Brevir za 13. november 2017

Gospod, odpri moje ustnice,

Pridite, prepevajmo Gospodu, *

vzklikajmo Bogu, svojemu zveličarju.

Stopimo mu naproti s hvalnim petjem, *

z veselimi spevi ga hvalimo.

Gospod je Bog, edini in najvišji, *

veliki vladar nad vsemi vladarji.

V njegovi roki so globine zemlje, *

višine gorá so njegove.

Njegovo je morje, on ga je naredil, *

njegova je zemlja, on jo je ustvaril.

Pridite, poklonimo se Gospodu, *

v ponižnosti molimo njega, ki nas je ustvaril.

On je naš Bog, mi njegovo ljudstvo, *

on nas živi in vodi kot svoje ovce.

O da bi danes poslušali njegove besede: *

»Ne zakrknite svojih src kakor nekoč v puščavi.

Tam so me vaši očetje skušali in izzivali, *

čeprav so videli moja dela.

Štirideset let sem jih prenašal, *

to nezvesto ljudstvo, ki se ne drži mojih potov.

Potem sem v svoji nevolji prisegel: *

Ne bodo videli obljubljene dežele.«

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

Ko nočni vlada mračni čas,
nas kliče blagovesti glas,
prihaja ženin, vabi nas,
vladar sveta, Gospod neba.

 

Družice pametne gredo
naproti mu, ko bliža se,
s prižganimi svetilkami
se ženina radujejo.

 

Nespametne ga zamudé,
ker luči so jim ugásnile,
zaman na vrata trkajo,
zaprto zanje je nebo.

 

Pripravljeno naj bo srce
in v njem naj svetla luč gori,
veselo čaka, da Gospod
povabi nas na svatbe čas.

 

Podéli nam, o Kristus Kralj,
kraljestva svojega sijaj,
kjer iz srca prepevali
ti bomo hvalo vekomaj. Amen.

 

2. Med letom podnevi
Prepevamo ti, Kristus, ki živiš
v svetnikih, milost jim in moč deliš,
ki vlivaš v duše mir in kažeš pot
ljubezni nam.

 

Kar sveti, tebi zvesti, zmorejo,

storijo, govorijo, sklenejo,
po tvoji le ljubezni to store,
ki vodi jih.

 

Nakloni mir, utrdi vero nam
odpusti grehe nam, ozdravi nas,
privedi nas do srečne večnosti
v nebeški raj.

 

Kot večnemu Očetu vse nebo
in sveti vsi Zveličarju pojó,
tako naj Svetega Duha časti
vse zemlje krog. Amen.

Ps 72   Zakaj pravični trpi

 

Kako dober je Bog pravičnim, *

njim, ki so čisti v srcu.

Jaz bi se skoraj spotaknil, *

malo je manjkalo, da nisem padel.

Ko sem videl srečo grešnikov, *

sem hudobnežem zavidal. —

 

Dobro jim gre, nič jim ne manjka, *

zdravi so, ne muči jih bolezen.

Človeške skrbi jih ne tarejo, *

ni jim treba trpeti kakor drugim. —

 

Z domišljavostjo se ponašajo kakor z ogrlico, *

brezobzirnost jim je kakor vsakdanja obleka.

Zaliti obrazi izžarevajo krivico, *

iz srca jim vrejo neumnosti.

Rogajo se in počenjajo hudobijo, *

zviška grozijo z nasiljem. —

 

S svojim govorjenjem se zaletavajo v nebesa, *

s svojim jezikanjem blatijo ljudi po vsej zemlji.

Zato ljudje drvijo za njimi *

in se zaslepljeni sprašujejo:

»Kje je vendar Bog, da nič ne vidi, *

zakaj se Najvišji za to ne zmeni?«

Da, takšni so ošabni grešniki, *

dobro se jim godi in so vedno srečni. —

Premišljam, ali sem svoje srce zaman ohranil čisto *

in svoje roke neomadeževane.

Saj ves čas trpim nadloge, *

vsak dan imam svojo pokoro. —

 

Vendar če bi rekel: »Še jaz bom tako govoril,« *

bi se izneveril veri naših očetov.

Skušal sem to skrivnost doumeti, *

a je bilo pretežko zame.

Ko pa sem stopil v tvoje svetišče, *

sem spoznal končno usodo hudobnih.

Hodijo sicer po gladki poti, *

toda ta vodi v pogubo. —

 

Kako hitro lahko padejo, *

izginejo in se pogubijo!

Kot se razblinijo sanje, ko se zbudimo, *

tako ti, Gospod, razpršiš njihove načrte. —

Ko sem se vznemirjal zaradi grešnikov, *

sem bil zares nespameten.

Ko sem si gnal k srcu njihovo srečo, *

sem bil kot žival, ki ničesar ne razume.

Zdaj pa želim vedno le s teboj ostati, *

ti me dobrotno držiš za roko.

Vodil me boš po svoji previdnosti *

in me končno sprejel v svojo slavo. —

 

Koga potrebujem v nebesih razen tebe? *

Če sem s teboj, si ničesar ne želim na zemlji.

Telo in duša mi koprnita po tebi, *

ti, o Bog, si moj rešitelj in moj delež na veke.

Kdor se oddaljuje od tebe, je na poti v pogubo, *

kdor ne ostane v tebi, izgubi življenje.

Jaz pa sem srečen, če sem v tvoji bližini; *

zato se ti z veseljem izročam v varstvo.

Javno in povsod bom oznanjal *

tvoja čudovita dela. —

– Kako prijetne so tvoje besede, Gospod,
– bolj kot med prijajo mojim ustom.

 

Tiste dni je Nabuhodonozor rekel Danijelu, ki mu je bilo ime Baltazar: »Ali mi res moreš povedati sanje, ki sem jih videl, in njih razlago?« Ta je odgovoril pred kraljem in rekel: »Skrivnosti, za katero vpraša kralj, ne morejo kralju oznaniti modreci, rotilci, pismouki in zvezdarji. Toda Bog je v nebesih, ki razodeva skrivnosti, in on oznani kralju Nabuhodonozorju, kaj se zgodi v poslednjih dneh. Tvoje sanje in videnja tvoje glave na tvojem ležišču so bila: Tebi, o kralj, so prišle misli na tvojem ležišču o tem, kaj se bo poslej zgodilo. On, ki razodeva skrivnosti, ti oznanja, kaj se zgodi. Meni je bila ta skrivnost razodeta, ne z modrostjo, ki bi bila v meni mimo vseh ljudi, ampak zato, da se kralju oznani razlaga in da spoznaš misli svojega srca.

Ti, o kralj, si imel videnje: Glej, bila je velika podoba. Ta podoba je bila ogromna in njena svetlost izredna; stala je pred teboj in njen pogled je bil grozen. Glava te podobe je bila iz čistega zlata, njene prsi in njene roke iz srebra, njen trebuh in njena ledja iz brona, njena stegna iz železa, njene noge deloma iz železa, deloma iz ila.

Ti si to gledal, dokler se ni brez človeških rok utrgal kamen in zadel podobo v njene železne in ilnate noge ter jih razdrobil. Tedaj se je hkrati razdrobilo železo, ilo, bron, srebro in zlato ter bilo kakor pleve na poletnih gumnih. Veter jih je odnesel, nikakršnega sledu jim ni bilo več najti. Kamen pa, ki je zadel podobo, je postal velika gora in je napolnil vso zemljo. To so sanje; njih razlago povemo zdaj pred kraljem.

Ti, o kralj, kralj kraljev, ki mu je Bog nebes dal kraljestvo, moč, oblast in slavo, in v čigar roko je dal povsod, kjerkoli so prebivališča, ljudi, živali, polja in ptice neba, in tebe postavil za gospodarja njim vsem, ti si glava iz zlata. A za teboj vstane drugo kraljestvo, neznatnejše od tvojega, iz srebra, nato tretje kraljestvo, iz brona, ki bo vladalo vsej zemlji. Četrto kraljestvo bo močno kakor železo, ki zdrobi in razbije vse; kakor železo, ki vse zruši, bo to zdrobilo in razbilo.

Če si videl noge in prste deloma iz lončarskega ila, deloma iz železa, to pomeni, da se bo kraljestvo delilo in bo v njem nekaj trdnosti železa, ker si videl, da je bilo železo pomešano z lončarskim ilom. Da so bili prsti na nogah deloma iz železa, deloma iz ila, pomeni: del kraljestva bo trden in drugi del zdrobljiv. Da si videl železo pomešano z lončarskim ilom, pomeni, da se bodo med seboj mešali z ženitvijo, pa se vendar ne bodo držali drug drugega, kakor se železo ne more zmešati z ilom.

V dneh teh kraljev bo Bog nebes ustanovil kraljestvo, ki na veke ne bo razdejano. Njegovo kraljestvo ne bo prepuščeno drugemu ljudstvu. Razdrobilo in pokončalo bo vsa ta kraljestva, samo pa bo obstalo na veke. Saj si videl sam, da se je z gore kamen utrgal brez človeških rok in zdrobil železo, bron, ilo, srebro in zlato. Tako je veliki Bog kralju oznanil, kaj se bo poslej zgodilo. Sanje so resnične in njih razlaga je zanesljiva.«

Tedaj je kralj Nabuhodonozor padel na obraz in se poklonil Danijelu. Ukazal je, naj mu darujejo jedilno in kadilno daritev. Kralj je rekel Danijelu: »Resnično, vaš Bog je Bog bogov, gospod kraljev in razodevalec skrivnosti, ker si mogel razodeti to skrivnost.«

SPEV (Dan 2, 44; prim. Lk 20,17. 18)

Bog nebes bo ustanovil kraljestvo, ki bo obstalo na veke. Razdrobilo in pokončalo bo vsa kraljestva. * To božje kraljestvo bo ostalo na veke.

Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Na kogar pade ta kamen, ga bo strl. * To božje kraljestvo bo ostalo na veke.

 

Gospod je bil do nas neskončno milostljiv predvsem v tem, da mi, ki sedaj živimo, ne žrtvujemo mrtvim bogovom in jih ne častimo, ampak smo po Kristusu spoznali Očeta resnice. Kakšna modrost nas vodi do Očeta? Samo to, da priznavamo Kristusa, po katerem smo spoznali Očeta. Kristus sam pravi: Kdor mene prizna pred ljudmi, ga bom tudi jaz priznal pred Očetom. To je torej naše plačilo, če bomo priznali tistega, ki nas je odrešil. Kako pa ga bomo priznali? S tem, da uresničujemo njegov nauk, da ne preziramo njegovih naročil; pa ne da bi ga častili le v besedah, ampak z vsem srcem in mišljenjem. Izaija namreč pravi: To ljudstvo me časti le s svojimi ustnicami, svoje srce pa drži daleč od mene.

Ne smemo se torej zadovoljiti s tem, da Gospoda le kličemo; to nas ne bo rešilo. Isti Gospod namreč pravi: Ne vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, bo rešen, ampak kdor pravično ravna. Zato ga, bratje, priznavajmo z dejanji, z medsebojno ljubeznijo: nikakor ne z nečistovanjem, z medsebojnim nasprotovanjem in zavistjo, ampak z zdržnim življenjem, z usmiljenjem in dobroto. S temi dejanji ga bomo res častili, sicer pa ne. Ni se nam treba bati ljudi, ampak Boga. Drugače bo veljalo nam, kar Gospod govori: Če se boste zbrali krog mene, pa ne boste izpolnjevali mojih zapovedi, vas bom odklonil in rekel: proč od mene, ne vem, odkod ste, krivičniki!

Zato se potrudimo, bratje moji, ker že vemo, da nas čaka boj. Znano pa nam je tudi, da se športnih tekmovanj udeležijo mnogi, vendar ne zmagajo vsi, ampak le tisti, ki se dobro pripravijo in med tekmovanjem odlično izkažejo. Mi torej tako tekmujmo, da bomo vsi zmagali. Tecimo po pravilih, tekmujmo za večne dobrine, skupaj, ubrano veslajmo in tekmujmo, da dosežemo venec. Če ne moremo vsi zasesti prvega mesta, se mu vsaj približajmo. Zavedajmo pa se tega: če na športnih tekmah kdo vara, ga pretepejo in vržejo iz stadiona.

Kaj se vam zdi? Kaj bo doletelo šele tistega, ki na tekmovanju za večno življenje krši pravila? Prav tistim, ki se pravil krščanske vere ne držijo, veljajo besede: Njih črv ne umre in njih ogenj ne ugasne in gnusoba bodo vsemu človeštvu.

SPEV (1 Tes 1,9-10; 1 Jn 2,28)

Spreobrnili ste se, da služite živemu in pravemu Bogu in pričakujete iz nebes njegovega Sina, ki ga je od mrtvih obudil. * On nas rešuje prihodnje jeze.

In zdaj, otročiči, ostanite v njem, da bomo, ko se prikaže, imeli zaupanje in ne bomo osramočeni pred njim ob njegovem prihodu. * On nas rešuje prihodnje jeze.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Obdarjaš z lučjo nas, Gospod,
ki se razliva vsepovsod
in v novi dan se razprostre,
ko nočne minejo teme.

 

Danica prava si svetá,
a ne kot zvezde bledi svit,
ki novi nam naznanja dan
in tek njen skoraj je končan.

 

Svetlejši si, kot je zlato,
ki sonce z njim prižge nebo,
ti vidiš nam do dna srcá
in v hipu razsvetliš duha.

 

Naj čistost našega srca
obvlada poželjivo slo,
da tudi naše bo telo
svetišče Svetega Duha.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,
vesolje vse naj te slavi
in Tolažnika Svetega
sedaj, vse dni in vekomaj. Amen.

Ps 89   Gospodov blagoslov bodi nad nami

 

Gospod, k tebi smo se zatekali *

vse čase in rodove.

Preden so nastale gore in se je oblikovala zemlja, *

si ti, o Bog, od vekomaj do vekomaj. —

 

Po tvoji volji se človek vrača v zemljo *

kakor si rekel: »V prah se povrneš.«

Tisoč let je zate kakor dan, ki je minil včeraj, *

ali kakor bežeča nočna ura. —

 

Ljudje izginejo kot jutranje sanje, *

preminejo kot trava na polju.

Zjutraj je sveža in zelena, *

zvečer jo pokosijo in posušijo. —

 

Nad nas se zgrinja tvoja pravična jeza, *

tvoja gorečnost nas vznemirja.

Ti vidiš našo krivdo, *

ti vidiš naše skrivne grehe. —

 

Vsi naši dnevi minevajo v tvoji nevolji, *

kot vzdih končujemo vsa svoja leta.

Sedemdeset let je doba našega življenja, *

osemdeset, če smo krepki.

Največ izmed njih je polnih truda in bolečine, *

hitro minevajo in mi izginemo.

Kdo doume silo tvoje jeze, *

kdo tvoj gnev, ki ga tvoja čast zahteva? —

 

Úči nas misliti na minljivost življenja, *

da pridemo do prave modrosti.

Gospod, obrni se k nam, kaj čakaš? *

Bodi usmiljen s svojimi služabniki.

Hitro nas napolni s svojo milostjo, *

vse življenje se bomo radovali in veselili.

Razvesêli nas za dni, ko smo bili ponižani, *

za čas, ki smo ga preživeli v nesreči. —

 

Pokaži svojo ljubezen svojim služabnikom *

in svojo dobrotljivost njih otrokom.

Blagoslov našega Boga in Gospoda *

naj bo nad nami.

Delo naših rok, Gospod, podpiraj *

in blagoslôvi naša opravila. —

Iz 42,10–16  Pesem Bogu, zmagovalcu in rešitelju

 

Pojte Gospodu novo pesem, *

njegovo hvalo do kraja zemlje.

Naj ga slavi morje in kar se v njem giblje, *

otoki in njih prebivalci.

Glasno naj vzklika puščava in njena naselja *

in vsi, ki tam prebivajo.

Prebivalci gorá, hvalite Gospoda, *

z vrha planin mu vriskajte.

Povsod naj doni slava Gospodu, *

hvalijo naj ga tudi daljne dežele. —

 

Gospod nastopa v vsej svoji moči, *

prevzema ga volja do zmage.

Kot junak se pokaže pred svojimi sovražniki, *

z močnim glasom zakliče: —

 

»Dolgo sem molčal in potrpežljivo čakal, *

zdaj pa vpijem kakor v porodnih bolečinah.

Uničim in opustošim hribe in doline, *

posušim vse zelenje.

Rečne struge spremenim v otoke *

in močvirje v suho zemljo.

Slepe povedem po poti, ki je ne poznajo, *

po neznanih stezah jih popeljem.

Temo pred njimi spremenim v svetlobo, *

hrapavo pot izgladim v ravnino.« —

Ps 134,1–12  Hvala Gospodu za njegova čudovita dela

 

Hvalite Gospoda, *

hvalite ga, njegovi služabniki.

Vi, ki služite v njegovi hiši, *

v dvorih hiše našega Gospoda. —

 

Hvalite Gospoda, ker je dober, *

igrajte v čast njegovemu svetemu imenu.

Gospod vas je izvolil, *

izbral za svoje sveto ljudstvo. —

 

Spoznal sem: Gospod je velik, *

naš Bog je vzvišen in vsemogočen.

Karkoli hoče, napravi na nebu in na zemlji, *

v morju in v vseh vodnih globinah.

Spusti veter in na obzorje pripelje oblake, *

izlije dež med bliskom in gromom. —

 

Udaril je prvorojence v Egiptu, *

ljudi in tudi živino.

Čudeže je naredil za znamenje Egiptu, *

faraonu in vsem njegovim hlapcem.

Uničil je mnoge narode, *

pobil mogočne kralje.

Vse njihove dežele je Bog dal v lastnino *

svojemu izvoljenemu ljudstvu. —

Kratko berilo  (Jdt 8,21b–23)
Spomnite se, kako so bili naši očetje skušani, da se izkaže, ali res časte svojega Boga. Spomniti se morate, kako je bil skušan naš oče Abraham in kako je po mnogih stiskah preskušen postal Božji prijatelj. Tako Izak, tako Jakob, tako Mojzes in vsi, ki so bili Bogu všeč, so šli skozi mnoge stiske in ostali zvesti.

Pravični, radujte se v Gospodu, poštenim se spodobi, da ga hvalijo.
— Pravični, radujte se v Gospodu, poštenim se spodobi, da ga hvalijo.

Pojte mu novo pesem.
— Pravični, radujte se v Gospodu, poštenim se spodobi, da ga hvalijo.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Pravični, radujte se v Gospodu, poštenim se spodobi, da ga hvalijo.

Odpev k Hvaljen Hvaljen Gospod, ki nas je obiskal in odrešil.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Odpev k Hvaljen Hvaljen Gospod, ki nas je obiskal in odrešil.

Kristus rad usliši vse, ki vanj zaupajo. Prosímo ga in mu kličimo:

Gospod, obilno je tvoje usmiljenje,

– zahvaljujemo se ti za neizmerno ljubezen, s katero nas ljubiš.

Ti z Očetom neprestano deluješ v svetu,

– vse prenovi v moči Svetega Duha.

Nam in našim bratom odpiraj oči,

– da bomo danes prepoznali v življenju tvojo čudovito roko.

Danes nas spet kličeš v svojo službo,

– naj kot oskrbniki tvoje mnogotere milosti služimo bratom in sestram.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Bog, stvarnik sveta, človeku si izročil zemljo, naj jo varuje in obdeluje, in silne moči narave, da se jih poslužuje. S tvojo pomočjo naj danes zvesto delamo v tvojo slavo in blagor bližnjega.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Dvanajsta ura je prišla

in kliče nas, da iz srca

Gospoda, našega Boga

častimo in ga hvalimo.

 

To uro naš Odrešenik

se je kot Jagnje daroval,

na križu večne slave sij

vsem vernim spet je zasijal.

 

Ta čudovita Božja luč

je zatemnila svetli dan,

o da prevzela tudi nas

bi luč nebeške milosti.

 

Bogú Očetu slava, čast,

in njemu, ki je Sin njegov,

enako Duhu Svetemu,

tako sedaj in vekomaj. Amen.

Ps 118, 129–136   (XVII)  Hvala Božji postavi

 

Tvoja postava, Gospod, je čudovita, *

z veseljem jo hočem spolnjevati.

Spoznanje tvoje volje nas razveseljuje, *

poučuje neizkušene. —

 

Željno čakam in poslušam, *

kar koprnim po tvoji besedi.

Obrni se k meni in se me usmili, *

kakor delaš s tistimi, ki te ljubijo. —

 

S svojo besedo vodi moje korake, *

naj me ne prevzame nobena hudobija.

Nasilja ljudi me reši, *

da se bom držal tvoje zapovedi. —

 

Bodi milostljiv svojemu služabniku, *

úči me svojih zakonov.

Solze mi vrejo iz oči od bridkosti, *

ker se ljudje ne držijo tvoje postave. —

Ps 81   Obsodba krivičnih sodnikov

 

Bog spregovori v zboru prvakov, *

sredi sodnikov izreče sodbo: —

 

»Doklej boste sodili krivično *

in podpirali pravdo hudobnih?

Branite slabotne in sirote, *

prisojajte pravico preprostim in ubogim.

Osvobajajte stiskane *

in iz rok izkoriščevalcev rešujte reveže. —

 

Sodniki so nevedni in v temi hodijo, *

majejo se vsi temelji zemlje.

Jaz sem mislil, da ste kakor bogovi, *

da imate veljavo Najvišjega.

Toda umrli boste kakor vsak človek, *

padli kot katerikoli izmed voditeljev.

O Bog, vzdigni se in sodi zemljo; *

tvoja so vsa ljudstva. —

Ps 119 Hrepenenje po miru

V svoji stiski kličem Gospoda, *

gotovo me bo uslišal. —

 

Gospod, reši me lažnivih ustnic *

in obvaruj zvijačnega jezika.

Kdo more ukrotiti krivični jezik, *

ostre puščice lokostrelca in žareče oglje? —

 

Gorje mi, ker živim v teh divjih krajih *

in bivam v teh brlogih.

Predolgo sem že med tem ljudstvom, *

med ljudmi, ki mir sovražijo.

Zagovarjam mir in spravo, *

oni pa netijo prepire. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Izvir si luči, Bog, in sama luč
poslušaj naših prošenj glas,
iz duš preženi grehov težki mrak,
razsvetli nas.

 

Končali delo tega dneva smo,
ti si obvaroval nas hudega,
iskreno se ti zahvaljujemo
za vsak tvoj dar.

 

Zašlo je sonce in je spet večer,
naj tista luč nam sije zdaj v srce,
ki osrečuje zbore angelske
na vekomaj.

 

Kar smo grešili, obžalujemo,
odpusti, Kristus, nam usmiljeno,
da bomo čisti preživeli noč
po milosti.

 

Očetu bodi slava večnemu
in Sinu, tudi Duhu Svetemu,
Trojici sveti, Bogu vsa oblast
na vekomaj. Amen.

Ps 135 Velikonočna pesem

Hvalite Gospoda, ker je dober, *

resnično je dober.

Boga edinega hvalite, *

resnično je dober. 

Gospoda vseh gospodov hvalite, *

resnično je dober. —

 

Samo on dela velike čudeže, *

resnično je dober.

Naredil je nebo z modrostjo, *

resnično je dober.

Utrdil je zemljo nad vodami, *

resnično je dober.

Ustvaril je nebesne luči, *

resnično je dober.

Sonce, da gospoduje dnevu, *

resnično je dober.

Luno in zvezde, da gospodujejo nôči, *

resnično je dober. —

V Egiptu je pokazal moč na prvorojencih, *

resnično je dober.

Izpeljal je svoje ljudstvo iz Egipta, *

resnično je dober.

S svojo močjo in previdnostjo ga je vodil, *

resnično je dober. —

 

Razdelil je Rdeče morje na dvoje, *

resnično je dober.

Skozi sredo morja je peljal svoje ljudstvo, *

resnično je dober.

Rešil ga je faraona in njegove vojske, *

resnično je dober. —

 

Svoje ljudstvo je vodil skozi puščavo, *

resnično je dober.

Ponižal je velike kralje, *

resnično je dober.

Premagal je mogočne vladarje, *

resnično je dober.

Dal nam je v last njih deželo, *

resnično je dober.

V last svojemu izvoljenemu ljudstvu, *

resnično je dober. —

 

Spomnil se nas je, ko smo bili ponižani, *

resnično je dober.

Osvobodil nas je naših sovražnikov, *

resnično je dober.

Vsemu, kar je živo, daje kruha, *

resnično je dober. —

 

Boga nebes in zemlje hvalite, *

resnično je dober. —

Ef 1,3–10  Bog je rešitelj

 

Hvaljen Bog in Oče *

našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Blagoslovil nas je iz nebes v Kristusu *

z vsakršnim duhovnim blagoslovom. —

 

Pred stvarjenjem sveta nas je v njem izvolil, *

da bi bili pred njim sveti in brezmadežni.

V ljubezni nas je vnaprej določil in sklenil, *

naj bomo zanj posinovljeni po Jezusu Kristusu. —

 

Zato slavimo veličastvo njegove milosti, *

s katero nas je oblagodaril v svojem ljubljenem Sinu.

 

V njem imamo odrešenje po njegovi krvi *

in odpuščanje grehov. —

 

Obilno je razlil na nas bogastvo svoje milosti *

v vsej modrosti in razumnosti.

 

Razodel nam je skrivnost svoje ljubezni *

po svojem sklepu, ki ga je vanj položil. —

 

To je izvršil v polnosti časov *

in v Kristusu spet zedinil vse v eni glavi;

zedinil vse, kar je v nebesih, *

in vse, kar je na zemlji. —

Kratko berilo  (1 Tes 3,12–13)
Gospod naj vas obogati in obilno napolni z ljubeznijo med seboj in do vseh, kakršni smo tudi mi do vas, da tako vaša srca utrdi, da bodo v svetosti brez graje pred Bogom in našim Očetom, ko pride naš Gospod Jezus Kristus z vsemi svojimi svetimi.

Moja molitev naj se dviga k tebi, Gospod.
— Moja molitev naj se dviga k tebi, Gospod.

Kakor se dviga kadilo pred teboj.
— Moja molitev naj se dviga k tebi, Gospod.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Moja molitev naj se dviga k tebi, Gospod.

Odpev k Moja duša Moja duša naj te vedno poveličuje, moj Bog.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Odpev k Moja duša Moja duša naj te vedno poveličuje, moj Bog.

Jezus ne zapusti nikogar, ki vanj zaupa. Zato ga ponižno prosímo:

Kristus, Gospod, ki nas razsvetljuješ, razsvetli svojo Cerkev z lučjo svoje resnice,

– naj oznanja narodom veliko skrivnost učlovečene ljubezni.

Ohrani duhovnike in vse služabnike svoje Cerkve,

– naj bodo vsi, ki učijo druge, sami zvesti v tvoji službi.

Pomagaj zakoncem z obilno milostjo,

– da bodo čim popolneje predstavljali skrivnost tvoje Cerkve.

S svojo krvjo si človeštvu prinesel mir,

– odvračaj od nas zlo nesloge in šibo vojske.

Podeli vsem rajnim odpuščanje grehov,

– naj se po tvojem usmiljenju spočijejo med svetniki.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Gospod Jezus, ostani z nami, zakaj proti večeru gre in dan se je že nagnil. Spremljaj nas na poti, daj nam goreče srce in vzbujaj v nas upanje, da bomo v Božji besedi in v lomljenju kruha skupaj z našimi brati spoznali tebe, ki z Bogom Očetom v občestvu Svetega Duha živiš in kraljuješ vekomaj.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

O Kristus, ti si luč in dan,

razsvétli našo temno noč,

ti večne Luči si odsvit

in dušam našim luči vir.

 

Zaupno prosimo, Gospod,

da bi nas varoval v temi,

naj duh počiva brez skrbi,

spokojno ure nam tekó.

 

Ko sen zakrije nam oči,

srce naj s tabo še bedi;

dobrota tvoja, tvoja moč,

naj zla nas brani vsakega.

 

Skušnjavca zvitega odbij,

nas reši vseh nevarnosti,

obvaruj nas, ki tvoji smo

in s tvojo rešeni krvjo.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,

vesolje vse naj te slavi

in Tolažnika Svetega

sedaj, vse dni in vekomaj. Amen

 

Ps 85 Molitev ubogega v nesreči

 

Odpev Potrpežljiv si, Gospod, in zelo usmiljen.

 

Gospod, nagni se k meni in me usliši, *

zakaj ubog sem in nesrečen.

Ker sem ti zvest, me varuj, *

reši svojega služabnika. —

 

Ti si moj Bog, moje edino upanje, *

usmili se me, Gospod, neprestano te kličem.

Razvesêli, Gospod, svojega služabnika, *

k tebi se obračam.

Dober si in odpuščaš, *

poln usmiljenja do vseh, ki te kličejo. —

 

Čuj mojo molitev, *

poslušaj mojo prošnjo.

V svoji stiski te kličem, *

saj me boš uslišal. —

 

Gospod, ni tebi enakega, *

tvoja dela so neprekosljiva.

Prišli bodo vsi narodi, ki si jih ustvaril, *

molili te bodo in slavili.

Ti si mogočen in delaš čudeže, *

resnični Bog si ti edini. —

 

Svojo pot mi pokaži, *

da bom zvest tvoji resnici.

Naj bo moje srce iskreno, *

da ti bom v spoštovanju služil.

Slavil te bom z vsem svojim srcem, *

poveličeval tvoje ime na veke.

Velika je tvoja ljubezen do mene, *

rešil si me večne pogube. —

 

Zoper mene so se vzdignili sovražniki, *

ne ozirajo se na Boga in mi strežejo po življenju.

 

Ti, Gospod, si milostljiv in usmiljen, *

potrpežljiv in poln ljubezni.

Ozri se name, usmili se svojega služabnika, *

daj svojo moč sinu svoje dekle. —

 

Izkaži mi ljubezen, nasprotnike pa ponižaj, *

naj vidijo, da mi ti pomagaš in me tolažiš.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

Odpev Potrpežljiv si, Gospod, in zelo usmiljen.

 

Kratko berilo (1 Tes 5,9-10)

Bog nas je namenil, da dosežemo zveličanje po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki je za nas umrl, da bi mi z njim živeli, naj bedimo ali spimo.

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Nebeški Oče, podeli nam za zdravje potrebni počitek. Kar smo danes s trudom sejali, naj rodi sadove za večnost.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

O Gospa moja, o Mati moja, tebi se vsega darujem;
in da se ti vdanega skažem, ti danes posvetim:
svoje oči, svoja ušesa, svoja usta in svoje srce, sebe popolnoma vsega.
Ker sem torej tvoj, o dobra Mati, varuj me, brani me kakor svojo last in posest. Amen.