Brevir za 15. september 2017

Obvezni god
V srednjem veku je bilo močno razširjeno češčenje Žalostne Matere Božje, pri čemer so se kristjani posebno spominjali sedmerih trenutkov v Marijinem življenju, ki so ji prizadeli veliko trpljenja,  »sedmerih bolečin«. Splošno je praznik uvedel papež Pij VII. leta 1814, ko se je vrnil iz Napoleonovega jetništva.
Skupne molitve v čast Devici Mariji.

Gospod, odpri moje ustnice,

Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje, *

njegov je ves svet, njegovi vsi prebivalci.

Sredi morja mu je dal močne temelje *

in ga utrdil nad vodami.

Kdo pojde na Gospodovo goro, *

kdo bo stal na njegovem svetem kraju?

Kdor je nedolžnih rok in čist v srcu, *

ne misli hudega in ne snuje prevare.

Ta bo prejel blagoslov od Gospoda *

in plačilo Boga, svojega odrešenika.

To je rod tistih, ki te iščejo, *

ki hočejo spoznati tebe, o Bog naših očetov.

Na stežaj se odprite, starodavne duri, *

da vstopi kralj veličastva.

Kdo je ta kralj veličastva? *

Gospod, močni in silni, mogočni v boju.

Na stežaj se odprite, starodavne duri, *

da vstopi kralj veličastva.

Kdo je ta kralj veličastva? *

Gospod vesolja, on je kralj veličastva.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

Mati žalostna je stala,
zraven križa se jokala,
ko na njem je visel Sin.

 

V grenko žalost zatopljena
je nje duša prebodena
z mečem silnih bolečin.

 

O, kaj žalosti prestati
morala je sveta Mati,
ktere Sin je rešil svet.

 

V žalosti vzdihuje bleda,
ko v trepetu Sina gleda,
kaj trpi na les razpet.

 

Komu potok solz ne lije,
ko bridkosti zre Marije,
grenke nad morja bridkost?

 

Kdo prisrčno ne žaluje,
ko to Mater premišljuje,
njenih boli velikost?

 

Vidi Jezusa trpeti,
grehe ljudstva nase vzeti,
šibam vdati se voljno.

 

V Sina le pogled upira,
ko ves zapuščen umira
k smrti nagne še glavo.

 

Kristus, ko bo treba umreti,
daj po Materi presveti,
večne slave rajski dom. Amen.

Ps 68,2–22.30–37   Gorečnost za tvojo hišo me razjeda

 

Potapljam se, o Bog, ti me reši, *

saj mi voda sega že do grla.

Pogrezam se v globoko močvirje, *

ne čutim več trdnih tal pod sabo.

Zašel sem v vodno globino *

in valovi me zagrinjajo.

Utrujen sem od prošenj, ves sem že hripav; *

oči mi pešajo, ko iščem Gospoda.

Takih, ki me sovražijo brez vzroka, *

je več kot las na moji glavi.

Močnejši od mene mi krivično nasprotujejo; *

kako naj vrnem, česar nisem ugrabil? —

 

O Bog, ti poznaš mojo nespamet *

in moje pregrehe ti niso prikrite.

Naj se ne spotikajo zaradi mene *

tisti, ki zaupajo vate, Gospod, Bog vsemogočni.

Naj ne zardevajo zaradi mene *

tisti, ki te ljubijo. —

 

Zaradi tebe sem se dal zasramovati, *

izgubil sem dobro ime pred vsemi.

Tujec sem postal svojim bratom, *

sinovi moje matere me nočejo poznati. —

 

Gorečnost za tvojo hišo me razjeda, *

zato me zasmehujejo tisti, ki sramotijo tebe.

Pokorim se s postom, *

oni pa se norčujejo iz mene. —

 

Oblačim se v raševino, *

pa me zaničujejo.

Opravljajo me na cestah in trgih, *

še pijanci se norčujejo iz mene. —

Gospod, ob pravem času se v molitvah obračam k tebi, *

pomagaj mi po svoji veliki dobroti.

Potegni me iz blata, da se ne pogreznem, *

iz vodnih globin me reši.

Naj me valovi ne zagrnejo in globočina ne pogoltne, *

naj brezno ne zapre svojega žrela nad mano. —

 

Usliši me, Gospod, neizmerna je tvoja dobrota; *

pomagaj mi, tvoja ljubezen je neskončna.

Svojemu ljubljencu izkaži svojo ljubezen, *

hitro me usliši, ker sem v stiski. —

 

Bodi mi blizu in me reši, *

osvobodi me mojih sovražnikov.

Ti veš, kako me zasramujejo, *

dobro poznaš moje zatiralce. —

 

Zasramovanje me je potrlo, *

bolečina me stiska pri srcu.

Pričakoval sem, da me bo kdo tolažil, *

a nikjer nisem našel sočutja.

V jed so mi dali strupenega žolča *

in žejnega so me napajali s kisom. —

Siromak sem ves v bolečinah, *

o Bog, podpiraj me v svoji dobroti.

Tvoje ime bom slavil s pesmijo, *

poveličeval te bom s hvalnico.

Tebi je to bolj všeč kot vsi obredi *

in bolj kot vse daritve. —

 

Vsi potrti naj to spoznajo in se razveselijo, *

naj bodo pogumni vsi, ki iščejo Gospoda.

Gospod uslišuje siromaka, *

ne pozablja tistih, ki v stiskah vanj zaupajo.

Naj ga hvalijo nebesa in zemlja, *

morje in vse, kar v njem prebiva. —

 

Bog bo rešil svoje ljudstvo in mu pozidal mesta, *

njegovi izvoljenci bodo deželo posedli.

Njihovi potomci jo bodo podedovali za njimi, *

prebivali bodo v njej vsi, ki ljubijo Gospoda. —

– Gospod nas bo učil svojih potov.
– Hodili bomo po njegovih stezah.

 

Jaz sem mož, ki sem okusil bedo pod šibo njegovega srda. Mene je gnal in peljal v temo, ne v luč. Le zoper mene vedno znova obrača svojo roko ves čas.

Postaral je moje meso in mojo kožo, potrl mi kosti. Pozidal in nakopičil je okoli mene strupeno nadlogo. V temo me je pogreznil kakor večno mrtve.

Ogradil me je, da ne uidem, obtežil mi okove. Če tudi kričim in kličem, ne sliši mojega vpitja. Obzidal je moja pota s klesancem, skrivil moje steze. Kakor prežeč medved mi je bil, kakor lev v zasedi. Moja pota je posul s trnjem in me raztrgal, naredil je iz mene podrtino. Napel je lok in me postavil puščici za cilj.

V ledvice mi je streljal puščice svojega tula. Bil sem v zasmeh svojemu ljudstvu, njim v vsakdanje zasramovanje. Z grenkostmi me je sitil, s pelinom me je napajal.

S kremenom mi je zmel zobe, me hranil s pepelom. Sunil si iz pokoja mojo dušo, pozabil sem, kaj je sreča. In sem rekel: »Zginila je moja tolažba, moje upanje v Gospoda.«

Spomin na mojo bedo in moje blodnje mi je pelin in grenkost; preveč razglablja o tem moja duša, zato je v meni potrta. To si hočem poklicati v spomin, da bom mogel upati.

Milost Gospodova je, da nismo pokončani, ker je njegovo usmiljenje neizčrpno; vsako jutro se obnavlja, velika je tvoja zvestoba! »Gospod je moj delež,« pravi moja duša, »zato upam vanj.«

Dober je Gospod njemu, ki ga čaka, duši, ki ga išče. Dobro je tiho čakati Gospodovo pomoč.

Dobro je možu, če nosi jarem od svoje mladosti.

Samoten naj sedi in molči, ker mu ga on nalaga. Naj položi svoja usta v prah, morda je še upanje; naj ponudi lice njemu, ki ga bije, naj se nasiti s sramoto.

Kajti Gospod ne zameta na veke; če užalosti, se vendar usmili po obilnosti svojega usmiljenja. Kajti ne muči iz naslade, ne žalosti človeških otrok.

SPEV (Žal 3, 52. 54. 56. 57. 58; Apd 21,13)

Sovražniki me preganjajo brez vzroka. Mislil sem: izgubljen sem. Gospod, slišal si moj klic. * Rekel si: Ne boj se! Vodil si, Gospod, mojo pravdo, rešil si mi življenje.

Pripravljen sem ne samo zvezan biti, ampak zaradi imena Gospoda Jezusa tudi umreti. * Rekel si: Ne boj se! Vodil si, Gospod, mojo pravdo, rešil si mi življenje.

Sv. Bernard (ok. 1090-1153), opat cistercijanskega samostana Clairvaux v Franciji, mislec, pridigar, mistik

 

Bridko muko Device sporoča tako Simeonova prerokba kakor zgodovina Gospodovega trpljenja sama. Ta je postavljen, pravi sveti starček o detetu Jezusu, v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo, in tvojo dušo, je pa dejal Mariji, bo meč presunil.

Saj bi telesa tvojega Sina, o sveta Mati, ne bil prebodel, če bi ne presunil tvoje duše. Ko je namreč tvoj sin Jezus dušo že izdihnil, kruta sulica, ki je odprla njegovo stran, njegove duše nikakor ni dosegla, tvojo dušo pa je presunila. Njegove duše namreč ni bilo več tam, tvoja duša se pa od tam nikakor ni mogla odtrgati. Tvojo dušo je torej presunila silna bolečina, da te po pravici častimo za kraljico mučencev; zakaj tvoje srčno sočutje je daleč presegalo telesno trpljenje.

Marija, mar ni bila hujša kakor meč tista beseda tvojega Sina, ki ti je dušo zares presunila in segla prav do ločitve duše in življenja, beseda: Žena, glej tvoj sin - O kakšna zamena! Janez ti je izročen namesto Jezusa, hlapec namesto Gospoda, učenec namesto Učenika, Zebedejev sin namesto božjega Sina, zgolj človek namesto pravega Boga. Kako naj bi tvoje prerahločutne duše ta govorica ne presunila, ko nam samo spomin na to trga naša kamnita, železna srca.

Ne čudite se, bratje, če pravimo, da je Marija bila mučenica v duši. Čudi naj se, kdor se ne spominja, da je slišal, kako je Pavel med najhujšimi pregrehami poganov omenjal brezsrčnost. Daleč je bila ta od Marijinega srca, daleč naj bo od njenih služabnikov.

Toda morebiti poreče kdo: »Mar ni že vnaprej vedela, da bo umrl?« Brez dvoma. »Mar ni upala, da bo brž vstal?« Zagotovo. Je kljub temu Križanega objokovala? Pa še kako silno. Sicer pa, kdo si pač ti, brat, ali odkod imaš to modrost, da se temu bolj čudiš, da je Marija več trpela s sočutjem, kakor njen Sin s trpljenjem? On je po telesu mogel umreti, ona pa v srcu ni mogla z njim umreti. Jezusova smrt je delo ljubezni, ki je večje od nje nihče ni imel; pa je tudi Marijino sočutje delo ljubezni, kakršni za njo nobena druga ni bila enaka.

SPEV (Lk 23, 33; Jan 19, 25; prim. Lk 2, 35)

Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Kalvarija, so tam križali Jezusa. * Poleg Jezusovega križa je stala njegova mati.

Tedaj je njeno sveto dušo presunil meč bolečin. * Poleg Jezusovega križa je stala njegova mati.

Sklepna prošnja
Molimo. Gospod Bog, hotel si, da je ob tvojem Sinu na križu z njim trpela tudi njegova mati Marija. Tvoja Cerkev je z njo deležna Kristusovega trpljenja, naj bo z njo vredna tudi njegovega vstajenja.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Mati, vir ljubezni prave,
naj občutim te težave
in s teboj žalujem zdaj.

 

Daj, da bo srce se vnelo
in za Jezusa gorelo
mi v ljubezni vekomaj.

 

Sveta Mati, to te prosim:
rane Kristusa naj nosim,
vtisni v moje jih srce.

 

Sinu tvojemu so rane
v odrešenje moje dane;
tudi mene naj bole.

 

Naj s teboj sedaj žalujem,
križanega objokujem,
ko v dolini solz živim.

 

S tabo poleg križa stati,
s tabo združen žalovati
v bridkem joku hrepenim.

 

Ko pa smrt telo mi vzame,
dušo mojo naj objame
večne slave rajski dom. Amen.

Ps 62,2–9 Hrepenenje po Bogu

 

O Bog, moj Bog, željno te iščem, *

mojo dušo žeja po tebi.

Moje telo koprni po tebi *

kakor suha in žejna zemlja po vodi.

O tebi želim premišljevati v svetišču, *

da spoznam tvojo moč in tvojo slavo.

Tvoja bližina mi je več kot življenje, *

moja usta te bodo slavila. —

 

Hvalil te bom, dokler bom živel, *

tebi v čast bom opravljal molitve.

Ti boš moja radost in sreča, *

v veselju ti bom prepeval.

Tudi pri nočnem počitku se te bom spominjal, *

v zgodnjem jutru bom premišljeval o tebi.

Ti si moje trdno zavetje, *

pri tebi sem varen in srečen. —

 

Z vso dušo se te oklepam, *

ti me držiš kot prijatelj s svojo desnico. —

Dan 3,57–88.56  Vse stvari naj hvalijo Gospoda

 

Slavite Gospoda, vsa Gospodova dela, *

hvalite in poveličujte ga na veke.

Slavite Gospoda, Gospodovi angeli, *

nebesa, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, vse vode nad nebom, *

vse Gospodove moči, slavite Gospoda.

Slavita Gospoda, sonce in luna, *

zvezde na nebu, slavite Gospoda. —

 

Slavita Gospoda, dež in rosa, *

vsi vetrovi, slavite Gospoda.

Slavita Gospoda, ogenj in vročina, *

mraz in pripeka, slavita Gospoda.

Slavita Gospoda, rosa in slana, *

mraz in zima, slavita Gospoda.

Slavita Gospoda, sneg in ledóvje, *

noči in dnevi, slavite Gospoda.

Slavita Gospoda, tema in svetloba, *

bliski in oblaki, slavite Gospoda. —

 

Naj slavi zemlja Gospoda, *

hvali in poveličuj ga na veke.

Slavite Gospoda, gore in hribi, *

vse rastline na zemlji, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, studenci, *

morja in reke, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, morske in vodne živali, *

vse ptice pod nebom, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, vse zveri in živina, *

vsi ljudje, slavite Gospoda. —

 

Naj slavi Božje ljudstvo Gospoda, *

hvali in poveličuj ga na veke.

Slavite Gospoda, Gospodovi duhovniki, *

Gospodovi služabniki, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, duhovi in duše pravičnih, *

sveti in v srcu ponižni, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, mladeniči v ognjeni peči, *

hvalíte in poveličujte ga na veke. —

 

Slavimo Očeta in Sina s Svetim Duhom, *

hvalimo in poveličujmo ga na veke.

Gospod, slavljen si na nebesni višavi, *

hvale vreden in slaven in poveličevan na veke. —

 

Na koncu tega slavospeva ne dodamo Slava Očetu. —

Ps 149 Radostno vzklikanje svetih

 

Pojte Gospodu novo pesem, *

njegova hvala naj se razlega pri svetem shodu.

Vesêli se, Božje ljudstvo, svojega stvarnika, *

Božji izvoljenci naj se radujejo svojega kralja.

Hvalijo naj ga z veselim rajanjem *

in z bobni in citrami naj mu igrajo.

Gospod namreč ljubi svoje ljudstvo *

in ponižne venča z zmago. —

 

Naj se sveti radujejo v njegovem svetišču, *

naj se veselijo v svojih domovih.

Naj iz ust donijo hvalospevi Bogu, *

rôke pa držijo ostre meče,

da izvršijo maščevanje nad krivičnimi narodi, *

kazni nad sovražnimi ljudstvi;

da v okove vklenejo njihove vladarje *

in njihove veljake v železne verige;

da izvršijo nad njimi Božjo sodbo; *

to bo v slavo vsemu njegovemu ljudstvu. —

Veselim se v trpljenju za vas in s svoje strani na svojem mesu dopolnjujem, kar nedostaja Kristusovim bridkostim, za njegovo telo, ki je Cerkev. Zakaj zanjo sem postal služabnik po Božjem načrtu, ki mi je bil dan za vas, da izpolnim Božjo besedo.

Devica Marija, po tebi naj prejemamo odrešenje.
— Devica Marija, po tebi naj prejemamo odrešenje.

Odrešenje iz Kristusovih ran.
— Devica Marija, po tebi naj prejemamo odrešenje.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Devica Marija, po tebi naj prejemamo odrešenje.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Slavimo našega Odrešenika, ki si je Devico Marijo izbral za mater, in ga prosímo:

Odrešenik sveta, z močjo svojega odrešenja si svojo mater vnaprej obvaroval slehernega madeža,

– varuj nas, da bomo živeli brez greha.

Naš Zveličar, Devico Marijo si izbral za svoje prebivališče in jo naredil za svetišče Svetega Duha,

– daj nam, da bomo tudi mi svetišče Svetega Duha za vekomaj.

Večna Beseda, svoji Materi si dal, da si je izbrala najboljši del, ki ji ne bo odvzet,

– daj, da jo bomo posnemali in iskali besede večnega življenja.

Kralj vseh kraljev, hotel si, da je bila tvoja Mati z dušo in telesom vzeta k tebi v nebesa,

– daj, da bomo hrepeneli le po tem, kar je nebeško.

Gospod nebes in zemlje, Marijo si izbral za kraljico, ki zdaj s teboj kraljuje v nebesih,

– daj nam, da bomo z njo deležni nebeške slave.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Gospod Bog, hotel si, da je ob tvojem Sinu na križu z njim trpela tudi njegova mati Marija. Tvoja Cerkev je z njo deležna Kristusovega trpljenja, naj bo z njo vredna tudi njegovega vstajenja.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Dvanajsta ura je prišla

in kliče nas, da iz srca

Gospoda, našega Boga

častimo in ga hvalimo.

 

To uro naš Odrešenik

se je kot Jagnje daroval,

na križu večne slave sij

vsem vernim spet je zasijal.

 

Ta čudovita Božja luč

je zatemnila svetli dan,

o da prevzela tudi nas

bi luč nebeške milosti.

 

Bogú Očetu slava, čast,

in njemu, ki je Sin njegov,

enako Duhu Svetemu,

tako sedaj in vekomaj. Amen.

Ps 21   Trpljenje pravičnega in uslišanje

Jezus je z močnim glasom zaklical: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46).

Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil, *

zakaj si se oddaljil od mene?

Zakaj mi ne pomagaš, *

ali ne slišiš, ko vpijem od bolečine?

Moj Bog, ves dan te kličem in me ne uslišiš; *

še ponoči vpijem, a ni nobenega odmeva. —

 

Ti si Sveti, ti kraljuješ na veke, *

tebe hvali Božje ljudstvo.

V tebe so upali naši očetje, *

upali so in si jih osvobodil.

K tebi so klicali in si jih rešil, *

v tebe so upali in niso bili osramočeni. —

 

Jaz pa sem kakor črv in ne človek, *

ljudje me zasramujejo, svet me zaničuje.

Vsi, ki me vidijo, se mi posmehujejo, *

z glavo majejo in govorijo:

»Zaupal je v Gospoda, naj ga reši, *

naj ga otme, če mu dobro hoče.« —

 

Vate zaupam že od rojstva, *

ti si moje upanje od detinstva.

Tebi sem bil posvečen, še preden sem bil rojen, *

ti si bil moj Bog že v materinem naročju.

Ne oddaljuj se od mene v stiskah in bodi mi blizu, *

nihče drug mi ne bo pomagal.  —

Mnogo zveri me obdaja, *

obkrožajo me divje živali.

Pred menoj odpirajo svoja žrela *

in rjovejo kakor grabežljivi levi.

Moje moči so se razlile kakor voda, *

moje kosti so se razklenile.

Srce mi je postalo kakor vosek, *

raztaplja se v mojih prsih.

Kakor črepinja je suho moje grlo, *

jezik se neba prijemlje, do smrti sem izčrpan. —

 

Mnogo nasprotnikov me je obdalo, *

drhal hudobnežev preži okoli mene.

Roke in noge so mi prebodli, *

vse svoje kosti bi mogel prešteti.

Oni me pa gledajo, *

pasejo oči na mojih mukah.

Razdeljujejo si moja oblačila *

in žrebajo za mojo suknjo. —

 

Gospod, ne oddalji se od mene, *

moja moč si, hiti mi pomagat.

Reši moje življenje smrti, *

da me zveri ne raztrgajo.

Iz levjega žrela me reši, *

varuj me pred krvoločnimi volkovi.

Tvoje ime bom oznanjal svojim bratom, *

sredi zbora pravičnih te bom hvalil. —

Hvalite Gospoda vsi, ki se ga bojite, *

slavite ga vi, ki ste njegovo ljudstvo.

Služite mu v svetem strahu *

vsi, ki ste njegovi sinovi in hčere.

Gospod ni preziral revnega v bedi, *

svojega obličja ni odvračal od njega.

Vedno je uslišal njegove prošnje, *

ko se je s klici obračal k njemu. —

 

Hvalil ga bom v velikem zboru, *

spolnil bom svoje obljube vpričo teh, ki ga ljubijo.

Ubogi bodo jedli in se nasitili; *

vsi, ki ga iščejo, bodo hvalili Gospoda.

Veselili se bodo in vzklikali: *

»Naj vaša srca živijo na veke!«

Vsa zemlja se bo spreobrnila h Gospodu, *

vsi narodi se bodo klanjali pred njegovim prestolom. —

 

Gospodovo je kraljestvo, *

on vlada nad narodi.

Samo njega bodo molili vsi, ki živijo na zemlji, *

njemu se bodo klanjali vsi umrljivi. —

 

Tudi jaz bom živel samo njemu, *

moji potomci mu bodo služili.

Prihodnjim rodovom bodo pripovedovali o njegovi svetosti *

in oznanjali bodo njegova mogočna dela. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Prosim, hvaljena Devica,
ti mi bodi tolažnica,
daj mi delež bolečin.

 

Daj mi, da bom vse življenje
rad premišljal to trpljenje,
ko je umiral Božji Sin.

 

Mene križ naj obtežuje,
mene s tugo napolnjuje
sveta kri njegovih ran.

 

Ti pa varuj, Mati ljuba,
da moj del ne bo poguba,
kadar pride sodni dan.

 

Kristus, ko bo treba umreti,
daj po Materi presveti,
da skušnjave zmagal bom.

 

Ko pa smrt telo mi vzame,
mojo dušo naj objame
večne slave rajski dom. Amen.

Ps 121 Sveto mesto Jeruzalem

 

Razveselil sem se, ko so mi rekli: *

»V Gospodovo hišo pojdemo.«

Hitro smo stopili in že smo tukaj, *

pri vhodu v mesto Jeruzalem. —

 

Jeruzalem, kako si ti lepo mesto, *

trdno zidano in urejeno. 

Sem hodi Božje ljudstvo slavit Gospoda, *

kakor določa njegova postava.

Tu se razsoja pravica, *

tu je najvišje sodišče. —

 

Prosite, kar je v mir svetemu mestu, *

naj bodo srečni vsi, ki ga ljubijo.

Naj vlada mir za njegovim obzidjem *

in varnost v njegovih dvorih. —

 

Zaradi svojih bratov in prijateljev kličem: *

»Mir tebi, Jeruzalem!«

Zaradi svetišča našega Boga in Gospoda *

ti želim vse dobro. —

Ps 126 Brez Gospoda je ves trud zaman

 

Če Gospod ne zida hiše, *

se zaman trudijo njeni zidarji.

Če Gospod ne varuje mesta, *

zaman čuje stražnik. —

 

Zaman je vstajati pred svitom *

in sedeti pozno v noč pri delu.

Zaman je za kruh trdo delati, *

ko Bog daje zvestim dvojni delež. —

 

Gospodov dar so tudi sinovi, *

Božje plačilo staršem so potomci.

Kakor si bojevnik pomaga s puščícami, *

tako so staršem v pomoč otroci iz mladosti.

Blagor človeku, ki jih ima obilo, *

ne bo osramočen in ne pozabljen. —

Ef 1,3–10  Bog je rešitelj

 

Hvaljen Bog in Oče *

našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Blagoslovil nas je iz nebes v Kristusu *

z vsakršnim duhovnim blagoslovom. —

 

Pred stvarjenjem sveta nas je v njem izvolil, *

da bi bili pred njim sveti in brezmadežni.

V ljubezni nas je vnaprej določil in sklenil, *

naj bomo zanj posinovljeni po Jezusu Kristusu. —

 

Zato slavimo veličastvo njegove milosti, *

s katero nas je oblagodaril v svojem ljubljenem Sinu.

 

V njem imamo odrešenje po njegovi krvi *

in odpuščanje grehov. —

 

Obilno je razlil na nas bogastvo svoje milosti *

v vsej modrosti in razumnosti.

 

Razodel nam je skrivnost svoje ljubezni *

po svojem sklepu, ki ga je vanj položil. —

 

To je izvršil v polnosti časov *

in v Kristusu spet zedinil vse v eni glavi;

zedinil vse, kar je v nebesih, *

in vse, kar je na zemlji. —

Kratko berilo  (2 Tim 2,10–12a)
Vse prenašam zaradi izvoljenih, da tudi oni dosežejo zveličanje, ki je v Kristusu Jezusu, z večno slavo. Zanesljiva je beseda: če smo z njim umrli, bomo z njim tudi živeli; če trpimo, bomo z njim tudi kraljevali.

Poleg Gospodovega križa je stala Marija, kraljica neba in zemlje.
— Poleg Gospodovega križa je stala Marija, kraljica neba in zemlje.

Blagor njej, ki je brez smrti zaslužila palmo mučeništva.
— Poleg Gospodovega križa je stala Marija, kraljica neba in zemlje.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Poleg Gospodovega križa je stala Marija, kraljica neba in zemlje.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Nebeški Oče je hotel, da častijo Marijo, mater njegovega Sina, vsi rodovi. Poveličujmo ga s hvalnicami, prosimo ga in vzklikajmo Mariji:

O Bog, ki delaš čudeže, ti si dal brezmadežni Devici Mariji, da je z dušo in telesom deležna Jezusove nebeške slave,

– privedi tudi nas do iste sreče, saj smo tvoji otroci.

Marijo si nam dal za nebeško mater, na njeno priprošnjo podeli bolnikom zdravje, žalostnim tolažbo, grešnikom odpuščanje,

– vsem pa mir in zveličanje.

Mariji si dal, da je polna milosti,

– podeli vsem čudovito bogastvo svoje milosti.

Z Marijo, Jezusovo materjo, naj vsi verniki enodušno vztrajamo v molitvi,

– da bo tvoja Cerkev enega duha in enega srca v ljubezni.

Marijo si v nebesih kronal za kraljico,

– naj se naši rajni z vsemi svetniki vekomaj veselijo v tvojem kraljestvu.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Gospod Bog, hotel si, da je ob tvojem Sinu na križu z njim trpela tudi njegova mati Marija. Tvoja Cerkev je z njo deležna Kristusovega trpljenja, naj bo z njo vredna tudi njegovega vstajenja.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

O Kristus, ti si luč in dan,

razsvétli našo temno noč,

ti večne Luči si odsvit

in dušam našim luči vir.

 

Zaupno prosimo, Gospod,

da bi nas varoval v temi,

naj duh počiva brez skrbi,

spokojno ure nam tekó.

 

Ko sen zakrije nam oči,

srce naj s tabo še bedi;

dobrota tvoja, tvoja moč,

naj zla nas brani vsakega.

 

Skušnjavca zvitega odbij,

nas reši vseh nevarnosti,

obvaruj nas, ki tvoji smo

in s tvojo rešeni krvjo.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,

vesolje vse naj te slavi

in Tolažnika Svetega

sedaj, vse dni in vekomaj. Amen

Ps 87   Molitev v hudi bolezni

 

Odpev Podnevi in ponoči te kličem, Gospod.

 

Gospod, moj Bog, ves dan vpijem, *

tudi ponoči tožim.

Naj pride k tebi moja molitev, *

prisluhni moji prošnji. —

 

Moja duša je polna bridkosti, *

moje življenje se bliža smrti.

Za umirajočega me imajo, *

mislijo, da sem z močmi pri kraju. —

 

Med mrtve so me že prišteli, *

sem kakor tisti, ki ležijo v grobovih.

Zdi se mi, da se jih več ne spominjaš, *

da ne skrbiš več zanje. —

 

Pahnil si me v globoko jamo, *

v temo in zapuščenost.

Trdo me je zadela tvoja desnica, *

zgrnile so se name vse bolečine. —

 

Moji prijatelji so me zapustili, *

moja bolezen se jim gnusi.

Zaprtega me imajo in nikamor ne morem, *

oči mi medlijo od hudega.

Gospod, ves dan vzdihujem, *

svoje roke stegujem k tebi. —

 

Ali moreš storiti za mrtve več kot za žive, *

ali naj mrliči vstanejo in te hvalijo?

Ali v grobu govorijo o tvoji dobroti *

in v kraljestvu smrti o tvoji zvestobi?

Mar se v smrtni temi razodevajo tvoja čuda *

in v deželi pozabljenja tvoja ljubezen? —

 

Moj Bog, na ves glas te kličem, *

že zjutraj se dviga k tebi moja molitev.

Zakaj me tako dolgo ne pogledaš *

in skrivaš svoje obličje pred mano? —

 

Mučim se nesrečen od mladosti, *

prenašam težke bolezni in hiram.

Hudo si me preskušal s trpljenjem, *

strahovi so me zagrinjali kakor divje vodovje.

Zapustili so me prijatelji in znanci, *

pozabljen sem ostal v smrtni stiski. —

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

Odpev Podnevi in ponoči te kličem, Gospod.

 

Kratko berilo (Jer 14,9)

Saj si vendar v naši sredi, Gospod! Imenujemo se po tvojem imenu. Ne zametuj nas, Gospod, naš Bog!

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Nebeški Oče, tvoj edinorojeni Sin je za nas umrl in bil položen v grob. Naj se ga v veri zvesto oklenemo, da bomo vstali v novo življenje z njim, ki živi in kraljuje vekomaj.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Premila Mati Zveličarjeva,

odprta vrata nebeška in morska zvezda,

pomagaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati.

Ob angelovem oznanjenju

si svojega Stvarnika čudežno spočela

in ostala devica prej in slej,

usmili se grešnikov.