
in daj nam slavo v večnosti.

 

Predobri Oče, usliši nas,
in ti njegov edini Sin,
in Sveti Duh, naš Tolažnik,
en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 121 Sveto mesto Jeruzalem

 

Razveselil sem se, ko so mi rekli: *

»V Gospodovo hišo pojdemo.«

Hitro smo stopili in že smo tukaj, *

pri vhodu v mesto Jeruzalem. —

 

Jeruzalem, kako si ti lepo mesto, *

trdno zidano in urejeno. 

Sem hodi Božje ljudstvo slavit Gospoda, *

kakor določa njegova postava.

Tu se razsoja pravica, *

tu je najvišje sodišče. —

 

Prosite, kar je v mir svetemu mestu, *

naj bodo srečni vsi, ki ga ljubijo.

Naj vlada mir za njegovim obzidjem *

in varnost v njegovih dvorih. —

 

Zaradi svojih bratov in prijateljev kličem: *

»Mir tebi, Jeruzalem!«

Zaradi svetišča našega Boga in Gospoda *

ti želim vse dobro. —

Ps 129 Iz globočine kličem

 

Iz globočine te kličem, *

Gospod, usliši mojo prošnjo.

Prosim, skrbno me poslušaj, *

ne presliši mojega vpitja. —

 

Gospod, če boš gledal na pregrehe, *

kdo bo mogel obstati?

Toda ti grehe odpuščaš, *

da bi ti v spoštovanju služili.

Upam v Gospoda, zaupam v njegovo besedo, *

z vsem srcem pričakujem Gospoda. —

 

Bolj kot stražniki jutranjo zarjo *

naj Božje ljudstvo pričakuje Gospoda.

Gospod je usmiljen, *

tako rad vsem odpušča. 

Samo on bo rešil svoje ljudstvo *

vseh njegovih grehov. —

Flp 2,6–11 Kristus je Božji služabnik

 

Jezus Kristus je bil v božjem sijaju, *

a ni ljubosumno varoval enakosti z Bogom.

Sam sebe je izničil, *

podobo hlapca je vzel nase.

Ljudem je postal podoben *

in bil po zunanjosti kakor človek.

Ponižal se je in je bil pokoren, *

pokoren do smrti, smrti na križu. —

 

Zato ga je Bog povišal *

in mu dal ime, ki je nad vsa imena.

V Jezusovem imenu se zato pripogne vsako koleno *

v nebesih, na zemlji in pod zêmljo.

Vsi jeziki naj priznajo Jezusa Kristusa za Gospoda *

v slavo Boga Očeta. —

Kratko berilo  (2 Pt 1,19–21)
Za nas je preroška beseda še trdnejša in prav ravnate, če pazite nanjo kakor na svetilko, ki sveti na temnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih. To namreč predvsem vedite, da nobena prerokba v pismu ni stvar lastne razlage. Zakaj nikdar ni prišla prerokba po človeški volji, temveč po nagibu Svetega Duha so govorili sveti Božji možje.

Od sončnega vzhoda do zahoda bodi hvaljeno Gospodovo ime.
— Od sončnega vzhoda do zahoda bodi hvaljeno Gospodovo ime.

Njegova slava presega vsa nebesa.
— Od sončnega vzhoda do zahoda bodi hvaljeno Gospodovo ime.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Od sončnega vzhoda do zahoda bodi hvaljeno Gospodovo ime.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Kristusa, veselje vseh, ki vanj zaupajo, prosimo:

Kristus, zvesta priča, prvorojenec vstalih od mrtvih, naših grehov si nas opral v svoji krvi,

– naj se vedno spominjamo tvojih čudovitih del.

Poklical si nas za glasnike evangelija,

– naj bomo pogumni in zvesti oskrbniki Božjih skrivnosti.

Kralj miru, naj pride Sveti Duh na voditelje narodov,

– da bodo skrbeli za uboge in nesrečne.

Poskrbi za tiste, ki trpijo zaradi rasnega razlikovanja in jih zapostavljajo zaradi barve kože, položaja, jezika ali vere,

– naj dosežejo priznanje svojih pravic in dostojanstva.

Vsi, ki so odšli s tega sveta v ljubezni do tebe, naj uživajo večno srečo

– z Devico Marijo in vsemi svetimi.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Pesem 

Končujemo današnji dan,

zato vsi prósimo Boga,

Očeta, stvarnika sveta,

da zla bi nas obvaroval.

 

Naj v tebi, Bog, počivamo,

navzočnost tvojo čutimo

in slavo ti zapojemo,

ko nov dan spet dočakamo.

 

Zgubljene vrni nam moči,

naj zdravja vsak se veseli,

naj tvoje Božje slave sij

vse nočne blodnje prepodi.

 

Vse to nam daj, o večni Bog,

po svojem Sinu Jezusu,

ki s Svetim Duhom in s teboj

kraljuje v slavi vekomaj. Amen.

 

Ps 4 Večerna zahvala Bogu

 

1 Odpev Usmili se me, Gospod, in usliši mojo molitev.

 

Pravični Bog, usliši me, ko te kličem v stiski: *

usmili se me in usliši mojo molitev. —

 

Ljudje, doklej boste zakrknjeni, *

zakaj ljubite nečimrnost in prevaro?

Vedite, da Bog čudovito varuje svoje prijatelje, *

tudi mene bo uslišal, ko ga kličem. —

 

Bojte se Boga in nikar ne grešite, *

preden zaspite, mislite nanj v sveti tihoti.

V njegove roke se vdano izročite *

in zaupajte v Gospoda. —

 

Mnogi govorijo: »Kje najdemo srečo?« *

Gospod, pokaži, da je ta samo v tebi.

Ti me osrečuješ z večjim veseljem *

kot vse zemeljske dobrine in užitki. —

 

V miru naj hitro zaspim in počivam, *

saj me ti, moj Bog, skrbno varuješ.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

1 Odpev Usmili se me, Gospod, in usliši mojo molitev.

 

2 Odpev V nočnih urah slavite Gospoda.

 

Ps 133 Večerna molitev v svetišču

 

Slavite zdaj Gospoda, *

vsi Gospodovi služabniki.

Vi, ki služite v njegovi hiši v nočnih urah, *

dvigajte roke k Svetemu in ga slavite. —

 

Iz svetišča naj se razliva blagoslov Gospoda, *

ki je ustvaril nebo in zemljo.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

2 Odpev V nočnih urah slavite Gospoda.

 

Kratko berilo (5 Mz 6,4–7)

Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini. Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Zabičuj jih svojim otrokom ter govori o njih, ko bivaš v svoji hiši ali ko hodiš po poti, ko se ulegaš ali ko vstajaš.

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Večni Bog, ostani z nami to noč, da bomo jutri s tvojo pomočjo vstali in se veselili vstajenja Kristusa, ki živi in kraljuje vekomaj.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Pod tvoje varstvo pribežimo,

o sveta Božja Porodnica.

Ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti,

o častitljiva in blagoslovljena Devica.