Brevir za 15. september 2020

Obvezni god
V srednjem veku je bilo močno razširjeno češčenje Žalostne Matere Božje, pri čemer so se kristjani posebno spominjali sedmerih trenutkov v Marijinem življenju, ki so ji prizadeli veliko trpljenja,  »sedmerih bolečin«. Splošno je praznik uvedel papež Pij VII. leta 1814, ko se je vrnil iz Napoleonovega jetništva.
Skupne molitve v čast Devici Mariji.

Gospod, odpri moje ustnice,

O Bog, bodi nam milostljiv in nas blagoslovi, *

pokaži nam svojo dobroto.

Naj spoznajo tvojo pot vsi na zemlji, *

naj tvoje zveličanje osreči vse narode.

O Bog, slavijo naj te ljudstva, *

slavijo naj te vsa ljudstva.

Veselijo in radujejo naj se narodi, *

ker jih vladaš in jih vodiš po pravici.

O Bog, slavijo naj te ljudstva, *

slavijo naj te vsa ljudstva.

Zemlja je obrodila svoje sadove, *

Gospod, naš Bog, nas je blagoslovil.

Bog je zares dober, *

zato naj ga spoštujejo in častijo vsi narodi.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

Mati žalostna je stala,
zraven križa se jokala,
ko na njem je visel Sin.

 

V grenko žalost zatopljena
je nje duša prebodena
z mečem silnih bolečin.

 

O, kaj žalosti prestati
morala je sveta Mati,
ktere Sin je rešil svet.

 

V žalosti vzdihuje bleda,
ko v trepetu Sina gleda,
kaj trpi na les razpet.

 

Komu potok solz ne lije,
ko bridkosti zre Marije,
grenke nad morja bridkost?

 

Kdo prisrčno ne žaluje,
ko to Mater premišljuje,
njenih boli velikost?

 

Vidi Jezusa trpeti,
grehe ljudstva nase vzeti,
šibam vdati se voljno.

 

V Sina le pogled upira,
ko ves zapuščen umira
k smrti nagne še glavo.

 

Kristus, ko bo treba umreti,
daj po Materi presveti,
večne slave rajski dom. Amen.

Ps 101 Izseljenčeve želje in prošnje

Gospod, usliši mojo molitev, *

moj klic naj pride k tebi.

Ne skrivaj zdaj pred menoj svojega obličja, *

ko me gorje tako stiska.

Skloni se k meni; *

ko te kličem, me naglo usliši.  —

 

Kot dim se izgubljajo moji dnevi, *

moje telo izgoreva kakor v ognju.

Volja mi gine, kot se suši trava, *

še jesti se mi ne ljubi.

Od svojega silnega trpljenja *

sem postal kost in koža. —

 

Podoben sem osamljeni ptici, *

postal sem kot skovir v razvalinah.

Brez sna sem in vzdihujem *

kakor zapuščen vrabec na strehi.

Neprestano se mi rogajo sovražniki, *

nasprotniki me obkladajo z žalitvami. —

 

Moj kruh ima okus po pepelu, *

moja pijača se meša s solzami.

Kakor me je prej tvoja milost povzdignila visoko, *

tako me je zdaj moj greh globoko ponižal.

Moji dnevi se nagibajo k zatonu, *

venem kakor pokošena trava. —

Gospod, ti ostaneš na veke, *

tvoja slava traja vekomaj.

Bodi milostljiv svojemu svetemu mestu, *

prišla je ura, da se ga usmiliš.

Tvoji zvesti ljubijo še njegove kamne, *

smilijo se jim njegove razvaline. —

 

Tvoje ime bodo častili tuji narodi, *

vsi vladarji zemlje tvojo vsemogočnost,

ker bo Gospod spet pozidal Sion *

in se prikazal v svojem veličastvu.

Tedaj bo uslišal molitev siromakov, *

ne bo zavrgel njihovih prošenj. —

 

Naj se zapiše za prihodnje rodove, *

naj ljudstvo, ki bo šele rojeno, hvali Gospoda:

Gospod se je ozrl s svojega vzvišenega svetišča, *

z nebes je pogledal na zemljo.

Slišal je zdihovanje jetnikov, *

na smrt obsojene je rešil.

Naj odmeva Gospodovo ime na Síonu, *

njegovo veličastvo naj hvalijo v Jeruzalemu,

ko se bodo zbrala ljudstva in kraljestva, *

da bi služila Gospodu. —

Gospod je moje moči zlomil sredi pota, *

skrajšal je moje dneve.

Moj Bog, ne daj, da bi umrl v najlepših letih, *

saj ti preživiš vse rodove.

V začetku si ustvaril zemljo, *

tudi nebo je tvoje delo.

Oba bosta prešla, ti pa ostaneš, *

kakor oblačilo se vse postara.

Kakor obleko, ki se menja, boš vse zamenjal, *

vse bo preminilo.

Ti pa si vedno isti *

in tvoja leta nimajo konca.

Naši potomci bodo prebivali tukaj, *

tudi njihovi otroci bodo srečni v tvojem varstvu. —

– Ljudstvo moje, poslušaj moj nauk.
– Prisluhni mojim besedam.

 

Peti dan šestega meseca v šestem letu, ko sem sedel v svoji hiši in so Judovi starešine sedeli pred menoj, je prišla nadme roka vsemogočnega Gospoda.

Videl sem, glej, bila je postava, podobna možu. Od dela, ki se je videl kakor njegova ledja, in navzdol, je bil ogenj, in od dela, ki se je videl kakor njegova ledja, in navzgor, je bil videti kakor blesk, kakor bleščeč sijajnik. Stegnil je nekaj kakor roko in me zgrabil za koder moje glave. Duh me je dvignil med zemljo in nebo in me privedel v božjih videnjih v Jeruzalem k vhodu notranjih vrat, ki gledajo proti severu; tam je stal kip ljubosumnosti, ki je vzbujal ljubosumnost Gospodovo.

In glej, ondi je bilo veličastvo Izraelovega Boga, enako prikazni, ki sem jo videl v dolini. Rekel mi je: »Sin človekov, dvigni svoje oči proti severu!« Dvignil sem svoje oči proti severu, in glej, severno od oltarnih vrat je bil ta kip ljubosumnosti, ob vhodu. Rekel mi je: »Sin človekov, ali vidiš, kaj ti počenjajo? Velike gnusobe so, ki jih tu počenja Izraelova hiša, da se moram oddaljiti od svojega svetišča. A še večje gnusobe boš videl.«

Tedaj me je pripeljal v notranji dvor Gospodove hiše. In glej, pri vhodu v Gospodov tempelj, med vežo in žgalnim oltarjem, je bilo okoli petindvajset mož. Svoj hrbet so obrnili proti Gospodovemu templju in svoje obraze proti vzhodu; ti so, obrnjeni proti vzhodu, molili sonce. Vprašal me je: »Ali vidiš, sin človekov? Ali je premalo Judovi hiši, da počenjajo gnusobe, ki jih tu delajo, da še deželo polnijo z nasiljem in me vedno zopet dražijo v jezo? Glej, vejice drže pod svoj nos. Tako bom tudi jaz v srdu ravnal z njimi. Moje oko ne bo gledalo z usmiljenjem. Ne bom jim prizanesel. Četudi mi z močnim glasom vpijejo na ušesa, jih ne uslišim.«

Tedaj mi je vpil z močnim glasom na ušesa: »Približajte se, izvrševalci sodbe nad mestom. Vsak naj nosi svoje uničevalno orodje v roki!« In glej, šest mož je prišlo po poti od gornjih vrat, ki gledajo na sever. Vsak je imel svoje pokončevalno orodje v roki. Sredi njih pa je bil en mož v platnenem oblačilu in s pisarsko pripravo ob ledjih. Prišli so in se vstopili zraven bronastega oltarja. Veličastvo Boga Izraelovega se je iznad kerubov, nad katerimi je bilo, vzdignilo proti tempeljskemu pragu. Zaklical je možu v platnenem oblačilu, ki je imel pisarsko pripravo ob ledjih.

Gospod mu je ukazal: »Pojdi po sredi mesta, po sredi Jeruzalema in zaznamuj črko Tav na čela možem, ki vzdihujejo in žalujejo nad vsemi gnusobami, ki so se počenjale v njem.« Drugim pa je rekel, da sem slišal: »Pojdite za njim skozi mesto in pobijajte! Vaše oko naj ne gleda z usmiljenjem, ne prizanašajte! Starce, mladeniče, device, otroke in žene pomorite, dokler ne bodo vsi iztrebljeni! Ne dotikajte pa se nikogar, ki ima na sebi Tav! Pri mojem svetišču začnite!«

Začeli so pri možeh, starešinah, ki so stali pred templjem. Ukazal jim je: »Oskrunite tempelj, napolnite dvore s pomorjenimi! Potem pojdite ven!« Šli so in pobijali po mestu. Ko so tako pobijali, sem jaz sam preostal, padel sem na obraz in vpil: »Oh, vsemogočni Gospod, ali hočeš uničiti ves Izraelov ostanek, ko izlivaš svoj srd nad Jeruzalemom?« Odgovoril mi je: »Krivda Izraelove in Judove hiše je silno velika. Dežela je polna krvi, mesto je polno nasilja. Pravijo namreč: ,Gospod je zapustil deželo,' in ,Gospod ne vidi.' Zato moje oko ne bo gledalo z usmiljenjem, ne bom prizanašal. Njih ravnanje jim spravim na njih glavo.« In glej, mož v platnenem oblačilu, ki je imel pisarsko pripravo ob ledjih, je sporočil: »Storil sem, kakor si mi zapovedal.«

SPEV (Mt 24,15.21.22; Raz 7,3)

Kadar boste na svetem kraju videli gnusobo opustošenja, bo velika stiska; ko bi tisti dnevi ne bili okrajšani, bi ne bil rešen noben človek. * Toda zaradi izvoljenih bodo ti dnevi okrajšani.

Ne škodujte zemlji ne morju, dokler ne zaznamujemo služabnikov našega Boga na njih čelih. * Toda zaradi izvoljenih bodo ti dnevi okrajšani.

Sv. Bernard (ok. 1090-1153), opat cistercijanskega samostana Clairvaux v Franciji, mislec, pridigar, mistik

 

Bridko muko Device sporoča tako Simeonova prerokba kakor zgodovina Gospodovega trpljenja sama. Ta je postavljen, pravi sveti starček o detetu Jezusu, v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo, in tvojo dušo, je pa dejal Mariji, bo meč presunil.

Saj bi telesa tvojega Sina, o sveta Mati, ne bil prebodel, če bi ne presunil tvoje duše. Ko je namreč tvoj sin Jezus dušo že izdihnil, kruta sulica, ki je odprla njegovo stran, njegove duše nikakor ni dosegla, tvojo dušo pa je presunila. Njegove duše namreč ni bilo več tam, tvoja duša se pa od tam nikakor ni mogla odtrgati. Tvojo dušo je torej presunila silna bolečina, da te po pravici častimo za kraljico mučencev; zakaj tvoje srčno sočutje je daleč presegalo telesno trpljenje.

Marija, mar ni bila hujša kakor meč tista beseda tvojega Sina, ki ti je dušo zares presunila in segla prav do ločitve duše in življenja, beseda: Žena, glej tvoj sin - O kakšna zamena! Janez ti je izročen namesto Jezusa, hlapec namesto Gospoda, učenec namesto Učenika, Zebedejev sin namesto božjega Sina, zgolj človek namesto pravega Boga. Kako naj bi tvoje prerahločutne duše ta govorica ne presunila, ko nam samo spomin na to trga naša kamnita, železna srca.

Ne čudite se, bratje, če pravimo, da je Marija bila mučenica v duši. Čudi naj se, kdor se ne spominja, da je slišal, kako je Pavel med najhujšimi pregrehami poganov omenjal brezsrčnost. Daleč je bila ta od Marijinega srca, daleč naj bo od njenih služabnikov.

Toda morebiti poreče kdo: »Mar ni že vnaprej vedela, da bo umrl?« Brez dvoma. »Mar ni upala, da bo brž vstal?« Zagotovo. Je kljub temu Križanega objokovala? Pa še kako silno. Sicer pa, kdo si pač ti, brat, ali odkod imaš to modrost, da se temu bolj čudiš, da je Marija več trpela s sočutjem, kakor njen Sin s trpljenjem? On je po telesu mogel umreti, ona pa v srcu ni mogla z njim umreti. Jezusova smrt je delo ljubezni, ki je večje od nje nihče ni imel; pa je tudi Marijino sočutje delo ljubezni, kakršni za njo nobena druga ni bila enaka.

SPEV (Lk 23, 33; Jan 19, 25; prim. Lk 2, 35)

Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Kalvarija, so tam križali Jezusa. * Poleg Jezusovega križa je stala njegova mati.

Tedaj je njeno sveto dušo presunil meč bolečin. * Poleg Jezusovega križa je stala njegova mati.

Sklepna prošnja
Molimo. Gospod Bog, hotel si, da je ob tvojem Sinu na križu z njim trpela tudi njegova mati Marija. Tvoja Cerkev je z njo deležna Kristusovega trpljenja, naj bo z njo vredna tudi njegovega vstajenja.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Mati, vir ljubezni prave,
naj občutim te težave
in s teboj žalujem zdaj.

 

Daj, da bo srce se vnelo
in za Jezusa gorelo
mi v ljubezni vekomaj.

 

Sveta Mati, to te prosim:
rane Kristusa naj nosim,
vtisni v moje jih srce.

 

Sinu tvojemu so rane
v odrešenje moje dane;
tudi mene naj bole.

 

Naj s teboj sedaj žalujem,
križanega objokujem,
ko v dolini solz živim.

 

S tabo poleg križa stati,
s tabo združen žalovati
v bridkem joku hrepenim.

 

Ko pa smrt telo mi vzame,
dušo mojo naj objame
večne slave rajski dom. Amen.

Ps 62,2–9 Hrepenenje po Bogu

 

O Bog, moj Bog, željno te iščem, *

mojo dušo žeja po tebi.

Moje telo koprni po tebi *

kakor suha in žejna zemlja po vodi.

O tebi želim premišljevati v svetišču, *

da spoznam tvojo moč in tvojo slavo.

Tvoja bližina mi je več kot življenje, *

moja usta te bodo slavila. —

 

Hvalil te bom, dokler bom živel, *

tebi v čast bom opravljal molitve.

Ti boš moja radost in sreča, *

v veselju ti bom prepeval.

Tudi pri nočnem počitku se te bom spominjal, *

v zgodnjem jutru bom premišljeval o tebi.

Ti si moje trdno zavetje, *

pri tebi sem varen in srečen. —

 

Z vso dušo se te oklepam, *

ti me držiš kot prijatelj s svojo desnico. —

Dan 3,57–88.56  Vse stvari naj hvalijo Gospoda

 

Slavite Gospoda, vsa Gospodova dela, *

hvalite in poveličujte ga na veke.

Slavite Gospoda, Gospodovi angeli, *

nebesa, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, vse vode nad nebom, *

vse Gospodove moči, slavite Gospoda.

Slavita Gospoda, sonce in luna, *

zvezde na nebu, slavite Gospoda. —

 

Slavita Gospoda, dež in rosa, *

vsi vetrovi, slavite Gospoda.

Slavita Gospoda, ogenj in vročina, *

mraz in pripeka, slavita Gospoda.

Slavita Gospoda, rosa in slana, *

mraz in zima, slavita Gospoda.

Slavita Gospoda, sneg in ledóvje, *

noči in dnevi, slavite Gospoda.

Slavita Gospoda, tema in svetloba, *

bliski in oblaki, slavite Gospoda. —

 

Naj slavi zemlja Gospoda, *

hvali in poveličuj ga na veke.

Slavite Gospoda, gore in hribi, *

vse rastline na zemlji, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, studenci, *

morja in reke, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, morske in vodne živali, *

vse ptice pod nebom, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, vse zveri in živina, *

vsi ljudje, slavite Gospoda. —

 

Naj slavi Božje ljudstvo Gospoda, *

hvali in poveličuj ga na veke.

Slavite Gospoda, Gospodovi duhovniki, *

Gospodovi služabniki, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, duhovi in duše pravičnih, *

sveti in v srcu ponižni, slavite Gospoda.

Slavite Gospoda, mladeniči v ognjeni peči, *

hvalíte in poveličujte ga na veke. —

 

Slavimo Očeta in Sina s Svetim Duhom, *

hvalimo in poveličujmo ga na veke.

Gospod, slavljen si na nebesni višavi, *

hvale vreden in slaven in poveličevan na veke. —

 

Na koncu tega slavospeva ne dodamo Slava Očetu. —

Ps 149 Radostno vzklikanje svetih

 

Pojte Gospodu novo pesem, *

njegova hvala naj se razlega pri svetem shodu.

Vesêli se, Božje ljudstvo, svojega stvarnika, *

Božji izvoljenci naj se radujejo svojega kralja.

Hvalijo naj ga z veselim rajanjem *

in z bobni in citrami naj mu igrajo.

Gospod namreč ljubi svoje ljudstvo *

in ponižne venča z zmago. —

 

Naj se sveti radujejo v njegovem svetišču, *

naj se veselijo v svojih domovih.

Naj iz ust donijo hvalospevi Bogu, *

rôke pa držijo ostre meče,

da izvršijo maščevanje nad krivičnimi narodi, *

kazni nad sovražnimi ljudstvi;

da v okove vklenejo njihove vladarje *

in njihove veljake v železne verige;

da izvršijo nad njimi Božjo sodbo; *

to bo v slavo vsemu njegovemu ljudstvu. —

Veselim se v trpljenju za vas in s svoje strani na svojem mesu dopolnjujem, kar nedostaja Kristusovim bridkostim, za njegovo telo, ki je Cerkev. Zakaj zanjo sem postal služabnik po Božjem načrtu, ki mi je bil dan za vas, da izpolnim Božjo besedo.

Devica Marija, po tebi naj prejemamo odrešenje.
— Devica Marija, po tebi naj prejemamo odrešenje.

Odrešenje iz Kristusovih ran.
— Devica Marija, po tebi naj prejemamo odrešenje.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Devica Marija, po tebi naj prejemamo odrešenje.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Slavimo našega Odrešenika, ki si je Devico Marijo izbral za mater, in ga prosímo:

Odrešenik sveta, z močjo svojega odrešenja si svojo mater vnaprej obvaroval slehernega madeža,

– varuj nas, da bomo živeli brez greha.

Naš Zveličar, Devico Marijo si izbral za svoje prebivališče in jo naredil za svetišče Svetega Duha,

– daj nam, da bomo tudi mi svetišče Svetega Duha za vekomaj.

Večna Beseda, svoji Materi si dal, da si je izbrala najboljši del, ki ji ne bo odvzet,

– daj, da jo bomo posnemali in iskali besede večnega življenja.

Kralj vseh kraljev, hotel si, da je bila tvoja Mati z dušo in telesom vzeta k tebi v nebesa,

– daj, da bomo hrepeneli le po tem, kar je nebeško.

Gospod nebes in zemlje, Marijo si izbral za kraljico, ki zdaj s teboj kraljuje v nebesih,

– daj nam, da bomo z njo deležni nebeške slave.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Gospod Bog, hotel si, da je ob tvojem Sinu na križu z njim trpela tudi njegova mati Marija. Tvoja Cerkev je z njo deležna Kristusovega trpljenja, naj bo z njo vredna tudi njegovega vstajenja.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Dvanajsta ura je prišla

in kliče nas, da iz srca

Gospoda, našega Boga

častimo in ga hvalimo.

 

To uro naš Odrešenik

se je kot Jagnje daroval,

na križu večne slave sij

vsem vernim spet je zasijal.

 

Ta čudovita Božja luč

je zatemnila svetli dan,

o da prevzela tudi nas

bi luč nebeške milosti.

 

Bogú Očetu slava, čast,

in njemu, ki je Sin njegov,

enako Duhu Svetemu,

tako sedaj in vekomaj. Amen.

Ps 118,137–144  (XVIII)   Hvala Božji postavi 

 

Pravičen si, Gospod, pravičen, *

tvoje sodbe so prave. 

Kar si določil, je vse pravično, *

vse trdna in čista resnica. —

 

Žalosten sem in ogorčen, *

ker moji nasprotniki pozabljajo tvoje besede.

Tvoja govorica, Gospod, je čista in jasna *

in jaz, tvoj služabnik, jo ljubim. —

 

Majhen sem in preziran, *

a tvojih zapovedi ne pozabljam.

Tvoja pravičnost je večna pravičnost, *

tvoji zakoni so sama resnica. —

 

Zadeli sta me nadloga in stiska, *

a tvoje zapovedi so mi v veselje.

Tvoji zakoni so pravilni na veke, *

pouči me in bom znal prav živeti. —

Ps 87   Molitev v hudi bolezni

Gospod, moj Bog, ves dan vpijem, *

tudi ponoči tožim.

Naj pride k tebi moja molitev, *

prisluhni moji prošnji. —

 

Moja duša je polna bridkosti, *

moje življenje se bliža smrti.

Za umirajočega me imajo, *

mislijo, da sem z močmi pri kraju.

Med mrtve so me že prišteli, *

sem kakor tisti, ki ležijo v grobovih.

Zdi se mi, da se jih več ne spominjaš, *

da ne skrbiš več zanje. —

 

Pahnil si me v globoko jamo, *

v temo in zapuščenost.

Trdo me je zadela tvoja desnica, *

zgrnile so se name vse bolečine. —

Moji prijatelji so me zapustili, *

moja bolezen se jim gnusi. 

Zaprtega me imajo in nikamor ne morem, *

oči mi medlijo od hudega.

Gospod, ves dan vzdihujem, *

svoje roke stegujem k tebi. —

 

Ali moreš storiti za mrtve več kot za žive, *

ali naj mrliči vstanejo in te hvalijo?

Ali v grobu govorijo o tvoji dobroti *

in v kraljestvu smrti o tvoji zvestobi?

Mar se v smrtni temi razodevajo tvoja čuda *

in v deželi pozabljenja tvoja ljubezen? —

 

Moj Bog, na ves glas te kličem, *

že zjutraj se dviga k tebi moja molitev.

Zakaj me tako dolgo ne pogledaš *

in skrivaš svoje obličje pred mano?

Mučim se nesrečen od mladosti, *

prenašam težke bolezni in hiram.

Hudo si me preskušal s trpljenjem, *

strahovi so me zagrinjali kakor divje vodovje.

Zapustili so me prijatelji in znanci, *

pozabljen sem ostal v smrtni stiski. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Prosim, hvaljena Devica,
ti mi bodi tolažnica,
daj mi delež bolečin.

 

Daj mi, da bom vse življenje
rad premišljal to trpljenje,
ko je umiral Božji Sin.

 

Mene križ naj obtežuje,
mene s tugo napolnjuje
sveta kri njegovih ran.

 

Ti pa varuj, Mati ljuba,
da moj del ne bo poguba,
kadar pride sodni dan.

 

Kristus, ko bo treba umreti,
daj po Materi presveti,
da skušnjave zmagal bom.

 

Ko pa smrt telo mi vzame,
mojo dušo naj objame
večne slave rajski dom. Amen.

Ps 121 Sveto mesto Jeruzalem

 

Razveselil sem se, ko so mi rekli: *

»V Gospodovo hišo pojdemo.«

Hitro smo stopili in že smo tukaj, *

pri vhodu v mesto Jeruzalem. —

 

Jeruzalem, kako si ti lepo mesto, *

trdno zidano in urejeno. 

Sem hodi Božje ljudstvo slavit Gospoda, *

kakor določa njegova postava.

Tu se razsoja pravica, *

tu je najvišje sodišče. —

 

Prosite, kar je v mir svetemu mestu, *

naj bodo srečni vsi, ki ga ljubijo.

Naj vlada mir za njegovim obzidjem *

in varnost v njegovih dvorih. —

 

Zaradi svojih bratov in prijateljev kličem: *

»Mir tebi, Jeruzalem!«

Zaradi svetišča našega Boga in Gospoda *

ti želim vse dobro. —

Ps 126 Brez Gospoda je ves trud zaman

 

Če Gospod ne zida hiše, *

se zaman trudijo njeni zidarji.

Če Gospod ne varuje mesta, *

zaman čuje stražnik. —

 

Zaman je vstajati pred svitom *

in sedeti pozno v noč pri delu.

Zaman je za kruh trdo delati, *

ko Bog daje zvestim dvojni delež. —

 

Gospodov dar so tudi sinovi, *

Božje plačilo staršem so potomci.

Kakor si bojevnik pomaga s puščícami, *

tako so staršem v pomoč otroci iz mladosti.

Blagor človeku, ki jih ima obilo, *

ne bo osramočen in ne pozabljen. —

Ef 1,3–10  Bog je rešitelj

 

Hvaljen Bog in Oče *

našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Blagoslovil nas je iz nebes v Kristusu *

z vsakršnim duhovnim blagoslovom. —

 

Pred stvarjenjem sveta nas je v njem izvolil, *

da bi bili pred njim sveti in brezmadežni.

V ljubezni nas je vnaprej določil in sklenil, *

naj bomo zanj posinovljeni po Jezusu Kristusu. —

 

Zato slavimo veličastvo njegove milosti, *

s katero nas je oblagodaril v svojem ljubljenem Sinu.

 

V njem imamo odrešenje po njegovi krvi *

in odpuščanje grehov. —

 

Obilno je razlil na nas bogastvo svoje milosti *

v vsej modrosti in razumnosti.

 

Razodel nam je skrivnost svoje ljubezni *

po svojem sklepu, ki ga je vanj položil. —

 

To je izvršil v polnosti časov *

in v Kristusu spet zedinil vse v eni glavi;

zedinil vse, kar je v nebesih, *

in vse, kar je na zemlji. —

Kratko berilo  (2 Tim 2,10–12a)
Vse prenašam zaradi izvoljenih, da tudi oni dosežejo zveličanje, ki je v Kristusu Jezusu, z večno slavo. Zanesljiva je beseda: če smo z njim umrli, bomo z njim tudi živeli; če trpimo, bomo z njim tudi kraljevali.

Poleg Gospodovega križa je stala Marija, kraljica neba in zemlje.
— Poleg Gospodovega križa je stala Marija, kraljica neba in zemlje.

Blagor njej, ki je brez smrti zaslužila palmo mučeništva.
— Poleg Gospodovega križa je stala Marija, kraljica neba in zemlje.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Poleg Gospodovega križa je stala Marija, kraljica neba in zemlje.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Nebeški Oče je hotel, da častijo Marijo, mater njegovega Sina, vsi rodovi. Poveličujmo ga s hvalnicami, prosimo ga in vzklikajmo Mariji:

O Bog, ki delaš čudeže, ti si dal brezmadežni Devici Mariji, da je z dušo in telesom deležna Jezusove nebeške slave,

– privedi tudi nas do iste sreče, saj smo tvoji otroci.

Marijo si nam dal za nebeško mater, na njeno priprošnjo podeli bolnikom zdravje, žalostnim tolažbo, grešnikom odpuščanje,

– vsem pa mir in zveličanje.

Mariji si dal, da je polna milosti,

– podeli vsem čudovito bogastvo svoje milosti.

Z Marijo, Jezusovo materjo, naj vsi verniki enodušno vztrajamo v molitvi,

– da bo tvoja Cerkev enega duha in enega srca v ljubezni.

Marijo si v nebesih kronal za kraljico,

– naj se naši rajni z vsemi svetniki vekomaj veselijo v tvojem kraljestvu.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Gospod Bog, hotel si, da je ob tvojem Sinu na križu z njim trpela tudi njegova mati Marija. Tvoja Cerkev je z njo deležna Kristusovega trpljenja, naj bo z njo vredna tudi njegovega vstajenja.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Pesem 

Končujemo današnji dan,

zato vsi prósimo Boga,

Očeta, stvarnika sveta,

da zla bi nas obvaroval.

 

Naj v tebi, Bog, počivamo,

navzočnost tvojo čutimo

in slavo ti zapojemo,

ko nov dan spet dočakamo.

 

Zgubljene vrni nam moči,

naj zdravja vsak se veseli,

naj tvoje Božje slave sij

vse nočne blodnje prepodi.

 

Vse to nam daj, o večni Bog,

po svojem Sinu Jezusu,

ki s Svetim Duhom in s teboj

kraljuje v slavi vekomaj. Amen.

Ps 142,1–11 Molitev v stiski

 

Odpev Ne skrivaj pred mano svojega obličja, Gospod, kajti v tebe zaupam.

 

Gospod, usliši mojo molitev, *

čuj mojo prošnjo, ker si zvest in dober.

Ne kliči me pred svojo sodbo, *

saj ni nihče, ki živi, pravičen pred tabo. —

 

Sovražnik me preganja in v prah tepta moje življenje, *

pahnil me je v temo kot davno umrle.

Moj duh v meni skoraj ugaša, *

srce mi je otrpnilo.

Tvojih dobrot v davnih dnevih se spominjam, *

razmišljam o vseh tvojih delih. —

 

Svoje roke dvigam k tebi, *

po tebi me žeja kot suho zemljo.

Gospod, hitro me usliši, *

kajti moj duh že omaguje.

Ne skrivaj pred mano svojega obličja, *

da ne bom podoben tem, ki umirajo.

Naj skoraj prejmem tvojo milost, *

kajti v tebe zaupam.

Pokaži mi pot, po kateri naj hodim, *

saj v tvoje roke izročam svoje življenje. —

 

Reši me mojih sovražnikov, *

Gospod, v tebe upam.

Moj Bog si, úči me spolnjevati tvojo voljo, *

v svoji dobroti me varno vodi. —

 

Gospod, zaradi svojega imena me ohrani živega, *

po svoji dobroti me reši iz stiske.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

Odpev Ne skrivaj pred mano svojega obličja, Gospod, kajti v tebe zaupam.

 

Kratko berilo (1 Pt 5,8–9)

Trezni bodite, čujte: vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Ustavite se mu trdni v veri!

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Usmiljeni Bog, dobrohotno razsvetljuj nocojšnjo noč. Daj nam, svojim služabnikom, da bomo v miru zaspali in se ob zori novega dne v tvojem imenu veseli zbudili.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Zdrava, o nebes Kraljica,

zdrava, angelov Gospa.

Zdrava, korenina, zdrava, vrata,

iz tebe svetu luč je prisijala.

O veseli se, Devica slavna, nad vse krasna,

bodi zdrava, o prelepa, prosi za nas Kristusa.