Brevir za 5. julij 2025

 —

 —

- Ko slišiš besedo iz mojih ust,

- jo v mojem imenu povej ljudstvu.

 

Ko sem prišel k vam, bratje, nisem prišel z visokostjo besede ali modrosti vam oznanjat pričevanje božje. Sklenil sem bil namreč nič drugega ne vedeti med vami ko Jezusa Kristusa, in to križanega. In jaz sem prišel k vam slaboten in v strahu in velikem trepetu, in moja beseda in moja pridiga ni bila v prepričevalnih besedah modrosti, ampak v skazovanju Duha in moči, da bi vaša vera ne slonela na človeški modrosti, ampak na božji moči.

Modrost pa oznanjamo med popolnimi, toda ne modrosti tega sveta, tudi ne poglavarjev tega sveta, ki preminevajo, marveč oznanjamo skrivnostno modrost božjo, ki jo je Bog pred veki naprej določil v naše poveličanje; ki je ni spoznal nobeden izmed prvakov tega sveta; ko bi jo bili namreč spoznali, bi Gospoda veličastva ne bili križali, ampak, kakor je pisano: »Kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo«, je nam Bog razodel po svojem Duhu; Duh namreč preiskuje vse, celo globočine božje. Kajti kdo izmed ljudi ve, kaj je v človeku, kakor le duh človekov, ki je v njem? Tako tudi, kar je božjega, nihče ne pozna kakor le Duh božji.

Mi pa nismo prejeli duha sveta, temveč Duha, ki je iz Boga, da bi spoznali, kar nam je Bog milostno daroval: in to tudi oznanjamo, ne z besedami, kakor jih uči človekova modrost, marveč kakor jih uči Duh, tako da razlagamo duhovno, kar je duhovnega. Naravni človek pa ne sprejema, kar je božjega Duha, kajti zanj je nespamet in ne more razumeti, kar se duhovno presoja; duhovni pa presoja vse, a njega samega ne presoja nihče. »Zakaj kdo je spoznal misel Gospodovo, da bi njega učil?« Mi pa imamo misel Kristusovo.

 

SPEV (Ef 5,2; Rim 12,12-13)

Živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus ljubil nas in se za nas dal v daritev in žrtev, * Bogu v prijeten vonj.

V nadlogi potrpite, v molitvi vztrajajte, s svetimi v potrebah delite, gostoljubje gojite, * Bogu v prijeten vonj.

Sv. Ciril (ok. 826-869), z bratom Metodom (ok. 812-885) slovanska apostola: liturgično staroslovansko »pohvalo« v spomin svetih bratov je sestavil sv. Kliment verjetno še pred odhodom z Moravskega

 

Pohvala v spomin svetima in preslavnima učiteljema slovenskega naroda, ki sta mu sestavila pismenke, prevedla novi in stari zakon v njih jezik, blaženemu Cirilu in panonskemu škofu Metodiju.

Blaženi Konstantin, po rodu mlajši, a z umom in krepostmi kvišku vzletaje kakor orel z duhovnimi krili, um si razsvetlivši z bogožarno svetlobo, izbrana posoda Svetemu Duhu in v njem sveteč se, je bil vsem filozofskim znanostim obilen zaklad, studenec, ves svet napolnjujoč. Žejne je pojil z božjo besedo, kakor je rekel sam Gospod naš Jezus Kristus: Kdor v mene veruje, bodo tekli, kakor pravi Sveto pismo, iz njegovega osrčja potoki žive vode, to je darovi životvornega Duha.

Njegov starejši brat, preblaženi Metodij, pa je začel izmlada prejemati dostojanstva tega sveta. Po modrosti je bil namreč kakor blagodišeč cvetoč cvet, ljub vsem gospodarjem. V besedah se je namreč kazal kakor Salomon, kakor strelico pa je v svoje srce sprejel Gospodovo besedo: Kaj človeku koristi, če si ves svet pridobi, a svojo dušo oškoduje ali jo pogubi, in premenil je za zemeljske stvari nebeške; vse zemeljsko je namreč vrgel od sebe in prezrl, in se k večnemu podvizal.

Pri Saracenih in Kozarih sta se pokazala nepremagljiva in sta krstila od Kozarov do dvesto plemenitih mož razen žena in otrok, trojno pohvalo od vse cerkve prejemši. Odtod sta prešla v zahodne dežele, oznanjujoč božjo besedo v novem jeziku. In ves cerkveni red sta prevedla iz grškega in jim v njihovem jeziku predala. V zahodnih in panonskih deželah sta kakor sonce vzsijala, grešni mrak odgnala, prosvetila s knjigami in naučila učence ves cerkveni red.

In tako sta se tek dokončujoča napotila v Rim, da se poklonita apostolskemu prestolu; s seboj sta peljala v posvetitev duhovni sad. Ko je apostolik Hadrijan to slišal, jima je šel naproti daleč od mesta Rima in sprejel ju je tako kakor angela božja. Njuno učenje mu je ugajalo. Blaženega Metodija in njune učence je postavil za svečenike. Presvetemu in preblaženemu očetu našemu in učitelju Konstantinu filozofu pa se je približal čas pokoj prejeti in je umrl v Gospodu. Položili so ga v cerkvi svetega Klemena, kjer so se začela goditi mnoga ozdravljenja. Ko so Rimljani to videli, so ga še bolj častili. Posvetivši pa prečastitega in pobožnega Metodija v nadškofovstvo, na stol sv. Andronika, apostola v Panoniji, so ga poslali v slovanske dežele, napisavši to poslanico h knezom one pokrajine, Rastislavu in Svetopolku in Koclju: Hadrijan, škof, služabnik vsem služabnikom božjim. Slava v višnjih Bogu in na zemlji mir, v ljudeh blaga volja  …

Ko je prišel v moravske dežele, je vse ljudstvo z radostjo šlo njemu nasproti. In tako so ga sprejeli kot angela božjega. S krotkostjo in milino je vse k sebi z ljubeznijo pritegoval, svoj tek dokončal, vero ohranil. Cerkev je okrasil s pesmimi in duhovnimi spevi. Tako je umrl v Gospodu in se pridružil svojim očetom.

Kakšno hvalo naj torej dam vama, ki sta se toliko trudila za Kristusa v vzhodnih in zahodnih in severnih deželah, a nista iskala časnega in trohljivega, ampak večno in neskončno. Pač velika stebra sta bila Cerkvi, nebeška človeka in zemeljska angela. Blagoslovljen vajin jezik, s katerim sta nasejala duhovne besede v zveličanje brezštevilnemu narodu. Bogovdahnjeni dar sta od Boga prejela in mrak nevednosti povsod pregnala.

Zaklada Gospodnja, shrambi božje previdnosti, izbrani posodi Svetemu Duhu, ki sta ponesla Kristusovo ime po vsej zemlji! Križu sta pohvalo na sebi ponesla in časno prezrla, a uživanje večnega prejela. Sveta in resnična pastirja, za vajino čredo neprenehoma vneto molita, trpljenje odženita, bed in skušnjav rešujta, razsvetlita jim srčne oči in um utrdita, da bi dostojno sledili vajinim stopinjam. Naše bolezni nase sprejemajta, od zgoraj moč podajta, da bi dostojno živeli v Kristusu in bili dediči vajinega dela in propovedniki prave vere, katero sta jim izročila, da vsi soglasno proslave trosveto božanstvo, Očeta in Sina in Svetega Duha, sedaj in vedno in v veke vekov. Amen.

 

SPEV (Mt 16,15-16; Jn 3,5)

Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. * Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan.

Ako se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v božje kraljestvo. * Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan.

Tebe Boga hvalimo, * tebe Gospoda poveličujemo.

Tebe večnega Očeta * časti vsa zemlja.

Tebi vsi angeli, * tebi nebesa in vse oblasti,

tebi kerubi in serafi * neprenehoma prepevajo:

 

Svet, * svet, * svet si ti, * Gospod, Bog vsega stvarstva.

Polna so nebesa in zemlja * veličastva tvoje slave.

Tebe hvali * apostolov slavni zbor,

tebe prerokov * hvalevredno število,

tebe mučencev * sijajna vojska.

Tebe po vsej zemlji * slavi sveta Cerkev:

Očeta * neskončnega veličastva,

častitega tvojega Sina, * pravega in edinega;

in Svetega Duha * Tolažnika.

 

Ti, Kristus, * kralj veličastva,

ti si Očetov * večni Sin.

Ti se nisi branil učlovečenja v telesu Device, * da si odrešil človeka.

Ti si premagal želo smrti * in vernim odprl nebeško kraljestvo.

Ti sediš na desnici Božji * v slavi Očetovi.

Da prideš kot sodnik sodit, * verujemo.

Tebe torej prosimo, pridi na pomoč svojim služabnikom, * ki si jih odkupil z dragoceno krvjo.

Daj, da bomo v večni slavi * prišteti tvojim svetim.

 

+  Reši svoje ljudstvo * in blagoslovi svojo lastnino,

ti bodi naš voditelj * in vladar na veke.

Vsak dan ti hočemo * prepevati hvalo

in slaviti tvoje ime * vekomaj.

Ohrani nas, Gospod, * ta dan brez greha,

usmili se nas, * usmili se nas.

Tvoja dobrota naj nas vedno spremlja, * to vdano pričakujemo od tebe.

Gospod, vate zaupam, * naj ne bom osramočen nikoli.