Brevir za 10. januar 2013

Pesem
Ko modri Dete vidijo,
se vdano mu poklonijo,
kadilo, miro in zlato
spoštljivo mu darujejo.

 

Bogu velja kadila vonj,
in Kralju večnosti zlato,
nam trpka mira govori,
da Sin človekov umrl bo.

 

Si večji od velikih mest,
edini, Betlehem, izbran,
da v tebi se rodil je Bog,
ki pravi človek je postal.

 

Naj, Jezus, tebi slava bo,
ki ljudstvom razodevaš se,
z Očetom, Duhom vzvišenim
od vekomaj do vekomaj. Amen.

Ps 43   Božje ljudstvo v stiski

O Bog, na lastna ušesa smo slišali, *

naši očetje so nam pripovedovali

o tvojih čudovitih delih, ki si jih storil *

v njihovih dneh, v dneh starodavnih.

Ti sam si izgnal druge narode, *

da si naredil prostor našim dedom.

Uničil si ljudstva, *

da si nje naselil v obljubljeni deželi. —

 

Niso si namreč osvojili dežele z mečem, *

niso zmagali z lastno roko.

Zmagovala je tvoja desnica in tvoja navzočnost, *

ker si bil z njimi sklenil zavezo. —

 

Ti si naš Bog, tebe priznavamo za Gospoda, *

ti si dal zmago svojemu ljudstvu.

S teboj smo premagali svoje sovražnike, *

v tvojem imenu smo prepodili svoje nasprotnike. —

 

Ne zanašamo se na svojo spretnost, *

ne prinaša nam zmage naše orožje.

Edino ti nam pripravljaš zmago nad sovražniki, *

nje pa ogrinjaš v sramoto.

Gospodova je zmaga in slava, *

njegovo ime bomo slavili na veke. —

Zdaj si nas pa zavrgel in osramótil, *

ne bojuješ se več z nami.

Zapodil si nas v beg pred sovražnikom *

in izročil v plen našim nasprotnikom.

Dal si, da delajo z nami kot s klavnimi ovcami, *

razkropil si nas med narode. —

 

Pod ceno si prodal svoje ljudstvo *

in pri tem nisi kaj prida zaslužil.

Dal si nas v sramotenje našim sosedom, *

da se nam rogajo in nas zasmehujejo.

Za svarilni zgled si nas postavil narodom, *

da zdaj ljudstva majejo z glavo nad nami. —

 

Vedno mislimo na svojo sramoto, *

obraz nam zaliva rdečica,

na ves glas nas sramotijo in zasmehujejo, *

sovražijo nas in preganjajo. —

- Božji Sin je prišel in nam dal razumnost,

- da spoznamo resničnega Boga.

 

O da bi predrl nebesa in stopil dol, da bi pred tabo zadrhtele gore! Kakor ogenj vžiga dračje, kakor voda vzkipi od ognja, pridi, da svoje ime pokažeš svojim sovražnikom, da bi pred tabo narodi vztrepetali, s tem, da delaš strašne, nepričakovane reči. O da bi stopil dol, da bi pred tabo zadrhtele gore!

Saj se od veka ni slišalo, uho ni čulo, oko ni videlo, da bi kateri bog, razen tebe, toliko storil za tega, ki ga čaka. Naproti prihajaš njemu, ki z veseljem ravna pravično, njim, ki se te spominjajo na tvojih potih. Glej, ti si se jezil, a mi smo grešili s svojo nezvestobo in s svojim odpadom.

Postali smo vsi skupaj kakor nečistnik in vsa naša pravična dela kakor umazana obleka. Vsi smo oveneli kakor listje, naša krivda nas je odnesla kakor veter. Ni bilo nikogar, ki bi klical tvoje ime, ki bi se vzdignil, da bi se tebe držal. Zakaj skril si svoje obličje pred nami in nas izročil sili naše krivde.

In vendar, Gospod, si ti naš oče. Mi smo glina, ti naš podobar, vsi smo delo tvojih rok. Ne jezi se, Gospod, preveč in ne spominjaj se brez konca krivde! Glej, ozri se, vsi smo tvoje ljudstvo! Tvoja sveta mesta so postala puščava, Sion je postal puščava, Jeruzalem pustinja.

Naš sveti in veličastni tempelj, kjer so te slavili naši očetje, je bil požgan z ognjem, vse naše dragocenosti so postale razvaline. Mar se boš, Gospod, pri tem še obotavljal, boš li molčal in nas čez mero ponižal?

 

SPEV (Prim. Iz 55,1; Mih 4.9; Iz 43,3)

Jeruzalem, blizu je tvoje rešenje, ne jokaj in ne tarnaj, * Rešil te bom in osvobodil, nikar ne jokaj.

Zakaj jaz, Gospod, sem tvoj Bog, Izraelov Sveti, tvoj rešitelj. * Rešil te bom in osvobodil, nikar ne jokaj.

Sv. Ciril Aleksandrijski (370-444), patriarh v Aleksandriji v Egiptu, branilec prave vere zoper nestorijanstvo

 

Stvarnik vesoljstva je sklenil vse obnoviti v Kristusu v najlepšem redu in človeško naravo vzpostaviti v prvotno stanje. Napovedal je, da ji bo podaril poleg ostalih dobrin tudi Svetega Duha, saj drugače bi človek ne dosegel trajne sreče. Čas prihoda Duha naj bi bilo obdobje Kristusovega nastopa in to naznanja po preroku: V tistih dneh, to je v dneh našega Odrešenika, bom izlil svojega Duha na vse človeštvo.

Načrt božje dobrotljivosti je privedel na zemljo v središče zgodovine edinorojenega Sina v telesu, to je človeka, ki je bil po prerokbah Svetega pisma rojen iz žene. Tedaj je Bog in Oče znova podelil Duha in prvi ga je sprejel Kristus kot prvina prenovljene narave. Janez Krstnik spričuje to dejstvo z besedami: Videl sem Duha, ki se je spustil iz nebes in ostal na njem.

Kristus je, kolikor je človek in je primerno človeku, prejel Duha. Sin božji je bil, Sin Očetov, iz Očetovega bistva rojen že pred učlovečenjem, oziroma natančneje povedano, pred vsemi veki. Kljub temu mu po učlovečenju Bog Oče govori: Moj Sin si ti, danes sem te rodil.

O njem, ki je bil od vekomaj Bog, rojen iz Očeta, je rečeno, da se je danes rodil. Zato namreč, da bi nas Oče v njem sprejel kot posinovljene otroke. Kolikor je bil človek, je sprejel celo človeško naravo. Oče ima Duha, a ga daje Sinu, da ga mi v njem dobimo v last. Iz tega vzroka pač, kakor je pisano, se zavzame za Abrahamovo seme in se v vsem izenači z brati.

Edinorojeni Sin torej ne prejme Duha zase, saj je ta njegov Duh, je v njem in se po njem podeljuje, kot smo to že prej omenili, - ampak zato, ker je postal človek. Deležen je bil cele človeške narave, da bi jo v celoti predelal in vzpostavil v prvotno stanje. Če te resnice premislimo, z modrim preudarkom in potrjeni z besedami božjega pisma ugotavljamo: Kristus ni prejel Duha zase, prejel ga je za nas in zaradi nas - po njem nam namreč pritekajo vse dobrine.

 

SPEV (Ezek 37, 27-28; Hebr 8, 8)

Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. * Tedaj spoznajo narodi, da sem jaz Gospod, ki posvečujem Izraela, ko bo moje svetišče v njih sredi na veke.

Z Izraelovo in Judovo hišo bom sklenil novo zavezo, * tedaj spoznajo narodi, da sem jaz Gospod, ki posvečujem Izraela, ko bo moje svetišče v njih sredi na veke.